Mama treh otrok, ki se podaja na 64 kilometrov dolg tek po Istri

Ta konec tedna se na štart tekaške preizkušnje 100 milj Istre podaja 88 Slovencev, med njimi kar 18 Idrijčanov. Idrijske barve bo zastopala tudi Anita Česnik Mažgon, ki tekaške kilometre že nekaj let nabira na klancih in poteh okoli Idrije. S tekaškimi kolegicami se bodo v soboto podale na 64 kilometrov dolgo pot, ki jo zaznamuje razgiban teren, napovedano pa je tudi precej vetrovno, k sreči ne deževno vreme.

Anita svoje tekaške izkušnje deli na blogu, ki pa ga v zadnjih letih polnijo tudi dogodivščine njenih treh sinov. Čeprav ima polne roke dela, kot radi rečemo, trmasto išče in najde čas za tek. Včasih sama, včasih v družbi sotekačic iz Idrije in okolice.

Kakšna je vaša tekaška zgodovina? Od kdaj tečete in kdaj ste se teka lotili resneje, tudi na organiziranih tekih? Teči sem začela v začetku zadnjega letnika gimnazije, ko sem čez poletje pridobila kar nekaj kilogramov in sem ugotovila, da bo treba do maturantskega izleta shujšati. To mi je tudi uspelo, hkrati pa sem ugotovila, da je tek super. Potem sem tekla kampanjsko, spomladi pa me je zagrabilo in sem nekaj časa tekla vsak dan, pa nekaj mesecev nič, jeseni spet malo več in pozimi seveda tudi ne. Ampak le po 5 kilometrov.

Moja prva tekma je bil polmaraton na Ljubljanskem maratonu leta 2008, pa še to ni bila tekma v pravem pomenu besede, ampak le preizkus zmožnosti, izziv, nekaj novega. Potem sem pri teku vztrajala, z vmesnimi nosečnostmi in vedno novimi tekaškimi prijateljicami, ki so mi pomagale postavljati nove cilje, ki so se počasi vse bolj oddaljevali od štartne črte.

Ste mama treh sinov. Je tek povezan tudi s tem, da v skrbi za družino potrebujete čas zase? Ne, tekla sem že prej. Začela sem zaradi hujšanja, ampak hitro ugotovila, da se s tekom pač ne shujša, v njem pa odkrila večjo vrednost. Tek je odličen za blaženje stresa, za mašo, pogovor sam s sabo. To pa potrebujemo vsi, ne samo mamice.

Če vprašam drugače: prav družina, skrb za dom in otroke so pogost izgovor mamic, da pozabijo na telesno aktivnost. Kaj o tem menite vi, imate kakšen nasvet, kako se organizirati in najti motivacijo za trening? To je za mame res lahko najlažji izgovor, ki mu nihče ne ugovarja. Pogosto si je res težko vzeti čas, sploh takrat, ko odklop najbolj potrebuješ, na primer zvečer, ko otroci zaspijo, ti pa si izčrpana. Takrat bi tek najbolj koristil, a se kdaj tudi jaz ne morem spraviti v copate.

Je pa veliko lažje, če svoj odklop imenuješ trening in imaš trening tudi določen, ali če imaš tekaškega kolega, ki te čaka. Meni je sobotno jutranje vstajanje milo rečeno muka. Že zvečer ne morem zaspati, ko vem, da bo zjutraj budilka zvonila še bolj zgodaj kot med tednom in da bom morala na tek. Sploh pozimi. Groza. A če si do jutra ne izmislim res dobrega izgovora, po navadi grem. In seveda je trud vedno bogato poplačan.

Prek svojega bloga ste tudi neke vrste pobudnica in motivatorka. Lani ste – ko ste se po porodu tretjega sina spet lotili teka – na blogu objavljali program postopnega teka, treninge pa tudi organizirali. Se vidite v vlogi motivatorja? Že leto poprej, ko sem po drugem porodu začela teči, sem tekla po programu iz knjige Tek za začetnike, ki se je zame odlično obnesel. Na blogu sem objavljala nekakšen dnevnik teka, čisto zase, za statistiko. Izkazalo se je, da je to mnoge motiviralo in so tudi sami začeli teči. Zato se mi je ob naslednjem ponovnem začetku porodila ideja, da jih povabim zraven, v živo in virtualno.

Lahko pa rečem, da sem motivatorka po duši. Če vidim, da lahko nekomu pomagam, da doseže nekaj več, sem takoj zraven.

Kot ste omenili, je veliko lažje trenirati, če je s tabo tekaški partner. Idrijčanke ste prava mala ekipa. Kako ste se našle? Res je, že kar veliko se nas je nabralo. A se je vse zgodilo spontano, skozi daljše obdobje. Med njimi so prijateljice iz mladosti, sodelavke, čisto nove znanke, s katerimi smo se spoznale na tekaški progi.

Družba je vsekakor spodbuda. Direktna, ko se z njimi dogovorim za tek, na katerega se sama morda ne bi odpravila, bodisi zaradi časa ali lenobe, pa potem že nekako načrtujem dan, da lahko še to stisnem v natrpan urnik. Pa tudi posredna, ko me seznanijo, kje so bile, kaj so pretekle in mi s tem vzbudijo slabo vest, če sama lenarim doma.

Živite v Idriji, ki slovi po svojih klancih in ovinkih, pa tudi srečanja z divjimi zvermi niso redkost. Kako se lotite načrtovanja tekaških prog? Je razgiban teren prednost pri pripravah na vzdržljivostni tek? Res je, divjih zveri se zelo bojimo in vedno razmišljamo o strategijah, kaj storiti v primeru, da jih srečamo. Predvsem medvedi nas strašijo. Na srečo nanj še nismo naletele. Sicer vedno tako intenzivno klepetamo, da ga verjetno že na daleč preplašimo ali pa niti ne opazimo, da nas opazuje izza kakega drevesa.

Običajno tečemo po standardnih tekaških poteh, kjer lahko vsak dan srečamo na desetine tekačev, zdaj, ko smo se pripravljale na tekmo, pa smo morale biti nekoliko bolj iznajdljive. Kar nekaj kriterijev smo imele. Nabrati smo morale dovolj kilometrov, dovolj klancev, zaželen je bil makadam, pa še čim bližje domu je morala biti trasa, da nismo izgubljale časa še z vožnjo. Tako smo v zadnjih mesecih spoznale ogromno novih poti in dih jemajočih razgledov v bližnji okolici.

Kdaj ste se odločili za sodelovanje na 100 miljah Istre? Kaj je pri tem teku tako vabljivega? Za Istro sem se ogrela že pred dvema letoma, ko sem pretekla svoj prvi (in za zdaj edini) maraton in sem videla fotografije s tega teka v neki reviji. Takrat je bila to bolj misel, med zadnjo nosečnostjo pa sem ves čas sanjala o teku, in to o klancih. Ne vem, zakaj, ker klancev nikoli nisem marala.

Po lanski 21-ki na Ljubljanskem maratonu, ko sem spet potrebovala motivacijo za zimski trening, se je začela v meni prebujati želja po Istrskih miljah. Spoznala sem nekaj ljudi, ki so se s 64 kilometri spopadli lani, in vsi so bili navdušeni.

Na 64-kilometrsko preizkušnjo se podajate v družbi tekaških kolegic. Koliko vas je v ekipi in kdo jo sestavlja? K teku po Istri sem začela spodbujati še druge tekaške prijateljice in počasi je prepričevanje obrodilo sadove. Najprej smo bile tri, poleg mene še Neda Trebše in še ena Anita. Gnezda Rupnik.

Nedi v spodbudo se je prijavila še Barbara Kogej, nato pa smo naključno izvedele še, da se na ta tek pripravljata tudi Martina Pišlar in Nina Frelih. Povabili smo ju zraven in takoj smo se ujele.

Kakšna so vaša pričakovanja glede proge in tudi same fizične in psihične preizkušnje? Relief proge že dobro poznamo in vemo, kakšni klanci nas čakajo in kako se jih bomo lotile. Pričakujemo pa seveda nepričakovano. Najbolj se bojimo slabega vremena, dežja in vetra. Zadnje dni napeto spremljamo napoved, saj nam prav to tudi grozi. Vreme zna tekmo precej otežiti, tako fizično kot psihično.

V običajnih razmerah in brez kakih bolezni in poškodb pa se ne bojimo preveč. Natrenirane smo precej bolje, kot smo prvotno načrtovale, visokih časovnih ciljev si nismo postavljale. Skrita želja je priti na cilj v 10 urah, a le, če bo to udoben tempo. Sicer je glavni namen uživati v trekingu in v okolici ter prispeti na cilj žive in zdrave.

Preteči 64 kilometrov, čeprav to ni najdaljša razdalja na 100 miljah Istre, ni mačji kašelj. Koliko ste do zdaj največ pretekli v enem kosu, kako je bilo? Do zdaj sem največ pretekla 42 kilometrov, enkrat na Ljubljanskem maratonu, lepo po ravnini, in enkrat za trening z nekaj klanci. Teh ne pretečem, ampak prehodim. Vsakič sem bila dobro pripravljena in zdrava, zato je šlo brez težav. Na cilju sem imela občutek, da bi lahko tekla še kar naprej in vedno me je zanimalo, kako dolgo bi lahko še tekla. No, zdaj bom to lahko ugotovila.

Bo z vami tudi "spremljevalna" ekipa ob progi? Kako je z opremo, oblačili, prehrano in pijačo med tekom? Z menoj so (še pred tekom se je družina Česnik Mažgon odpravila na kratek oddih v Poreč, op. a.) vsi štirje fantje, ki me bodo prišli pogledat enkrat ali dvakrat vmes na okrepčevalne postaje ob progi in me bodo predvidoma tudi počakali na cilju. Zraven tudi starša, ki bosta ob progi spremljala brata Oskarja, ki bo štartal že v petek ob 17. uri v Labinju, na cilju v Umagu pa bo, tako vsaj upa, takrat kot me, v soboto pozno zvečer.

Večino opreme bomo imele s sabo, nekaj tudi hrane in pijače, a le toliko, da zdržimo do naslednje okrepčevalnice. Te pa so postavljene na razdalji 10-20 km. Če bo vreme lepo, računamo na to, da kaj dosti pomoči ob progi ne bomo potrebovale, če bo dež, pa bo kaka rezervna obleka še kako prav prišla.