Dalibor Stevanović uživa v Švici, a ga vleče tudi nazaj v Slovenijo

Leta 2006 je njegova podoba krasila številne naslovnice, saj mu je uspel veličasten prestop. Iz Domžal se je preselil k Real Sociedadu. V Španiji je spoznaval najboljše igralce na svetu, igral na kultnih stadionih in se večkrat uščipnil, da bi se prepričal, ali res ne sanja. Pozneje ga je pot dokazovanja ponesla v številne druge države, reprezentančni vrhunec je doživel z uvrstitvijo na SP 2010, bogato kariero pa nato sklenil v Švici, in to ravno v času zloglasnega koronavirusa. Bogata in urejena država mu je postala tako všeč, da je tu postavil družinski dom in ostal vse do danes, ko šteje že 42 let. Tako se v Slovenijo ni vrnil že 20 let!

Ko je leta 2020 nogometne čevlje obesil na klin, vseeno ni mogel nadaljevati življenja brez žogobrca. Legendarni nogometaš iz BiH Meho Kodro mu je prebudil trenersko strast. Začel se je dokazovati v novi vlogi, nato pa mu je tragična izguba v družini obrnila življenje na glavo. Pred štirimi leti je po hudi bolezni umrla njegova žena. Čez noč je postal oče samohranilec z dvema otrokoma. Takrat se je odločil, da bo ostal v Švici. Prebrodil je marsikatero zahtevno oviro, leta 2024 pa dočakal prvo priznanje za uspešno trenersko delo. Postal je samostojni prvi trener Stade Lausanne Orchyja, s katerim je v prejšnji sezoni poskrbel za veliko senzacijo, v tej pa mu gre tako dobro, da je v drugi švicarski ligi na vrhu brez enega samega poraza!

Ali ga sploh še kaj vleče v Slovenijo? Več o tem, zlasti o primerjavi Švice in Slovenije, političnih ureditvah in spoštovanju zakonov, njegovi izkušnji z Zoranom Stevanovićem, spoštovanju, ki ga v Švici in nogometnem svetu uživa Aleksander Čeferin, silnem razočaranju ob propadu Domžal, receptih, ki se jih poslužuje za tako uspešno trenersko delo, nogometni prihodnosti njegovega sina, razočaranju nad izkušnjo v Izraelu in še čem, nam je brez ovinkarjenja predstavil v izčrpnem Sobotnem intervjuju.

V prejšnji sezoni je drugoligaški klub Stade Lausanne Ouchy, ki ima zelo posrečeno kratico SLO, saj še bolj simbolizira državo, iz katere prihaja trener kluba, senzacionalno popeljal v finale pokalnega tekmovanja. Zanj so se že zanimali številni klubi iz elitnega švicarskega prvenstva, a za zdaj ostaja zvest "SLO". Foto: Guliverimage

Že dolgo živite v Švici. Kako se počutite v tej državi?

V redu. Švica je takšna država, da ti nudi stabilnost in varnost, zlasti v družinskem življenju. Ponuja ti večje možnosti za uresničitev ciljev na profesionalni ravni. V življenju lahko dosežeš več. Zaradi tega sem zelo zadovoljen, da delam in živim v Švici.

Vseeno ste še vedno tujec v Švici. V zadnjem obdobju je zaslediti prepričanja, da so pravi Švicarji kar nekoliko zadrti proti tujcem. Je resnično kaj na tem?

Po eni strani bi se z vašimi besedami kar strinjal. To je res zanimivo. Švica je država, v kateri živi približno polovica Švicarjev, druga polovica pa so tujci. Odstotek je 50 : 50 ali pa morda v najboljšem primeru 60 : 40. V Švici je res ogromno tujcev, pravi Švicarji pa imajo dejansko odklonilen odnos do njih.

Iz prve roke vam lahko povem, kako je v francoskem delu Švice, kjer tudi živim. Pravi Švicarji sploh ne marajo Francozov. Veliko Francozov se namreč vsakodnevno odpravlja na delo v Švico. Tu opravijo svoje v službi, nato pa se vrnejo v Francijo, kjer prebivajo. V tem pogledu spominjajo na Slovence, ki živijo blizu Avstrije in se vsak dan vozijo na delo v to državo. Francozi nimajo daleč do Švice, večina se jih vozi le kakšno uro. V Švico prihajajo zelo motivirani, saj so tu plačani bistveno bolje kot v domovini. Ker pa s tem domačinom zbijajo plače, saj podjetja v Švici z veseljem zaposlijo Francoze, ki radi pridejo sem delat tudi za manj denarja, jih pravi Švicarji ne marajo. Verjetno se v nemškem delu Švice dogaja podobno z Nemci. Tudi tam jih namreč veliko vsakodnevno prihaja na delo v Švico.

Pri tem moramo vedeti, da tujci domačinom ne odvzemajo vsa dela. Tu je pač tako, da Švicar ne bo nikoli frizer ali avtomehanik. Če malce posplošim, Švicarji raje sedijo v pisarnah in imajo predvsem takšne službe, ostali tujci pa opravljajo dela, ki jih Švicarji nočejo. Zlasti fizična. Zato do tujcev ne čutijo ravno velikih simpatij (smeh, op. p.). Da bi imeli tujci zaradi tega kakšne težave v Švici, pa res ne. Tako je tudi v mojem primeru.

Mesto Lozana ima 150 tisoč prebivalcev, v njem pa dela vsakodnevno veliko Francozov. Foto: Guliverimage

Kako pa ste se privadili na življenje v Švici?

Hitro sem ugotovil in se naučil, kakšen sistem vlada v tej državi. Sistem je več kot jasen. Spoštovati moraš zakone in sproti plačevati račune. Če boš ostal brez dolgov in si jih ne boš nakopal, boš lahko v Švici živel zelo lepo in brezskrbno. Čim pa začneš izpuščati stvari in si dovoliš, da se ti začnejo kopičiti dolgovi, se ti lahko začnejo dogajati neprijetnosti. Potem te imajo zabeleženega v sistemu.

Morate vedeti, da so stroški življenja v Švici ogromni. Če ne znaš primerno razdeljevati financ, delati in spoštovati njihovih zakonov, lahko prideš v minus. No, potem si "gotov". Potem je po tebi. Sistem v Švici te namreč, če si na tem področju nedosleden, hitro poje in izloči.

Tukaj se vse najpomembnejše dogaja prek pošte. V Sloveniji lahko za veliko stvari prejmeš položnico in nato takoj plačaš znesek, tukaj pa gre vse prek pošte. Včasih si misliš, da kaj takšnega že ne bo prišlo v tvoj poštni nabiralnik, a pride. Vedno pride. Milijonodstotno.

"Sistem v Švici te, če si na tem področju nedosleden, hitro poje in izloči," Dalibor, za prijatelje Dado Stevanović, opozarja, kako se moraš v Švici naučiti živeti brez vsakršnih dolgov. Foto: Guliverimage

Kako pa je biti v Švici vrhunski športnik?

Sistem v Švici ne velja zgolj za šport, ampak na splošno za celotno življenje. Mi, športniki na višji ravni, čutimo določeno ugodje s strani svojih klubov. Vse je urejeno in organizirano. Funkcionarji v klubih ti olajšajo marsikatero stvar, s katero se ti nato ni treba ubadati. Tako prihraniš veliko časa in energije. V vrhunskem športu je v Švici tako, da je bilo v vseh klubih, kjer sem igral ali jih treniral, vse urejeno. Zaradi tega mi je seveda bistveno lažje.

Pred 20 leti se je pridružil Real Sociedadu. To je bil njegov prvi prestop v tujino. Od takrat se sploh še ni vrnil v Slovenijo, v zadnjem desetletju pa se je ustalil v Švici. Foto: Aleš Fevžer Sploh še kaj zahajate v Slovenijo?

Ne preveč. V Sloveniji sem bil nazadnje pred dvema mesecema, ko sem prišel na pogovore za novega trenerja Celja. Prišel bom v Slovenijo tudi naslednji teden, ko bom v Mariboru prisoten na reprezentančni tekmi med Slovenijo in Švico. Takrat bo ravno reprezentančni premor, tako da bom takrat svoji ekipi namenil tri proste dneve.

V Slovenijo sicer pridem na vsake tri mesece. Kaj več mi trenersko delo žal ne dopušča. Nimam namreč veliko prostega časa. Tistega, ki ga imam, pa če se le najde priložnost, rade volje izkoristim za skok v Slovenijo.

Se vam zdi, da se je Slovenija v zadnjih 20 letih, odkar se kot nogometaš oziroma trener potikate po svetu, veliko spremenila?

Večinoma poznam le Ljubljano in okolico. Odkrito vam moram priznati, da ne poznam zgodbe celotne Slovenije. Pred 20 leti sem se iz Domžal preselil v Španijo, od takrat naprej pa sem bil ves čas v tujini.

Od tistih časov se je v Ljubljani ogromno spremenilo. Slovenija je šla v drugo smer. Ljubljana ni več Ljubljana, kakršna je bila. Tudi v Domžalah je drugače. Veliko je sprememb. Ko sem zapustil Slovenijo, sploh še nismo plačevali z evri, ampak s tolarji. Ne vem, ali je zaradi tega življenje zdaj kaj boljše. Morda bi bilo bolje, če bi ostali pri tolarjih, kdo ve (smeh, op. p.).

Je pa drugače Slovenija, zlasti kar se tiče pogledov in mnenj iz tujine, zelo cenjena. Številni znanci, ki radi potujejo, dobro poznajo Slovenijo. Resda je ne primerjajo ravno s Švico, a imajo o njej večinoma le lepe besede. Ogromno Švicarjev jo pozna, pa tudi Špancev in Nizozemcev, s katerimi se še vedno družim. Mnogi se odpravijo v Slovenijo na izlet za konec tedna, nekateri pa na daljše počitnice. Za teden ali deset dni.

Na Slovenijo je navezan. Čeprav jo je zapustil pred 20 leti, je prepričan, da se bo nekega dne še vrnil v domovino. Tako je s soigralci pred 17 leti proslavljal uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Foto: Saša Pahić Szabo

Vsi znanci, ki so se tako odločili, so se domov vrnili pozitivno presenečeni. Mnogi si pred obiskom niso predstavljali, kako je lahko majhna država z dvema milijonoma prebivalcev dejansko tako lepa. In kako urejena je. Kako lepa so mestna središča, koliko jezer, gora in snega ima. Da ima Slovenija celo morje. Slovenija ponuja toliko različnih stvari za obiskati in videti, da na njen račun, kar se tega tiče, poslušam le hvale. In mi je res toplo pri srcu.

Ob državni osamosvojitvi pred 35 leti, takrat ste bili še deček, se je poudarjala velika želja, da bi se Slovenija tako razvila, da bi nekoč postala majhna Švica.

Glede tega pa moramo vedeti, da še nismo tako blizu Švici. Pa ne zaradi lepot države. Slovenija je prelepa. Ima prelepa mesta, tako kot jih ima tudi Švica. Švica je sicer še malce večja od Slovenije, hkrati pa tudi še bolj urejena. Slovenija najbolj zaostaja za njo v administrativnih in sistemskih zadevah.

Kar se tiče financ, se dejansko ne moremo primerjati s Švico. Ne moremo se ji približati. V Švici namreč poteka ogromen biznis. Poglejmo le primer Ženeve. To je svetovno mesto. V njej je prijavljenih prek 80 tisoč podjetij, prebivalcev pa ima 400 tisoč. Torej podobno kot Ljubljana. Kar se tiče finančnega in administrativnega dela, za Švico ogromno zaostajamo.

Ženeva spada med najdražja mesta na svetu. Dalibor Stevanović jo je dobro spoznal med letoma 2017 in 2019, ko je nosil dres Servetta. Ženeva je velja tudi za eno najpomembnejših svetovnih središč multilateralizma, diplomacije, človekovih pravic in mednarodnega sodelovanja. Foto: Guliverimage

Zakaj pa ogromno zaostajamo v administrativnem delu?

V Sloveniji se ti lahko zgodi, da ti kakšen račun kdaj pa kdaj tudi uide. Da ga sprva ne plačaš in ga potem poravnaš šele čez tri ali pa šest mesecev. Takšnih primerov v Švici ni. Preprosto ne obstajajo.

Lahko predstavim banalen primer. Če računa ne plačaš, pa je ta lahko zelo majhen in znaša denimo 20 švicarskih frankov, ti čez en teden pošljejo prvo opozorilo. Čez teden še drugo, čez teden pa še tretje. Če tudi takrat ne plačaš, se v sistemu znajdeš na črni listi. Potem se začnejo dogajati zoprne reči, življenje v Švici ni več tako lepo. Ko na primer čez leto ali dve iščeš drugo stanovanje, ga kot najemnik ne moreš dobiti, ker si na črnem seznamu. Ali pa želiš kupiti avto na leasing. Tudi to ne gre. Ne moreš ga dobiti, ker nisi plačal tistega računa. Bi želel dobiti kredit za nakup stanovanja? Ne bo šlo. Naletiš na kopico težav. To pa je velika razlika med Švico in Slovenijo.

V karieri si je nogometni kruh poleg Slovenije in Španije služil še v Izraelu, na Nizozemskem, v Ukrajini, na Poljskem, v Rusiji, na Hrvaškem in v Švici. Foto: Guliverimage

V Švici imaš tudi različne delovne vize za tujce. Sam imam delovno vizo C. To je zadnja faza pred pridobitvijo njihovega potnega lista, za katerega moraš izpolnjevati osnovni pogoj in živeti v Švici vsaj deset let. Imaš pa različne delovne vize: L, B in C … Da ne bom podrobneje našteval. Dejstvo je, da te lahko, če računov ne plačuješ pravočasno, hitro deportirajo iz države. Glede teh stvari je Slovenija kot država krepko za Švico. Na tem področju res zaostajamo.

Vi že lahko zaprosite za švicarski potni list?

Kmalu. Zdaj ravno vstopam v deseto leto, odkar sem prišel v Švico. Sem pa lahko predčasno prejel vizo C, saj je Slovenija že več kot 20 let članica Evropske unije. Švicarji takšne države, ki so že toliko časa v uniji, smatrajo za sistemsko urejene države. Tako sem lahko po petih letih že zaprosil za vizo C, po desetih letih pa bom lahko zaprosil za švicarski potni list. Za zdaj sem povsem zadovoljen s slovenskim.

Moja otroka pa imata že švicarski potni list. Leto, ki ga kot otrok prebiješ v šoli, se namreč šteje dvojno. Tako otroci hitro izpolnijo zahtevano kvoto desetih let. V osnovni šoli si v Švici od 8. do 13. leta in že lahko zaprosiš za potni list.

Vaš priimek se zadnje čase v Slovenijo veliko omenja po zaslugi predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Spremljate kaj politično dogajanje v Sloveniji?

Uf, skoraj nič. Nogomet mi vzame ogromno časa, tu pa je še družina. Slovenske medije spremljam zelo poredko. Slišal sem le, da se v politiki največkrat pojavljajo Janez Janša, Robert Golob in Zoran Stevanović, s katerim pa nisem v sorodu (smeh, op. p.). Nisva se še srečala v živo, sva pa pred leti že govorila po telefonu.

Resnično?

Da, šlo je za dres slovenske reprezentance. Z veseljem sem uslišal njegovo željo, da bi podaril dres enemu izmed njegovih sinov. Drugače pa resnično ne spremljam politike. Vem le za omenjene tri.

Z Zoranom Stevanovićem, predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije, nista v sorodu, sta se pa pred leti slišala. Dalibor mu je ugodil željo. Foto: Ana Kovač

Kako vam je sicer všeč življenje v Švici, glede na to, da ne spada pod Evropsko unijo?

Švica nima potrebe, da bi spoštovala ukaze iz Bruslja. To je nekaj, v čemer so Švicarji izrazito močni. Imajo svojo valuto, ki je vrhunska in čedalje močnejša. Pred desetimi leti je bil evro močnejši od franka, zdaj pa so se zadeve spremenile. Frank je trenutno močnejši od evra in drugih valut, zlasti dolarja.

Švicarji imajo res dobro urejeno državo, saj pri njih sploh ne čutim, da bi bili politično usmerjeni izrazito na desno ali levo. Narod ima veliko moč odločanja. Politikov v Švici skoraj niti ne vidiš. Sploh se ne pojavljajo v medijih, zato tudi ni propagande. V desetih letih, odkar sem tukaj, nisem spoznal niti enega švicarskega politika. Sploh ne vem, kdo je predsednik države niti kdo je predsednik vlade. Občasno spremljam švicarsko televizijo, a se o tem v medijih sploh ne govori. Ni prav nobene oddaje o politiki. Vsaj jaz je še nisem zasledil, če se bolje izrazim.

Če res nastopi kakšno politično vprašanje, se takoj razpiše referendum. Narod ima v Švici tako ali drugače moč odločanja. Mislim, da dobro vodijo politiko. Kaj več o tem pa, iskreno povedano, niti ne morem povedati, saj nisem preveč prisoten na tem področju. Ne bi hotel govoriti na pamet.

Švica ima veliko različnih delov. Govorijo se različni jeziki, ogromno je kantonov. Je zaradi tega v Švici kaotično?

Švico sestavlja 26 kantonov. Lahko bi rekli, da je v Švici 26 držav. Vsak kanton ima svojega predsednika kantonalne vlade, vsako mesto svojega župana. Vsak kanton ima tudi drugačen davek za fizične in pravne osebe. Nacionalni davek znaša 8,1 odstotka in je povsod enak, nato pa se prišteje kantonalni davek.

Švica ima kar 26 kantonov. Dado Stevanović živi v kantonu Vaud, tretjem največjem v državi. Foto: Guliverimage

Navzven morda vse skupaj deluje kaotično, ker je vsak kanton zase, hkrati pa imaš tudi več uradnih jezikov, a vendarle ni tako. Večinoma se govori nemško, sam pa živim v francoskem delu. Obstaja tudi italijanski del, četrti jezik, ki ga poznajo le starejši prebivalci, pa je retoromanščina. Te pa se je zelo težko naučiti.

Saj pravim, Švica navzven s svojo ureditvijo deluje morda kaotično in preveč različno, ko pa vidiš, kako ima urejen sistem in kako se spoštujejo zakoni, hitro spremeniš mnenje. Kaotično bi bilo, če bi bile v zakonih luknje, a tega v Švici preprosto ni. Ali pa je tega zelo malo. V Švici je vse urejeno.

Kje pa živite v Švici?

Najprej sem živel v Nyonu. Ko sem še igral za Servette, mi je to kar ustrezalo, saj je mesto zelo blizu Ženeve. Večkrat sem obiskal sedež Evropske nogometne zveze, kjer smo lahko vsi skupaj ponosni na Aleksandra Čeferina. Družil sem se s številnimi Slovenci, ki so živeli v soseščini, največ z Ilijo Kitićem, Željkom Pavlico in Brigito Bukovec. Družinsko smo se veliko srečevali, ohranili smo slovensko druženje in smo še dandanes v stiku.

V Nyonu je živel v bližini sedeža Evropske nogometne zveze in pogosto naletel na družbo rojakov. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ko sem se v Lozani začel ukvarjati s trenerskim delom, sem prišel do zaključka, da bo treba nekaj spremeniti. Za vožnjo v službo sem v eno smer potreboval 45 minut, zaradi gneče na cesti pa se je rado zgodilo, da sem kdaj potreboval tudi poldrugo uro. Po štirih letih sem se odločil, da končam s temi mukami. Poiskal sem si stanovanje blizu kluba. Našel sem ga v Lozani, kjer zdaj živim že dobri dve leti. Z menoj sta otroka, lepo se imamo, blizu so tudi moji starši.

Še pred nekaj dnevi je v Lozani stanoval tudi Luka Elsner. Neverjetno, kako majhen je svet. Pred dvema desetletjema sta igrala skupaj in osvajala lovorike za Domžale, zdaj pa sta bila vzporedno trenerja švicarskih klubov iz istega švicarskega mesta.  

Svet je res majhen. Ko je Luka maja prejel ponudbo iz Švice in me poklical, sem se njegovega klica zelo razveselil. Dobila sva se na večerji in se pogovarjala o projektu, nato ga je sprejel. Svet je res majhen, stiki, ki jih pridobiš v nogometnem svetu, pa so bogati. Res neverjetno, kam te lahko odpeljejo stvari.

Svet je res majhen. Dalibor Stevanović si je slačilnico Slaska delil tudi z Rokom Elsnerjem, bratom Luke Elsnerja. Bila sta zelo uspešna in klubu iz Vroclava leta 2012 pomagala do naslova poljskega prvaka. Foto: Guliverimage

Pa sta se podzavestno na večerji pogovarjala že kar v francoščini?

Ne, to pa ne. Seveda je stekel slovenski jezik. Tudi svojim otrokom ne dovolim, da bi se doma pogovarjali francosko. Sin ima 18 let in je že deset let v Švici, torej več kot polovico svojega življenja, hčerka pa je stara 15 let in ji francoski jezik teče najbolj gladko. Ne, doma se pogovarjamo striktno slovensko. Tako je bilo tudi z Luko.

Sta se slišala tudi po tem, ko je v začetku tega tedna izgubil službo?

Sva. Malce mi je pojasnil situacijo. V ozadju se je dogajalo veliko polemik, zato mi je o tem težko govoriti javno. Niti ne bi bilo pošteno do Luke. Veliko je stvari, ki niso delovale dobro. Na koncu pa vemo, kakšno delo opravljamo trenerji. Za določene stvari vedno plača trener. Na žalost je takšno naše delo.

Luka Elsner je po nizu slabih rezultatov v začetku tega tedna izgubil službo pri švicarskem prvoligašu Lausanne-Sportu. Pred prihodom v Švico se je o delu v Lozani najprej temeljito pozanimal pri nekdanjem klubskem soigralcu iz Domžal. Foto: Guliverimage

Lozana je zanimivo nogometno mesto. Če bi po slabih rezultatih Lausanne-Sporta, ki ga je Elsner po veliki rezultatski krizi pustil na zadnjem mestu, izgubila prvoligaša, bi lahko na drugi strani vrzel zapolnili vi, saj s klubom Stade Lausanne Ouchy zasedate vodilno mesto v drugi ligi in se vam nasmiha napredovanje.

Naš kanton Vaud je tretji največji v Švici, takoj za Zürichom in Bernom. V njem živi ogromno ljudi in deluje tudi veliko nogometnih klubov, posledično je tudi veliko nogometašev. Na razpolago imaš veliko število igralcev. V Švici sploh ni veliko mest, ki bi imela svoje predstavnike tako v prvi kot v drugi nogometni ligi. Takšni so Zürich, Ženeva in Lozana. Drugi tega nimajo. Na voljo imam velik bazen igralcev. Zato je zelo pomemben skavting, pa tudi to, kako se razumeš s športnim direktorjem. V mojem primeru je to zelo dobro urejeno.

Vodite v drugi ligi, kjer v tej sezoni sploh še niste doživeli poraza, v prejšnji sezoni pa ste bili četrti in se prebili v finale pokala. S tem ste postali senzacija leta. Kakšen trener sploh ste? Skušate pri svojem delu koga posnemati?

Ne. Sem bolj samosvoj. Čeprav so mi ideje določenih trenerjev všeč, skušam na koncu do rešitev, tako ofenzivnih kot defenzivnih, priti s svojo idejo. Izhajam iz tega, da se ti lahko trdo delo še kako obrestuje. Le tako lahko prideš daleč. Pomembno je tudi spoštovanje. Pri meni je zelo važno, da vsak vsakega spoštuje.

Izpostavil bi tudi strast. Še kako je pomembna. V trenerskem svetu je pomembna tudi taktična podpora, kot tudi tehnično-mentalna podpora, ki zahteva ogromno taktične discipline. Pri teh stvareh moraš ostati dosleden. Strast pa je vendarle izstopajoč dejavnik, saj smo trenerji ogledalo igralcev. Če oni vidijo in prepoznajo, da imaš to strast, ti bodo veliko lažje sledili. Moraš znati to strast prenesti na igralce.

Pogodba s klubom Stade Lausanne Ouchy ga veže do leta 2028. Najprej se je dokazoval kot pomočnik, od leta 2024 pa je samostojni prvi trener. Foto: Guliverimage

Eno je biti dober taktik, imeti kakovostno metodologijo treninga in dobre vaje. Moraš pa tudi izžarevati strast in jo znati prenesti na svojo ekipo. Tu vidim ključ našega uspeha.

Kakšen pa je vaš idealen trenerski slog, h kateremu težite?

Želim gojiti hitro in dinamično igro. Izpostavil bi agresivnost in visok pritisk. Želim čimprej odvzeti žogo, imeti nadzor nad njo in čim hitreje priti pred vrata tekmeca.

Ne posnemam nobenega trenerja. Moraš ostati samosvoj. Le tako svoje ideje najlažje preneseš na igralce. Drugače sploh nisi ti. Moraš imeti tudi določeno strast. Tako je v vsakem poklicu. Verjetno tudi pri vas novinarjih.

Zato je pri nas zelo pomembno ozračje v ekipi. Prisegam na številne team buildinge. Veliko polagam na njih. Prirejamo jih večkrat na mesec. Od igralcev zahtevam pozicijsko igro in sodelovanje med njimi. Zaradi tega moramo dihati skupaj in se poznati v nulo. Zato se veliko družimo tudi zunaj nogometnih igrišč. Imamo različne aktivnosti: minigolf, padel, odbojko, footgolf … Včasih gremo na skupno večerjo in se tako družimo. Igralci se morajo dobro spoznati med seboj, da lahko potem na igrišču dihajo skupaj, pa tudi da se kdaj pohecajo. Ni vse v nogometu, tudi to je zelo pomemben dejavnik.

Odkar se ukvarja s trenerskim poslom, ni še nikdar prejel odpovedi. "Upajmo, da bo šlo tako naprej," nam je izpovedal željo v daljšem telefonskem pogovoru. Foto: Guliverimage

Kako težko pa je vzpostaviti takšno složnost, če imaš v ekipi igralce, ki izstopajo zaradi prevelikih egov?

V ekipi pač naletiš na različne profile igralcev. V ekipi imaš 27 različnih karakterjev. Z nekaterimi ne smeš biti pregrob, z nekaterimi po drugi strani pač. Kot trener moraš biti dober psiholog. Igralce moraš spoznati v kratkem času. Zato imam veliko individualnih sestankov. Hočem vedeti, kakšno je njihovo družinsko ozadje. Hočem se približati igralcem, da bi jih lažje spoznal, da bi vedel vnaprej, kako se odzvati.

Včasih mi več časa vzamejo priprave na razgovor ali sestanek z igralci kot pa podajanje taktike. Psihologija je zelo pomembna.

A to v vašem primeru očitno pije vodo. Rezultate imate fantastične. V tej sezoni ste še vedno neporaženi!

Da, to res pije vodo. Zelo pomembno je, da je vseh enajst nogometašev, ki igrajo, zadovoljnih s trenerjem. A ne smemo pozabiti na ostale. Kaj pa preostalih 16, ki ne igrajo? Devet jih je na klopi, sedem pa sploh ni na klopi. Moraš biti dosleden do njih, biti na nek način tudi z njimi. Na tem področju mi zelo pomagajo pomočniki. Tudi njih izkoristim, da lažje opravimo takšne naloge, da poštimajo zadeve v ozadju. Ker v ekipi nisi le neke vrste trener, ampak tudi oče in psiholog.

"Na tem področju mi zelo pomagajo pomočniki. Tudi njih izkoristim, da lažje opravimo takšne naloge, da poštimajo zadeve v ozadju. Ker v ekipi nisi le neke vrste trener, ampak tudi oče in psiholog," skuša ostati povezan in dosleden do prav vseh varovancev, Tudi tistih, ki ne igrajo redno. Foto: Guliverimage

Bi v celjskem klubu lahko vzpostavili takšen sistem?

Bili so določeni pogovori s celjskim klubom, tega ne skrivam. Super je, da je priložnost dobil Zoki (Zoran Zeljković, op. p.), ki ga zelo spoštujem. Svet je res majhen, tudi z njim sva skupaj igrala in osvajala lovorike v Domžalah.

Ni skrivnost, da sem se pogovarjal z vodstvom celjskega kluba, a v tem projektu nisem videl prave trenerske vizije zase. Nisem prepoznal, da bi bil to klub, kjer se lahko razvijam. Imajo pa sicer zelo zanimive ambicije in jim želim vse najboljše. Morda kdaj drugič.

Vas glede na to, da že vse od leta 2006 živite in delujete v tujini, sploh še kaj draži vrnitev v Slovenijo?

Še vedno me draži (smeh, op. p.). V Sloveniji sem se rodil, tam sem se šolal in odrastel. Nogometno znanje sem dobil v Sloveniji. Za vse, kar sem zdaj in kar sem naredil v karieri, gre zahvala Sloveniji – vsem učiteljem, trenerjem in nenazadnje mojim staršem, ker so me izobraževali v Sloveniji. Seveda me draži, da bi se kdaj vrnil. Nekje v glavi se mi vseskozi prepleta misel, da bi se moral v določenem trenutku vrniti v Slovenijo. Kdaj pa bo to, nimam odgovora. Vsaj v tem trenutku. Sem pa vedno odprt za dobre projekte in vrnitev v Slovenijo. Nikoli ne reci nikoli. Bomo videli, te stvari puščam odprte.

Za slovensko člansko reprezentanco je med letoma 2006 in 2015 zbral 22 nastopov. Pomeril se je tudi proti Švici, deželi, kjer je pozneje zgradil družinski dom. Foto: Guliverimage

Poleg Celja je veliko trenerjev v zadnjem obdobju menjala tudi Olimpija, vaš klub iz mladosti. Ste bili kdaj tudi v stiku z zmaji?

Zelo malo. Kot trener sploh ne, zgolj v določenem trenutku kot igralec. To se je dogajalo pred desetimi leti, pred tem, ko sem podpisal pogodbo s Servetteom. Takrat je Olimpija z menoj vzpostavila blag stik, sicer pa zame z njene strani ni bilo velikega zanimanja. V karieri sem vedno največ polagal na to, kdo pokaže resnični interes in kdo ne. Kdo je res zavzet zame. Zame kot trenerja ali pa pred tem kot igralca. Koliko je sploh predstavnikom kluba do tega. Ali me res hočejo ali ne. Če tega ne začutim, potem nima smisla.

Za novega trenerja Domžal ne bi mogli kandidirati, saj je vaš nekdanji klub propadel in izginil z nogometnega zemljevida.

Kaj naj rečem. Žalostno in sramotno. Ne poznam dogajanja znotraj kluba in tudi ne bi želel zaradi tega kogarkoli užaliti. A kot nekdo, ki je Domžalam dal ogromno in prek svoje prodaje odprl pot drugim igralcem ter klubu, da se pokaže v Evropi in pride do določenih lovorik, pa se čutim upravičenega, da to komentiram takole z distance.

To je res žalostno in sramotno. Vem, da so Domžale prodajale določene igralce za velike zneske. Na koncu koncev je bil moj znesek takrat rekorden. Ni bil majhen. Pozneje je bila rekordna prodaja Šeška. Pa se to ni zgodilo prav veliko let nazaj.

Pokazalo se je, da se pri določenih stvareh ni poslovalo tako, kot bi se moralo. Klub je imel ogromno talentov, eno najboljših nogometnih šol v Sloveniji. Kaj je zdaj to? Ne poznam vsega, kar se je dogajalo znotraj kluba, niti razlogov, zakaj je do tega prišlo. Funkcionarji pa to vedo in poznajo. Žalostno je, da je do tega prišlo. Da so vse po domače razpi***. Raje bom uporabil besedo razprodali, da ne bo preveč vulgarno. Kam je šel ta denar, kako se je poslovalo? Če na to gledam od zunaj, se to ne bi smelo zgoditi.

Leta 2005 je z zadetkom popeljal Domžale do odmevne zmage v Evropi nad Stuttgartom (1:0). Zanimivo, takrat je sredi drugega polčasa prejel rdeči karton njegov donedavni sosed v Lozani Luka Elsner, nemški velikan pa je tako na deževnem igrišču v Sloveniji le ubranil prednost s prve tekme (2:0) in napredoval. Stevanović se na sliki poteguje za žogo s Christianom Gentnerjem. Foto: Guliverimage

Res sramota. Glede na to, kaj je klub dosegel v zadnjih 20 letih, koliko talentov je prišlo iz Domžal in koliko igralcev se je prodalo, stadion pa je v teh 20 letih ostal isti. Denar torej ni šel v infrastrukturo. Vem, da mesto Domžale ni bilo v veliko pomoč. Kaj je bilo tukaj, kakšno politično ozadje ali kaj drugega? Zakaj mesto Domžale ni pomagalo klubu? Ali so bile vpletene še kakšne tretje osebe, ki so botrovale temu, da se klub uniči? Tega ne morem komentirati.

A to se ne bi smelo zgoditi. O tem bi bilo treba vprašati takratne funkcionarje v klubu in ljudi, ki so takrat sedeli v Mestni občini Domžale. Oni bi se morali o tem resno vprašati.

Je pa to slovenski problem, pri katerem se zdaj vračamo na Švico. Kdo zdaj nosi odgovornost, da ni več nogometnega kluba Domžale? To je ta razlika s Švico. Tudi to Sloveniji še manjka, da bo kot Švica. Ena od stvari je namreč ta, kdo nosi odgovornost. Kdo je odgovoren za to? Nekdo mora to poravnati, priti pred sodišče in te stvari zagovarjati. Takšne stvari so v Švici nedopustljive. Če pride do kolapsa, določene osebe zanj odgovarjajo. Tako je v zadnjih desetletjih že dvakrat propadel Servette. Pa mislite, da so osebe, zaradi katerih je propadel, še v Švici? Kje pa.

Ne razumite me narobe, te zadeve glede kolapsa Domžal komentiram z laičnega stališča. Morda sem tudi živčen, ker so Domžale vseeno moj klub. Res mi ni všeč, da so propadle na tak način.

Omenili ste svoj prestop v Real Sociedad. Španski prvoligaš je za vas plačal milijonski znesek, ki je močno odmeval v slovenskem nogometu. Od tega je minilo že 20 let.

Real Sociedad je bil nekaj nepozabnega. Pred tem si vse te slavne klube gledal zgolj po televiziji, čez mesec dni pa si si z njimi že delil igrišče in igral na tistih čudovitih stadionih. V tistem trenutku me je spremljal občutek, kot da sem v nekih sanjah. Potreboval sem nekaj mesecev, da sem se vrnil v realnost in se prepričal, da sem resnično prisoten v la ligi. To so bile fenomenalne izkušnje, ki so mi pomagale tudi za prihodnja leta.

V dresu Real Sociedada se je v španskem prvenstvu pomeril tudi proti takratnemu superzvezdniku svetovnega nogometa in Barcelone Ronaldinhu. Foto: Guliverimage

Dozorel sem kot oseba. Prvič sem šel od doma. Ni bilo lahko. Preskok iz slovenskega v španski nogomet pa tudi ni bil lahek. Kje pa. Ogromno več je fizike, vsega. Zlasti tehnike. Veliko več se dela na treningih. Vse to so pomembni dejavniki, sčasoma pa sem pridobil dragocene izkušnje za naprej.

Postali ste pravi svetovljan, si služili nogometni kruh v številnih državah, s Slaskom na Poljskem pa postali tudi prvak. Videli ste ogromno sveta, pestra in razgibana klubska kariera pa vas je peljala tudi po območjih, ki so zdaj blizu vojnih žarišč, denimo v Izraelu, Ukrajini in Rusiji.

Kar se tiče Izraela, sem tam pri Maccabiju Petah Tikva prebil tri mesece. To je bilo leta 2008, a sem že takrat občutil, da se stvari med Izraelom in Gazo ne bodo nikoli rešile. Hamas je takrat pošiljal rakete proti Tel Avivu. Padale so približno 30 km pred Tel Avivom, pri mestu Ashdod v puščavi. Takoj sem začutil nervozo. Čuti se vojna in ni ti prijetno.

Po dveh mesecih v Izraelu sem ocenil, da je bila to slaba poteza v moji karieri. Iskal sem rešitev, kako nadaljevati pot drugje, in nato izbral Vitesse na Nizozemskem.

Ko se je preselil na Nizozemsko v Arnhem k Vitesseju, je bil njegov soigralec tudi bodoči srbski nogometni zvezdnik Nemanja Matić. Foto: Guliverimage

Moja avantura v Izraelu, sicer zelo lepi državi, se je hitro končala. Tudi narod v Izraelu mi ni bil pretirano všeč. Nisem rasist, daleč od tega, a Židje kot narod so drugačni od nas. Je pa res, da niso vsi Izraelci enaki. Imam še nekaj prijateljev iz Izraela, mesto Tel Aviv pa je eno najlepših, kar sem jih obiskal. Kar se tiče nogometa, pa nisem imel prijetnih izkušenj. Izrael je tudi malce zaostajal pri metodologiji dela v nogometu.

Kot nogometaš ste igrali tudi v Ukrajini in Rusiji. So se takrat že čutila nesoglasja med državama?

Ko sem bil leta 2012 v Ukrajini, sem pri Volinu iz Lucka prebil le nekaj mesecev. Opazil sem, kako močno še zaostajajo za Rusijo. Določen del Ukrajine se želi priključiti Evropi, večji del pa je, da ne bi koga užalil, manj razvit. Da je Rusija bolj razvita od Ukrajine, sem občutil pozneje, ko sem igral dve leti v Rusiji. Najprej za Torpedo v Moskvi, nato še za Mordovio.

Takrat se ni prav nič razpredalo o tem, da bi lahko kdaj na teh prostorih divjala vojna. To je bila pač bratska povezava. Rusija in Ukrajina sta veljali za bratski državi. Seveda pa so bili takrat v Ukrajini na oblasti drugi politiki in funkcionarji, vodeni prek Rusije. Nikoli si ne bi mislil, da bo kdaj prišlo do tega.

Rusija nima najlepših spominov na Slovenijo. Ko so imeli zelo kakovostno nogometno reprezentanco in so bili polfinalisti na Euru 2008, so v dodatnih kvalifikacijah za SP 2010 naleteli na Slovenijo. V Ljudskem vrtu ste premagali Ruse z 1:0 in se po tekmi veselili kot otroci. Ravno tam, kjer bo v petek pomembna tekma lige narodov med Slovenijo in Švico.

Ljudski vrt, Maribor in leto 2009. To je res neskončno veliko lepih spominov. Naša baza v tistem obdobju je bil hotel Primus na Ptuju. Takrat smo veliko igrali v Mariboru, pozneje, ko so dokončali Stožice, pa smo se vse bolj selili v Ljubljano. Kar se tiče Ljudskega vrta, zanj veljajo same lepe besede. S štajersko publiko je bilo vedno krasno. Vedno so nas podpirali, zmaga nad Rusijo, ko smo ji preprečili uvrstitev na SP 2010, pa je bila sploh fenomenalna. Imeli smo vrhunsko ekipo z vrhunskim selektorjem.

Slavja v Ljudskem vrtu po zmagi nad Rusijo, ki je Slovenijo popeljala na SP 2010, ne bo nikoli pozabil. Foto: Aleš Fevžer

Zakaj smo bili tako dobri in povezani? Tudi mi smo imeli veliko team buildingov. Da smo se tako dobro razumeli, je pomagalo tudi to, da je ogrodje igralcev igralo skupaj že v reprezentanci do 21 let. Ko pa si z nekom ves čas skupaj, je sodelovanje na igrišču prvovrstno. Imeli smo priložnost, da svetu pokažemo, kaj znamo in kaj zmoremo s pravim strokovnim vodstvom. Selektor Matjaž Kek je vedel, kdo smo, in da nam lahko zaupa. To smo mu vrnili s trdim delom, spoštovanjem in kakovostjo na igrišču.

Kar se tiče team buildingov, zadeva močno spominja na vašo prakso pri zdajšnjem klubu v Lozani.

Je kar podobno, s tem da je reprezentančni nogomet vendarle drugačen od klubskega, saj nisi vsak dan z igralci. Potem moraš dozirati, da nisi prenaporen igralcem, hkrati pa paziti tudi na to, da jim nisi preveč dolgočasen. Da ne zehajo (smeh, op. p.). Uporabljati moraš različne tehnike, da ni nihanj in da te igralci željno poslušajo.

Številni njegovi takratni soigralci so se oprijeli trenerskega dela. Boštjan Cesar je tako postal selektor članske reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

Veliko vaših nekdanjih soigralcev s SP 2010 se dokazuje v trenerskih vlogah, z največjo vlogo pa ima opravka selektor Boštjan Cesar.

To je super. To zgolj dokazuje, da smo imeli že takrat določeno raven razumevanja nogometa. Zame je najpomembnejša inteligenca. Taktična inteligenca, sprejemanje odločitev. Mi smo jo imeli, zdaj pa jo znamo prenašati na igralce. Najbolj bi bil vesel, če bi čedalje več slovenskih nogometašev uspelo tudi v trenerskem poslu. Da pokažemo svetu, kaj zmore majhna Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev. Da zna marsikoga voditi.

Kar se tiče tega, v Švici že dolgo najbolj odmeva Aleksander Čeferin. Je vzor vsem nam. Opravlja eno najpomembnejših vlog na svetu. Uefa je ogromna organizacija, verjetno med tremi največjimi v Evropi, zato na njem sloni ogromna odgovornost. Pokazal je, kako se je treba lotiti določenih zadev in hkrati ostati trdno na tleh, ko sprejemaš takšne odločitve in ideje, kot jih on in njegov tim. Naredil je popolno rekonstrukcijo Uefe, kar na koncu vsi spoštujejo. Priti v Švico in v desetih letih narediti to, kar je on z Uefo, je vredno spoštovanja. To je vzor za vse nas športnike, predvsem za nas nogometaše, ker je Uefa nogometna organizacija, da se lahko daleč pride. Da smo lahko kot Slovenci uspešni povsod na svetu.

V petek se bosta za točke lige narodov v Ljudskem vrtu pomerili Slovenija in Švica. Ravno držati, od koder prihajata najvplivnejša nogometna funkcionarja na svetu, Aleksander Čeferin in Gianni Infantino. Foto: Guliverimage

Zanimivo je, da se bosta kmalu spet pomerili Slovenija in Švica. To pa sta deželi, od koder prihajata predsednika največjih nogometnih zvez. Aleksander Čeferin vodi Uefo, Gianni Infantino pa Fifo. To bi bil šele prizor, če bi skupaj spremljala dvoboj v Ljudskem vrtu …

Čeferin bi z veseljem spremljal tekmo, v to sem prepričan, Infantino pa … Pri organizaciji Fife so prisotne določene napake, ki so jih ljudje sprejeli kot negativne, tako da po določenem času naletiš na probleme. Pri Čeferinu pa je povsem obratno. Brani pravice Uefe in nogometa. To je ta razlika. Nogomet je šport naroda. Narod mora biti prisoten v tem športu, ne pa biznis. Da tajkuni prevzamejo vse, ostalih 90 odstotkov ljudi pa ostane brez vsega? Ne, hvala. Glede tega vodi Čeferin izjemno zgodbo.

V Švici se vam verjetno ni treba ukvarjati z nezadovoljnimi igralci, ki zaradi finančne nediscipline ne bi redno prejemali plač in bi zato izkazovali manjšo motivacijo kot sicer?

Ne, res ne. To je spet eden izmed razlogov, zakaj smo v Sloveniji sistemsko in finančno za Švico. Takšnih težav v Švici ni. Kot igralec sem doživljal finančne težave v številnih državah, celo v Španiji jih je bilo nekaj, v Švici pa tega ne dopustijo. Če so prisotne finančne težave, so v Švici klub sposobni vreči iz lige že po dveh mesecih. Obstajajo določene licence. In ko dobiš licenco za naslednje leto, to ni zgolj nekaj za mazanje oči, ampak mora biti vse črno na belem. Vsi profesionalni klubi v Švici so s strani zveze obvezani, da imajo za naslednje leto vse pokrito. Le redkokateri zaide v težave. V prvi ligi zagotovo ne. V drugi jih je imela Bellinzona, pa poglejte, kje je zdaj. V tretji. Tega ne pustijo. Ali pa Chiasso. Zdaj je v peti ligi. Ni heca. Če se hočeš iti resen nogomet, moraš pokazati garancijo.

Da v njegovem klubu tečeta med in mleko, skrbi švicarska luksuzna urarska znamka Franck Muller, Foto: Guliverimage

Ima vaš klub garancijo, da bi se šel resno prvo ligo?

Najprej pustimo času čas, da vidimo, kaj se bo zgodilo. Prezgodaj je še sanjati o prvi ligi, za nami je komaj tretjina tekem. Za nami so na lestvici klubi z večjim proračunom od našega. Naš klub bo, v to verjamem, če se uvrstimo v prvo ligo, izpeljal pravo vizijo. Imamo srečo, da vajeti našega kluba drži švicarska luksuzna urarska znamka Franck Muller, naš predsednik pa je izdelovalec dragih kamnov Vartan Sirmakes. Brez njih bi težko preživeli. V prejšnji sezoni smo bili četrti v drugi ligi in finalisti pokala. To je bila kar senzacija. Uspeh je bil še toliko večji, ker nimamo največjega proračuna v ligi.

Vas je v trenerski svet resnično privabil Meho Kodro, legendarni nogometaš iz Bosne in Hercegovine?

Da. Zelo ga spoštujem. Vlil mi je zagon, da je trenerski poklic pravšnji zame. Sprva sem začel kot njegov pomočnik, a nisem bil stoodstotno prepričan, ali je to res zame. Po treh mesecih sodelovanja z njim pa sem prišel do zaključka, da je to res to. Začutil sem strast, ki jo izžareva do nogometa. Povsem me je prevzela.

Meho Kodro, nekdanji izjemen napadalec mostarskega Veleža, Real Sociedada in Barcelone, je bil prvi trenerski mentor Daliborja Stevanovića. Foto: Guliverimage

Njegov pogled na nogomet je močno vplival na to, kar sem danes. Res ga zelo spoštujem. Ne le zato, ker je odličen trener, ampak tudi zato, ker je dober človek.

Leta 2023 vas je želel povabiti v reprezentanco BiH, kjer bi postali njegov pomočnik?

Tako je. Takrat je postal selektor BiH. Ker sva pred tem dobro sodelovala v klubu, je vedel, kaj lahko pričakuje od mene. Poklical me je in vprašal, ali bi sodeloval z njim tudi v reprezentanci. Potreboval sem nekaj dni za razmislek, nato pa se odločil, da ni pravi trenutek. Vendarle je prevladala družina.

Ni mi bilo žal, da sem se tako odločil. Dal sem prednost otrokom, ki so me po smrti žene potrebovali bolj kot kadarkoli prej. Nisem jih hotel zapustiti. To je bil največji razlog.

Dogodila se vam je tragedija, ki je ne bi privoščili niti največjemu sovražniku. Ostali ste brez žene, življenje se vam je obrnilo na glavo. Marsikdo v javnosti noče govoriti o tako težkih stvareh, pri vas pa je drugače.

Veljam za osebo, ki želi težave reševati sproti. Nisem eden izmed tistih, ki bi se postavili v ozadje in ostali tiho. Ravno to lahko povzroči še dodatne težave. Vedno zagovarjam, pa naj gre za klub ali moj dom, da se morajo težave rešiti takoj. Čim prej. Hitro iščem rešitve, stvari skušam reševati na racionalen način. Zato mi tudi ni težko govoriti o najtežjem obdobju svojega življenja. Bolj ko govorim o tem, bolj se izpraznim in mi je lažje. Nočem nositi težav v sebi. Sem pač tak človek.

Pred štirimi leti je izgubil ženo in čez noč postal oče samohranilec. Foto: Guliverimage

Kako je čez noč postati samohranilec z dvema otrokoma?

To je težko razložiti. Življenje se ti preprosto spremeni. Obrne se na glavo. To skušaš sprejeti na najboljši možni način, da te ne uniči. Moraš biti dober. Najprej moraš biti dober ti – psihično in fizično –, da bodo pozneje takšni tudi tvoji otroci. Zanje sem vendarle ogledalo. Če jaz ne bom v redu, tudi moji otroci ne bodo. Doletela pa me je taka usoda, da sem moral čez noč postati oče in mama hkrati.

Takrat sem moral ogromno delati na sebi. Na koncu sem s tem pomagal tudi otrokoma, da sta v redu. To je zelo težka vloga, a jo opravljam po najboljših močeh. Moja starša sta že upokojena, zato sta mi takrat priskočila na pomoč in prišla živet v Švico. Zaradi mojih trenerskih obveznosti namreč ne morem biti ves čas doma in blizu otrokom. Takrat pride pomoč staršev še kako prav. Ogromno mi pomagata. Ni jima lahko, a se vse da.

Kako pa sta se starša privadila na Švico? Verjetno ju je pričakala huda jezikovna bariera.

Seveda. Zelo težko se je naučiti francoski jezik, sploh v njunem primeru, ker sta že starejša. V Švici skušamo biti čim več skupaj. Kakšen dan se družimo doma, kdaj pa kdaj pripravimo kakšen piknik in tako naprej. Skrbim, da jima ni monotono, saj v Švici nimata svojih prijateljev. Nimata svojega vsakdana, ki sta ga imela v Sloveniji. Ni jima lahko, a bi naredila vse za nas. Naredila bi vse, da bi nam bilo vsem skupaj še bolje.

Lahko rečem, da se vse bolje znajdemo. Otroka sta v obdobju, ko se še izobražujeta. Obiskujeta srednjo šolo, nato pa bosta počasi prišla v leta, ko se bosta lahko osamosvojila.

Sin igra nogomet?

Da.

Torej jabolko ni padlo daleč od drevesa. Kako pa mu gre? Kje igra?

Prejšnjo sezono je Adrian nastopal v elitnem mladinskem tekmovanju za Yverdon, zdaj pa ga že zanima preskok v članski nogomet. Zato se je pridružil naši drugi ekipi. Sam treniram prvo, on pa trenutno igra in trenira z drugo. Počasi trka na vrata prve ekipe. Zdaj mora predvsem trdo delati. Vse ima pred seboj.

Tako je v dresu Vitesseja po zadetku proslavljal rojstvo Adriana. Foto: Guliverimage

Je šel po vaših stopinjah in igra v zvezni vrsti?

Na žalost ne. Igralno vlogo je res začel na "desetici", pri 13 letih pa se je preselil na štoperski položaj in postal osrednji branilec. Pogosto polemizirava o tem, zakaj se je tako odločil. Ostaja pozitiven in zelo odgovoren tip, takšen je tudi zunaj nogometa. Za svoja leta je zelo odgovoren, skoraj nekoliko preveč odrasel, zato ga moram pri tem malo zavirati. V vsem, kar počne, je preveč resen. Večkrat mu skušam dopovedati, da se lahko tudi malo bolj sprosti (smeh, op. p.). Njegov igralni položaj se prav ujema z njegovim značajem, zato me ne skrbi.

Z mladim sinom na ramenih je proslavljal uspehe na Poljskem. S Slaskom je postal poljski prvak, nato je osvojil še superpokal. Foto: Guliverimage

Glede na to, da ima oba potna lista, tako slovenskega kot tudi švicarskega, se poraja vprašanje, za katero reprezentanco bi, če bi se razvil v vrhunskega nogometaša, lahko zaigral.

Iz Slovenije ga zaradi tega še nihče ni poklical. To se mi ne zdi prav. Slovenija nima velikega nogometnega bazena, nima večje širine, verjamem pa, da je podobno kot pri Sandiju Lovriću ali kom njemu podobnem na svetu še veliko drugih Slovencev, ki bi prišli v poštev po zaslugi svojih staršev. Zakaj jih ne bi preizkusili na delu?

Videli smo, kaj je na tem področju naredila BiH v zadnjih dveh letih. Potovali so po tujih državah in prepričevali otroke z njihovimi koreninami, naj igrajo za BiH. Uspela jim je krasna zgodba, mnogi so letos tako igrali na svetovnem prvenstvu, kjer se je reprezentanca predstavila v lepi luči.

Leta 2024 se je Dalibor Stevanović kot častni gost udeležil tekme Slaska na Poljskem. Družbo mu je delal tudi sin Adrian. Foto: Guliverimage

Slovenija bi morala imeti Adriana, a ga doslej še nihče ni poklical. Zato se lahko v prihodnosti zgodi marsikaj. Tudi njega mika, da bi morda kdaj zaigral za Slovenijo. A če ti nihče ne pokaže zanimanja, imaš sam morda zaradi tega nekoliko večje zanimanje za Švico kot za Slovenijo. V Švici pa je res prisotna ogromna konkurenca. Zelo veliko je nogometašev z afriškim poreklom, česar se sploh ne zavedamo. Zato so Švicarji v nogometu tam, kjer so. Ko igralci splavajo, postanejo elitni igralci, ki igrajo v najboljših klubih, v tistih, ki nastopajo v ligi prvakov.

V ligi prvakov že dolgo ni nastopil noben izmed slovenskih klubov. Celjani so bili vseeno letos zelo blizu. V tej sezoni branijo naslov v domačem prvenstvu, kjer trenutno vodi Koper. Glede na to, da ni več Domžal, v 1. SNL navijate za Olimpijo, pri kateri ste se dokazovali v mladosti?

Nerad se spominja obdobja, ko je moral, čeprav je veljal za nadarjenega mladinca, zapustiti Olimpijo. Srečo je moral poiskati drugod. Našel jo je v Domžalah. Foto: Aleš Fevžer Ne, ne. Pa čeprav sem otrok Olimpije. Takrat smo igrali še za Bežigradom. Res pa je, da sem šel iz Olimpije, ker niso več računali name. Tako so se odrekli številnim mladincem. Bilo nas je kar nekaj, čeprav smo bili mladinci petkrat državni prvaki. Na koncu pa si moral zapustiti Olimpijo in iti drugam, ker pač niso računali na mlade igralce. Zato Olimpije ne smatram za svoj klub, čeprav sem za njo igral devet let. To je klub, v katerem sem v bistvu preživel največ časa in se naučil igrati nogomet. Spoštujem zlasti trenerja Vukadina Lalovića.

Kot svoj klub veliko bolj dojemam Domžale kot Olimpijo. Domžale so mi dale priložnost in me prodale v svet. Olimpiji želim vse najboljše, a je ne dojemam kot svoje. Zato v slovenski prvi ligi nimam favorita, saj so Domžale propadle. Všeč mi je dober napadalen nogomet. Kdor ga igra v Sloveniji, za tisto ekipo bom navijal. Vidim, da zdaj vodi Koper. Milana Anđelkovića poznam, kot trener mi je všeč, bomo videli, kako mu bo uspevalo. Čas bo že pokazal svoje.

Sportal Armandas Kučys v Celju piše zgodbo, po kateri bi lahko nastal film

Sportal Ana Bucik Jogan: Čutim, da sem smučanju dala vse, kar sem imela

Sportal Legendarni Miro Cerar pri 86 letih žari od ponosa

Sportal Izpoved Katje Fain po diagnozi levkemije: To je moja realnost

Sportal Primož Čerin: Danes moraš za uspeh v tujino, v mojih časih pa so rekli, da si se prodal