Ne športnega, govori le še jezik kapitala

Najprej je bila sumljiva kazen za Uroša Zormana, potem je bila Avstraliji odvzeta že priborjena pravica za nastop na svetovnem prvenstvu, nazadnje je v kvalifikacije za ligo prvakov šlo Zaporožje iz Ukrajine, kjer ponekod vladajo vojne in kaotične razmere, ne pa Gorenje. Trije primeri zelo nenavadnih, če že ne sumljivih odločitev dveh največjih svetovnih rokometnih zvez. Za prvo in tretjo je odgovorna Evropska rokometna zveza (EHF), za drugo, ki je pravzaprav še neprimerno večji škandal, Mednarodna rokometna zveza (IHF).

Pomanjkljiva komunikacija Dejstvo, da je Gorenje v letošnji sezoni ostalo brez lige prvakov, vzbuja številne pomisleke. Stvari seveda kot navadno niso črno-bele. V Velenju priznavajo, da morajo za javno podobo kluba storiti več. Vedeli so tudi, da bo v primeru drugega mesta odločal izvršni odbor EHF, a natančnih kriterijev, po katerih niso dobili dovolj dobrih ocen, jim nihče ni predstavil. Velenjčani so sicer enko ali dvojko - najvišja ocena je bila pet - dobili za obisk, dvorano, televizijske kriterije in oglaševanje. Za vizijo pa so na primer dobili petico.

Ob tem se vse bolj zdi, da EHF ne izpolnjuje pravil, ki jih je postavila sama. V dopisu klubom je namreč zapisala, da vsaka država lahko prijavi le en dodatni klub. Na primer Francija jih je več in dva sta bila sprejeta.

Izraelci ne smejo, Ukrajinci lahko In še o prepovedi igranja v določeni državi … Ta je zaradi znanih razmer že pred dnevi doletela izraelske klube. Ukrajinskih pa ne, čeprav tam sestreljujejo potniška letala … Zato ne čudi trditev velenjskega direktorja Tomaža Juršiča, da sam ekipe ne bi spustil na letalo v Ukrajino. Seveda položaj še zdaleč ni enak na vseh območjih države, a vseeno.

In Slovenci? Tudi Slovenija ima svoje predstavnike pri EHF. Najbolj izpostavljen je Leopold Kalin, predsednik tekmovalne komisije, ki mu je Sportal prvi in edini ponudil možnost, da pojasni ozadje velenjske spodletele misije "liga prvakov". Pravi, da je zlobiral oziroma dosegel, da je bilo Gorenje prvo v vrsti, če ukrajinski prvak ne bi mogel igrati domačih tekem, kar je pozneje padlo v vodo.

Nikakor ne trdim, da je kriv za nastal položaj, a ne bom udaril preveč mimo, če zapišem, da bi Slovenija v družbi drugih evropskih zvez morala imeti osebo, ki bi ob, na primer, opaženih zgoraj naštetih nenavadnih odločitvah udarila po mizi in dejala: "Halo, fantje, kaj se pa greste!?!?" Ne da bi imeli velike privilegije, ampak da bi bila merila vsaj približno uravnotežena. Res pa je tudi, da očitno igrišče za EHF ni več najpomembnejše. Njen jezik vse bolj postaja jezik kapitala.