Glamur s slovenskim zastopstvom in drugorazrednim madežkom

"Kot v Nemčiji," se glasi dobro utečena ljudska modrost, ki slavi vse urejeno, dodelano, natančno, kakovostno in prestižno, kar prinašajo nemški značaj in sposobnosti. Ni vselej vse idealno in ni vse zlato, kar se sveti. Celo v Nemčiji ne. Na zaključnem turnirju v Berlinu res nisem pričakoval, da se bom občasno ukvarjal z osnovnimi tehničnimi elementi poročanja, kot so vtičnice, zapisniki, statistični pregledi in še posebej internet, ki je sicer težava tudi na še uglednejših dogodkih.

A to so morda že drugorazredne teme, saj je bilo vse preostalo ob igrišču in še posebej na njem zelo dobro, če že ne odlično. Od dvorane, navijanja, obiskanosti tekem, prostovoljcev, plesnih in glasbenih točk, posebnih učinkov do gostinstva in ponudbe klubskih izdelkov, ki ju v Sloveniji pogrešam in ju bom žal verjetno še nekaj časa.

Berlina ne moremo kar prenesti v Slovenijo

Navdušujoče je bilo tudi dogajanje na igrišču. Že pred finalom, a še posebej med njim. To je bila bitka titanov. Bliskovit, eksploziven, energičen, bojevit rokomet, v katerem je vsaka izgubljena žoga rodila protinapad. Rokomet, ki je žal navrgel tudi poškodbe, vroče krvi pa ne. Nemci pač znajo. Na koncu se je veselil domači Füchse.

Gorenje, ki je uresničilo cilj in s prebojem na zaključni turni doseglo spoštovanja vreden uspeh, je okusilo mali finale, tekmo za tretje mesto, v kateri je bil uspešnejši danski Skjern. Ta ni nikakršen bavbav, Velenjčani so imeli možnost za zmago, a so po izvrstnem začetku ugasnili v drugem polčasu.

Škoda zaradi zapravljenega brona, saj se tovrstne priložnosti še zdaleč ne ponujajo vsak dan. In zato je še posebej pomembno, da imamo klube z ambicijami in ekonomskim zaledjem, ki jih omogoča. A rezultat vedno ni vse.

Tega doma ni

Velikansko vrednost ima izkušnja z velikega dogodka, igranje pred sedem, osem tisoč gledalci, šov ob robu igrišča, pompozne predstavitve … Tega v Sloveniji ni oziroma obstaja v majhnih količinah. Boleče majhnih.

Na primer tekma s povprečnim slovenskim ligašem omenjenega vsekakor ne prinaša. Kot tudi ne v obrambo postavljenih velikanov z okrog dvema metroma in čez sto kilogrami, prek katerih je težko že pogledati, kaj šele vreči in zabiti gol.

Berlina in dogajanja iz arene Maxa Schmelinga ne moremo kar presaditi v Slovenijo. Lahko pa naredimo prevod in priredbo. Recimo tako, da bi se našlo vsaj nekaj klubov, v katerih bi navijač lahko kupil dres, kakršnega nosi igralec njemu ljube ekipe.

Veseli, da so glamur na igrišču in ob njem z vsemi čuti zaznali rokometaši Gorenja, še posebej tisti z dvajset in še nekaj leti, in ga bodo lahko arhivirali v depoje svojih karier ter, upam, potegnili na plano ob kakšni drugi podobni priložnosti. Ko/če bo ta prišla, se bodo podučeni z njo znali odzvati. Odzvati (še) bolje.