Sobota, 11. 11. 2017, 20.33
7 let
Simon Eržen in njegova kolesarska pot okrog sveta
Slovenec, ki je prekolesaril azijsko diagonalo: Včasih tudi Googlov prevajalnik ni pomagal
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,83
Simon Eržen, nekdanji državni prvak v BMX, danes pa podjetnik in avanturistični turni kolesar, je v desetem letu projekta, v okviru katerega želi s kolesom obkrožiti svet, pravkar opravil z azijsko diagonalo. Vietnam, Laos, Kambodžo in Tajsko je prevozil v slabem mesecu dni in nanizal več kot tri tisoč kilometrov. A bolj kot razdalja, s katero je opravil v jugovzhodni Aziji, ga izpolnjuje pot, sporoča Mariborčan z nevsakdanjo zgodbo o zametkih kolesarske ljubezni. Verjame, da se dobro z dobrim vrača. Vedno in povsod.
Azijska diagonala je še ena od ekspedicij 41-letnega Mariborčana Simona Eržena, ki je v okviru projekta Simon Eržen s kolesom okrog sveta (Biking The Globe) v zadnjih desetih letih prekolesaril več kot 20 držav in zbral več kot 25 tisoč kilometrov.
"Skozi ljudi, ki jim pomagam, spoznavam sebe"
Želi si prekolesariti svet in z njim sto tisoč kilometrov, a ne za vsako ceno."Ne želim tekmovati, niti si nalagati prevelikega bremena na pleča," pravi. "Ni bistvo v kilometrih, ampak v moji kolesarski poti. Skozi njo spoznavam sebe in druge ljudi," osvetljuje ozadje projekta, ki je več kot zgolj zbiranje kilometrov, ampak je tudi zadovoljevanje lastnih čustvenih potreb.
"Pred mano je še veliko kilometrov in veliko držav. Mikata me Aljaska in Islandija, pa južnoameriške države in del Afrike, kjer še nisem kolesaril. Vse bo odvisno od ekonomske situacije, mojega počutja, pripravljenosti, sezone in časa, ki ga zaradi službe nimam na voljo v neomejenih količinah," odgovarja na vprašanje o časovnem okviru projekta.
Zemljevid krajev, kjer je oktobra kolesaril Eržen:
Previsoka pričakovanja kriva za največja razočaranja
Na premagovanje azijske diagonale, ki se je 2. oktobra začela v Hanoju v Vietnamu, se je odpravil z zgolj okvirnim načrtom. "Moj namen je bil prekolesariti štiri države v okviru projekta Simon Eržen Biking The Globe, vse drugo je bilo prepuščeno improvizaciji. Vedel sem le, da me čaka 2.800 kilometrov, a še to je bil zgolj približen podatek, kjer sem vedel le, kje začnem in kje se bo končala moja pot.
Sicer pa sem se na odpravo, tako kot vedno, podal brez pričakovanj. Zakaj? Če so pričakovanja prevelika, si lahko samo razočaran, tega pa si nihče ne želi. Dogodke doživljam sproti."
Bolj kot kilometri štejejo doživetja
Predvidenih 2.800 kilometrov se je razmnožilo v 3.200 kilometrov, več kot sto kilometrov na dan, če se poigramo z osnovno matematiko.
"Res je, v povprečju je to več kot sto kilometrov na dan, vendar mi to ni bilo pomembno. Bolj kot kilometri so pomembne izkušnje in doživetja. Včasih sem prevozil samo 40 kilometrov, včasih pa tudi 140, odvisno od vremena, počutja in številnih dejavnikov na poti, kjer je tudi teren, po katerem voziš, eden bolj odločujočih. Pogosto sploh ni bilo asfaltnih cest in sem potoval z zmanjšanim tempom. Tudi vreme, vlaga in visoke temperature so mi velikokrat oteževale dihanje."
Ko tudi Googlov prevajalnik ni v nobeno pomoč
Odziv ljudi, ki jih je srečal na poti, je bil neverjeten, pravi. "Od tega, da so bili šokirani, ko sem jim povedal, od kod prihajam in da potujem sam, do tega, kako dolgo pot sem si zastavil. Nekateri so si res težko predstavljali, kaj se pravzaprav grem, zato sem jim poskušal razložiti, kar pa zaradi jezikovne ovire ni preprosto. Včasih tudi Googlov prevajalnik ni pomagal. Med vsemi, ki sem jih srečal, je samo en človek slišal za Slovenijo, en pa je poznal Tita."
Prepuščal se je toku in razvoju dogodkov, zato nikoli ni vedel, kje si bo moral poiskati prenočišče. "Zaradi težav s komunikacijo in zadržanostjo do tujcev sem največkrat prespal v 'guest housih', če sem le našel kotiček, kjer ni bilo riževih polj in pol metra vode, sem tudi kampiral. Na Tajskem in v Vietnamu sem spal tudi pri domačinih."
Turistični "aranžma" kar na terasi policijske postaje
Prav na Tajsko ga veže tudi zanimiva spalna anekdota. "V eni od vasic na Tajskem so me domačini napotili na 'guest house', ki je bil v neki šoli. Tam so mi za spanje postavili neko nenormalno ceno, ki ni bila primerljiva niti s cenami v glavnem mestu, Bangkoku. Gladko sem jih zavrnil in se posvetoval z domačini, ki so me napotili kar na policijsko postajo."
"Tam sem vse skupaj razložil šerifu, ki mi je dovolil, da sem se namestil kar na terasi policijske stavbe. Pripravil mi je celo komarnik in šotor, podoben igluju, kjer sem spal. In to pred dvema zaporniškima celicama. Šerifova žena mi je skuhala večerjo, pripravila zajtrk …"
Dobra dela po občutku
Vse Simonove odprave imajo dobrodelno noto, tako kot na primer tradicionalni kolesarski projekt Diagonala 355, v okviru katere Eržen s somišljeniki kolesari od Goričkega do Portoroža.
Z zbranimi donacijami poskuša pomagati družinam v odročnih krajih. Tokrat je med tri družine razdelil 300 evrov, ki jih je zbral na misiji po Tadžikistanu. To je za ta del sveta konkretna vsota.
"Skušam pomagati staršem, da bi svojim otrokom lahko omogočili šolanje in nujno medicinsko oskrbo, ki je v tem delu sveta velikokrat nezadostna. Gre za odročne kraje, ki so več ur oddaljeni od prve, pa še to kvazi medicinske zdravstvene ustanove. Odzivi družin, ki sem jim predal denar, so bili neverjetni, saj sploh niso mogli verjeti, kaj se dogaja."
Vedno v prave roke
Denar razdeli po občutku. "Ko se z neko družino povežem, navežem globlji stik. Če vidim, da sredstva potrebujejo, jim izročim donacijo. Verjame, da gre vedno v prave roke," je prepričan Eržen.
"Sam sem pri tem zgolj posrednik, doma zberem in tudi sam prispevam nekaj sredstev, na turi pa podarim ljudem v stiski. Pomembno mi je, da delam dobra dela, da lahko pomagam, da razvijam to vrednoto, ki nam danes manjka. Ne vem, zakaj, nihče od nas denarja ali drugih materialnih dobrin ne bo odnesel s seboj v grob. Ker pomagam, na poti v različnih oblikah pomagajo tudi meni. Vsak dan. Najprej dam, potem pa dobim. Tak je vrstni red."
Minimalno premikanje meja prinaša napredek
Simon poudarja, da mu projekt Biking The Globe pomeni življenje. "Z njim želim sporočiti, da je treba vedno preizkušati svoje meje. Um nam govori eno, mi pa vemo, da smo sposobni dosti več. Če preizkušamo meje, ne prekomerno, samo malenkost, je to zdrava meja in omogoča neprestani napredek."
"S takimi podvigi in ekspedicijami po različnih delih sveta se izpopolnjujemo, spoznavamo, to pa je tako ali tako življenjski proces in projekt, te izkušnje mi dajo večjo globino. Spoznal sem, da smo vsi ljudje eno, da smo samo sestavljeni iz različnih navad, da prihajamo iz različnih okolij, imamo drugačno zgodovino in korenine, v resnici pa si vsi želimo eno, da smo ljubljeni in da živimo v ljubezni. "
