Kaj je "krivo" za športni (vele)uspeh: genska predispozicija ali trdo delo?

Pri založbi UMco je izšla obsežna knjiga z naslovom Športni gen, ki jo je leta 2013 napisal priznani ameriški športni novinar David Epstein, v slovenski jezik pa jo je prevedel Sandi Kodrič.

Bralca skozi niz 16 zgodb, od havajskih šprinterjev do finskih smučarskih tekačev, vodi do razmišljanja o tem, ali je pri doseganju športnih uspehov pomembnejši gen oziroma talent ali delo oziroma trening. Kot so se strinjali glavni protagonisti današnje predstavitve, končnega odgovora na to vprašanje ni.

Rugelj: Gre za nadgradnjo športnih biografij in športnih priročnikov

Urednik knjige Samo Rugelj je knjigo prebiral na lanskem poletnem dopustu in takoj začutil, da bi jo bilo treba predstaviti tudi na slovenskem trgu, kjer smo doslej lahko izbirali le med dvema tipoma športne literature, športnimi biografijami in športnimi priročniki, knjiga Športni gen pa je nekakšna nadgradnja tega, izkazalo se je namreč, da ljudi zanima tudi šport v drugačni obliki.

Knjiga, ki obsega 360 strani, je izšla v nakladi 400 izvodov, a bi se morala prodati v vsaj 700, da bi bila naložba povrnjena.

"To je nekakšno moje darilo slovenskim ljubiteljem športa," je ob robu predstavitve knjige dejal Rugelj, ki ne izključuje možnosti, da bi enkrat v prihodnosti izšla podobna knjiga s slovenskimi športnimi zgodbami.

Ena od njih je omenjena tudi v slovenski izdaji knjige Športni gen, kjer se je Epstein, ki je bil po besedah Ruglja precej dovzeten za vprašanja in predloge založbe UMco, v predgovoru k slovenski izdaji dotaknil tudi zgodbe o nastopu smučarske tekačice Petre Majdič na olimpijskih igrah v Vancouvru, kjer je z zlomljenimi rebri pritekla do bronaste olimpijske medalje. Njen dosežek je označil kot najbolj navdihujoč športni dosežek, kar jih je kadarkoli spremljal v živo, medtem ko ga je Igor E. Bergant, Rugljev sogovornik na predstavittvi opisal kot preveliko tveganje, ki ga ni vredno posnemati.

Športni dosežek bolje kot gen

Gosta predstavitvenega dogodka sta bila že omenjeni nekdanji športni novinar, danes voditelj informativne oddaje Odmevi Igor E. Bergant in nekdanji vrhunski alpski smučar in dobitnik bronaste olimpijske medalje iz Lillehammerja Jure Košir. Oba akterja druži maratonska izkušnja, ki sta jo sicer oba označila za bolj banalno, oba pa sta imela o knjigi in pomenu genske predispozicije izdelano mnenje.

Bergant, ki jo je sicer ocenil kot izjemno privlačno, berljivo in natančno, je v njej pogrešal razlago nogometnih fenomenov, Košir, ki knjige ni utegnil prebrati, pa je razmišljanje črpal predvsem iz svoje športne zgodovine. Prepričan je, da je za uspeh ključnega pomena preplet različnih dejavnikov, od talenta do delovne etike, podpore družine ter možnosti, ki jih ponuja okolje, tudi telesne strukture športnika ter kančka sreče, ki se izkaže predvsem v obliki uspešnega izogibanja poškodbam.

Epstein ovrže pravilo 10 tisoč ur

Epstein, ki danes dela kot raziskovalni novinar pri neprofitni korporaciji ProPublica, je v Športnem genu obdelal tudi opevano pravilo 10 tisoč ur, ki predvideva, da je za športni uspeh potreben trd trening od zgodnjega otroštva (govori o 10 tisoč urah treninga) in ga ovrgel s primerom bahamskega skakalca v višino Donalda Thomasa, ki se mu je po enem letu treningov uspelo prebiti do naslova svetovnega prvaka.

Raziskave so pokazale, da ima Thomas nadpovprečno dolgo ahilovo tetivo, kar nakazuje, da je pri športnem dosežku marsikaj odvisno tudi od telesne strukture športnika in ne gre le za trdo delo.