Sobotni intervju
Primož Roglič
Tadej Pogačar
Sobota, 3. 10. 2026, 4.00
1 ura, 33 minut
Sobotni intervju
Primož Čerin: Danes moraš za uspeh v tujino, v mojih časih pa so rekli, da si se prodal
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,92
Legendarni kolesar Primož Čerin, prvi Slovenec, ki je dokončal sloviti Tour, je v Sobotnem intervjuju opisal ekstremne razlike med kolesarstvom nekoč in danes in pojasnil, zakaj se v današnji dobi ne bi prav dobro znašel.
Letos je minilo 40 let od prvega nastopa Primoža Čerina na Dirki po Franciji. Pionir slovenskega profesionalnega kolesarstva je v času, ko odhod v tujino še zdaleč ni bil samoumeven, zapustil jugoslovanski kolesarski sistem in se podal v Italijo. O obdobju, ki se danes zdi skoraj nepredstavljivo, pripoveduje tudi njegova biografija Bili so drugi časi. S 64-letnim Čerinom smo se pogovarjali o kolesarstvu brez telefonov, merilnikov moči in navigacije, o tveganju, ki ga je pomenil prestop med profesionalce, prvem Touru, presenetljivo zgodnjem koncu kariere pri komaj 28 letih ter o tem, zakaj meni, da se je kolesarstvo od takrat iz ene skrajnosti premaknilo v drugo.
Primož Čerin (1962) je eno velikih imen jugoslovanskega in slovenskega kolesarstva. Mož, oče in dedek je tekmovalno kariero končal že pri 28 letih, a je v razmeroma kratkem času ustvaril izjemno bogat kolesarski življenjepis.
Bil je državni in balkanski prvak, med amaterji je zmagal na Dirki po Jugoslaviji, dvakrat osvojil jugoslovansko dirko Alpe–Adria ter slavil na petdnevni dirki po Venetu. Na svetovnem prvenstvu je bil z jugoslovansko reprezentanco šesti v ekipnem kronometru na 100 kilometrov, na Dirki po Avstriji pa je vpisal etapno zmago in tretje mesto v skupnem seštevku. Drugi je bil tudi na prestižni italijanski dirki Giro delle Regioni.
Leta 1984 je nastopil na olimpijskih igrah v Los Angelesu, kjer je na cestni dirki osvojil 35. mesto, z jugoslovansko četverico pa je bil deveti v ekipnem kronometru na 100 kilometrov.
Že v svoji prvi sezoni med profesionalci, leta 1986, ko je nosil dres ekipe Malvor–Bottecchia, je nastopil na dveh največjih etapnih dirkah na svetu. Giro d'Italia je končal na 19. mestu v skupnem seštevku, Tour de France pa na 32. mestu. Tri leta pozneje je v dresu ekipe Carrera Jeans–Vagabond Tour končal kot 40., leta 1988 pa se je na Vuelti veselil tudi drugega mesta v eni od etap.
Po koncu kariere je ostal tesno povezan s kolesarstvom. Bil je prvi, ki je v Sloveniji odprl zasebno trgovino s kolesi in kolesarsko opremo, ki jo z ženo Špelo uspešno vodi še danes.
Pred dnevi je njegova bogata športna in življenjska zgodba dobila še knjižno obliko. Izšla je biografska knjiga Bili so drugi časi, ki jo je napisal novinarski kolega Marjan Fortin.
Če začneva pri koncu … V petek se je v Sloveniji začelo evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Vas bomo srečali med navijači?
Močno upam, da bo vreme zdržalo in da si bom lahko ogledal čim več dirk. Toliko različnih kategorij bo, da bo zelo zanimivo. Česa podobnega v Sloveniji še ni bilo.
Verjamem, da bo organizacija vrhunska. Imamo izjemno okolico, in če nam bo šlo na roko še vreme, bo tudi navijačev veliko. Upam, da bo to pravi kolesarski praznik.
In če se še Luka Mezgec poslovi tako, kot se spodobi, bo imelo prvenstvo še dodaten čar. To bi bila res lepa zgodba tudi za prihodnje rodove.
"Marsičesa sem se ob nastajanju knjige znova spomnil. Predvsem otroških in mladostniških let ter tega, kako zelo drugačno je bilo življenje."
Bili so drugi časi
Če se zdaj vrneva v preteklost, ki sta jo z Marjanom Fortinom strnila v biografski knjigi Bili so drugi časi – kako je bilo po toliko letih znova odpirati spomine na mladost in kariero ter svoje življenje pogledati tudi skozi oči nekoga drugega?
Sam po naravi nisem človek, ki bi veliko gledal nazaj. Po kakšni dirki sem dan ali dva premleval, kaj je bilo prav in kaj narobe, potem pa sem se z mislimi hitro preselil naprej. Zato je bilo precej nenavadno podoživljati nekaj, kar se je dogajalo pred 40 leti in več.
Marsičesa sem se ob nastajanju knjige znova spomnil. Predvsem otroških in mladostniških let ter tega, kako zelo drugačno je bilo življenje.
Kako ste se odzvali, ko vam je Marjan predlagal, da bi o vas napisal knjigo?
Mislil sem, da se šali. Dolga leta sva skupaj delala televizijske prenose, veliko sva se vozila naokoli in se ob tem pogovarjala o starih zgodbah. Potem pa je nekega dne rekel: "Kaj pa, če bi jaz napisal knjigo o tebi?" Jaz pa sem mu odgovoril: "Pa kaj boš o meni pisal knjigo? Kdo bo to sploh bral?"
No, pa je kar vztrajal. Rekel je, da bo čez nekaj let tisto obdobje videti povsem drugače in da je veliko stvari že zapisal po spominu, jaz pa naj bi samo preveril, kaj drži in kaj ne. Počasi sem začel razmišljati, da ideja morda res ni tako slaba.
Potem so prišle zdravstvene težave, najprej pri njem, nato še pri meni, in projekt je za nekaj časa obstal. Pred približno tremi leti sva ga znova obudila. Takrat sem tudi sam začel drugače gledati na vse skupaj in ugotovil, da je obdobje, o katerem govoriva, danes res že del zgodovine. Ne vem, koliko ljudi bo knjiga zanimala, je pa vsekakor del zgodovine slovenskega kolesarstva.
"V Italiji mi je na primer 70-letna gospa o prehrani in načinu počitka povedala več, kot sem prej izvedel od vseh svojih trenerjev."
Naslov Bili so drugi časi je zelo na mestu. Kaj je bilo v primerjavi z današnjim kolesarstvom najbolj drugače?
Praktično vse. Življenje je bilo drugačno, največja razlika pa je bila dostopnost informacij. V moji mladosti ni bilo mobilnih telefonov, še stacionarnega telefona ni imela vsaka družina. Če sem želel poklicati Špelo (ženo, sestro nekdanjega kolesarja, danes športnega direktorja Gorazda Penka, op. a.), sem poklical njihovega soseda. Ta je šel do nje, ji povedal, naj pride do telefona, jaz pa sem čez deset minut poklical še enkrat.
Tudi otroštvo je bilo drugačno. Bili smo veliko bolj svobodni, veliko več časa smo preživeli zunaj, sami smo si izmišljali igre.
Pri kolesarstvu pa je bila razlika še večja. Preprosto nismo imeli informacij. Dirkali smo po svoji pameti, pa tudi naši trenerji niso veliko vedeli o tem, kako živijo in trenirajo vrhunski profesionalni športniki v državah s kolesarsko tradicijo, kot so Italija, Francija, Belgija ali Španija.
V Italiji mi je na primer 70-letna gospa o prehrani in načinu počitka povedala več, kot sem prej izvedel od vseh svojih trenerjev.
Tako je pač bilo. Bili smo kot mali dirkalni konji. Sproti smo nabirali informacije, opazovali druge, in če si bil dovolj dojemljiv, poskušali iz vsega skupaj graditi svojo kariero.
Čerin z Marjanom Fortinom, avtorjem biografije Bili so drugi časi, ki je izšla pri založbi Aktivni mediji.
Na začetku je to še nekako šlo, ko pa sem od amaterjev prestopil med profesionalce, je bil preskok ogromen. Moram priznati, da sem imel na začetku velike težave pri prilagajanju na nov sistem.
Izkušeni tekmovalci so skrivali svoje male skrivnosti, pa tudi tuji trenerji niso imeli posebnega zanimanja, da bi mene kot tujca učili, kako naj jem, počivam in treniram. Tudi zdravniki, ki smo jih imeli pozneje na primer pri ekipi italijanski Carrera, se niso z nami ukvarjali v smislu, da bi nas učili, kaj je pravilno pri prehrani in počitku. Teh informacij preprosto nisem dobil in ostalo mi je samo to, da opazujem, kaj delajo drugi.
Vsak od teh profesionalnih kolesarjev je živel svoje življenje doma. Takrat ni bilo skupnih priprav pred Tourom ali Girom, kot jih poznamo danes. Vsak je treniral doma in potem prišel na dirko. Kaj je počel Italijan doma in kaj sem počel jaz v Jugoslaviji, sta bili lahko dve povsem različni zgodbi.
Ko sem se med sezono vrnil domov, je bila razlika med Italijo in Jugoslavijo kot noč in dan. Pri prehrani, treningu, počitku – pri vsem.
Oče mi je rekel: "Kupil ti bom kolo, samo o nogometu nočem več slišati niti besede."
Oče mu je prepovedal nogomet in mu kupil kolo
Kako so se odzvali starši, ko ste povedali, da boste vozili kolo? Predvidevam, da niso bili najbolj navdušeni.
Res je. Pred tem sem se ukvarjal s košarko, rokometom in nogometom, najbolj pa sem si želel trenirati nogomet. Ko so na Slovanu organizirali izbirno tekmo med ljubljanskimi osnovnimi šolami, so izbrali tudi mene. Očitno sem kazal nekaj potenciala. Spomnim se, da sem ves navdušen pritekel domov in povedal, da bom igral nogomet, oče pa je samo odločno rekel: ne.
Rekel je: "Vse druge športe si lahko izmisliš, samo nogometa ne. O tem nočem niti slišati."
Zakaj?
Po njegovem mnenju je bila tam sama mafija. Govoril je, da sta od Slovencev uspela le Brane Oblak in Danilo Popivoda, pa še ta dva sta odšla v tujino, in da je to zanj preveč balkanska zgodba, ki se je jaz ne bom šel. Ko je po nekaj dneh videl, da sem zaradi njegove prepovedi še vedno precej nesrečen, je prek svojega sošolca Andreja Boltežarja prišel na idejo o kolesarstvu. Povezal ga je s Štefanom Markojo, ki je pri klubu Astra skrbel za mlade.
Oče mi je rekel: "Kupil ti bom kolo, samo o nogometu nočem več slišati niti besede."
Tako sva odšla do Štefana in hitro smo se vse dogovorili. Oče je od sošolca kupil kolo s petimi prestavami in tako se je začelo. Star sem bil 13 let.
Na dirki Po Jugoslaviji od leve Bojan Ropret, Primož Čerin, Bojan Udovič, Vinko Polončič in Mirko Rakus.
Ste kot otrok sploh poznali velika imena svetovnega kolesarstva? Danes otroci spremljajo Pogačarja, Rogliča, Vingegaarda, Van der Poela … Kje ste sploh našli informacije?
Informacije si lahko dobil samo v časopisih, pa še teh ni bilo veliko. Bolj smo poznali domače kolesarje.
Andrej Boltežar je bil takrat v Jugoslaviji vrhunski kolesar, Astra je imela tudi člansko ekipo. Eden od tistih, s katerimi sem imel pozneje precej stika, je bil Zagrebčan Evgen Pleško. To so bili ljudje, ki smo jih lahko gledali od blizu.
"Takrat so rekli, da si se prodal"
Danes odhod mladega slovenskega kolesarja v tujino velja za uspeh, v vašem času pa je bilo skoraj nasprotno. V knjigi večkrat omenjate, da ste se po prestopu v tuji klub doma počutili skoraj kot črna ovca.
Mi smo bili nekje vmes. Italijani so na nas gledali skoraj kot na Ruse, Rusi pa so nas imeli za Zahodnjake. Bili smo nekje na nikogaršnjem ozemlju. Kar zadeva moje izkušnje, ne vem, ali sem tak po značaju ali pa sem imel tako veliko srečo, da sem v Italiji živel pri družini, ki me je zelo hitro vzela za svojega. Kot bi bil njihov sin.
Naučili so me tudi italijanščine. Ko sem prišel, sem znal samo naročiti kavo, reči dober dan in nasvidenje, po treh mesecih pa sem se že precej normalno pogovarjal. Potem sem začel živeti tudi z nekaterimi kolesarji in šele tam se je začelo moje pravo izobraževanje vrhunskega športnika.
V Italiji sem se ogromno naučil o treningu, disciplini in prehrani. Tudi okolje je bilo povsem drugačno. V restavraciji, kjer smo se prehranjevali, so se gibali številni vrhunski športniki. Ves čas se je govorilo samo o športu. Kolesarstvo je bilo zanje skoraj sveta stvar. Vsi so vedeli vse. Zame je bil to drug svet, druga kultura.
Čeprav sem za ekipo Zalf Fior vozil samo prvo leto, leta 1985, in nato prestopil med profesionalce, sem pri tej družini ostajal skoraj tri leta. Rekli so mi: kadarkoli kaj potrebuješ, tukaj imaš posteljo in hrano.
"Sam sem se zaradi tega večkrat sprl z očetom. Govoril sem mu, da ima športnik samo nekaj let, ko lahko kaj zasluži. Zakaj mu tega ne bi privoščil?"
Zakaj je bilo v Jugoslaviji tako negativno sprejeto, če je nekdo iskal svojo priložnost v tujini?
Mislim, da je bilo veliko povezano s takratnim sistemom in načinom razmišljanja. Profesionalizem je pomenil tudi, da je nekdo zaslužil bistveno več, in to je šlo marsikomu v nos. Ko je nekdo odšel v tujino, se je hitro govorilo: zdaj se je pa prodal.
Spomnim se debat o Oblaku in Popivodi med očetom in njegovimi kolegi. Tudi o Bojanu Križaju, čeprav je ostal doma. Ko se je začelo govoriti, koliko zasluži, je bilo veliko negativnih odzivov.
Sam sem se zaradi tega večkrat sprl z očetom. Govoril sem mu, da ima športnik samo nekaj let, ko lahko kaj zasluži. Zakaj mu tega ne bi privoščil?
V kolesarstvu je bilo podobno. Nekateri bi glede na kakovost lahko šli v tujino, pa so jih prepričevali, naj ostanejo. Zelo redki so se podali v profesionalne športne vode. Govorili so jim: "Kaj boš hodil v tujino, tam te bodo uničili, tam iz tebe ne bo nič, ne boš se znal vživeti v tuje okolje."
Danes je zgodba skoraj obrnjena.
Čerin v dresu ekipe Fior.
"Nikoli nisi bil enak Italijanu"
Ko ste prišli v Italijo, ste imeli občutek, da se morate kot tujec dokazati bolj?
Seveda. Nikoli nisi enak domačinu. Že pri Fioru sem se prve tri mesece moral dokazovati, da so videli, da sem približno tako dober kot najboljši mladi italijanski kolesarji v ekipi, za katere je bilo že vnaprej predvideno, da bodo šli med profesionalce. Vsi mi drugi bi morali delati zanje.
Potem se je na Dirki po Venetu (Benečiji, op. p.) zgodilo, da sem bil pred zadnjo etapo v skupnem seštevku peti in da bi lahko dosegel še kaj več, če me ne bi držali na vrvici. Ko je večina naših favoritov že odpadla, me je trener vprašal, kakšni so moji načrti. Rekel sem: "Jutri gremo na vse ali nič. Peto mesto tako ali tako nikomur nič ne pomeni."
Malo me je gledal, nato pa vprašal, kaj potrebujem. Rekel sem: "Če mi lahko kdo pomaga na dirki, naj mi, sicer pa si želim čokolade. Dvajset dekagramov."
Pogledal me je, kot da sem nor. Češ da čokolada ni dobra, da obremenjuje jetra in tako naprej. Jaz pa sem mu odgovoril, da sem tega vajen in da mi ustreza. Čez pol ure mi jo je prinesel.
"Seveda sem moral na dopinško kontrolo, ki je bila negativna. Torej je bila očitno kriva čokolada (smeh, op. p.)."
Naslednje jutro je na sestanku povedal, da gremo na glavo in da bomo vsi dirkali zame. Takrat mi je pomagal tudi Maurizio Fondriest (leta 1988 je postal svetovni prvak med profesionalci, op. a.), ki prej praktično nikoli ni delal za druge. Maurizio je bil predviden kot šampion in s takim namenom so ga tudi pripeljali v ekipo. Bil je domačin, njegov oče je bil sodnik na kolesarskih dirkah, družina je poznala ves kolesarski svet, na dirke pa je prihajala cela skupina njegovih navijačev.
Na sestanku je rekel, da se bo podredil meni in da bo na klancu zadnji, ki mi bo pomagal. In res, na zadnjem vzponu so fantje naredili vse, kar so lahko, in dirko sem dobil. Za ekipo je bil to šok in ogromna zmaga, tekmeci pa so takoj začeli govoriti: "Rus je, doping."
Seveda sem moral na dopinško kontrolo, ki je bila negativna. Torej je bila očitno kriva čokolada (smeh, op. p.).
Ko smo se vrnili domov, je bilo slavje skoraj tako, kot da bi se nekdo poročil. Čakali so nas z rožami. To je bila takrat prva res velika zmaga za Fior, etapna dirka po Benečiji je res veliko pomenila, sam pa sem takrat končno dobil njihovo priznanje.
Čerin v času, ko je dirkal za italijansko ekipo Carrera.
Brez navigacije in profila trase: "Če bo šlo, bo šlo"
Danes kolesar pred dirko ve praktično vse: dolžino in naklon vsakega klanca, veter, ovinke. Kako je bilo v vaših tekmovalnih časih? Kje ste imeli sestanek pred dirko, saj avtobusov, kot jih imajo ekipe danes, niste imeli.
Imeli smo en ali dva osebna avtomobila in kombi za mehanika ter rezervne dele. Spali smo po manjših hotelih ali zasebnih nastanitvah. Po zajtrku je bil sestanek, največkrat nekje v avli ali v sobi.
Kar zadeva informacije pred dirko ... Dobili smo prospekt dirke in v njem je bil narisan klanec (smeh, op. p.). To je bilo približno vse. Trener je povedal: "Klanec je dolg toliko in toliko. Če bo šlo, bo šlo."
Danes se sliši neverjetno, ampak tako je bilo.
Velikokrat omenjate tudi prehrano. Kakšna je bila razlika?
Pri nas si pred dirko za zajtrk lahko dobil jajca, slanino, zrezek, krompir … V Italiji pa testenine, riž … Povsem drugačen koncept.
Testenine al dente?
Odvisno. Ko smo šli dirkat v Španijo, so riž znali skuhati, testenin pa velikokrat ne. Ekipe so zato s seboj vozile ljudi, ki so v kuhinji nadzorovali, koliko časa se kuhajo testenine (smeh, op. p.). Danes pogledaš na telefon in v sekundi veš, kako se nekaj pripravi, takrat pa je bila to cela znanost.
Franc Hvasti je bil alfa in omega kranjske Save in selektor članske ekipe.
"Skoraj popoln kolesar v napačnem obdobju"
Franc Hvasti je v knjigi dejal, da ste bili skoraj popoln kolesar, ki je dirkal v napačnem obdobju. Se strinjate?
Ko danes gledam nazaj, bi rekel, da verjetno res. Če bi imel takrat informacije, ki jih imajo danes, bi bilo že to ogromno.
Tudi glede tujine, ki se je takrat pogosto dojemala kot nekaj negativnega?
Da, tudi prehodi čez mejo so bili posebna zgodba. Ko sem se vračal iz Italije s kolesom v avtomobilu, so me cariniki redno zasliševali, kaj imam in ali smem to sploh peljati čez mejo. Pisal sem obrazce in razlagal, da s tem kolesom dirkam v Italiji. Včasih sem prišel sredi noči in moral zaradi kolesa zbuditi carinika.
Enkrat sem peljal domov tudi nekaj paketov plenic za otroka, ki so mi jih dali v Italiji. Na meji so mi rekli, da jih ne smem prinesti čez. Ali jih pustim tam ali pa se vrnem. Pa kam naj se vrnem sredi noči? To so stvari, ki si jih danes težko predstavljaš.
Ko si šel med profesionalce, poti nazaj ni bilo
Težko si je predstavljati tudi to, da je bil prestop med profesionalce zelo tvegan, saj se po njem nisi mogel več preprosto vrniti v domači klub.
Da. Danes lahko gre kolesar v ekipo WorldTour, če se ne izide, pa se vrne na nižjo raven in nadaljuje kariero. Takrat je veljalo pravilo, da ko si enkrat postal profesionalec, se nisi mogel več vrniti med amaterje. Ni bilo poti nazaj in vse skupaj je bilo veliko tveganje.
Hkrati sploh nisi vedel, v kakšno ekipo greš. V Italiji je bilo veliko ekip, ki so kolesarje plačevale dva ali tri mesece, potem pa je zmanjkalo denarja. Moral si dirkati in upati, da boš z dobrim rezultatom dobil pogodbo drugje. Ali pa je ekipa sredi sezone preprosto razpadla. Kar naenkrat so rekli: "Ni več denarja, pojdite, kamor hočete."
Lahko si tudi grdo padel in te niso več želeli. Vse skupaj je bilo precej po kavbojsko. Sindikati in zaščita kolesarjev niso delovali.
Sam sem imel srečo. Najprej sem prišel v dobro okolje pri Fioru, nato pa tudi v resnejše profesionalne ekipe. Ko so me pozneje poklicali iz Carrere in vprašali, ali bi prišel k njim, je bilo zame, kot da bi zadel na lotu. Carrera je bila takrat ena največjih ekip na svetu. To je tako, kot če bi te danes povabili v Pogačarjevo UAE.
Prvi Tour: "Kaj če ostanem sam in sploh ne vem, kam moram?"
Ker ravno omenjate Tour … Letos mineva natanko 40 let od vašega prvega nastopa. Rekli ste že, da je bil odhod na Dirko po Franciji skoraj kot skok v neznano, v intervjuju za Večer ste rekli, da je bilo, kot bi vsak dan delali samomor.
Popolnoma. Komaj sem se dobro naučil nekaj italijanščine in italijanskega načina dirkanja, že sem odšel na Tour, kjer je bil spet povsem drug svet. Francozi so govorili svoj jezik, ki ga nisem razumel, najbolj pa me je skrbelo to, da bi nekje v etapi ostal sam. Kam bom šel?
Takrat se je res lahko zgodilo, da je kolesar zgrešil križišče in se do večera vozil po nekih cestah, ne da bi vedel, kje je. Ekipa pa prav tako ni vedela, kje naj ga išče. Na srečo sem bil dovolj dobro pripravljen, da praviloma nisem imel teh težav. Starejši kolesarji so me tudi podučili o nekaj osnovnih pravilih. Na primer, da se ne ustavljaš sam ob cesti, če moraš na potrebo. Ali se ustavi celotna ekipa ali pa počakaš na pravi trenutek, da se ustavi nosilec majice.
Spomnim se Renana Ferrare, Brazilca iz naše ekipe, ki se je leta 1986 na Touru kakšnih 80 kilometrov pred ciljem ustavil za WC. Nismo naredili niti 500 metrov, ko je zapihal bočni veter in začela se je totalna vojna. On je ostal zadaj, ujela ga je časovna zapora, in ko se je zvečer vrnil v hotel, ga je že čakala letalska vozovnica za domov. Bil je izjemno razočaran. Pred tem je bil prepričan, da se bo v zgodovino zapisal kot prvi Brazilec, ki bo končal Tour, pa mu žal ni uspelo.
Zanimivo je, da sva se po 35 letih čisto po naključju spet srečala na poslovnem dogodku podjetja Rudy Project. Organizator je vedel, da sva nekoč skupaj dirkala, midva pa nisva vedela, da bova oba tam. Za mizo naju je posadil drug nasproti drugega in nekaj časa sva se samo gledala. Potem sva ugotovila, kdo sedi na drugi strani mize.
To so lepe zgodbe, ki ostanejo.
"Težko rečem, ker takrat nisem bil veliko doma, me pa v prvem letu med profesionalci slovenski novinarji niso prav veliko spraševali."
Slovenski novinarji? Na prvem Touru skoraj nikogar.
Je bil vaš prvi nastop na Touru doma velika zgodba? So ga mediji spremljali?
Težko rečem, ker takrat nisem bil veliko doma, me pa v prvem letu med profesionalci slovenski novinarji niso prav veliko spraševali. Nekajkrat se je z menoj pogovarjal le Jože Pogačnik iz Dnevnika, na mojem drugem Touru, ko sem že vozil za Carrero, pa me je po etapi v bližini Briançona obiskal Vito Divac iz Dela.
Še danes se spomnim, da me je čakal pred hotelom. Bil je eden redkih slovenskih novinarjev, če ne celo edini, ki je takrat dejansko prišel na dirko.
Danes je nepredstavljivo, da bi Slovenec nastopil na Touru in ga doma skoraj ne bi spremljali.
Ampak takrat je še vedno obstajal ta odnos: če si šel v tujino, pomeni, da si se prodal.
Vam je bilo kdaj žal, da ste odšli v tujino?
Nikoli. To je bila moja edina želja. Hotel sem poskusiti. Doma sem bil državni prvak, zmagal sem na Dirki po Jugoslaviji, dosegel sem praktično vse, kar sem lahko. Nisem več videl, kam bi lahko napredoval.
Zanimalo me je, kako je dirkati na Giru, kako je voziti Tour, kako je nastopati na klasikah.
To sem hotel doživeti.
"Slišal sem izjavo, da v kolesarstvu ni več romantike, in s tem se kar strinjam. Mi smo živeli v eni skrajnosti, danes so zašli v drugo skrajnost. Današnji sistem se mi včasih zdi prehud. Verjetno tudi zato veliko mladih tako hitro obupa."
"Danes ni več romantike"
Bi vam današnje kolesarstvo, v katerem je praktično vse izmerjeno in določeno – koliko moraš pojesti, kdaj moraš trenirati, koliko vatov voziti –, ustrezalo?
Ne vem. Slišal sem izjavo, da v kolesarstvu ni več romantike, in s tem se kar strinjam. Mi smo živeli v eni skrajnosti, danes so zašli v drugo skrajnost. Današnji sistem se mi včasih zdi prehud. Verjetno tudi zato veliko mladih tako hitro obupa.
Že samo protidopinški sistem, da moraš ves čas javljati svojo lokacijo, je velik pritisk. Če želiš z otrokom na izlet, moraš vnaprej vedeti, kje boš.
Potem imaš nutricionista, trenerja in druge strokovnjake, ki te vsak dan spremljajo, kličejo in sprašujejo, zakaj nečesa nisi naredil tako, kot je bilo predvideno. Meni bi bilo to verjetno preveč.
Seveda imajo danes neprimerno boljši material in bistveno več udobja. Avtobuse, prostore za regeneracijo, ledene kopeli, vse mogoče. Ampak kdaj sploh lahko izklopiš glavo? Ko imaš prosti čas, te čakajo še družbena omrežja in obveznosti do sponzorjev.
Ljudje, ki gledajo dirko po televiziji, sploh ne vedo, koliko stvari se dogaja kolesarju, ko dirke ni.
"Sam v mlajših kategorijah nisem bil kolesar, ki bi takoj zmagoval. Bil sem debelušen in prvo leto pri pionirjih in mlajših mladincih mi je bilo težko. Potreboval sem čas. Z vztrajnostjo in odraščanjem sem prišel na raven, ko sem lahko zmagoval, od tam naprej pa je šel razvoj zelo hitro. Tak kolesar danes morda sploh ne pride tako daleč."
"V mojih časih nisi smel v tujino, danes brez tujine skoraj ne moreš uspeti"
V vaši biografiji je več sogovornikov izpostavilo, kako slabo je, ko največje in najbogatejše ekipe zelo zgodaj v svoje vrste zvabijo najboljše mlade kolesarje, domači klubi pa zato postajajo vse manj zanimivi za sponzorje in finančno hirajo. Kaj to pomeni za manjše klube?
Majhni klubi realno skoraj nimajo več možnosti, da bi tekmovali za velike rezultate. In to ni samo slovenska težava. Klub ima lahko ogromno znanja in tradicije, pa ne more konkurirati razvojnim ekipam velikih profesionalnih moštev.
Fant, ki pride pri 18 ali 19 letih v takšno razvojno ekipo, je obkrožen s strokovnjaki, zdravniki, trenerji in nutricionisti. Že decembra gredo na skupne priprave, ves čas so v istem okolju kot najboljši profesionalci, in ko pridejo na dirko, pridejo z bistveno več kilometri in bistveno več znanja kot kolesarji, ki ostanejo v manjših klubih.
Paradoks je, da je bilo v vašem času skoraj nezaželeno iti v tujino, danes pa brez tujine skoraj nimaš prihodnosti.
Točno tako. Danes moraš iti v tujino.
Če ostaneš doma, lahko do neke starosti še dirkaš, če si vsaj tako dober, da lahko zmaguješ na domačih dirkah, potem pa praktično nimaš več prave poti naprej.
Imamo nekaj mladincev, ki so že v razvojnih ekipah, in ti imajo možnost razmišljati, da bodo nekoč tekmovali z najboljšimi. Toda kaj bo z vsemi drugimi?
Sam v mlajših kategorijah nisem bil kolesar, ki bi takoj zmagoval. Bil sem debelušen in prvo leto pri pionirjih in mlajših mladincih mi je bilo težko. Potreboval sem čas. Z vztrajnostjo in odraščanjem sem prišel na raven, ko sem lahko zmagoval, od tam naprej pa je šel razvoj zelo hitro. Tak kolesar danes morda sploh ne pride tako daleč.
Tudi Tadej Pogačar je bil kot otrok droben in majhen in verjetno se je marsikdo spraševal, kaj ta dela z njimi. Potem pa je eksplodiral. Vprašanje je, ali bi vsak takšen otrok v današnjem sistemu sploh dobil dovolj časa in priložnosti.
Mislim, da je sistem v tem delu zgrešen. Če se nekaj ne spremeni, bo nekoč preprosto primanjkovalo kolesarjev.
Tadej Pogačar (na desni) v otroških letih
Kaj bi bilo treba spremeniti?
Mednarodna zveza bi morala razmišljati o tekmovalnih kategorijah in omejitvah. Ne moreš imeti razvojnih ekip najbogatejših moštev na isti dirki, na kateri nastopajo manjši lokalni klubi, ki se trudijo preživeti.
Ali je treba narediti ločene dirke ali pa določiti omejitve nastopanja. Danes pride razvojna ekipa z desetimi ali petnajstimi izjemno pripravljenimi tekmovalci, majhen klub pa jim praktično ne more konkurirati.
V zadnjih letih je nastala ogromna luknja in to luknjo bo zelo težko preskočiti.
"Zlato obdobje smo verjetno premalo izkoristili"
Trenutno živimo v zlati dobi slovenskega kolesarstva, kakršno se bo težko še kdaj ponovilo. Smo uspehe Pogačarja, Rogliča, Mohoriča in drugih dovolj izkoristili?
Verjetno premalo. Vprašanje pa je, koliko sploh lahko naredimo, saj je svetovno kolesarstvo organizirano tako, da imajo naše domače ekipe zelo malo možnosti.
Veliko bi lahko naredili predvsem pri vzgoji in izobraževanju mladih, a imamo težave tudi z infrastrukturo. V vseh večjih mestih bi potrebovali poligone varne vožnje, nekaj podobnega, kot je Vransko za avtomobiliste, le da bi bilo namenjeno kolesarjem.
Ljubljana, Maribor, Celje, Nova Gorica, Ptuj … Takšne površine bi nujno potrebovali.
V Ljubljani ima Pogi Team srečo, da ima v Tacnu manjši poligon, kjer lahko otroci naredijo prve kolesarske korake. Zelo hitro pa pridejo do točke, ko morajo na cesto, in prav tam se začnejo težave.
Otroci pridejo iz šole in gredo trenirat ravno v času največje prometne konice. Na cestah niso več samo avtomobili, ampak tudi dostavna vozila, električni skiroji, električna kolesa, tovornjaki, avtobusi …
Predstavljajte si trenerja s skupino desetih ali petnajstih 12- ali 13-letnikov. To je zelo zahtevno. Otroci so pač otroci. Pet kilometrov se lepo vozijo v skupini, potem pa nekoga zasrbijo noge in nenadoma pospeši.
Kako naj se trener v takem trenutku odzove? Če je na kolesu z njimi, še nekako. Če jih spremlja iz avtomobila, kar je pogosta praksa, pa je bistveno težje.
To je težava, pri kateri smo v zaostanku že 20 let. Ni nastal danes, do danes pa je tudi nismo zares rešili.
Konec pri 28 letih: "Ponoči sem se zbudil in nisem vedel, ali še dirkam"
Kariero ste končali že pri 28 letih. Je bil prehod v običajno življenje težek?
Zelo. Eden od razlogov, da sem prenehal, je bil prav to, da sem v Italiji opazoval nekdanje kolesarje in videl, kako velike težave imajo po koncu kariere. Nekaterim se je praktično zmešalo, nekateri so začeli piti.
Tisti, ki so dobili službo v ekipah, so ostali v kolesarstvu, ampak tudi biti maser ali mehanik ni lahko življenje. Kot mlad človek to še jemlješ kot dogodivščino, pri 35 letih, ko imaš doma ženo in otroke, pa si še vedno od jutra do večera na dirkah in tedne zdoma, ni preprosto.
Sam sem vedel, da bo treba narediti rez, ampak kljub temu ni bilo lahko.
Pri tem mi je ogromno pomagala Špela, ki me je k sreči, po domače rečeno, prenašala, pa tudi to, da sva začela graditi podjetje Maxisport Čerin in je bilo treba res veliko delati. Moj delavnik je včasih trajal od štirih zjutraj do osmih ali devetih zvečer. Sestavljal in popravljal sem kolesa, jih prodajal, delal s strankami. Tehnika me je vedno zanimala in takrat sva v Jugoslaviji počela nekaj, kar je bilo pravzaprav pionirsko.
Za oba je bil to velik izziv.
Še danes se spomnim, da sem se ponoči velikokrat zbudil in sanjal, da sem na dirki. Nekaj trenutkov sploh nisem vedel, kje sem in ali sem še vedno tekmovalec.
Športniku se po koncu kariere popolnoma spremeni življenjski ritem.
Mislim, da je največja težava, če imaš preveč prostega časa. Takrat začne glava delati svoje. Vrhunskim športnikom je prvih nekaj let po koncu kariere zelo težko, in če nimajo ob sebi partnerja, ki vsaj približno razume, za kaj gre, je še toliko težje.
"Športniku se po koncu kariere popolnoma spremeni življenjski ritem. Mislim, da je največja težava, če imaš preveč prostega časa. Takrat začne glava delati svoje."
"Danes bi se kdaj naredil tudi bolnega"
Ko ste ob knjigi pogledali nazaj, je kakšna odločitev, ki bi jo danes spremenili?
Glavne življenjske odločitve so bile pravilne, pri tekmovanju in pripravi na dirke pa bi marsikaj naredil drugače. Z današnjim znanjem bi bil bolj prebrisan. Kdaj bi se naredil tudi bolnega ali poškodovanega (smeh, op. p.).
Imel sem tudi po 120 startov v sezoni, kar je nenormalno. Danes imajo nekateri 60 tekmovalnih dni, pa se že pritožujejo, da je to preveč. To, kar smo počeli mi, je bilo nevzdržno.
Jaz sem zelo malo odstopal. Prišel si na dirko, nisi vedel, kako daleč boš sploh prišel, pripeljal do cilja in vedel, da te čez tri dni čaka že naslednja.
Marsikaj bi se dalo spremeniti, od načina treninga do načina priprav. Verjetno bi danes poskusil dlje časa živeti z družino v tujini.
A tudi takrat ni bilo preprosto. Špela je eno sezono z dvema majhnima otrokoma preživela ob Gardskem jezeru, kjer smo takrat živeli. Meni je bilo tam super, a sem bil zaradi Gira in Toura tudi po dva meseca skupaj odsoten, ona pa je ostajala sama z dvema majhnima, živahnima otrokoma, povrhu vsega pa še ni dobro znala jezika.
Če je kateri od otrok zbolel, ni vedela, kam naj se obrne. Že povsem vsakdanje stvari, kot je bil odhod v trgovino, so bile lahko pravi podvig. Avto sem namreč pogosto potreboval jaz za odhode na dirke, zato je Špela po opravkih hodila s kolesom – z enim otrokom spredaj in drugim zadaj.
Ob Gardskem jezeru pa so sami klanci: navzdol si z otrokoma ni upala, navzgor pa skoraj ni zmogla. Ko danes razmišljam o tistem obdobju, se prav nič ne čudim, da je bilo eno leto takšnega življenja več kot dovolj.
Tudi z moje strani seveda ni bilo idealno. Z dirk sem se vračal utrujen, z bolečimi nogami in razumljivo je, da takrat nisem bil ravno najbolj razpoložen za družinski izlet ali druge aktivnosti.
Življenje družine profesionalnega športnika je bilo zato precej zahtevno. Takrat se tega morda niti nisem povsem zavedal, danes pa na vse skupaj gledam drugače in še toliko bolj razumem, koliko je morala Špela takrat prevzeti nase.
Preberite še:
