Sreda, 23. 9. 2020, 4.00
2 leti, 9 mesecev
Očeta prvih zlatih slovenskih olimpijskih odličij
Do zgodovinskih zlatih medalj brez šokov in drame
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,42
Igre v Sydneyju leta 2000 so se v slovensko olimpijsko zgodovino zapisale z zlatimi črkami.
23. september pred dvajsetimi leti je bil dan, ko je samostojna Slovenija dobila prvo zlato olimpijsko medaljo. No, v resnici dve, za oba veslača v dvojnem dvojcu, Iztoka Čopa in Luko Špika, a to ni bilo dovolj. Ne, kmalu za veslačema je na Olimp stopil še strelec Rajmond Debevec. En dan tri zlate medalje. Sydney 2000 se je z zlatimi črkami zapisal v slovensko športno zgodovino, pot do odličij pa je bila prav nehollywoodsko gladka, sta nam ob dvajseti obletnici razložila trenerja treh olimpionikov, Lojze Mikolič in Miloš Janša.
"Ta posadka je bila na igrah favorit, zmagala je že na svetovnem prvenstvu leto poprej, zato je bilo zlato medaljo mogoče pričakovati. Vsaj jaz sem jo pričakoval," se spominja veslaški trener Miloš Janša. Tu ni bilo hollywoodske zgodbe o obstrancih, ki bi presenetili elito, Čop in Špik sta takrat bila elita, svetovna prvaka, velika favorita, ki sta na največjem tekmovanju leta le še vzela, kar jima je pripadalo.
Vse je šlo kot po maslu
Tudi Rajmond Debevec, ki je zlato olimpijsko kolajno osvojil nekaj ur za Čopom in Špikom, je streljal zanesljivo, brez dramatičnih zapletov, brez spodrsljajev, mirno in osredotočeno. Konkurenco je pokoril v disciplini trojni položaj, ki velja za najzahtevnejšo v strelstvu. "Sydney je Rajmondu zelo ustrezal, tudi klima, dovolj časa smo bili tam, da se je lahko privadil, vse smo lahko delali normalno, brez vsakršnega pritiska," pa se spominja Lojze Mikolič.
"Sydney je Rajmondu zelo ustrezal," pravi Debevčev dolgoletni trener Lojze Mikolič (desno), ki je najboljšega slovenskega strelca spremljal tudi na igrah v Londonu leta 2012, od koder sta prinesla bronasto odličje (na fotografiji prihod iz Londona).
A če je bila pot naših športnih junakov na Olimp že domala samoumevna, je bil ta videz zgolj posledica trdega in odličnega dela pred sydneyjskimi igrami, vsega truda, ki so ga Čop, Špik in Debevec skozi leta treninga vložili v piljenje svojih veščin. Ta, vsaj navidezna lahkotnost zmagovanja, je bila izjemna potrditev tudi trenerskega dela. In čeprav sta tako Janša kot Mikolič ohranjala mirnost in zbranost v času tekmovanja, sta uspehe svojih varovancev vendarle doživljala precej čustveno.
"Tega ne morem opisati, človek ob tem ne najde pravih besed"
Lojze Mikolič: To je bilo zame, če izvzamem razne družinske dogodke, največje doživetje v življenju.
"To je bilo zame, če izvzamem razne družinske dogodke, največje doživetje v življenju," nam je priznal danes 81-letni starosta slovenskega strelstva Mikolič. V času tekem ostaja zbran in obvladan, po tekmah mu pa tudi uide kakšna solza. Tudi po Debevčevem zlatu mu je.
"Ne morem opisati vseh občutkov, ki sem jih imel ob osvojeni zlati medalji, z njo se je izpolnilo vse, kar smo tako dolgo z Rajmondom živeli. Točno se spominjam vsega, kako je bilo, kako smo prišli v olimpijsko vas, vseh reakcij preostalih športnikov tam, pa športnih funkcionarjev … Tega ne morem opisati, človek ob tem ne najde pravih besed," pravi 20 let po zlatem dnevu in dodaja: "Zame, ki sem v strelstvu od 14 leta, ko sem začel tekmovati kot pionir, pa potem v njem ostal vse življenje, po tekmovalni karieri kot profesionalni trener, je bil to še posebej pomemben dogodek."
"Ni me bilo pretirano strah. Bila pa je normalna trema."
Tudi dolgoletni veslaški selektor Janša priznava, da je bila pot Čopa in Špika do medalje morda res gladka, a nikakor ne lahka. "Tako enostavno le ni bilo, tekma nikakor ni bila lahka, do medalje nikoli ne prideš zlahka, tudi če si favorit," pravi.
Miloš Janša: Ni me bilo strah. Bila pa je normalna trema.
Vloga izrazitega favorita pa je lahko tudi precejšnje breme, in razloži: "Seveda, drugi pripravljajo taktike za favorita, ta se pa težje pripravi nanje. Se lahko le nase, le na to, kako naj sam izvede, kar se da dobro tekmo. V Sydneyju sta bila najbolj nevarna Norvežana Olaf Tufte in Frederik Bekken, ki sta proti koncu regate "pritisnila", a moram priznati, da me ni bilo pretirano strah. Bila pa je normalna trema. Iztoku in Luki je že po predtekmovanju kazalo odlično, se ti pa seveda lahko vselej zgodi kakšna napaka, kakšen spodrsljaj. K sreči je vse potekalo gladko, pa tudi vremenske razmere so bile ugodne, tako da glede tega ni bilo skrbi."
Debevca zanimalo, kakšno medaljo sta osvojila veslača
Zvezde so se tisti dan poravnale tudi Debevcu. "On je bil že na številnih olimpijskih igrah in na vseh pripravljen na vrhunske dosežke. Toda za te se mora tudi vse poklopiti. V Sydneyju se mu je. V finalu, ko sta Čop in Špik že osvojila zlato medaljo, je Debevca še v klečečem položaju zanimalo, kakšno medaljo sta osvojila. Sam pa mu o tem nisem želel ničesar povedati, čeprav smo vse to spremljali. Nato pa sem mu le odgovoril, da je zlata, in je bilo videti, kot da mu je z ramen padlo nekakšno breme."
Tudi v Debevčevem taboru težav ni bilo, na pot v Avstralijo so se podali dovolj zgodaj, prizorišče so poznali, le nedavna okvara puške je Mikoliča nekoliko skrbela. Puško so pred odhodom v Avstralijo popravili, a strah je ostal, se spominja Mikolič: "Če bi se mu zaskočila v finalu, bi bila lahko to prava katastrofa. Zato je bila skrb, ki sem jo sicer poskušal odmisliti, ves čas prisotna. Dobro je streljal. Da pa bi mu težava z opremo preprečila zmago … No, izšlo se je odlično."
Rajmond Debevec je za olimpijsko zlato premagal Finca Juho Hirva in Norbvežana Haralda Stenvbaaga, odličje pa mu je podelil sam predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch (levo).
Držali so se rutine, spreminjali niso ničesar
V veslaškem taboru so se kljub pomembnosti dneva držali rutine, pravi Janša: "Ne spominjam se, da bi delali kaj posebnega. Poskušali smo se držati pravila, da na ključni dan ne menjamo ničesar. Da se držimo vpeljane rutine. Vstani takrat, ko vstajaš po navadi, jej tisto, kar ješ običajno, in podobno. Da ni nekih posebnosti. Vsaj jaz se jih ne spominjam. To upoštevanje rutine je metoda. O vsem, kar je povezano s tekmo, v tem primeru s finalom, se dogovorimo že dan prej, ko predelamo vse detajle. To je reden postopek, namenjen tudi temu, da se taktika oziroma dogovor o izvedbi nastopa usede, zvečer se še malo premisli, nato pa pozabi, zaspi in naslednji dan normalno vstane. Na dan tekme se o tem domala ne pogovarjamo več, če že, le še minimalno. Praviloma se veliko ne debatira, da je mir, da je čim manj motečih faktorjev."
Luka Špik, Miloš Janša in Iztok Čop so se v Sydneyju veselili olimpijskega zlata.
Za Špika druge, Čopa tretje, ...
Sydney je bil poseben bolj ali manj le zaradi oddaljenosti, navaditi se je bilo treba na časovno razliko, zato so tja odpotovali nekoliko prej, sicer pa je vse potekalo brez posebnosti, se še spominja Janša. Tudi Čop in Špik kakšnega olimpijskega šoka nista doživela, še pravi. "To zanju niso bile prve olimpijske igre. Tudi to je bila prednost, za Čopa so bile tretje, za Špika druge, zato zanju ni bil kakšen šok, kot se po navadi govori, da so igre nekaj posebnega. No, saj so res, a naše rutine veličina dogodka le ni zmotila."
... za Debevca pa že pete
Tedaj že, v olimpijskem smislu precej izkušeni Debevec, sydneyjske igre so bile namreč že njegove pete, kakšne velike pomoči trenerja ni potreboval, pravi Mikolič. "Pomemben je predvsem občutek, da si ob njem. Če kaj vpraša, včasih je pomembno samo, da ga poslušaš, da lahko nekomu pove, kaj ga muči. Včasih so delikatne stvari, ki jih kot trener moraš razumeti. Včasih potrebuje le kakšno besedo ali dve, kakšen hiter odgovor na kakšno vprašanje. Veste, svetovnemu rekorderju ne moreš več prav veliko svetovati. Pomembno je, da čutiš z njim, da si njegova podpora, partner na tekmi."
Srebro sta v dvojnem dvojcu osvojila Norvežana Olaf Tufte in Fredrik Raaen Bekken (levo), bron pa Italijana Giovanni Calabrese in Nicola Sartori (desno).
Kako so proslavljali?
Zlati slovenski dan v Sydneyju so vsi vpleteni seveda primerno proslavili, vsak na svoj način. V slovenski hiši v olimpijski vasi je bila uradna zabava, "potem pa vsak po svoje", pravi Janša. "Ne vem, kam sta onadva odšla, jaz še zase komaj vem," dodaja. Če sta bila Iztok in Luka v čolnu povsem usklajena, sta bila zunaj njega popolnoma drugačna. Sami si lahko mislite, kdo od njiju se je bolj zabaval. "Teh podrobnosti pa ne poznam," nam je v smehu odgovoril njun trener.
Mikolič in Debevec sta se nagradila z izletom, pravi trener. "Samo slavje je bilo v olimpijski vasi, naslednji dan pa sva si našla šoferko in avto, in ona naju je odpeljala v neko dolino. Njenega imena se ne spominjam več. Tam pridelujejo vrhunska vina. Rajmond je tudi na tem področju zelo izobražen, je poznavalec. In sva rekla, da greva v to dolino, saj sva preostale stvari v Sydneyju že velikokrat videla na svetovnih pokalih, kjer smo naredili nekaj pokušin njihovih vin in na koncu sva bila res dobro razpoložena."
Pravih razsežnosti doseženega so se športniki začeli zavedati šele ob prihodu v domovino, kjer jih je že na letališču pričakala množica navdušenih ljudi, sledili so sprejemi, veselice … Zlate medalje iz Sydneyja odmevajo še danes, in to 20 let kasneje.
