Pestra paleta porok za uspešno bero?

Od Salt Lake Cityja in skakalnega brona slovenske ekipe je minilo že osem let, še precej daljšo brado pa imajo zadnje posamične medalje slovenskih športnikov na zimskih olimpijskih igrah.

Od pravljičnega Lillehhamerja, kjer so do olimpijskih vrhuncev uspešnih karier prišli tedaj še nadvse mladi alpski smučarji Jure Košir, Katja Koren in Alenka Dovžan, pa vse do danes je namreč preteklo že 16 let. Dolgo, predolgo? A bolj kot poigravanje z zgodovinsko statistiko in nepisanim pravilom ''večnega'' predsednika OKS Janeza Kocijančiča o osvajanju medalj(e) na vsakih drugih igrah, 47-člansko slovensko odpravo na XXI. zimskih olimpijskih igrah v deževnem Vancouvru z gorato okolico na optimistične in proti odličjem usmerjene tirnice postavljajo rezultati predolimpijske in tudi tekoče sezone.

Bo že držalo, da je v najštevilčnejši slovenski delegaciji po osamosvojitvi kar nekaj takšnih, ki nimajo realnih možnosti za odmeven ali vsaj mednarodno opazen dosežek. Navsezadnje se del ekipe v Kanado odpravlja na podlagi enega kakovostnega rezultata iz minule zime, poleg tega pa jim družbo delajo še športniki, ki so se na letalo vkrcali po tem, ko je IO OKS padel na izpitu načelnosti, zavestno zamižal na eno oko ter odprl vrata tudi za tiste, ki niso izpolnili uradne norme. A po drugi strani še nikoli v zgodovini slovenska olimpijska reprezentanca ni razpolagala s toliko aduti iz različnih športnih panog, za nameček pa imajo osredji favoriti ob sebi tudi še kar nekaj ''tihih'' kandidatov za vrhunske rezultate ali celo medaljo. Uradno postavljen cilj, torej vsaj eno odličje, ni le razumljiv in pričakovan, temveč tudi svojevrstna obveza do dosedanjih dosežkov ključnih protagonistov šeste slovenske odprave po slovesu od zastave nekdanje Jugoslavije.

Prava leta

Zmerno mero optimizem vliva tudi štartni položaj ključnih protagonistov. Tekačica Petra Majdič, alpska smučarka Tina Maze, skakalec Robert Kranjec in deskar Rok Flander imajo kar nekaj skupnih točk. Gre namreč za športnike v najbolj zrelih tekmovalnih letih, poleg tega imajo prav vsi že nekaj olimpijskih izkušenj in, kar še zdaleč ni nepomembno, vsi so se na velikem tekmovanju že okitili z odličjem. Kljub naštetim skupnim imenovalcem pa se olimpijska izhodišča omenjenega kvarteta vendarle nekoliko razlikujejo.

Daleč najmočnejše karte ima v rokah šprinterska kraljica zadnjih let Petra Majdič, ki je le v predolimpijski in tekoči sezona na tekmah svetovnega pokala zbrala neverjetnih 25 uvrstitev na oder za zmagovalke. V večjem delu sezone je delovala tudi izjemno čvrsto, obenem pa veseli, da ne stavi le na enega konja, čeprav je kristalno jasno, da bo v središči vlogi predvsem v šprintu. V dej disciplini je v zadnjih sezonah resnično razred zase, a svetovno prvenstvo v Libercu 2009 ter olimpijska generalka v Canmoru sta vendarle primerno svarilo pred nevarnostmi, ki prežijo. Upati gre le, da je bonus smole in spodrsljajev izpolnjen, saj je v normalnih pogojih Majdičeva brez kakršnegakoli pretiravanja ali malikovanja prva favoritinja. Žal ji, roko na srce, trenutne razmere v Whistlerju, kjer je zaradi visokih temperatur snežna podlaga izjemno mehka, niso prav naklonjene. Po drugi strani pa bi lahko udejanjila nepisano pravilo, ki uči, da pravi šampioni zmagujejo v vseh razmerah.

Tinin trenutek resnice, 2. del

Prav s prilagajanjem na to načelo je imela pred leti nemalo težav Tina Maze, ob Majdičevi osrednji slovenski adut ZOI 2010. Še celo zgolj občasni opazovalci smučarskega dogajanja so ob Korošičinih nastopih v slabih vremenskih razmerah zgolj zamahnili z roko. A po prehodu na samostojno pot je Mazejeva vendarle našla recept za ta urok, kot piko na i pa se je znebila še prekletstva velikih tekmovanj. Sedaj jo čaka še olimpijski izziv, ki se ga bo lotila na več frontah in z vsaj dvema realnima priložnostma za tako želeno odličje. V mesecih pred svojim tretjim olimpijskim nastopom je navdušila s slalomskim preporodom ter vsestranskostjo, a pravega šampionskega ritma z nizom uvrščanj na oder za zmagovalke še ni ujela. Tudi pri njej kakovost nikakor ni sporna, ključnega pomena pa bo, ali ji bo uspelo v ključnih trenutkih ohraniti trezno glavo, izkoristiti prefinjen občutek in iz sebe iztisniti s pravo energijo prežete vožnje.

Kranjec, Jerman, Faričeva …

Ob prvih damah slovenske odprave se je v krogu kandidatov za izpolnitev uradnega cilja znašel tudi Robert Kranjec, ki je navduševal na poletni veliki nagradi, v zimskem delu sezone pa blestel na letalnicah. Tam je s pridom unovčil prirojen občutek za letenje, nekajkrat pa ga je že učinkovito ''prilagodil'' tudi na veliko napravo, na kateri pa je v dobršnem delu sezone vendarle primanjkovalo stabilnosti in kontinuitete.

Prav omenjena elementa, za katera preprostega recepta seveda ni, pa bodo za preboj iz druge vrste potrebovali manj izraziti slovenski aduti. V prvi vrsti gre tu za Petrino tekaško družbo, smukača Andreja Šporna in Andreja Jermana, smučarko prostega sloga Sašo Farič, Roka Flandra in njegovo deskarsko falango, svetovno biatlonsko podprvakinjo Tejo Gregorin … Pisana druščina, brez dvoma. Ob njej se kar sama po sebi ponuja preprosta logika, ki pravi: ''Vsaj enemu pa mora uspeti!''