Ptičje gnezdo prisluhnilo Zdravljici!

Po zlatih igrah leta 2000 v Sydneyju, ko sta bila za vso elito nepremagljiva strelec Rajmond Debevec in dvojni dvojec Iztok Čop – Luka Špik, se je Slovenija znova znašla med dobitnicami zlate olimpijske kolajne.

Tokrat v kraljici športov, v atletiki. Svetovni podprvak Primož Kozmus se je Ivanu Tihonu z obrestmi oddolžil za končni razplet na svetovnem prvenstvu v Osaki. Belorus, sicer tudi trikratni svetovni prvak, je z metom 81,51 m prišel do bronastega odličja. Njegov rojak Vadim Devjatovski je bil sicer 10 cm daljši, a vseeno prekratek za junaka iz Brežic, ki je edini vrgel kladivo prek 82 metrov. "Pričakoval sem, da bodo meti v velikem finalu boljši. Res sem sicer napovedal, da bo za odličje treba vreči vsaj 82 metrov. Vseeno pa si nisem mislil, da bi met 82,02 lahko zadostoval za olimpijsko zmagoslavje," je po tekmi priznal 28-letni Brežičan, ki je kot prvi v zgodovini slovenske atletike osvojil olimpijsko odličje najlepšega sijaja. "Prvo ali drugo. Pomembno je, da imam to odličje. Presrečen sem. Težko najdem prave besede. Nikoli nisem skrival, da razmišljam o medalji. Spogledoval sem se tudi z zlatom, a sem vedel, da bo težko," je bil razumljivo vzhičen orjak, ki je kladivo kar šestkrat vrgel prek meje 80 metrov.

Odločilen drugi met

"Pomemben bo prvi met," je po kvalifikacijah, ki jih je suvereno končal že po enem samem metu, razlagal državni rekorder. Zato je bilo razumljivo, da se mu je na obraz prikradel zadovoljen izraz, ko so mu merilci po prvem finalnem poizkusu namerili 80,75 m. Ohrabren po dobrem začetku je šel drugič v krog in kladivo vrgel do 82,02 m. Le redko kdo bi tedaj lahko trdil, da je bil to met za zgodovinsko zlato. A tekmeci so ga zaman lovili. Na koncu je na mogočnem "Ptičjem gnezdu" zadonela Zdravljica in zavihrala slovenska trobojnica. "Izjemna nagrada za ves trud. Letos sem imel res veliko težav, zato sem vesel, da sem se dobro pripravil in v Pekingu dosanjal svoje sanje. Občutki so res izjemni," je navdušeno razlagal slovenski športnik minulega leta, ki je na ta način vložil resno kandidaturo za vnovičen izbor.

Spomnil se je Osake

Kozmus je sicer vse od prvega meta naprej vodil, pred zadnjo serijo pa je globoko vzdihnil. Spomnil se je Osake, kjer mu je Tihon prav v zadnjem meti izpred nosa izmaknil zlato.

"Na začetku nisem upal niti pogledati. No, nato sem se le opogumil in z veseljem spoznal, da mu tokrat ni uspelo. Tudi Devjatovski je bil krajši," je trenutke živčne vojne opisoval Primož, ki je nato na noge dvignil polovico štadiona. Sproščeno je še enkrat stopil v krog in vrgel kladivo do 80,85 m.

"To je bilo za dušo," se je nasmehnil. Še bolj nasmejan pa je bil ob skoku čez ograjo do trenerja Vladimirja Keva in pa nato med častnim krogom, v katerem, ga je štadion navdušeno pozdravljal. Pravi triumf šampiona. Ovacije, ki si jih je vsekakor tudi zaslužil.