Rok Možič
Sobotni intervju
Sobota, 4. 6. 2022, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
sobotni intervju: rok možič
Rok Možič: Vedno sem si želel biti vodja, tisti, ki prevzame odgovornost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,06
1
Dvajsetletni slovenski odbojkar Rok Možič se je v prvi klubski sezoni v tujini odlično znašel, zdaj pa je pred njim in reprezentančnimi kolegi dolgo in zahtevno poletje.
Čeprav se je Roka Možiča še pred nedavnim držal vzdevek mladi odbojkarski up, decembra lani je na prireditvi Športnik leta Slovenije prejel priznanje za najobetavnejšo mlado športno osebnost 2021, je že v krstnem letu v tujini med italijansko elito nemudoma prevzel vlogo vodje na igrišču na svoja pleča. Ta mu je pisana na kožo, pravi 20-letni član Verona Volleyja, ki se je v mestu Romea in Julije hitro uveljavil. Pa ne le odbojkarsko, zrasel je tudi osebnostno, začel je vihteti tudi kuhalnico, čeprav strastni kuhar nikoli ne bo, se bolje spoprijateljil z italijanščino, predvsem pa ostal predan visokim ciljem. Te ima tudi z reprezentanco, s katero prihodnji teden začenja novo sezono lige narodov.
Slovenski odbojkarski sprejemalec Rok Možič bi si pred prvo selitvijo v tujino težko želel boljše predstavitve svojih odbojkarskih veščin italijanskemu občinstvu in strokovnjakom ene od najmočnejših lig na svetu. Dvajsetletnik si je kaj hitro po prihodu k Verona Volleyju nadel opravo "liderja" ekipe trofejnega bolgarskega trenerja Radostina Stojčeva in vlekel voz kolektiva, ki na papirju ni kotiral najvišje.
V rednem delu tekmovanja je dosegel 466 točk, največ med vsemi odbojkarji SuperLege. Nad zgovornimi individualnimi številkami in nagradami se ne more pritoževati, a še bolj vedre volje bi bil, če bi lahko govoril o ekipnem uspehu. Želeli so si končnice, vendar ostali brez četrtfinala. Štajerec s selitvijo v finančno zajetnejše klube ne želi prehitevati dogodkov in verjame, da lahko projekt, v katerem je eden od glavnih kamnov veronskega mozaika, postane uspešnica. Tudi zato je prvotno pogodbo podaljšal še za dve sezoni.
V sobotnem intervjuju se je razgovoril tako o športnem poglavju življenja v Veroni kot o osamosvajanju pri zahodnih sosedih, njihovi kulinariki in posebnosti, ki mu ni najbolj razumljiva, pa vrtenju kuhalnice in jezika v italijanščini, lepotah mesta z bogato kulturo, zgodovino, umetnostjo ... Pri vsem skupaj nismo pozabili na reprezentanco, s katero ga to poletje čakata dve akciji, najprej liga narodov, konec avgusta pa še domače svetovno prvenstvo.
"Pred odhodom v Verono je bilo nekaj strahu, kako se bom prvo leto znašel v tujini, stran od doma, sam v nekem neznanem mestu, a sem se hitro navadil novega odbojkarskega doma."
Ko ste pred dobrim letom z Mariborom postali slovenski prvaki in bili z eno nogo že v Italiji, ste nam dejali, da so na vrhu vašega seznama pomembnih stvari reprezentanca, italijanščina in vozniški izpit. Reprezentančno zgodbo poznamo (četrto mesto v ligi narodov, srebro na evropskem prvenstvu), kako daleč pa ste z drugima dvema točkama?
Za italijanščino lahko rečem, da razumem skoraj vse. Sploh s področja odbojke sem se zelo hitro naučil besednjaka. Določene stvari sem razumel še pred selitvijo v Italijo, ko je bil selektor Giuliani. Lahko se sporazumevam, seveda ni to tekoča italijanščina, a gre. Včasih mi zmanjka kakšna beseda, in če se to zgodi, je težko sestaviti stavek v italijanščini. Drugače je, če nekoga poslušaš, pa ene besede ne razumeš, saj si še vedno lahko interpretiraš povedano, če pa ti med govorom zmanjka beseda, je težje. Takrat se dogovorimo v angleščini. Zagotovo sem naredil korak naprej v italijanščini. Veseli me, da lahko tudi zdaj v reprezentanci malo vadim italijanščino, z drugim trenerjem, kondicijskim trenerjem in fizioterapevtom. Verjamem, da bom iz leta v leto govoril bolje.
Vozniški izpit pa ... (smeh, op. a.). Pravijo, da je v Italiji precej preprosto narediti vozniški izpit, saj da ne potrebuješ veliko ur. A težava je, da sem teste CPP naredil v Sloveniji, tam pa ti testi ne veljajo, tako da bi moral res zelo dobro znati italijansko, da bi lahko rešil teste. Vožnja, menim, ne bi bila težava. Odločil sem se, da izpit opravim v Sloveniji, tako da vsak prosti dan, ko nimamo reprezentančnih obveznosti, izkoristim za vožnjo, naredim dve, tri ure. Trenutno imam opravljenih 11 ur vožnje. Bomo videli, kako hitro mi bo šlo, a upam, da do avgusta končam in bo to za menoj.
Italijani ne slovijo kot najbolj previdni vozniki na svetu. Ste se v teh mesecih v Italiji še na lastne oči prepričali o tem?
Videl sem, da so lahko malo nevarni, da, ampak saj bo. Ker sam še nimam izpita, sem imel res srečo, da sem imel tako dobre soigralce, ki so mi vedno priskočili na pomoč in mi ponudili prevoz, če sem ga potreboval. Za to se jim zahvaljujem.
Za vami je premierna sezona v tujini. Kako zahteven je bil za vas pri 19. letih prvi stik s tujino iz povsem življenjskega vidika, ko je človek prepuščen na neki način samemu sebi?
Moram priznati, da je bilo pred odhodom, na začetku nekaj strahu, kako se bom prvo leto znašel v tujini, stran od doma, sam v nekem neznanem mestu, v katerem ne poznaš ničesar. Ne poznaš soigralcev, trenerja, okolja, nikogar. Na evropskem prvenstvu sem sicer pred odhodom v Verono spoznal Asparuhova (Bolgar Asparuh Asparuhov, op. a.), s katerim sva bila soigralca, a to je bilo le bežno poznanstvo.
Sem se pa kar hitro navadil novega okolja, novega odbojkarskega doma, življenja v tujini, na svojem. Ni bilo niti druge možnosti, kot da se hitro osamosvojim. Zagotovo ne bi bilo tako lahko, če me v ekipi ne bi tako dobro sprejeli, od trenerja do soigralcev. Bili smo lepa skupina.
Je bil Asparuhov tisti, s katerim ste se najbolje razumeli, preživeli največ časa?
Na začetku zagotovo on. Zelo sem mu hvaležen, da me je na neki način uvedel v vse skupaj. Ne samo v odbojko, temveč tudi v mesto. Vedno mi je bil na razpolago.
Ko prideš v novo ekipo, ne veš, kako delujejo preostali igralci, kdo ima družino, kdo dekle, kdo je sam, kdo se rad druži ... Potrebuješ nekaj časa, da ugotoviš, komu kaj ustreza. Tako sem se vse bolje ujel in razumel s Srbom Urošem Nikolićem, tudi zaradi jezika, z njim sem se na koncu največ družil.
V Veroni ni poprijel le za žogo, temveč tudi za kuhalnico, čeprav nikoli ne bo strastni ljubitelj kuhanja.
Živite sami ali si delite stanovanjem s kakšnim soigralcem?
Vsak ima svoje stanovanje. Nekateri v njih živijo z družino, nekateri z dekletom, jaz sem sam.
Torej so vam opravila – pomivanje, pranje – že povsem domača?
Mi kar gre, da. Prej sem bil vajen, da so me pričakale oprane obleke, da je mama poskrbela za to, a s pomivanjem in pranjem pravzaprav nisem imel nikoli večjih težav. Bolj je bila težava v tem, da nikoli nisem bil kakšen kuhar. V klubu sicer imamo po dva obroka na dan zagotovljena, a vmes si včasih tudi sam kaj na hitro skuham.
Kaj najbolje skuhate?
Kaj pa vem. Testenine. Morda carbonaro. A to res na hitro, nisem kak strokovnjak, niti strastni ljubitelj kuhanja.
V Italiji se pozna, da imajo drugačno prehrano, da vse skupaj bolj temelji na testeninah. Te pripravljajo na milijon načinov. Pa pice. Nikoli nisem bil ljubitelj pic, a v Italiji sem jih jedel pogosteje, so res okusne. So mi pa v klubu rekli, da moram malo paziti, kaj jem, saj res zelo rad jem, tako da dodajam več zelenjave in mesa, da ne prevladujejo testenine.
Malo bolj pazim na prehrano, čeprav je to v pomanjkanju časa, ko si med treningoma poskušam nekaj na hitro skuhati, da se lahko vmes še spočijem, težje.
Mesto Romea in Julije, ki ponuja obilico kulture, zgodovine, umetnosti, kulinarike, mu je priraslo k srcu tudi zato, ker ni preveliko.
Mi je pa zanimiva ta njihova posebnost, da imajo prvi in drugi krožnik. To je bilo zame nekaj novega. Tudi to, da res neradi vidijo, če kdo vso hrano položi na isti krožnik. Oni to strogo ločujejo. Meni pa to sploh ni težava. Jaz si lahko dam na isti krožnik testenine z omako, pa zraven piščanca. Zame to ni težava, oni pa so me gledali, kot da sem iz drugega planeta, češ kaj mi je. Pa sem jim odgovoril, da vem, da tega ne smem, a da jih namerno malo izzivam, da vidim njihove odzive (smeh, op. a.).
Pa samo mesto Romea in Julije, Verona, ki ob kulinariki ponuja toliko kulture, zgodovine, umetnosti? Kaj vas je najbolj pritegnilo, kam bi ob obisku odpeljali prijatelje?
Verona mi je zelo všeč. Tudi zato, ker ni tako veliko mesto. Živim v stanovanju, od katerega imam deset minut peš do dvorane ali pa 15 minut hoje do centra. Vse imam blizu. Ta del mi je res poznan. Od stanovanja hitro pridem do Castelvecchia, t. i. Starejšega gradu, pa do mostu, kjer je lep sprehod ob reki.
Ko prideš do središča, najprej vidiš Piazzo Bra, kjer je veliko lokalov in znamenita arena. Zagotovo je vredna ogleda. Menim, da je sploh poleti, ko so koncerti, ti se zdaj vračajo, res lepo. Sam sem bil notri le enkrat, pozimi, in si jo ogledal.
Potem imamo Piazzo Erbe in stolp, ki je najvišji v mestu. Pa Dantejev trg, Castel San Pietro, od koder se vidi skoraj celotno Verono, seveda je treba pogledati Romea in Julijo, znameniti balkon ... na splošno je celotno mestno jedro zelo lepo. Za ljubitelje nakupovanja imamo posebno nakupovalno ulico, ki je vseskozi polna.
Vas pogosto zanese tudi v trgovine?
Na začetku sem res šel malo pogledat in kaj kupil, a ko greš vsak dan mimo, ni več tako posebna. Ko potrebujem kakšne teniske, grem, sicer pa nisem zagrizen nakupovalec.
Spanje, serije, filmi in tudi kakšna knjiga
Kako se sproščate, kaj počnete v prostem času?
Še vedno zelo rad spim. Tudi pred treningom, pred tekmo sicer ne preveč, da nisem potem ves "zmačkan", pred treningom pa zagotovo. Gledam serije, filme na Netflixu. Zdaj ko sem bil sam v Veroni, sem prebral celo eno knjigo, čeprav prej nisem bil ljubitelj branja.
Dejali ste, da je bilo pred odhodom v Italijo nekaj strahu pred novim, neznanim okoljem, a ta strah se je verjetno hitro razblinil. Praktično takoj ste dokazali, da boste vi tisti, ki bo vlekel igralski voz. Kako zahtevno je biti pri 20. vodja ekipe, predvsem mentalno?
Iskreno, rad imam takšno vlogo. Tudi v mlajših selekcijah sem si vedno želel biti eden od vodilnih, "lider" ekipe. Tisti, ki v težkih trenutkih prevzame odgovornost, ki reče: "Bom jaz naredil to, ono." Nisem imel težav s prevzemanjem odgovornosti. Tudi v Veroni ne. Pa se pred mojim prihodom, prvim letom v tujini ni vedelo, kako se bom obnesel v eni od najmočnejših lig na svetu, koliko bom lahko igral, kakšna bo ekipa ...
Že po nekaj tekmah se je videlo, da bom "lider" te ekipe. Lahko rečem, da sem se te vloge dokaj hitro navadil in da poskušam ekipi pomagati po najboljših močeh v vseh trenutkih.
"Rad imam takšno vlogo. Tudi v mlajših selekcijah sem si vedno želel biti eden od vodilnih, 'lider' ekipe. Tisti, ki v težkih trenutkih prevzame odgovornost, ki reče: 'Bom jaz naredil to, ono,'," o tem, da je pri 20 vodja ekipe Verona Volley.
Ko je najtežje, se jaz počutim najbolje. Želim si prevzemati odgovornost tudi v reprezentanci. Se pa zavedam, da si moram to vlogo najprej zaslužiti, da se moram najprej še dokazati, saj mi je ne bo nihče kar podaril.
Bi torej rekli, da dobro delujete pod pritiskom?
Da. Tudi na neke set žoge mi uspevajo dobre stvari. Upam, da se bo tako nadaljevalo (smeh, op. a.).
Ste takšni tudi zunaj igrišča, v zasebnem življenju?
Če sem na igrišču vedno zelo tekmovalen, sem zunaj igrišča malo drugačna oseba. Sam se vidim, pa tudi drugi, menim, me vidijo kot bolj sproščenega, nekoga, ki se pretirano ne obremenjuje z določenimi stvarmi.
Na igrišču pa je drugače, vedno sem zelo željan zmag, tekmovalen, poln energije, ko nekaj ne gre po željah, ko mi ni všeč, znam igrati z jezo, saj želim v tistem trenutku nekaj spremeniti.
"Nikoli se ne bom navadil na poraze. Ne maram jih, saj želim vedno zmagati. Se pa vedno bolj zavedam, da so sestavni del športa."
Večkrat ste dejali: "Ne želim le igrati, želim zmagovati." V zadnji sezoni ste se morali pogosteje spopasti s porazi, kot ste bili vajeni leto prej. Kako težko jih sprejemate, pa čeprav veste, da kader Verone na papirju ne kotira na vrh?
Ni preprosto. Zadnje čase v Mariboru ali pa v reprezentanci sem bil vajen zmagovati. Ko sem prišel v Verono, smo takoj doživeli štiri poraze. Priznam, da mi je bilo ob tem kar malo neugodno. Ko smo prvič zmagali, se je morda malo odprlo. Ni lahko. Če igramo dobro, pa zaradi tega, ker je druga ekipa res po kakovosti toliko boljša, da je ne moremo premagati, izgubimo, se malo lažje sprijaznim s porazom. V tem primeru si vsaj lahko rečeš, da si ti dal, da je ekipa dala vse, kar je lahko, a nasprotnik je bil pač boljši. Drugače pa je, ko igraš slabo in izgubiš.
Nikoli se ne bom navadil na poraze. Ne maram jih, želim vedno zmagati. Se pa vedno bolj zavedam, da so sestavni del športa, da športnika delajo močnejšega. Kljub vsemu upam, da jih bo naslednje leto manj.
O sezoni v Italiji:
Redni del krstne sezone v najmočnejši italijanski ligi ste končali z največ doseženimi točkami med vsemi igralci SuperLege (466), jih v boju za peto mesto dodali še 66, prejeli več individualnih nagrad ... številke govorijo same zase. Kako bi opisali prvo leto na italijanskih tekmovališčih, na katerih vam je z ekipo malo zmanjkalo do četrtfinala?
Ko sem prišel, sem se že na prvem treningu želel dokazati. Pokazati, kaj imam, česa nimam, kaj lahko dam. Zagotovo takih številk nisem pričakoval, sem si pa od prvega dne želel igrati na najvišji ravni, dajati vse od sebe.
A moj osebni, pa tudi ekipni cilj je bil uvrstitev v končnico, kar nam na koncu ni uspelo. Po slabem začetku je sledil zelo dober sredinski del, pa potem spet nihanje. Malo smo se lovili, imeli smo težave predvsem na gostovanjih. Morda nismo imeli dovolj samozavesti, da bi v gosteh zmagovali. Ko smo igrali doma, pa smo lahko povzročali težave vsem. Nismo premagali le Perugie, proti Lubeju smo bili blizu, bilo je 1:1, pa sem se poškodoval in sredi seta odšel ven, tudi proti Modeni smo imeli svoje priložnosti, a jih nismo izkoristili. Vse preostale ekipe smo premagali.
Zadnja tekma rednega dela je odločala o vsem. Pred tekmo je igralo več scenarijev, od tega, da bi lahko celo izpadli, do tega, da bi šli v play-off, kar je pet mest razlike.
Ni kaj, zanimiva sezona. Iz ekipnega vidika bi lahko bilo bolje. Ekipne dosežke vedno postavljam pred svoje individualne. Raje vidim, da zmagamo, pa čeprav ne dosežem veliko točk, pa tud če me kdo med tekmo menja. Ko ekipa zmaguje, se tudi sam počutim bolje.
V rednem delu je dosegel največ točk med vsemi odbojkarji italijanske lige. Prislužil si je tudi individualne nagrade. Na fotografiji priznanje za MVP meseca februarja.
V katerih elementih igre ste najbolj napredovali?
Moja močna stran je bil vedno napad, slabši pa sprejem in servis. Videl sem, da je tudi v napadu še veliko možnosti za napredek. V italijanski ligi je blok tak, da ne gre vse na silo, na moč, pač pa moraš iskati tudi druge rešitve. Menim, da sem izboljšal raznolikost v napadu in da jo še lahko. Zagotovo pa sem izboljšal tudi servis in sprejem.
Vse to po zaslugi res dobrih treningov in mnogih ponovitev. Imeli smo 12 ali pa kar 14 igralcev, ki so bili tu-tu, dve postavi sta bili precej enakovredni, tako da so bili tudi zato treningi res dobri. Lahko pa imaš ekipo, ki ima prvo postavo odlično, ko pa vstopi druga, vidiš, da to več ni to. Modena je tak primer, zato je imela ob poškodbah težave.
Prvo sezono v Italiji je igral pod drobnogledom trenerja Radostina Stojčeva. Tudi v prihodnje ga bo vodil legendarni bolgarski trener.
Vaše italijanska zgodba poteka pod drobnogledom trofejnega trenerja, Bolgara Radostina Stojčeva, o katerem je mogoče marsikaj prebrati. Kako sta se ujela, katera je bila najboljša lekcija, ki vam jo je dal?
Pred odhodom v Verono sem slišal veliko zgodb, kaj vse se dogaja pri zagotovo enem od največjih trenerjev na svetu Stojčevu. Osvojil je res veliko lovorik, s Trentinom praktično vse, kar se je dalo. Najbolj si bom zapomnil njegove besede, ko smo se po enem ali dveh tednih peljali na turnir v Francijo. Rekel mi je, da ni zadovoljen, ker je več finalov izgubil kot zmagal. To ga jezi, zato bo vztrajal tako dolgo, dokler ne bo številka zmag višja. To je Radostin, v bistvu ni nikoli res zadovoljen. Pri njem sem se naučil, da tudi, ko narediš nekaj dobro, želi še več, ker ve, da si sposoben tega.
Hkrati pa mi je on dal neko gotovost. Naučil me je tudi tega, da mi vedno ne bo šlo najbolje, da pridejo tudi padci. Rekel mi je, da sem prve pol sezone igral neverjetno, a da vso sezono tako ne more iti, da se vsakemu na vsake toliko kaj zgodi, na primer poškodba ali pa kaj v družini, kar ga zaustavi. V nekem trenutku zagotovo padeš. Vsi ljudje, vsi športniki ne morejo biti vselej na najvišji ravni. Rekel je, naj samo nadaljujem delo, da tudi če bom naredil korak nazaj, da se bom vrnil in šel nato še na višjo raven. A da moram ostati miren. Tudi zdaj ob koncu sezone, ko smo igrali za peto mesto, morda nisem bil na ravni, kot sem bil na začetku. Malo zaradi gležnja, malo zaradi utrujenosti, a poskušal sem ostati čim bolj miren. On pravi, da se fizične sposobnosti spreminjajo, da na primer ne moreš vsaki dan skočiti meter dvajset, da ne moreš vsak dan najbolje udariti žoge, a da če ostajaš dokaj miren v glavi in ne delaš nekih neumnih napak, se po nekem padcu zagotovo vrneš še višje, kot si bil pred njim. Tako kot te porazi delajo močnejšega, te tudi slabša forma lahko naredi močnejšega, če ohranjaš mirno glavo.
Vidi se, da je strokovnjak. Veliko stavi na videoanalizo, tako nasprotnika kot naše ekipe, pove, kaj lahko narediš bolje, in to skozi trening poskušaš izboljševati. Najbolj si bom zapomnil ta poudarek na mirnosti in to, da res želi zmagovati. Po vsakem porazu pride na naslednji trening kar zelo jezen in žalosten, da tudi nam takrat ni lahko. Upam, da se bo to popravilo naslednje leto, ko bo ekipa boljša in bo tudi več pritiska z njegove strani po boljšem rezultatu.
Uspešni Bolgar, ki hrepeni po zmagah in lovorikah.
Lahko bi odšel kam drugam in lažje kaj osvojil kot pa tu, a njegov cilj je, da poskuša z Verono skoraj z ničle narediti nekaj velikega, uresničiti projekt in priti na vrh. Kot je to naredil s Trentinom. Vem, da mu pri tem projektu ni lahko, saj je italijanska liga ena najmočnejših, tako da ne moreš z danes na jutri priti z devetega mesta vrh. Cilji so visoki, moji vedno najvišji. Koliko jih bomo lahko uresničili, pa bomo še videli.
V Veroni ostaja do konca sezone 2024/25.
Kljub drugim ponudbam ste pogodbo podaljšali še za dve sezoni, do konca sezone 2024/25. Korak za korakom, tudi v Italiji ne želite prehitevati dogodkov.
Veliko ljudi me je že v Mariboru, ko sem se odločil ostati še eno sezono, spraševalo, zakaj ne grem v tujino, in govorilo, da to ni več raven zame. Za zdaj so bile vse odločitve, ki sem jih sprejel, dobre. Se pa vedno seveda sprašuješ, ali si sprejel pravo. Tega za zdaj še ne vem, to bomo videli šele po koncu tega ciklusa. Vem pa, da sem vedno sanjal o italijanski ligi, zdaj pa sem tu.
Na vse skupaj gledam pozitivno. Vedno poskušam iti počasi. Če bi prvo leto odšel v najboljšo ekipo, bi se lahko zgodilo karkoli, tudi to, da ne bi toliko igral. Verjamem, da me tu čakata še vsaj dve lepi leti. Verjamem, da lahko še precej napredujem. Ekipa se bo tudi nekoliko okrepila, kar je bila tudi moja želja. Tudi mi sanjamo o naslovu, a gremo korak za korakom, najprej play-off, potem pa morda polfinale ...
O letošnjem finalu odbojkarske lige prvakov v Stožicah
Rok Možič nekoč v finalu lige prvakov? "Tudi sam si nekoč želim igrati na tako pomembnih klubskih tekmah."
Stožice bodo konec avgusta prizorišče svetovnega odbojkarskega prvenstva za moške.
Z reprezentanco vas čaka dolgo poletje. Prihodnji teden začenjate Ligo narodov v Braziliji, ki bo služila kot priprava za svetovno prvenstvo. To bosta gostili Slovenija in Poljska. Vaša prva reakcija, ko ste izvedeli, da bo prvenstvo tudi v Stožicah?
Najbolj se spomnim trenutka, ko je nekdo iz zveze v našo skupno skupino poslal to informacijo, Slovenija in Poljska. V nekaj minutah je bila skupina polna navdušenih besed, zahval. Motivacija za svetovno prvenstvo je že tako visoka, Slovenija bo tam šele drugič, a s to informacijo se je še nekoliko dvignila.
Žal pred tremi leti nisem igral na domačem evropskem prvenstvu. Je pa bila tudi tisto lepa izkušnja. Spremljal sem ga s tribune, kot navijač, bil sem tudi na finalu v Parizu, zdaj pa bom še na drugi strani, kot igralec. Res sem vesel, da se bomo bojevali pred domačimi navijači. To je čast, moramo biti hvaležni, da je zvezi in vsem vpletenim uspelo.
Slovenci bodo v torke začeli Ligo narodov, konec avgusta pa jih čaka vrhunec sezone, svetovno prvenstvo.
Novi selektor Mark Lebedew je v sobotnem intervjuju ob omembi želja za svetovno prvenstvo pogledoval proti odličju, a ob tem dal vedeti, da je v igri zanj širok krog reprezentanc. Kako gledate na rezultatske cilje vi?
Sam razmišljam tako, da si je treba cilje vedno postaviti visoko. Celo najvišje. Slovenska odbojkarska reprezentanca v zadnjih letih prikazuje, da je evropska, svetovna velesila. Treh kolajn z zadnjih štirih evropskih prvenstev nima nobena druga reprezentanca. Čeprav so srebrne, so zgovorne in pomenijo veliko. Zagotovo lahko odprto merimo na najvišja mesta, a vedno poudarjam, da je treba iti tekmo za tekmo.
Vemo, da je vrhunskih reprezentanc res veliko. Vsaj osem jih lahko zagotovo osvoji kolajno, če ne več, konkurenca je res huda. Za Slovenijo bo to šele drugo svetovno prvenstvo, zame prvo, kolajne še nimamo, zagotovo si je vsi želimo. Želimo si prikazati najboljšo igro in se zavedamo, da smo zagotovo eni od kandidatov za najvišja mesta.
A gremo počasi, pred nami je še svetovna liga. Veliko časa je še do prvenstva. Nanj se bo treba dobro pripraviti, začeli smo pomlajeni, nekaj je še poškodb ... Pomembno bo, da bomo tudi zadnji del avgustovskih priprav dobro opravili in v najboljši formi prišli na prvenstvo.
"Za Slovenijo bo to šele drugo svetovno prvenstvo, zame prvo, kolajne še nimamo, zagotovo si je vsi želimo. Želimo si prikazati najboljšo igro in se zavedamo, da smo zagotovo eni od kandidatov za najvišja mesta."
Kako ste se ujeli z Lebedewim?
Čeprav smo skupaj šele kratek čas, bi rekel, da imava zelo dober odnos. Tudi zunaj igrišča se pogovarjava, pade kakšna šala. Pomembno mi je, da imam dober odnos s trenerjem, da se ob njem dobro počutim, saj tako tudi on lažje dobi odziv od mene, mi lažje pomaga v nekih težkih trenutkih. Za zdaj sem zelo zadovoljen.
Je pa malo drugače, kot je bilo v Italiji ali pa z Giulianijem. Vsak trener ima svoje ideje, kako naj bi bile stvari videti. Prav veliko še nisem mogel razbrati, kako deluje, se odziva v nekih težkih trenutkih. Menim, da prav takrat najbolje spoznaš človeka. Zdaj ko je vse lepo, je vse lepo. Je pa strokovnjak, verjamem, da nam bo lahko pomagal do vrhunskih dosežkov.
Sta se podrobneje pogovorila o vaši vlogi? Po koncu lanskega evropskega prvenstva ste dejali, da bi si v nekaterih trenutkih želeli še več možnosti za igro ...
Zagotovo si vsak igralec, ki je tukaj, želi igrati največ, kar je mogoče, začeti v prvi postavi, biti čim več na igrišču, druga stvar pa je, koliko si to zaslužiš. Najprej se moraš dokazati. Menim, da sem skozi to klubsko sezono pokazal, kaj lahko dosežem, katere so moje dobre stvari, katere slabše. To je zdaj treba pokazati še v reprezentanci.
"S selektorjem sva govorila tudi o tem, da bom moral na turnirjih lige narodov, ko nekaterih starejših ne bo zraven, prevzemati neko večjo vlogo na igrišču, in da bom verjetno igral na vseh delih svetovne lige, kolikor bo mogoče. Kakšna pa bo vloga na svetovnem prvenstvu, pa bomo še videli."
Ko sem prišel na priprave, sva se pogovorila, tudi zato, ker sem imel ob začetku še vedno rahle težave z gležnjem, tako da sem priprave začel res počasi. Pogovorila sva se o tem, kaj pričakuje od mene, koliko bom imel počitka, koliko bom treniral, zdaj sem že skoraj na sto odstotkih. Govorila sva tudi o tem, da bom moral na turnirjih lige narodov, ko nekaterih starejših ne bo, prevzemati večjo vlogo na igrišču in da bom verjetno igral na vseh delih svetovne lige, kolikor bo mogoče. Kakšna pa bo vloga na svetovnem prvenstvu, pa bomo še videli. Zagotovo si tudi tam želim biti vseskozi zraven.
Kako je trenutno z vašo poškodbo?
Zdaj je od tega že skoraj dva meseca. Težava je bila, da sem se poškodoval v nedeljo, naslednjo soboto pa smo že imeli najpomembnejšo tekmo za biti ali ne biti, tako da sem se hitro vrnil. Naredili smo skoraj neko čarovnijo. Da so me v tako hitrem času spravili nazaj na igrišče, je bilo kar noro. Vsi so se zelo angažirali, tako da se jim zahvaljujem, da sem takrat sploh lahko igral. Takrat smo zmagali. Po prvih testih so rekli, da ni tako hudo, a pozneje se je izkazalo, da ni bilo tako nedolžno. En mesec sem bil bolj kot ne le v bazenu in fitnesu, brez skakanja, brez pretiranega polaganja teže na noge. Zdaj je že skoraj dobro, malo še zateka, tako da bom kmalu povsem pripravljen.
Ligo narodov, ki ste jo lani končali na četrtem mestu, začenjate v Braziliji. Prvi cilj je verjetno, da boste 20. julija med osmerico na zaključnem turnirju v Bologni?
Moji cilji in verjamem, da cilji vseh nas, so zagotovo vedno najvišji. Koliko bomo igrali v najboljši postavi, koliko z mlajšimi, koliko počitka bo selektor namenil komu, bomo še videli. To je njegova odločitev. Lani smo večinoma igrali v prvi postavi, tudi zato takšen rezultat. Prvi cilj je tako ta osmerica, potem pa bomo videli. Želimo prikazovati najboljšo odbojko. Je pa zagotovo naš cilj številka ena usmerjen na svetovno prvenstvo.
"Devet ali 19, druge ne sprejmem"
"Devetka zaradi mojega očeta, on je nosil to številko, ki je tudi meni všeč."
Možič, ki izhaja iz odbojkarske družine, tako mama Mojca kot oče Peter sta bila odbojkarja, v klubu nosi številko devet, v reprezentanci pa 19, saj devetica pripada Dejanu Vinčiću.
"Devetka zaradi mojega očeta, on je nosil to številko, ki je tudi meni všeč. V reprezentanci je žal zasedena, ker jo ima Vinčić, s katerim imava dober odnos. Rekel mi je, glej, dokler sem jaz tu, devetke žal ne dobiš (smeh, op. A.). Rekel sem, da ni težav, tako da imam 19. Mama je nosila številko ena, ata devet, jaz pa sem kombinacija. Devet ali 19, drugih ne bi sprejel," pravi o številkah, ki ju nosi na dresih.
"Vesel sem, da se je selektor odločil in vpoklical več mlajših upov, ki so upravičili zaupanje in dokazali, da so si zaslužili priložnost, da so se pokazali."
Reprezentanca je priprave začela pomlajena, nekateri izkušenejši so se priključili pozneje ... Kako gledate na letošnji pristop, da so se lahko selektorju predstavili tudi mlajši, da je videl, kaj ima slovenska odbojka "zadaj"?
Moram reči, da sem vesel, da se je selektor odločil in vpoklical več mlajših upov, ki so upravičili zaupanje in dokazali, da so si zaslužili priložnost, da so se pokazali. Prav je tudi, da so starejšim dali malo več premora zaradi poškodb ali drugih razlogov. Tako bo imel selektor v primeru poškodb boljši vpogled v to, na koga lahko računa.
Žal bo prišel enkrat čas, ko se bo ta generacija morala zamenjati, ko bo moral vstopiti še kdo nov. Zagotovo je bil čas, da so se lahko pokazali nekateri mlajši, debitanti.
"Kar zadeva doprinos energije v ekipo, je še vedno nezamenljiv."
Se je pa vrnil dolgoletni reprezentant Mitja Gasparini. Koliko ekipi pomenijo njegove izkušnje?
Ogromno. Gaspa je dobra oseba. Vedno nasmejan, vedno rad pomaga, daje energijo ekipi, na treningih je energičen, kot bi imel 20, 25 let. Fizično ne more biti na isti ravni kot pred desetimi leti, kar bomo z leti vsi spoznali, a kar zadeva doprinos energije v ekipo, je še vedno nezamenljiv. Zelo pomemben del lepih časov slovenske odbojke.
Kdo je tisti, ki s šalami najpogosteje skrbi za dobro voljo?
Ko smo v najmočnejši postavi, je to zagotovo Vinčić, pa tudi Gasparini. Starejši imajo določeno avtoriteto in se z mlajšimi lahko šalijo, mlajši pa morajo, moramo biti malo previdni ob šalah z njimi (smeh, op. a.). Smo res dobra ekipa, vzdušje je dobro, kar precej se zabavamo.
1