V Pekingu že (pred)olimpijski vrvež

Pred bližajočimi se olimpijskimi igrami bi sicer sila težko uporabili staro in obrabljeno frazo, ki pravi, da je možno na prizoriščih že zaznati olimpijski vonj. Zrak v Pekingu je namreč kljub številnim ukrepom kitajskih oblasti in domače industrije ter rekordno visokim zneskom, ki so bili namenjeni za rastlinstvo, še vedno nadvse onesnažen.

Vidljivost je sicer precej boljša kot pred meseci, a smog še naprej preprečuje, da bi domačini ugledali sonce in modro nebo. Tako se mnogi turisti ob krajšem sprehodu okrog mogočnega "Ptičjega gnezda", ki že z zunanjo podobo jemlje dih, upravičeno sprašujejo, kako se bodo z nadležno soparo in smogom soočili športniki. Slednji zgolj tri dni pred slovesnim odprtjem dopolnjujejo pekinški vrvež, ki jasno in glasno sporoča, da bo odštevanja kmalu konec. Gostiteljev to ne skrbi kaj prida, saj so na izjemen organizacijski zalogaj dobro pripravljeni.

Tej oceni se pridružujejo tudi predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki so zadovoljni z objekti in predvsem varnostnimi ukrepi. Le-tem je resnično namenjena precejšnja pozornost. Poleg številnih nadzorih oziroma preglednih točk za ta občutek skrbi pravcata armada uniformiranih policistov in vojakov, ki se z brezizraznim pogledom in odločnim vojaškim korakom precej razlikujejo od rojakov, ki pomagajo kot prostovoljci. Slednji poosebljajo izjemno prijaznost ter ustrežljivost, pogosto podirajo stereotipe o nezdružljivosti Kitajca z angleškim jezikom in tekmujejo v tem, kdo bo gostu namenil širši nasmešek.

En svet ene sanje, a brez prtljage

"En svet, ene sanje," je slogan tokratnih olimpijskih iger. Napis, ki ga je v kitajski prestolnici možno videti skorajda na vsakem koraku, pričaka vse goste že na letališču. Žal pa to še ne pomeni, da jih bo tam čakala tudi prtljaga. Tako do prvega olimpijskega spoznavanja športnikov in funkcionarjev različnih držav pogosto prihaja že v vrsti za okence za izgubljeno prtljago. Kovčki in potovalke namreč pogosto ne sledijo svojim lastnikom in v Peking prihajajo z zamudo. Tudi v prvi večji skupini gostov "Slovenske hiše", ki naj bi bila slovensko križišče športnih, gospodarskih in kulturnih poti v olimpijskem mestu, so mnogi zaman čakali na prtljago. Podobna nevšečnost je ob prihodu pričakala tudi večjo odpravo slovenskih novinarjev. Z izjemo redkih posameznikov so namreč mnogi (med njimi tudi avtor tega zapisa) po prihodu izpolnili obrazec in se v medijsko vas odpravili zgolj z ročno prtljago.

Petič pod slovensko zastavo

Ure in minute do začetka največjega športnega dogodka leta ali pa kar v zgodovini človeštva, kot je v minulih mesecih večkrat izjavil predsednik OKS Janez Kocijančič, odšteva tudi številčna slovenska delegacija. Del športnikov bo v Peking sicer pripotoval šele potem, ko bo na osrednjem štadionu že vzplamenel olimpijski ogenj, velika skupina na čelu z bronasto olimpijko iz Aten in tokratno nosilko slovenske zastave Urško Žolnir ter veslaškim dvojnim dvojcem Iztok Čop – Luka Špik pa se že prilagaja na pekinško ozračje.

Za slovenski šport bodo tokratne igre že pete pod samostojno državo. Medtem ko so Barcelono 1992 mnogi označili za bronasto dobo, Atlanto 1996 za srebrno, Sydney 2000 pa za zlato, so igre v Atenah postregle zanimivo paleto – eno srebrno in kar tremi bronastimi odličji. To pot bodo slovenski ljubitelji športa svoje predstavnike opazovali v trinajstih panogah, z izjemo badmintona in namiznega tenisa, kjer sta Maja Tvrdy oziroma Bojan Tokič že z uvrstitvijo v olimpijsko reprezentanco izpolnila osnovna cilja, pa lahko v prav vseh vsaj po tihem računajo na visoke uvrstitve.

Fotoutrinki: