"Trenerji delajo igralce, trenerje pa dela gospod Bog"

Slovencem je Niko Markovič, izkušeni rokometni trener, morda nekoliko ušel v pozabo. Bil je prvi od slovenskih strokovnjakov, ki je uspešno prodrl v tujino. Dolga leta je deloval v Avstriji, pozneje je imel vlogo pionirja pri trenerskem odkrivanju arabskih držav in odprl pot drugim. Dvakrat je bil azijski prvak s Kuvajtom, osvojil tudi azijske igre, deloval je v Združenih arabskih emiratih. Pred dobrim desetletjem je vodil slovensko moško reprezentanco, a so ga pred evropskim prvenstvom 2004 kljub obetavni selekciji in dobremu rezultatu nenadoma zamenjali po prijateljskem turnirju. V Sloveniji je delal v Celju, Slovenj Gradcu, Kozini, Šmartnem, Železnikih, Trebnjem in Žalcu. A Azija je očitno "njegova", saj je pred kratkim s provinco Šendong postal kitajski prvak po le nekaj mesecih dela. Ustvarjalne energije mu ne primanjkuje, spogleduje se tudi s selektorskim položajem v državi z največ prebivalci na svetu. Z bogatimi izkušnjami je pogledal tudi na aktualni trenutek slovenske reprezentance, ki jo čaka svetovno prvenstvo v Katarju.

Za Slovence je Kitajska rokometno relativno eksotična država. Kako to, da ste odšli tja? Stike smo imeli že pred leti. Generalni sekretar me je poklical in dogovorili smo se za tri mesece. Provinca Šandong prej še nikoli ni bila kitajski prvak. Zdaj bi radi z mano podpisali triletno pogodbo. V igri je tudi vodenje kitajske reprezentance. To me gotovo zanima in bi bila izredna izkušnja. Tako kot na Kitajskem se v Evropi ne dela nikjer. Tako količinsko kot kakovostno. Kitajska ima velik potencial. Trenirajo po tri ure dopoldne in popoldne.

Vsaka provinca ima svojo poklicno ekipo in središča za trening. Tehnično so Kitajci dobro podkovani, njihova minusa sta taktika in sistem igre. Premalo tekmovanj imajo. Lige ni, igra se po turnirskem sistemu. Preveč se trenira in premalo tekmuje.

Kakšna je baza tako megalomanske države? Vsaka provinca izbere najboljše igralce. Vsi mislijo, da so Kitajci nizki. Videl sem nekaj igralcev, ki bi lahko igrali v ligi prvakov. Igralce, visoke dva metra ter težke sto kilogramov in več, dobro tehnično podkovane. Iz vseh provinc bi lahko nastala dobra selekcija, dalo bi se kaj narediti. Na Kitajskem sicer prevladujejo individualni športi. Pomembno bi bilo doseči rokometni preboj, da bi reprezentanca kaj dosegla.

Država sicer plačuje glavne športnike s po 400–600 dolarji mesečno. Na voljo so jim vsa oskrba, zdravstvo, prehrana … Manjkajo pa tekmovanja. Ekipo bi sam odpeljal v Evropo, kjer bi igrala le na prijateljskih tekmah in si pridobivala izkušnje.

Kako ste se znašli v kitajski kulturi? To ni za vsakogar. Imajo svojo kulturo in pravila. Kitajska je močna država, tega se tam zavedajo. Treba je biti prilagodljiv, uporabiti vse svoje znanje, izkušnje, vedeti, kdaj lahko greš po robu, kdaj ne. Imel sem boje z nekaterimi, tudi z vodstvom, na koncu pa so vsi plezali po meni. Nikjer še nisem doživel, da bi me imeli igralci tako radi. Mislim, da sem zdaj s svojim znanjem boljši kot kadarkoli. V dveh mesecih sem ekipo pripravil, da je bila konkurenčna do zdaj prevladujoči zasedbi. To je tako, kot da bi pri nas Ormož v finalu premagal Celje. Nisem se še izpel.

Za vami je bogata in pisana kariera. Bil sem prvi slovenski trener, ki je šel v tujino. Marsikomu sem odprl vrata in dosegel rezultate. V Avstriji sem delal 17 let, bil prvak z tako Bruckom kot Innsbruckom, selektor … Bil sem v arabskih državah, kjer sem sam tlakoval pot.

V tujini ti nihče ne ščiti hrbta, sicer si hitro doma. Bil sem fleksibilen. Še posebej v arabskih državah. Tam veljajo tri pravila. Vzdrži se alkohola, pusti ženske funkcionarjem, ne prepiraj se s predsednikom. Predsednik kuvajtske zveze me je imel rad. Tri mesece so le opazovali, kaj počnem pri delu.

Kakšna je vaša rokometna filozofija? Imam svoj sistem taktike. Med tekmo spreminjam obrambe, od pasivnih do agresivnih, nimam veliko rotacij. Pri meni je sedem pravih igralcev in nato še eden, dva … Vseeno zahtevam čim več protinapadov in dobro vračanje. Vsako žogo, če je le mogoče, želim poslati v protinapad, tudi če imamo igralca manj.

Vaš pogled na slovensko reprezentanco? Slovenska reprezentanca ima izredno dobro generacijo. Še nikoli ni imela takšne. Na srednjem zunanjem in desnem krilu je najmočnejša. Fantje imajo že precej izkušenj z velikih tekmovanj in iz evropskih lig. Dovolj. Skupina, ki jo imajo, je ugodna, a ne lahka. Ne smemo pozabiti na Katar. Zdaj igrajo evropski rokomet, prej so azijskega.

Imajo izredna vratarja (Gorana Stojanovića in Danijela Šarića, op. a.). Belorusijo, Brazilijo in Čile bi morali premagati. Super bi bilo, če bi ugnali tudi Katar. Seveda je pomembna tudi sreča. V Beogradu leta 2012 jih je spremljala. Z malo sreče se lahko Slovenci borijo za kolajno.

Na prvenstvu je zelo pomembno vzdušje. To slovenski reprezentanti imajo. Mislim, da bodo zelo močni kot ekipa, na vseh položajih je kakovostna zasedba. Žal mi je, da ni Boruta Mačkovška in Nenada Bilbije. Dobro je, da sta se vrnila Klemen Cehte in Miladin Kozlina, a z Mačkovškom in Bilbijo bi bili še bolj konkurenčni. Obramba in nasprotni napadi so glavno slovensko orožje.

Številni Slovencem zavidajo razkošen izbor organizatorjev igre. Nobena država nima toliko dobrih srednjih zunanjih kot mi. Škoda za Miho Zarabca, ampak mogoče je prav, da je še nekaj časa v reprezentančni čakalnici. Ima izkušnje iz lige prvakov, a klub je eno, reprezentanca pa nekaj drugega. Dobro je, da se igralce uvaja počasi, ne strinjam pa se s tezo, da je iz reprezentance še težje izpasti kot priti vanjo. Če je nekdo slab, ne spada v ekipo.

Na desnem in srednjem zunanjem krilu smo najmočnejši v Evropi. Za organizatorje igre ima veliko zaslug trebanjska rokometna šola. Te igralce je "naredil" Ivan Vajdl, seveda pa je v zaledju dober mladinski pogon. Če je srednji zunanji dober, so dobri tudi njegovi soigralci. Dobri kopirajo dobre. Včasih je bil to v Celju Miha Bojovič, Mišo Toplak se je učil od njega. Jaz sem bil najboljše desno krilo, od mene se je učil Vlado Bojovič in tako naprej.

Zdajšnji selektor je na svojem položaju dobra štiri leta. Je bilo v preteklosti preveč menjav? Eno izmed hitrih ste doživeli tudi sami. Boris Denič je imel ob svojem imenovanju podporo zveze in preostalih. Ko sem bil ustoličen jaz, se je proti meni takoj delala opozicija, čeprav smo leta 2003 prvič prišli v drugi krog svetovnega prvenstva in premagali na primer Švedsko. Ko smo se vrnili, smo me že "rezali" …

Pametno, da je Denič dobil podporo, ki je ni spremenil niti spodrsljaj z Belorusijo. Zato lahko dela. Temu primerni so tudi rezultati. Vse dobre reprezentance imajo istega selektorja po več let. Pri nas se jih je prehitro menjavalo. Nekateri so prišli na vrsto tudi dvakrat. Zdajšnja politika je pametna.

Na kaj je treba biti pozoren v arabskih državah? Na primer kot navijač. Treba je spoštovati muslimanstvo, ko imajo obrede, molitve, moraš biti pri miru. Ni alkohola, razen v hotelih, kjer je ta dovoljen. Po kavarnah ne smeš razgrajati. Če delaš nered, te zgrabijo in pošljejo domov. Sicer je to normalen svet, gre za moderne države. Tudi hrana je običajna.

Bili ste prvi slovenski trener, ki je prodrl v tujino. Kaj menite o stroki? Vsak ne more biti trener. Pravim, da trenerji delajo igralce, trenerje pa dela gospod Bog. Nimamo toliko dobrih trenerjev, kot se zdi. Ni dober trener vsak, ki ima naziv master coach. Trener doseže en rezultat in misli, da je že velik. Knjige, seminarji, ogledi tekem niso dovolj. Vsekakor pa je lahko dober nekdo, ki ni bil vrhunski rokometaš. Zame je najboljši trener Vlado Štencl, ki pa ni bil najboljši igralec.