"Nisem tvegal dovolj, da bi se lahko potegoval za zlato"

Žan Košir, 29-letnik iz Pristave pri Tržiču, se je z olimpijskih iger v Sočiju vrnil bogatejši za dve olimpijski medalji, srebro in bron. Potem ko je zadnja štiri leta vse podredil osvojitvi olimpijskega odličja, si je po prihodu v Slovenijo vzel dva dni za oddih. Zase in za dejavnosti, ki se jim je zadnja leta zaradi nevarnosti poškodb izogibal. No, počitnic je zdaj konec. Bodoči organizator dela, zaposlen na carinski upravi, misli že usmerja v prihodnjo sezono in lov na veliki kristalni globus. V obširnem pogovoru za Sportal se je razgovoril o nenadni slavi, ki ga je doletela ob prihodu v domovino, vlogi in pomembnosti navijačev, odgovoril pa je tudi na vprašanje, ali je dosegel vrh svojih ambicij.

Žan Košir, kako se spopadate z nenadno slavo, ki smo ji priča od osvojitve dveh olimpijskih medalj?

Pred prihodom v Slovenijo je niti nisem občutil oziroma sem se temu zavestno kar malo izogibal. Med bivanjem v Sočiju v resnici nismo vedeli, kaj se dogaja v Sloveniji. V hotelskih sobah smo bili brez televizije, imeli smo sicer dostop do spleta, vendar je odločitev, ali boš spremljal zapise na internetu ali ne, stvar posameznika, jaz jih nisem.

Tekmi v paralelnem veleslalomu in slalomu sta bili na sporedu ob koncu olimpijskih iger, zato sem se vse do zadnjega moral osredotočiti samo nase. Nisem želel, da bi me karkoli zmotilo.

No, ob vrnitvi domov je bilo seveda vse drugače. Noro dober občutek. Če povem po pravici, v Sočiju niti nisem občutil takšnega zadovoljstva, šele ob vrnitvi domov, ko sem videl, da so ljudje res veseli mojega uspeha, pa je bilo to seveda drugače.

Ne gre za to, da bi bil slaven in da me vsi poznali, vemo, da je to lahko zelo nadležno in želje po takšni slavi nisem imel niti v preteklosti niti je nimam zdaj, ampak ko v okolju, kjer živim že vse življenje, vidim vse to veselje, mi to pomeni ogromno.

Veseli me tudi to, da se zdaj pojavlja veliko idej za organizacijo smučarskih ali deskarskih tečajev za mlade, ki zaradi dostopnosti sodobne tehnologije včasih raje ostajajo doma pred računalnikom in televizijo, kot bi odšli ven, na "jago", kot smo to počeli mi. Rad bi bil zgled mlajšim. Če jih moj uspeh navduši za gibanje, bom zelo vesel.

Pred dnevi so vam Tržičani pripravili prisrčen sprejem z ogromno množico ljudi in pestrim programom. Kaj se vas je najbolj dotaknilo?

Niti v sanjah si ne bi mogel predstavljati, da me bo v Tržiču počastila taka množica ljudi.

Najbolj simpatičen se mi je zdel prispevek, ki so ga pripravili osnovnošolci, in posnetek iz lokala, v katerem so navijali moji navijači.

Vem, da sem to že večkrat povedal, ampak navijači mi res ogromno pomenijo. Gre za ljudi, ki jih osebno poznam, tekmovati pred njimi je po eni strani zadovoljstvo, po drugi strani pa čutim, da sem jim nekaj dolžan. Najtežje bi mi bilo, če bi moral kdo izmed njih prizorišče moje tekme zapustiti s sklonjeno glavo. Priznam, da sem bil pred temi tekmami izredno živčen, vendar pa je ob dosežku prav zaradi prisotnosti mojih navijačev veselje še toliko večje.

Spomnim se svoje edine zmage v svetovnem pokalu, v Bad Gastainu, ko so navijači dobesedno planili name, me dvignili na ramena. To je tako zadovoljstvo, kot da mati vzame jokajočega otroka v naročje, ta pa preneha jokati. Tako pač je in vem, da mi jih tekmeci zavidajo.

Preseneča me, da omenjate živčnost. V enem od intervjujev ste namreč dejali, da na tekmah, kjer vas spremljajo navijači, postanete kot vojak. Preprosto naredite svoje.

Da, to sem postal sčasoma, z leti. Včasih sem bil izjemno živčen, če me je spremljal kdo od domačih ali znancev. Bil sem precej zmeden v glavi. Z uspehi, ki sem jih dosegal v deskanju, še posebej pa po olimpijskih igrah v Vancouvru, se je to začelo izboljševati. Zavedal sem se, da spadam v svetovno elito in da mi lahko uspe. In s tem je prišla tudi vsa ta navijaška atmosfera.

Zdi se mi, da je živčnost pred tekmo znak močne osredotočenosti. Če na tekmi nisem živčen, nekaj ni v redu. Takrat težko tekmujem na tako visoki ravni.

Ko vem, da me v cilju čakajo navijači, sem dobesedno na misiji. In dokler ne dosežem cilja, se zame tekma ne konča. Da, res sem kot vojščak. Brez čustev, samo opravim svoje. Šele potem se veselim ali pa tudi ne. Seveda pa za vsa spoznanja potrebuješ dolga leta izkušenj, da bolje spoznaš sebe … Ne vem sicer, kako delujejo drugi, ampak jaz delujem tako in tako sem najbolj uspešen.

Sledim pa tudi nasvetom svojih babic, da brez nič ni nič in da se človek vse življenje uči.

Ste pri psihološki pripravi sam svoj gospodar?

Da, nikoli mi ni nihče ponudil, da bi lahko s kom sodeloval. Zdaj ko pa imam možnost, pa ne želim, ker bi moral res ogromno nadoknaditi. Sebe sem v vseh teh letih že tako dobro spoznal, da psihološke pomoči ne potrebujem.

Imam tudi izkušnje s prejšnjih olimpijskih iger, poznam te občutke in sem jim kos. Je pa res, da se zame vse začne šele zvečer, ko se uležem v posteljo. V glavi povzemam dneve in mesece, ugotavljam, kako in kaj, sprejemam odločitve in pogosto se zgodi, da res težko zaspim.

Sem se pa naučil, da na tekmah ne premlevam več, kot človek pa premišljujem ogromno. Šele ko nastopi tišina, zares slišim svoje misli. Mislim, da s tem ni nič narobe. To, da premlevaš stvari, pomeni le, da misliš s svojo glavo. Življenje zahteva, da si samostojen, ne da se nenehno na nekoga zanašaš.

Pred štirimi leti ste na olimpijskih igrah v Vancouvru osvojili šesto mesto, govorilo se je tudi o vašem slovesu. Koliko je bilo v tem resnice?

Takrat sem ob prihodu v cilj, resda pod vplivom čustev, res dal takšno izjavo. Treba je vedeti, da je bila za nami izjemno težka tekma, bil sem zelo izmučen in ko sem videl, da sem bil v vožnji z enim od poznejših dobitnikov olimpijske medalje povsem brez možnosti, poleg tega sem čutil močne bolečine, sem si mislil, da najboljšim ne bom nikoli več kos, niti nisem vedel, kako bo s financami.

Nato se je izkazalo, da sem si s šestim mestom zagotovil sredstva za naslednji olimpijski cikel, dobil sem zaposlitev na carini in videl sem, da bom lahko nadaljeval. Tako da na koncu ni bilo dileme, ali odnehati ali nadaljevati.

Začel sem razmišljati, kako vse to, kar že imam, dvigniti na višjo raven. Znašel sem se na prelomnici, ali naj tekmujem in od športa živim ali naj si poiščem zaposlitev. Že pred Vancouvrom sta bila moja cilja dokončana diploma in olimpijska medalja.

Žal sem se leto dni pred olimpijskimi igrami poškodoval, ko pa se poškoduješ, je vsega konec. Takrat so vsi mislili, da bom odnehal. Ko se poškoduješ, ostaneš sam. Če ti uspe, te povabijo nazaj, sicer si za odpis, take stvari so me zelo okrepile. No, ko sem si v Vancouvru s šestim mestom zagotovil službo na carini, sem si za cilj spet zadal olimpijsko medaljo in zanj živel zadnja štiri leta.

Niste pa je napovedovali.

Govoril sem, da je moj cilj peto mesto, izboljšanje. Nisem želel napovedovati medalje, želel sem iti postopoma. V preteklosti je že več Slovencev napovedovalo medaljo, pa so se opekli. Seveda sem jo imel v glavi. Brez tega res ne vem, od kod bi črpal motivacijo. Nisem pa se želel sam postavljati v to vlogo.

Niti z vizualizacijo? Si niste predstavljali, kako bo vse skupaj videti z medaljo?

Ne, mogoče mi je ravno to zmanjkalo za zmago.

Moje izhodišče je bilo šesto mesto, vedel sem, da slabši od tega ne bom. Nisem pa želel vizualizirati zmage, ker je to zelo tvegano in se lahko zelo hitro zalomi.

Meril sem na medaljo, ampak hkrati tudi na zanesljivost. Zavestno nisem izbral deske, ki so najboljše, ampak najbolj zanesljive. Nisem tvegal dovolj, da bi lahko meril na zlato. Medtem ko je Vic Wild v glavi imel samo zlato, za sabo pa seveda tudi ogromno treningov na olimpijski progi. Za nas so bili tamkajšnji pogoji precej neznani. Lani smo imeli tam tekmo in to je to. Tekmovališča do tekme nismo videli, kaj šele poskusili.

Precej komentarjev je bilo na račun snežne podlage v Sočiju. Kako bi jo opisali vi?

Zaradi vseh kemikalij, s katerimi so obdelali progo, snežna podlaga ni bila podobna nobeni drugi v okviru svetovnega pokala. Taka podlaga sploh ne obstaja! Ampak organizatorji so tekmo morali izpeljati, tudi če bi morali položiti asfalt. Saj se je pozneje zmehčalo, ampak na začetku se mi je zdelo, kot bi vozil po keramičnih ploščicah.

Precej mlajših tekmovalcev in favoritov je izpadlo že v kvalifikacijah. Merili so na zlato medaljo in sanjsko "pogrnili" na celi črti že v kvalifikacijah. Čeprav sem znan po tem, da rad tvegam, tokrat nisem. Meril sem na medaljo in glede na odziv, ki ju imata ti dve medalji, sem se očitno pametno odločil.

Vas moti, da so nekateri športi v Sloveniji bolj cenjeni kot drugi? In deskanje do zdaj ni bilo ravno pri vrhu.

Jaz ne bi nikogar podcenjeval. Vsi garajo enako. Priznam pa, da sem vesel, da me mediji takrat, ko nisem na stopničkah, pustijo pri miru. Ne tako, kot je v tujini, ko te ob neuspehih popolnoma skritizirajo.

Mislim pa, da je pošteno, da smo vsi, ki smo osvojili olimpijsko medaljo, ne glede na disciplino, enakovredni. Vsi bomo dobili enak delež davkoplačevalskega denarja. Na olimpijskih igrah smo vsi v istem košu. Zdi se mi pošteno, da gre za enakovreden uspeh, potem naj bo tudi sistem nagrajevanja podoben. Zaslužek od oglaševanja pa je seveda odvisen od tega, koliko zanimiv si za javnost.

Zdravljice v Sočiju žal niste slišali. Vam to kot športniku pomeni vrhunec?

Da.

Bi ji prisluhnili kot Rajmond Debevec v Sydneyju? S solzami v očeh ali povsem hladnokrvno?

Ne vem, dejstvo je, da sam izredno težko pokažem čustva zadovoljstva, razen če sem res zadovoljen. Veliko ljudi je opazilo, da v Sočiju kljub medaljam nisem bil tako vesel. Ni šlo za pretvarjanje, ampak dokler vem, da nekaj manjka, ne morem drugače.

V letošnji sezoni je bilo to res težko. Tako blizu zmage sem bil tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala. Šele zdaj čutim resnično zadovoljstvo. Dali so mi ga ljudje, ki so me počastili na tako lep način.

"Vsi, ki me poznajo, dobro vedo, da sem zelo zahteven in kritičen, vendar pa sem še vedno najbolj neizprosen do sebe," ste zapisali na svojem blogu. Glede na vse povedano je vprašanje, ali ste v Sočiju izpolnili svoje ambicije, odveč.

Točno tako. Nikoli nisem povsem zadovoljen. Vem, da je lahko vedno samo še bolje.