Armandas Kučys v Celju piše zgodbo, po kateri bi lahko nastal film

Začnimo s tem: kako je danes biti Armandas Kučys v Celju?

Danes? Malenkost lepše kot pred nekaj tedni.

V Celje ste prispeli kot mlad napadalec in se hitro prebili v ospredje. Padali so prvi zadetki, vse je kazalo, da boste hitro prerasli slovensko nogometno okolje, a je nato sledila poškodba. Kako gledate na celotno pot, ki ste jo do zdaj prehodili v Sloveniji?

Zame je v Celju vse skupaj potekalo zelo hitro. Prišel sem kot rezervni napadalec, kot nogometaš iz litvanske lige. Nihče me ni poznal. Pijus Širvys in Justas Lasickas sta že igrala tukaj, a litvanski nogomet v tem delu Evrope res ni dobro poznan. Hitro sem se moral privaditi na drugačno raven nogometa, na drugačno ligo. Hitro sem dobil priložnost in občutek je bil čudovit, ni pa vse potekalo gladko, jasno. Ogromno sprememb, ogromno vzponov in padcev, poškodbe … Lahko bi posneli film. Ni pa še konec tega filma.

Omenjate drugačno raven. Kaj je bilo drugače? Vas je kaj presenetilo?

Ne bi rekel, da me je kaj presenetilo. V glavi sem imel neko idejo, kaj me čaka. Iskreno, pričakoval sem drugačno kulturo. Slovenijo sem imel za del Balkana, nekako sem se pripravljal na balkansko kulturo navijačev, ki bodo besno reagirali na vsako napako. Ampak v resnici ste Slovenci zelo topli ljudje, vsi v Celju so me lepo sprejeli. Mislim, da je bilo zaradi tega moje obdobje prilagajanja precej lažje.

Hočete reči, da ste pri nas pričakovali pekel za nogometaše?

Hočem reči, da to, kar sem slišal o vas, ne drži. (smeh)

Armandas Kučys je pred dvema letoma v konici celjskega napada nasledil Franka Kovačevića. V prvi sezoni se je na 33 tekmah podpisal pod 18 zadetkov, sedem jih je dosegel v konferenčni ligi. Foto: Twitter

Nemogoče je, da bi ostali enaki

V zadnjih tednih oziroma mesecih se je na račun Celja zvrstilo kar nekaj kritik. Dejstvo je, da smo bili vajeni ekipe, ki je polnila mreže nasprotnikov in je bila konstantno usmerjena v napad tudi takrat, ko so nasproti stale neprimerno bogatejše evropske ekipe. Število zadetkov je bilo v prvem delu letošnje sezone manjše, zaradi tega so tu in tam trpeli tudi rezultati. Kakšen je vaš pogled na to?

V nogometu bodo vedno kritike, tako je. Ljudje bodo imeli veliko povedati o tebi in tvoji ekipi in to je normalno. To je del nogometa, na to se privadiš. Dejstvo pa je, da ni lahko, ko nekaj časa sloviš kot napadalna ekipa, potem pa se naenkrat nasprotnikov gol zate zdi zaklet. Vrstijo se zapravljene priložnosti, pride nekaj zaporednih tekem, ko preprosto ne gre. Morda tudi ne ustvarjaš toliko zrelih priložnosti, kot si jih včasih. Ampak tudi to je treba razumeti. Ekipa se spreminja, menjajo se igralci, menjajo se trenerji. Nemogoče je, da bi podoba na igrišču ostala popolnoma enaka, čeprav bi si nekateri to očitno želeli.

Bi rekli, da je bilo Celje kdaj preveč obremenjeno s to preteklostjo? Tudi s trenerjem, ki je tukaj pustil največji pečat?

Morda. Zdi se mi, da veliko ljudi omenja Celje pod taktirko Alberta Riere, ampak to je preteklost, ki jo je treba pozabiti. Smo na drugačni, novi poti in tudi v svojih glavah smo to morali sprejeti. Mislim, da je to zdaj že za nami, pred časom pa se mi zdi, da smo bili z glavami še vedno pri Rieri, pri njegovi filozofiji. Kučys ne zanika, da je odhod Alberta Riere v celjski garderobi pustil posledice. Foto: Jure Banfi/alesfevzer.com

Se vam zdi, da ste imeli tudi kot ekipa težave s tem, kako obdobje Albera Riere pustiti za seboj, kako premagati to mentalno oviro?

Morda smo ga pogrešali, ne vem. Zdaj je to mimo. Še enkrat, to je nekaj čisto normalnega. Ni prišlo obdobje, ko bi si preprosto manj želeli dosegati zadetke. Jaz, Kramer, Verbič, kdorkoli od napadalcev – vsi si želimo zadeti, a ni vedno preprosto. Proti prvaku vsi čutijo dodatno motivacijo, tudi to nekaj šteje. Kot ste rekli sami, treba je premagati to mentalno oviro in vse bo lažje. Zadetki so, tako vsaj jaz mislim, v vsakem primeru zgolj šminka.

V kakšnem smislu?

Ko ne dosežeš zadetka, te vsi sovražijo. Ko ga dosežeš, te vsi obožujejo. Nihče pa ne vidi, koliko truda vsak dan vložiš na treningih, tudi na tekmah. Moj cilj je, da sem na igrišču vsakič najboljša verzija sebe. Da uživam v vsakem trenutku, ko lahko igram nogomet in sem zdrav. Poškodbe so vplivale na mojo mentaliteto.

Vsi so mi govorili, da nisem kriv

Idealno ste nas pripeljali do naslednjega vprašanja. Moramo vas vprašati o trenutku, ko niste dosegli zadetka, čeprav se nam je vsem prisotnim na stadionu Z'dežele že zdelo, da ste ga in Celje popeljali v raj, v ligo prvakov. Priložnost v zaključku tekme proti Slovanu iz Bratislave je vsekakor ostala v našem spominu, zagotovo tudi v vašem. Kako ste se soočili s to situacijo, tudi s kritikami, ki so sledile?

Vsako zapravljeno priložnost občutiš, vsaka je določen psihološki udarec. Ta proti Slovanu … To je bilo posebej težko predelati. Pomagali so mi soigralci, bodrili so me, da nisem jaz krivec za konec sanj o ligi prvakov. Vsi v ekipi, vsi v klubu so me skušali prepričati, da si tega ne smem očitati, a je bil to vsekakor zelo, zelo težek trenutek zame in za mojo družino. Ampak ni bilo prvič. Kot sem rekel, mojo kariero zaznamujejo vzponi in padci. Poškodba je bila zame najhujši dan v karieri, imel sem veliko časa, da sem o tem razmišljal, tokrat je bilo vseeno drugače.

Kako drugače?

Ta zapravljena priložnost me ni spremenila, kot me je tista poškodba. Šlo je le za težek, težek trenutek. Vsi so pričakovali, da bom zadel. V tako pomembnem trenutku … Ne moreš si pomagati, da tega ne bi močno občutil. Te pa vsak takšen trenutek mentalno okrepi.

Trenutek, ko smo Celje že videli v ligi prvakov. Foto: Guliverimage

Mentalno ste se zagotovo morali okrepiti tudi zaradi ambicij Celja. Klub iz leta v leto premika svoje mejnike, predsednik zelo odkrito sanja oziroma cilja na ligo prvakov. Vas ne skrbi, da bi se ujeli v pretirano ambiciozne, neizvedljive načrte in da bi bil pritisk prevelik?

Ne bežimo od tega, da so pričakovanja vsako leto višja, prav je tako. Ko sem prišel sem, nismo niti razmišljali o današnjih ciljih. Ekipa iz Slovenije v Evropi, nihče ni resno računal na nas. Ampak tudi v tem pogledu se je vse odvijalo izjemno hitro. Od prvih nastopov v konferenčni ligi, do izločilnih bojev, do sanj o ligi prvakov in zdaj prvih tekem v ligi Europa. Letvica se vsako leto dviga, kot igralec pa se moraš na to seveda privaditi.

Če se ne privadiš, ne spadaš sem.

Vi ste se na nek način privajali že večkrat. Kakšno vlogo je pri vsem skupaj odigrala dolga rehabilitacija po poškodbi?

Sanje vsakega nogometaša so igranje na najvišji ravni, pridejo pa seveda določeni izzivi. Ko sem se vračal po poškodbi, so bila pričakovanja spet višja, ljudje so se spominjali mojih zadetkov iz obdobja pred poškodbo in hitro moraš nekaj pokazati. Nisem bil vajen takšnih izzivov, pred poškodbo je vse šlo kot po maslu, kot bi letel. Potem te zadane kot zid, v enem letu se vse postavi na glavo. Če želiš biti na tej ravni, moraš sprejeti tudi to. Proti Salzburgu je Kučys Celju priigral zgodovinsko prvo točko v ligi Europa. Foto: Reuters

Tako ekipno kot za vas individualno se zdi, da bi lahko razplet tekme proti Salzburgu premaknil marsikaj. Ste ob zadetku za remi čutili, da bi lahko bila to prelomnica v tej sezoni?

Vsak zadetek pomeni veliko, je bil pa ta poseben, ker je šlo za zgodovinsko prvo točko v ligi Europa. Seveda upaš, da takšen zadetek pomeni neko prelomnico, da se bo vse odprlo in bo zdaj na vsaki tekmi padlo pet zadetkov, a ni tako enostavno. Ostati je treba na realnih tleh, vsak dan dati 100 odstotkov, ker se ti drugače nogomet hitro maščuje. Mislim, da rastemo iz tekme v tekmo, tudi če rezultati v državnem prvenstvu tega trenutno ne kažejo.

Izbira je obstajala, a ne zame

Tudi vaš oče, Aurimas Kučys, je kruh služil z nogometom. Bil je reprezentant Litve, pomemben igralec domačega Panevežysa. Kako je njegova pot vplivala na vaše otroštvo in na prve korake v nogometu?

Prvi spomini, ki jih imam, so z igrišča. Z žogo v nogah, z nogometnimi čevlji na nogah. Kako igram, kako spremljam igro. Vse se je vrtelo okrog nogometa, nikoli me ni vleklo v kakšen drug šport. Aurimas Kučys, oče Armandasa, je za reprezentanco Litve vknjižil 17 nastopov. Foto: Guliverimage

Niti v košarko?

Niti v košarko. Ne, da nisem imel izbire, ampak vedno sem razmišljal le o brcanju žoge. Ko gledam fotografije iz mojega otroštva, na njih poziram z žogo, sem na igrišču ali na tribunah in spremljam očeta.

Je bil vaš vzor?

Vse, kar sem želel na začetku moje kariere, je bilo to, da bi šel po očetovih stopinjah in ga nato presegel. To je bila moja največja motivacija. Ne v smislu, da bi zaslužil več, da bi bil bolj poznan, ampak da bi bil preprosto boljši. Mislim, da je danes srečen, ko spremlja kje in kako igram. Tukaj sem, da bi bila družina ponosne name. Nikoli nisem bil najboljši učenec v šoli, nikoli nisem bil najbolj priden doma, bil sem kaotičen, zelo aktiven otrok. Hvaležen sem, da so me podprli na tej poti.

Oče je torej že priznal, da ga je sin presegel?

Kaj pa vem, pogosto imava to debato in se smejiva. Strinjam se z njim, ko trdi, da sem še premlad, da bi bil boljši od njega. Ampak mislim, da je le še vprašanje časa. Boljši bom od njega. (smeh)

Oče pravi, da ste med drugim od njega podedovali tekmovalnost in strelski instinkt. Se strinjate?

Tekmovalnost, mentaliteto borca zagotovo. Strelski instinkt pa … Trdi, da je bil napadalec, ko je bil mlajši, ampak jaz se spomnim le njegovih partij na položaju zadnjega vezista. Bil je agresiven, velikokrat na meji prekrška in rdečih kartonov. Morda je tudi to vplivalo na mene, morda nekoliko preveč. (smeh) Moram se malo sprostiti. Se pa še vedno učim od njega.

Na primer?

Vsak dan se slišiva, je kot moj drugi trener. Mu pa še vedno ne verjamem, da je bil dober napadalec.

Če odidem, vem, da se bom vrnil v Celje

Omenili ste že, da ste se v Celju hitro počutili kot doma. V čem tukaj najbolj uživate?

To je moj drugi dom. Ni trajalo dolgo, da sem se privadil na vašo kulturo. Poletja tukaj so zelo lepa, po treningih lahko čas preživljaš na bazenih, ob jezerih, v naravi. Veliko je stvari, ki jih lahko počneš, ni hladno. Podobno kot v Litvi, le da so pri nas zime nekoliko hladnejše. Všeč mi je hrana. Seveda pogrešaš dom, ampak resnično se ni težko po dopustu vrniti v takšno okolje. Res imam rad Slovenijo.

Bi lahko torej tukaj ostali še nekaj let?

Nobenih težav ne bi imel s tem, toda kot profesionalni nogometaš pri teh letih želiš rasti. Nikakor ne pravim, da čutim, da je čas za odhod, a nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Če bom nekega dne zapustil Slovenijo, sem prepričan, da se bom nekoč spet vrnil sem. Zaradi nogometa ali nečesa tretjega.

V Celju je Litovec našel drugi dom. Foto: Guliverimage

V preteklosti ste omenjali, da bi radi ostali v nogometu tudi po končani igralski karieri. Kot trener, direktor, agent?

Prej sem bil prepričan, da bom ostal v nogometu. Nisem si predstavljal življenja brez nogometa. Ko postajaš nekoliko starejši in začneš o stvareh razmišljati drugače, bolj zrelo, ugotoviš, kako težko je biti nogometni trener, direktor, agent in tako naprej. Razmišljaš, če bi se lahko zares ukvarjal z njim. Vsekakor ni lahko in danes ne vem, kaj bom, ko zaključim kariero.

Zaključimo z najbolj vročo nogometno temo tega tedna. Harry Kane je v Londonu osvojil zlato žogo, gre za visokoraslega, fizično močnega osrednjega napadalca, ki pa je seveda še toliko več kot to. Bi rekli, da vam je kot napadalcu navdih.

Mislim, da si je letos zaslužil, brez dvoma, ampak …

Imeli ste svojega favorita?

Res je. Kot navijač Barcelone sem navijal za Yamala, ampak nimam nobenih težav s tem, da rečem, da si je Harry Kane zaslužil to nagrado. Kot napadalec je seveda navdih. Kaj vse počne na igrišču, kaj vse prispeva poleg zadetkov, o čemer smo se pogovarjali na začetku … Vesel sem zanj. Kot je rekel Thierry Henry, je popoln napadalec in lahko je vzor vsem nam.

Sportal Še četrti remi, veliki zmagovalec kroga je Koper