''Če je na voljo 300 evrov, bomo igrali s tistim, ki bo igral za toliko''

Matjaž Tominec je za Slovan nastopal desetletje v njegovi zlati dobi, v 70. in 80. letih. S 19 leti je igral v elitni jugoslovanski ligi. Ko so bili Ljubljančani prvaki nekdanje države, je bil na služenju vojaškega roka. Leta 1981 pa so skupaj z njim postali evropski podprvaki. Vzporedno je gradil dve karieri, športno in študijsko. Pozneje trenersko – že 30 let – in poslovno. Kot gradbeni inženir ima v Švici svoje podjetje. "Če gledam nazaj … Če bi v svoj posel vložil čas, ki sem ga v rokomet, bi bil dvakrat večji gospod. Ampak nekaj bi mi manjkalo," pravi. Ker je trenutno za nekaj tednov v Sloveniji, se je odzval prošnji Marjana Goriška, predsednika Slovana, svojega prijatelja in nekdanjega soigralca, da bi klub prevzel za tri tekme do novega leta. In že na prvem srečanju po le dveh treningih pod njegovim vodstvom so se Ljubljančani iz Sevnice vrnili z zmago. Sicer je Tominec že četrti trener, ki je na tekmah vodil ljubljansko ekipo s stalnimi rotacijami v igralski zasedbi. Lahko bi rekli, da Slovanu nudi nekakšno prvo pomoč, da bi se nekoč slavni klub dvignil z dna lestvice.

"Če igra za 300 evrov, naj jih dobi"

"Pokroviteljske stvari so odvisne tudi od rezultata. Določene stvari niso tekle, kot so si predstavljali. Nekatere odločitve so bile drugačne kot v klubih, ki imajo že tradicijo in znajo prebroditi tudi določene padce. Težko komentiram, ker nisem bil v Sloveniji, ampak toliko sprememb na ekipo gotovo ne vpliva pozitivno," pravi nekdanji trener koprskega Cimosa, s katerim se je začel pohod tega kluba proti vrhu slovenskega rokometa.

Tominec je človek izbrušenih stališč. Rad ima red, doslednost, pri njem ni veliko kompromisov. Ko je treba, se potegne za igralce: "Kjerkoli sem bil trener, sem vedno govoril, da se igralcem ne sme obljubljati več, če tega ni. Če je na razpolago 300 evrov, bomo igrali s tistim, ki bo igral za toliko. A ta denar mora dobiti. Če obstajajo obljube, ki se jih ne izpolnjuje, med igralci nastane nezadovoljstvo. Moj cilj je prepričati igralce, da bi igrali še bolj angažirano. Kolikor sem videl, sem z določenimi igralci zadovoljen, kar zadeva pristop, z drugimi pa ne. Ne gre za profesionalno ekipo, ampak če se odločiš, da boš igral, moraš dati stoodstotno." Oče nekdanjega slovenskega mladinskega reprezentanta Nika, ki nastopa za švicarski Kadetten, bo Slovanu skušal vcepiti več potrpežljivosti, discipline in hitrosti. Glede na tekmi na začetku prvenstva proti Celju in Gorenju je bil prepričan, da ekipa s Kodeljevega ne bo imela težav z uvrstitvijo v prvo šesterico: "Z nekaj malenkostmi in sreče v Slovanov prid bi imel ta štiri ali šest točk več in lestvica bi bila videti precej drugače." Slovanov potencial so študentje rokometaši, ki prihajajo v Ljubljano, in odlična zasedba v trenerski piramidi, ki bi/bo lahko poskrbela za podmladek.

Samo domači igralci ne bodo privabili gledalcev na tribune

S trenutnim stanjem slovenskega rokometa je zadovoljen in ne. "Osmina finala je lep dosežek, ampak treba je gledati, koga imaš v skupini. Če bi slovenski ekipi igrali v skupini, ki jo ima Dinamo Minsk, najbrž ne bi prišli naprej," je realen nekdanji slovenski selektor na tematiko Gorenja in Celja v ligi prvakov. Pri pivovarjih so pred kratkim končali sodelovanje z Vladanom Matićem. Tominec poudarja, da so v celjskem okolju glavno merilo zmage. Še posebej proti najbolj zagrizenim tekmecem: "Z vizijo vzgoje svojih igralcev si po eni strani kupuješ čas, po drugi strani pa mora biti po dveh letih v ekipi že viden podpis trenerja. Ne le na tekmah, kjer nisi favorit. Doma z Gorenjem tako rekoč ne smeš izgubiti. V Celju lahko delaš na dolgi rok, ampak moraš imeti tudi rezultat. Ljudje ne bodo prihajali na tribune zgolj zato, ker so v ekipi domači igralci. Občinstvo je treba zadovoljevati z zmagami, ki jih je navajeno. Ni hujšega, kot če Celje doma premaga Velenje. Po tolikih porazih je vprašanje, ali tudi trener sam ni obremnjen s tem. Tudi to so psihološke stvari. Uprava ni želela čakati do zadnjega kroga na naslov prvaka. Zadaj je bilo verjetno še kaj drugega. Če je finančna situacija slabša, tudi ni miru."

Najbolje, ko nismo favoriti

Slovenski selektor je bil na enem svetovnem in enem evropskem prvenstvu, v letih 2001 in 2002. V izbrano vrsto je na primer popeljal Matjaža Brumna, tedaj še najstnika. Reprezentanco spremlja budno, še posebej pozorno pa je gledal tekmo s "svojo" Švico. "Reprezentanco gledam morda z drugačnimi očmi. Veste, kako je v športu. Kratka je pot od bedaka do junaka. Po sedmih golih prednosti so si nekateri igralci proti Švici dovolili metati iz položajev, s katerih si na tej ravni ne bi smeli. Druga stvar je, če moraš zmagati. Ampak tu lahko odloča tudi razlika v zadetkih. Če je tako velika razlika, ne moreš metati iz polpriložnosti. Tako so zmagali le za tri gole. Če bi švicarski vratar še kaj več branil … Pri nas je problem, da najboljše tekme igramo, ko nismo favoriti," meni Tominec in se spomni zapravljenih priložnostih na tekmah z Makedonijo in Norveško na lanskem evropskem prvenstvu ter z Islandijo in Belorusijo v letošnjih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Težava je, da ob vodstvu začne primanjkovati kolektivne igre, pravi in dodaja, da je Slovenija vseeno favorit proti Švici na morda ključni tekmi kvalifikacij.