Idealist med nogometaši, ki sanja doktorsko izobrazbo

Rodil se je pred 40 leti na Jesenicah. Njegovi starši, sicer iz Makedonije, so delali in se spoznali v tem gorenjskem mestu, zaznamovanem s hokejem na ledu. Tudi sam je kot otrok hodil v Podmežaklo, a nato izbral nogomet. Začel ga je igrati v Kranju, kjer je hodil v srednjo šolo. Potem ga je nogometna žoga peljala naprej v Celje, Koper, Izolo, Bonifiko, Muro, Ljubljano in zdaj Kidričevo. Igralsko pot je moral ta nekdanji napadalec zaradi hude poškodbe končati, ko je bil star vsega 26 let, za tem pa se je usmeril v trenerske vode.

To ga je popeljalo tudi v Savdsko Arabijo. Gorenjec, ki prisega na vero in vrednote, ki jih ta prinaša, zase pravi, da je idealist. "Sanjam o tem, da bi to, kar je zapisano, v praksi tudi veljalo," pove sogovornik, ki je nekoliko drugačen od večine nogometašev. Z razmišljanjem gre pogosto tudi dlje od tam, kjer se ustavijo drugi, in daje občutek, da ga zanima tudi filozofija. Da gre za nekoliko nevsakdanjega možakarja, potrjuje tudi visoka izobrazba, ki jo je pridobil ob športni poti. In predvsem to, da jo želi nadgraditi tudi z doktoratom.

Življenje vidi kot neprestan boj med slabim in dobrim. Če pogleda nazaj v leto, ki je za njim, in ostane samo pri rezultatih, je v letu 2018 zagotovo zmagalo dobro. Za njim je 365 dni, v katerih je na klopi Aluminija močno opozoril nase in poskrbel za najboljše leto v zgodovini tega majhnega štajerskega kluba. Z majhnim štajerskim prvoligašem iz Kidričevega je igral v finalu pokala, v prvenstveni sezoni 2018/19 pa je z naskokom največje presenečenje Prve lige Telekom Slovenije. Na zimski premor se je odpravil kot tretji na lestvici.

Kako se je začela vaša trenerska pot?
Začel sem v Kopru, kjer sem treniral najmlajše. Potem sem bil dve leti in pol v Izoli, kjer smo bili v tretji ligi. Treniral sem člane in igral, kolikor je noga dovolila. Potem sem šest mesecev igral na Bonifiki v drugi ligi. Sledilo je obdobje, ko sem bil pomočnik Nedžada Okčića v Kopru in smo postali prvaki. Sledili sta dve leti s kadeti Kopra, s katerimi smo bili prvaki. Potem še Mura, v kateri sem bil pol leta, po Murski Soboti pa dve leti Savdske Arabije. Potem Olimpija, kjer sem bil pomočnik Marijana Pušnika, tam smo sodelovali pol leta. Pred prihodom v Aluminij sem bil leto in pol vodja koprske nogometne šole. V Kidričevem sem zdaj eno leto.

V Kopru se je leta 2010 z Nedžadom Okčićem veselil edinega naslova slovenskega prvaka v zgodovini kluba. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Greva najprej k prvi odmevnejši zgodbi na vaši trenerski poti. Koper in leto 2010. Zdi se, da ta naslov prvaka Kopru ni prinesel prav veliko dobrega.
Doživeli so nas kot muho enodnevnico in tako je tudi bilo. Mogoče niti sami nismo vedeli, kaj je glavni razlog, da smo postali prvaki. Potem ko smo osvojili naslov, smo popolnoma razpadli. Jedro je izginilo. Veliko igralcev je šlo na bolje. Šest mesecev pred iztekom pogodbe se je s kar nekaj igralci dogovoril Maribor. Razstavili so nas na prafaktorje.

Kako pa ste videli tisto ekipo, v kateri je imel glavno vlogo Miran Pavlin?
On je naredil res veliko. Ne samo v tisti sezoni v prvi ligi, ampak že pet let prej, ko je z Olimpijo pot navzgor začenjal v peti ligi. Pri Kopru je bil v prvem delu sezone na igrišču najbolj zaslužen za to, da so bili rezultati taki, kot so bili. V drugem delu je njegovo vlogo prevzel Dare Vršič. S takimi igralci je bilo sijajno igrati in zmagovati. Žal pa so nas potem razstavili na prafaktorje. Kratko in jedrnato.

Sportal Aluminij z zmago zaključil sijajno jesen

Koper je lep primer vmešavanja politike v klub. Tamkajšnji zdaj nekdanji župan Boris Popović je bil vseskozi močno vpet v delovanje koprskega nogometnega kluba. Kako gledate na to?
Težko vprašanje. Če gledamo z vseh vidikov, je jasno, da brez politike ni športa. Politični konsenz je potreben, da se zgradi štadion. Vse je družbena lastnina. Družbo pa vodi politika. Za vsako uspešno športno zgodbo je nujna politična podpora. Kaj to pomeni, je težko reči, a vedno ima prste vmes na tak ali drugačen način tudi politika. Tudi v klubih, ki so v zasebni lasti. Ni pa seveda dobro, da se mešata politika in stroka. To ne gre skupaj.

Kako pa gredo skupaj tuji investitorji in slovenski nogomet? S tem ste imeli izkušnje, ko ste bili v Murski Soboti. Tudi tista zgodba se takrat ni končala dobro.
Toliko tujih investitorjev je že šlo skozi slovenske klube, pa je bil končni rezultat skorajda povsod enak ne glede na okolje. Ponosen sem, da sem bil del Murine zgodbe, ko je želela obstati v ligi. Na koncu nam je to tudi uspelo. V prvem delu sezone sem bil njen trener jaz, v drugem delu je bil to Ante Šimundža. Osvojila sva enako število točk. Žal pa je politični ali vodstveni del kluba poskrbel, da Mura ob koncu sezone ni dobila tekmovalne licence in je izpadla v najnižjo ligo.

Pri Muri je zdržal pol leta. Foto: Vid Ponikvar

Takrat ste večkrat dejali, da je bilo stanje v klubu nevzdržno. Kaj se je dogajalo?
Krivda je sicer vedno kolektivna, tako kot so uspehi, ampak razmere so bile res slabe. Morda najbolje o tem priča dogodek s tekme proti Mariboru. To je bila zadnja tekma jesenskega dela sezone, moji nogometaši pa je niso želeli igrati. Po dolgih pregovarjanjih je bil zadnji dogovor, da bodo nestrinjanje z upravo pokazali na tak način, da po prvem sodnikovem žvižgu ne bodo več igrali. Sodnik je piskal, mi pa pet minut nismo igrali. Mariborčani so vedeli za našo namero, pokazali solidarnost in nam niso zabili petih golov, ki bi nam jih lahko. Niso dali niti enega in počakali, da smo začeli igrati. Na koncu smo izgubili z 1:2 in v zadnjih minutah celo lovili rezultat. Morda nam je zmanjkalo ravno tistih pet minut, ampak to je opis stanja, ki je takrat vladalo v klubu.

Bile so tudi lepe izkušnje. Najlepša so zagotovo navijači, ki imajo v tistem okolju res radi svoj klub. V Murski Soboti je navijaška kultura na res visoki ravni, kar vidimo tudi letos. Potem sta to seveda še tekmi kvalifikacij za ligo Europa proti Laziu. Igrati proti takemu velikemu klubu na Olimpijskem štadionu v Rimu je za vsakega nogometaša in tudi trenerja nekaj posebnega. Najlepši spomin pa so zagotovo navijači. Vsaka tekma v Murski Soboti je bila lep spomin.

Sportal Ne le presenečenje, ampak kar senzacija jeseni!

Posebna izkušnja je bilo zagotovo tudi delo v Al Hilalu, ki velja za največji azijski klub z milijoni navijačev. Tam ste bili trener ekipe do 17 let in pobližje spoznali, kako je delati v tako velikem klubu.
V primerjavi s Slovenijo so skoraj vse tuje države bolj nogometne, v Savdski Arabiji in pri Al Hilalu pa je ta razlika še toliko bolj očitna. Ko si v takem položaju, se počutiš prijetno in si počaščen, da si lahko v tem poslu. Nogometaši in trenerji so tam izredno prepoznavni in spoštovani. Al Hilal ima več milijonov navijačev, njegovi igralci so vseskozi na očeh javnosti. To so ogromne številke, ki si jih tukaj težko predstavljamo.

Arabski Real Madrid oziroma azijski klub stoletja

Al Hilal ima ogromno navijačev. Foto: Reuters Al Hilal, v katerem je Bogatinov delal med letoma 2013 in 2015, je velikan azijskega nogometa. Švicarska organizacija za nogometno zgodovino in statistiko (IFFHS) ga je pred časom celo razglasila za najboljši klub 20. stoletja v Aziji. Temu klubu, ki prihaja iz sedemmilijonskega Riada, pravijo tudi arabski Real Madrid, zato ne čudi, da je v arabskem svetu zelo priljubljen in ima na milijone navijačev.

Ustanovljen je bil leta 1957, do zdaj pa je osvojil že kar 58 lovorik na domačih tleh in tudi v mednarodnih pokalih, več kot katerikoli klub iz Savdske Arabije. Lahko se pohvali s 15 naslovi državnega prvaka. Dvakrat, v letih 1991 in 2000, je bil tudi azijski prvak. Na mednarodni sceni se lahko pohvali tudi z dvema zmagama v azijskem pokalu pokalnih zmagovalcev, kar mu je uspelo v letih 1997 in 2002.

Klic Olimpije je poskrbel, da ste se leta 2015 vrnili v Slovenijo in bili član prvega izmed številnih trenerskih kadrov, ki so se zvrstili v času Milana Mandarića.
Ne bom rekel, da je bila ta zgodba srečna, a niti nesrečna ni bila. Vesel sem vsake izkušnje in priložnosti, ki jo dobim. Ponosen sem na to, da sem bil s sodelavci prvi, ki mu je zaupal zdajšnji predsednik Olimpije. To mi je v ponos, v zadovoljstvo. Veliko je lepih spominov, na koncu pa ima šef vedno prav. Ko te pripelje in ko te odslovi.

Ampak pred časom ste dejali ravno obratno in poskrbeli za zanimivo izjavo, ko ste dejali, da se predsednik Olimpije vedno zmoti. Če ne takrat, ko trenerja pripelje, pa zagotovo takrat, ko ga odslovi.
S tem sem mislil na to, da če je tako, da imajo šefi vedno prav, ko te pripeljejo, potem tiste besede o tem, da si pravi izbor, ki jih izrečejo, ko prideš, očitno ne veljajo. Ko te odslovijo, pač neposredno priznajo, da so se motili. Z vidika trenerja pa imajo šefi vedno prav, ne glede na to, kaj naredijo in zahtevajo, dokler je vse to v skladu z dogovorjenim projektom.

V Stožicah je delal v času Marijana Pušnika ob prihodu Milana Mandarića v Olimpijo leta 2015. Foto: Vid Ponikvar

Pa ste bili presenečeni, ko so se ob koncu jesenskega dela sezone 2015/06 ob tem, ko ste bili vodilni na lestvici, odločili priznati, da so se manj kot pol leta pred tem zmotili?
Šokiran nisem bil, presenečen tudi ne. Olimpija je pač zahtevno okolje, v katerem je veliko struj in mnenj na vsakem koraku. Tako pač je, to pa bolj kot na organiziranost kaže na neorganiziranost. V organiziranem klubu se ve, kdo lahko svetuje in kdo odloča. Če pogledamo, kaj vse se dogaja v Olimpiji, je jasno, da ni ravno tako. Vsak pa lahko s svojim mnenjem vpliva na vsakogar, ampak na koncu je en tisti, ki je odgovoren.

Je v Aluminiju organizacija boljša?
Tam je zgodba precej bolj jasna. Prvi dan, ko smo se dobili, smo določili cilje in jih spravili na papir. Zdaj se tega projekta držimo od takrat do danes. Imamo tekmovalne cilje, razvojne cilje in družbeno odgovorne cilje. Tekmovalni cilj je, da smo najmanj osmi. Razvojni je, da fantje napredujejo. Družbeno odgovorni cilj je, da je prisoten delež domačih fantov. Mislim, da izpolnjujemo vse tri.

Sportal Blišč in beda jesenskih številk Prve lige Telekom Slovenije

V prejšnji sezoni ste skoraj osvojili lovoriko. Igrali ste v finalu pokalnega tekmovanja, v katerem je bila Olimpija prevelik zalogaj.
Takrat je bilo vse pripravljeno tako, da bo Olimpija prvak. Finale, igrali smo v Stožicah, Olimpija je imela podporo navijačev. Izredno težko nam je bilo, bili smo avtsajderji in to se je pokazalo tudi na igrišču. Olimpija je zasluženo zmagala.

Sladko maščevanje ste si privoščili novembra letos, ko ste Olimpijo v prvenstvu premagali s 6:2 in poskrbeli za razdor pri Ljubljančanih. Posloviti se je moral trener Zoran Barišić, odšlo bo tudi kar nekaj igralcev. Kaj se je dogajalo na tej tekmi v Kidričevem?
Ne bom rekel, da je bilo to maščevanje, to je malce huda beseda, ampak prepričani smo bili, da lahko premagamo Olimpijo, ki je bila do takrat pod vodstvom novega trenerja še neporažena. Ne glede na njen dober niz smo čutili, da imamo priložnost. Da smo Olimpiji morda najbližje v zadnjem obdobju. Da je treba priložnost zgrabiti. Nihče si seveda ni predstavljal, da bomo zabili kar šest golov, ampak tako je bilo. Po tisti tekmi se je pri Olimpiji odprla Pandorina skrinjica. Tam Ljubljančani niso izgubili samo treh točk, ampak še marsikaj drugega.

Sportal Mandarić izlil bes in napovedal čistko pri Olimpiji

Marca, ko ste v Ljudskem vrtu remizirali z 0:0, ste ponagajali še drugemu od dveh najboljših slovenskih klubov. Mariboru ste odvzeli dve točki, po tekmi, po kateri so se vijoličasti pritoževali, da je sodnik prehitro piskal konec, pa dejali, da so Mariborčani mojstri medijskega nastopanja.
S to izjavo sem želel predvsem zaščititi svoje fante in svojo ekipo. Ponavadi je tako, da se o ekipi, ki osvoji točko v Mariboru, veliko govori. Njeni nogometaši v medijih pričakujejo kakšno pohvalo, takrat pa se je govorilo samo o sodnikih in tisti minuti, ki naj bi jo sodnik Mariboru ukradel. Pozabilo se je na nogomet, zato sem rekel, da je Maribor mojster medijskega nastopanja. Njegovi akterji so pozornost preusmerili na druge stvari, ne pa na tisto, kar se je dogajalo na igrišču. Mislim, da je bil namen dosežen.

Po tekmi v Mariboru je dvignil nekaj prahu z izjavo, da so Mariborčani mojstri medijskega nastopanja. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste nad tem, kako dobro vam gre v tej sezoni z Aluminijem, presenečeni?
Jaz se počutim lepo v vlogi trenerja v Kidričevem. Dobro se počutijo tudi igralci. Cilj, da igralci čutijo zadovoljstvo, je bil dosežen.

So pritiski zdaj, ko vam gre tako dobro, kaj večji?
Pritiske iz dneva v dan čutim od igralcev, zato je treba predvsem delati z njimi. Oni so tisti, ki najbolj pritiskajo na trenerja. Kdo so tisti, ki so se najbolj izkazali, ne bom našteval, saj bi moral našteti celo ekipo. Vsi so bili pomemben košček v mozaiku.

Kako še napredovati?
Že večkrat sem rekel, da se lahko tudi 90-letnik nauči marsičesa, tako da se lahko naučimo tudi mi. Ali je to nekaj novega ali izboljšanje tistega, kar že znamo, niti ni pomembno. Če bo kateri od igralcev po vsakem treningu stokrat izvajal prosti strel, se bo to po šestih mesecih zagotovo poznalo tudi na tekmi. Prostora za napredek je vedno veliko, ampak najprej je vse odvisno od posameznika. Od tega, kako ambiciozen je, koliko si želi. Individualen pristop je nujen. Želimo si, da bi bili željni napredovanja. To potem pelje naprej. Spomnim se izjave priznanega košarkarskega trenerja Željka Obradovića, ki je enkrat govoril o motivu in rekel, naj si zamislimo, kaj vse so pripravljeni mladi fantje narediti za lepo dekle, ko ga zagledajo. Tako je tudi v nogometu. Če imaš motiv, boš idejo, ko jo dobiš, zagotovo izpeljal.

Sportal Zadnja nagrada v letošnjem letu v Kidričevo

No, zagotovo pa izstopa vaš z devetimi prvenstvenimi goli daleč najboljši strelec Francesco Tahiraj, ki je bil izbran za igralca novembra Prve lige Telekom Slovenije, potem ko je zadel na zadnjih štirih jesenskih prvenstvenih tekmah.
Da, njegova zgodba je res zanimiva in pri njej bom povedal to, o čemer rad govorim. Nekaj dni pred prvim prvenstvenim krogom je prišel k nam in se priključil ekipi. Verjel je nekaterim ljudem, bil je na preizkušnji v Švici, a se je na koncu poklapan vrnil k nam. "Tahi, kaj bomo zdaj?" so bile moje prve besede, ki sem mu jih namenil. Lahko ga ne bi razumel, da je preizkušal svojo srečo, tako pa sem mu rekel, naj gre po nogometne čevlje in na trening.

Bilo je zelo malo besed, a v dveh stavkih je bilo zajeto bistvo. Nisem hotel moralizirati in pridigati. Želel sem mu samo povedati, da je zgodba z moje strani pozabljena. Naj se usmeri na prihodnost in na to, kaj lahko naredi od tega trenutka dalje. Vsak v življenju si izbere svojo pot, vsak se odloča sam. Zgornja meja seveda obstaja, ampak če upoštevamo marsikaj, kar jih obkroža, so igralci pogosto žrtve, ker prehitro padejo v ta svet. Tudi zdaj mu je težko. Vem, da dobiva 20 klicev na dan. Vsak nekaj obljublja, na koncu pa bo sam moral vedeti, kaj je res in kaj ne.

Kako gledate na njegovo eksplozijo?
Za njo je zaslužna celotna ekipa. Od predsednika navzdol, celoten strokovni štab, ne samo jaz in seveda igralci, ki to izkoriščajo, kolikor lahko. Nekaterim uspeva bolje, drugim slabše. Njemu je res uspevalo. Za njim je sijajna prva polovica sezone. Na igrišču je delal razliko.

V Kidričevem blesti nekdanji član Juventusa

Francesco Tahiraj je v sijajni formi. Foto: Urban Urbanc/Sportida 22-letni krilni napadalec Francesco Tahiraj je v Torinu rojeni Albanec, ki je bil pred leti član mladinske ekipe slovitega Juventusa. V Italiji je v mlajših selekcijah igral še za Torino in Carpi. V Slovenijo je prišel pred začetkom sezone 2015/16, zaigral je za takratnega prvoligaša Zavrč. V 20 prvenstvenih tekmah je zabil dva gola.

Potem je leta 2016 prišel v Aluminij. V Kidričevem je v sezoni 2016/17 zaigral na 25 prvenstvenih tekmah, v katerih je dosegel dva gola, še dvakrat pa nastopil v pokalu. V prejšnji sezoni se je v prvenstvu v 29 nastopih ustavil pri petih golih, pri pohodu do finala pokala pa je v petih nastopih dosegel en gol.

Ta sezona je zanj z naskokom najboljša. Na 18 prvenstvenih tekmah je zabil kar devet golov, prispeval pa tudi štiri asistence. Posebej razpoložen je bil v zadnjih jesenskih krogih, saj je na zadnjih šestih tekmah leta dosegel kar šest golov. Zadel ni le na eni od teh tekem, zato ne čudi, da je bil izbran za najboljšega igralca decembra v Prvi ligi Telekom Slovenije.

Pogodbo z Aluminijem ima sicer sklenjeno do konca sezone, do junija 2019.

Da, res je izstopal in kot tak je zdaj seveda v središču pozornosti. Se bojite, da ga boste pozimi izgubili? Pogodbo ima samo še do konca sezone.
Jaz si želim, da bi ga. Da nam ga ne uspe zadržati. To bi pomenilo, da smo se trudili, ampak je prišla ponudba, ki nas je prepričala. Močnejši klub, ki nam ga je speljal na legalen način. Kakšne so te številke, ki bi nas zadovoljile, ne vem in me niti ne zanima. To ni moje delo. Pogodbo bomo skušali podaljšati, to je ideja, a o tem, ali se z njim dogovarjamo, ne vem nič. To ni moja naloga. Nisem pravi naslov za te odgovore.

Kje je njegova meja?
Tudi o tem težko govorim, saj sem subjektiven. Zame so moji igralci vedno najboljši na svetu. Vsaj jaz tako gledam nanje. V meni imajo odvetnika, ki jih bo zagovarjal. V meni in mojem strokovnem štabu. Dokler izpolnjujemo klubske cilje, so za nas naši nogometaši brezhibni.

Pravite, da je eden izmed ciljev delež domačih fantov, ampak v vaši ekipi je kar deset tujcev.
Res je, od 22 igralcev je skoraj polovica tujcev, ampak delež domačih je več kot 50-odstotni. Vratar Luka Janžeković, ki je tudi kapetan ekipe, je prvi nogometaš Aluminija, ki je prišel iz domače šole. V zadnji vrsti imamo Erika Gliho, ki je sicer Ljubljančan. V napadu je Alen Ploj, ki je domač, če gledamo štajerski del. V zvezni vrsti je tu Dejan Petrovič, imeli smo tudi Matica Vrbanca, dokler se ni poškodoval. V napadu je še Nik Marinšek, pa v zvezni vrsti Anton Rogina. Po prednikih napadalca Roka Kidriča je tudi poimenovano Kidričevo (smeh, op. a.) Tako da nekaj jih je … Je pa res, da se deset tujcev sliši veliko, ampak dejstvo je, da so to igralci, ki prihajajo iz Zagreba in iz krajev, ki so relativno blizu, tako da lepo zapolnjujejo našo ekipo, tako v nogometnem kot značajskem smislu.

Radi bi vzgojili še koga iz naših mladih selekcij, ampak dejstvo je, da je prepad med mladinskim in članskim pogonom ogromen. Enkrat na 20 let se zgodi, da pride kdo iz mladincev med člane Aluminija in tam igra tako, kot je prej, da naredi pravi preskok. Tako je moje mnenje. Neposreden preskok iz mladincev med člane v prvo ligo skoraj da ni mogoč. Med prvo mladinsko in prvo člansko ligo so vmesne postaje, druga, tretja članska liga. Res malo fantom uspe, da pridejo takoj.

Jaz tem 18-letnim fantom, ki pridejo med člane, zato vedno govorim, da oni ne tekmujejo z nogometaši, starimi od 19 let navzgor, ampak s tistimi od 35 let navzdol. Z Marcosom Tavaresom in podobnimi, za katerimi je že nešteto težkih preizkušenj in so se že neštetokrat dokazali. Lep primer je še en nogometaš Maribora Dino Hotić. On je bil na evropskem prvenstvu kadetov s 17 leti izbran v enajsterico prvenstva, ampak je moral najprej v drugo ligo, potem je igral še za Veržej, pa potem še za Krško, nato pa se je s številko 10 vrnil v Maribor in zdaj tam blesti.

Na klopi Aluminija je od julija lani. Foto: Mario Horvat/Sportida

Odhod mladih v tujino. Prezgodaj ali prepozno?
Na takšno vprašanje vedno odgovorim z vprašanjem. Si predstavljate svet brez mej? Ni pomembno tujina, ampak predvsem to, v kakšno okolje pride mlad nogometaš. Primerno ali neprimerno. Se pravi, če bo šel nekdo iz Kidričevega v Juventus, pa tudi če je star 15 let, bo tam v toliko boljšem okolju in imel na voljo toliko boljše pogoje, da mu bo zagotovo lažje. Odgovor je v tem primeru smešno lahek. Samo treba je ločiti to, kje je meja.

Gre predvsem za to, koliko znajo ti fantje izkoristiti pogoje, ki jih imajo na voljo. Mislim, da jim je še težje uspeti v majhnem klubu, kjer morajo za marsikaj poskrbeti sami. Tam pa je vse urejeno do potankosti. Treba je oceniti svoje sposobnosti, svojo raven nogometa in to, ali lahko s spremembo napreduješ. Potem pa se vidi, ali boš tam tudi ostal ali te bodo poslali domov. Torej odgovor ni, kdaj, ampak predvsem, ali boš priložnost, če se ti ponudi, izkoristil. Ne gre pa nič čez noč. Ne moreš danes igrati v tretji slovenski, jutri pa v prvi italijanski ligi.

Tudi fantje, ki se vrnejo domov iz tujine, se vrnejo boljši, vendar največkrat to ni dovolj, da bi v tujini tudi ostali. Verjetno se najde tudi kakšen igralec doma, ki je v tem času zelo napredoval. Obstajajo pa tudi mladi fantje, ki so z zgodnjim odhodom v tujino napredovali iz leta v leto. Poglejte Jana Oblaka in njegove klube. Benfica, Beira-Mar, Olhanense, Uniao de Leiria, Rio Ave, Benfica B in danes Atletico Madrid.  

Sportal Žreb: Olimpija se vrača v kraj, kjer je doživela katastrofo, Šimundža izziva Maribor

Ampak nekdo dozori prej, drugi pozneje. Kako izmeriti talent?
Kako prepoznati, da je nekdo nadarjen za matematiko? Daš mu nalogo. Če jo hitro reši, je jasno, da je nadarjen. Če se muči, potem verjetno ni. Nekateri v petem razredu osnovne šole prvič slišijo poštevanko, pa jo takoj znajo. Drugi se mučijo veliko dlje. Tako je tudi v nogometu. Hitro se vidi, kdo se hitro nauči določenega elementa. To je talent. Je pa res, da včasih tisti, ki imajo večjo sposobnost igranja nogometa, niso delavni, pa jih potem nekateri z delom prehitevajo po levi in desni.

Pogoje za delo v Kidričevem vedno hvalite.
Da, ker so res dobri. Infrastruktura je odlična, vedno lahko treniramo na naravni travi. To je zelo velik plus. Ne samo za trenerja, ampak še bolj za igralce. Mi smo lani skoraj vse treninge tudi pozimi opravili na naravni travi. Tudi druge ekipe prepoznajo to kakovost. Ravno Al Ain se je 14 dni pripravljal v Kidričevem. Tu je bil poleti tudi beograjski Partizan. Takšni pogoji so privilegij. Imamo igrišča z naravno travo, ki so dobro pripravljena. To je velika prednost za fante, lažje se razvijajo.

Park, ki ga obiskujejo tudi španski in angleški prvoligaši

V Kidričevem je trenirala tudi slovenska reprezentanca v prvem mandatu Matjaža Keka. Foto: Vid Ponikvar Športni park Kidričevo, ki ga je pred selitvijo na Brdo pri Kranju uporabljala tudi članska slovenska nogometna reprezentanca, ponuja odlične pogoje za delo. Nogometna infrastruktura na vzhodu naselja Kidričevo, med Ptujem in Slovensko Bistrico, je sodoben športni park z vsemi pripadajočimi objekti. Na šestih hektarjih površin v mirnem okolju, obdanem z gozdovi. Na voljo so štiri velika igrišča z naravno travo, malo in veliko igrišče z umetno travo, tudi z umetno razsvetljavo, ograjeno igrišče z mivko ter dodatne manjše vadbene površine. 

Prednosti infrastrukturne urejenosti, lokacije in dostopnosti je do zdaj prepoznalo že kar nekaj tujih klubov, ki so se tam pripravljali. Kidričevo je zelo zaželena lokacija za priprave, to pa so ob že omenjenih Al Hilalu in Partizanu spoznali tudi španski prvoligaš Valencia, angleški prvoligaš Leicester City ter še nekaj angleških klubov, West Bromwich, Reading, Steaua iz Bukarešte, turški Bursaspor, splitski Hajduk, ukrajinska Zorja in še nekateri.

Bo imel klub v prihodnosti še višje cilje, kot je obstanek med prvoligaši?
Ne vem. To je vprašanje za upravo kluba.

Kaj pričakujete, da se bo po tako dobri prvi polovici sezone dogajalo pozimi?
Upam, da bo kakšen fant šel na bolje, mi pa bomo začeli nov ciklus z novimi fanti. Dovolj točk, da izpolnimo svoj tekmovalni cilj, vsaj osmo mesto, pa smo že osvojili v prvem delu sezone.

Pa vi? Tudi vi ste opozorili nase. Je kdo že potrkal na vaša vrata? Se lahko zgodi, da odidete?
Ne vem. Imam pogodbo za projekt, ki ga želim izpolniti. Do konca sezone. Projekt obstanek v ligi. Na to je vezana pogodba. Nikoli se pa ne ve. Težko povem, kaj se bo zgodilo jutri, se pa v Kidričevem počutim lepo.

Sportal Slovo od leta 2018 ob albanskih notah #video

Kako gledate na slovensko nogometno stroko?
Glede na to, koliko vložimo v nogomet v primerjavi z drugimi, je slovenska stroka dobra. Maribor, v katerem dela bolj ali manj slovenska stroka, je z neprimerljivim finančnim vložkom s številnimi drugimi klubi, ki o tem samo sanjajo, v zadnjih desetih letih igral dvakrat v ligi prvakov in trikrat v ligi Europa. Igral je tudi v šestnajstini lige Europa. To so za takšne razmere nori dosežki.

Kakšne so vaše trenerske ambicije?
Ne vem, nimam nekih sanj. Mogoče je to napaka. Skušam živeti za trenutek in biti pripravljen na vse. To ne pomeni, da nimam vizije v delu, ravno nasprotno. Imam zelo jasno vizijo, kaj si želim imeti v ekipi, katere stvari so pomembne in kako se je treba razvijati, da se bodo uresničile. Pa kakšne pogoje je treba imeti. Uživam v trenerskem poslu. Ob igrišču se počutim izredno dobro.

Pravi, da slovenska stroka glede na vloženo dela sijajno. Foto: Vid Ponikvar

Koliko se je spremenil nogomet, odkar ste ga igrali vi? In kako ste se prilagodili spremembam s trenerskimi očmi?
Izkušnje, ki sem jih pridobil kot igralec, sem zagotovo unovčil. Potem pa je učenje. Človek se vedno uči. Tudi ko je star 90 let, se lahko nauči novega jezika. Treba pa je upoštevati tudi tradicijo in zgodovino, da bi lahko nogomet oziroma igro spremenil na bolje. Danes je nogomet veliko bolj posel, kot je bil včasih. Pritiski so zaradi tega veliko večji. Timsko delo je nujno, da dosežeš uspeh.

Je pa dejstvo, da bi bili vsi nogometaši, ki so bili vrhunski takrat, vrhunski tudi zdaj. Takrat so igrali v veliko slabših pogojih. Za prekrške, zaradi katerih si danes izključen, takrat sodnik sploh ni piskal, ni ustavljal igre. Nekoga si moral skorajda ubiti, da te je izključil. Danes se piska vsak kontakt. Če gledamo tako, da je nogomet igra, v kateri hočeš zadeti, je bilo takrat veliko težje. Pa žoge so hitrejše, igrišča so veliko boljša. Že v slovenski ligi, kaj šele drugje. Leta 1990 so se na svetovnem prvenstvu v Italiji Angleži, pri katerih je bil nogomet že malo večji posel, spraševali, kako to, da je trava tako visoka.

So pa zaradi nove informacijske dobe nogometaši veliko bolj na udaru javnost. Vseprisotni so v družbenih medijih, zaradi česar jim je precej težje.
V tem pogledu vsekakor. Danes je potreben interdisciplinaren pristop. Vse moraš imeti razdeljeno. Specialista za obrambo, napad, tehniko, analize, kondicijske priprave. Skorajda nujen je tudi psiholog. Fantje, ki čez noč pristanejo milijonarji, potrebujejo tudi finančne svetovalce in tako naprej. Treba je paziti tudi, komu verjeti in komu ne. Hitro se pojavijo različni motivi in različni ljudje. Ni lahko, sploh ne mladim fantom, ki nimajo izkušenj in ne vedo, kako se spopasti s tem. V Sloveniji sicer v igri niso milijoni, kot so drugje, a vzorec je zelo podoben.

S psihologom sodelujete tudi v Kidričevem. Včasih je bila taka vrsta pomoči tabu, danes je vse manj. Kako ga fantje sprejemajo?
Da, počasi se to spreminja. Slišim, da si na tak način pomagajo številni. To je zagotovo dobrodošla pomoč, ki ti pomaga, da se osredotočiš na pomembne stvari. Nepomembne in moteče dejavnike odstraniš. Mislim, da se ta tabu tudi pri nas počasi razbija. Marsikje drugje pa je to nekaj povsem vsakdanjega.

Rekel bi, da je v našem klubu tako, da je ena tretjina fantov dovzetna za takšno vrsto pomoči, ena tretjina se iz tega norčuje, eni tretjini pa je vseeno. Vsaj jaz tako mislim, ampak na nas je, da jim te stvari ponudimo. Vsaka stvar, ki dodaja vrednost, je dobrodošla.

Četrta sezona med prvoligaši

Aluminij je četrto sezono slovenski prvoligaš. Foto: Žiga Zupan/Sportida Aluminij je bil ustanovljen v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi potrebe po druženju in kakovostnem preživljanju prostega časa delavcev takratnega Taluma. Klub je kot samostojno društvo začel delovati leta 1956, ko je začel nastopati tudi v uradni lig.

Od leta 2000 vseskozi igra najmanj v drugi ligi, v kateri si je napredovanje prvič zagotovil v sezoni 2010/11, ko je osvojil prvo mesto, a je igranje v prvi ligi zavrnil. Leto pozneje je bil Aluminij spet drugoligaški prvak, takrat pa se je uprava kluba odločila, da sprejme izziv. Kidričani so tako med prvoligaški prvič nastopili v sezoni 2012/13, a zasedli zadnje mesto in takoj izpadli. V prvo ligo so se spet vrnili v sezoni 2016/17, ko so bili deveti in bi morali igrati dodatne kvalifikacije z Ankaranom, ki pa so odpadle. V prejšnji sezoni, ko so poskrbeli tudi za zgodovinski finale pokala, so pristali na osmem mestu in prav tako obstali. Zdajšnja sezona, v kateri so trenutno z naskokom najprijetnejše presenečenje, je njihova četrta prvoligaška.

Tudi trener mora biti dober psiholog. Kako to postane?
Na to vprašanje bi lahko odgovarjal na dolgo in široko, pa verjetno ne bi znal vsega razložiti. Sam rad veliko berem in se skušam česa priučiti. Imam tudi precej izkušenj. Empatijo sem razvil v obdobju, ko sem dve leti delal z ljudmi, ki so uživali trde droge in se odvajali od njih.

Res, kako to?
To je bilo med letoma 2007 in 2009, ko sem bil trener v Izoli v tretji ligi in pridobival diplomo za trenerski poklic. Bil sem diplomiran ekonomist, a me delo v banki ni veselilo. Iskal sem nekaj drugega in ponudilo se je socialno delo, ki sem ga sprejel. Delal sem v kolektivu s sedmimi ljudmi, od katerih sem se marsičesa naučil in pridobil marsikatero izkušnjo. Potem sem videl, da nogomet zahteva celega človeka, ne pa, da dopoldne delaš, popoldne pa si v službi, zato sem po dveh letih to delo opustil.

Pred leti se je ukvarjal z ljudmi, ki so se odvajali odvisnosti od trdih drog. Foto: Vid Ponikvar

Česa ste se od teh ljudi in njihovih izkušenj naučili?
Predvsem empatije, kot sem že rekel. Dobil sem drugačen pogled, o ljudeh sem začel razmišljati drugače. Spoznal sem, da besede niso isto kot dejanja, da dejanja niso isto kot besede, da hotenje ni isto kot dejanje in besede. Med tem je treba ločiti in skušati razumeti, zakaj se kdo kdaj mogoče odloči drugače, kot govori in bi bilo bolje, da bi se. Tudi zaradi tega in izkušenj, ki sem jih imel kot nogometaš, zdaj lažje razumem nekatere fante in njihove zgodbe. Treba je poskušati razumeti vsakega, ne glede na to, kako to družba sprejema in doživlja. So pa to težke zgodbe.

So ti ljudje slabiči ali borci?
V odgovoru na to vprašanje se morda skriva odgovor na vprašanje, kaj je skrivnost življenja. Jaz o tem ne bom sodil. Mislim, da so oboje, tako borci kot slabiči. Življenje je večen boj s preizkušnjami. Nekatere življenje preizkuša večkrat, druge manjkrat. Treba je gledati tudi drugače.

Prebral sem, da obožujete glasbo Michaela Jacksona. Ena izmed njegovih uspešnic nosi naslov Man in the mirror (Človek v ogledalu, op. a.). Se tudi vi držite načela, da je treba najprej pomesti pred svojim pragom?
Spet se bom vrnil k veri. K Svetemu pismu ali Koranu. Zlata krščanska zapoved je, da ne delaj drugim tega, česar ne bi želel, da drugi delajo tebi. Ne odstranjuj trske iz oči drugemu, če jo imaš v očeh sam. Najprej jo odstrani sebi, da boš lažje videl bratovo. V veri je veliko zgodb, naukov, iz katerih lahko potegneš marsikaj. Jaz se jih poskušam držati.

Precej pobližje ste lahko vero spoznali v dveh letih, ki ste ju prebili v Riadu, med sedmimi milijoni gorečih muslimanov iz Savdske Arabije. Kako ste sprejeli te kulturne razlike?
Bilo mi je všeč, saj je to svet z visokimi moralnimi načeli, ki so jih tam uzakonili. Tam je družina sveta in se je ne dotika. Pustimo zdaj ob strani stvari, ki se dogajajo po svetu, ampak tamkajšnja načela so zelo dobra. Tam ni niti verbalnih žalitev. Vse je kaznovano. Pri nas imamo težavo, saj ne znamo preganjati sovražnega govora. Ta niti ni zakonsko določen. To, da smo pazljivi tudi z besedami, je meni bližje. Mislim namreč, da besede včasih bolijo še veliko bolj, kot boli klofuta. Ne vem, zakaj je treba nekoga udariti ali pa poškodovati, da se odzovemo. Spet se vračam na to, da naša družba temelji predvsem na dejanjih. Kaj kdo reče, pa ni pomembno. To mi ni blizu.

Pred leti je opozoril na neenoten sodniški kriterij do belopoltih in temnopoltih nogometašev. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo, ravno vi ste bili na svoji trenerski poti zaradi žaljenja sodnikov že kaznovani. Zgodilo se je, ko ste bili trener Mure. Kaj se je zgodilo?
Takrat sem opozarjal na to, da je razlika med belopoltimi in temnopoltimi nogometaši, potem pa so me zaradi tega kaznovali in mi očitali, da sem žalil sodnike. Rekel pa sem le, da kriterij sojenja ni enak za vse na igrišču. Predvsem do temnopoltih ni bil pravičen in v tistem trenutku sem na podlagi dogajanja na igrišču to to tudi utemeljeno lahko verjel.

Je rasizem v naši družbi torej prisoten?
Mislim, da ga je zmeraj več. Prihajamo v obdobje 30. let prejšnjega stoletja. Vsaj jaz to tako doživljam. Nestrpnosti je vedno več. Vse bolj je izražena. Morda imamo srečo, da je danes gospodarsko stanje veliko boljše, kot je bilo takrat. Če ne bi bilo tako, se mi zdi, da bi se tudi v Evropi hitro začela nova vojna. Vsaj glede na to, na kakšen način razmišljamo, kako delujemo in kaj govorimo.

Kako to rešiti?
Življenje vidim kot boj med dobrim in zlom, že skozi vso zgodovino. Vsaj jaz jo berem tako. O svobodi se pogovarjamo danes in smo se tudi pred 100, 500 in tudi dva tisoč leti. To so večne teme. O pravicah. O zmagi dobrega nad zlom. Vsaj jaz to tako doživljam. Z borbami ne premagujemo samo eden drugega, ampak v večini primerov sami sebe. Vsak od nas ima v sebi temno plat in s tem se mora spopasti. Če se vrnem na Jacksona, spremembo začnemo z osebo pred ogledalom.

"Najprej človek, potem trener." To so besede, ki obiskovalca pozdravijo, ko vstopi na vašo spletno stran.
To je moj življenjski moto. Najpomembneje je, da smo ljudje. Nič ni pomembneje od tega. Spoštovanje in te vrednote, o katerih sem že govoril, si želim tudi v nogometu. Morda sem včasih malce idealist, a to je moja želja. Vem, da je mogoče utopično, a tak sem.

Ima visoko izobrazbo in upa, da bo nekoč naredil tudi doktorat. Foto: Vid Ponikvar

Posebni ste tudi zato, ker imate visoko izobrazbo. Diplomirali ste na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Postali ste tudi specialist menedžmenta na Fakulteti za management v Kopru.
Že od nekdaj sem si želel, da bi naredil tudi doktorsko disertacijo, ampak trenutno je čas tisti, ki mi to onemogoča. Še vedno imam to željo. Če bi hotel narediti kaj takega, bi moral danes verjetno zanemarjati nogomet, zato morda še nisem, a želja v meni ostaja.

Ste tudi delni daltonist. Vas to ovira pri življenju in nogometu?
Ne, saj ni hujšega. Samo določenih odtenkov barve ne ločim oziroma jih šele ob primerjavi. Ko zjutraj v roke primem eno nogavico, še ne vem, kakšne barve je, ali je modra ali črna. Šele ko primem še drugo, to ugotovim. Ni pa to neka ovira. Samo jasno je, da ne bi mogel opravljati inženirskih poklicev.

Zadnji sobotni intervjuji:

Sportal Gajser po eni težjih sezon: Neizmerne bolečine so zdaj samo še preteklost

Sportal Žensko košarko povzdignil in ji postavil trdne temelje

Sportal Ni kaj, Matjažu Keku se je razvezal jezik #video

Sportal Iz težkih trenutkov je potegnil največ: Ko se opečeš, se največ naučiš #video

Sportal Šef slovenskih sodnikov opozarja Zahovića, naj se ne igra z ognjem #video