Ponedeljek, 30. 9. 2019, 15.13
5 let, 1 mesec
Intervju s starosto odbojke Adijem Urnautom
Kako je biti oče športnika, s katerim diha vsa Slovenija? #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,83
2
Adi Urnaut je kot starš, odbojkar in kot ponosen Slovenec zelo intenzivno doživljal odbojkarsko evforijo, ki je zajela Slovenijo.
"Če imaš možnost stopiti na vrh Triglava, obtičiš pa tik pod njim, seveda ne moreš biti navdušen, a sčasoma spoznaš, da si kljub temu dosegel nekaj velikega," o sinočnjem razočaranju slovenskih odbojkarjev, ki so v pariškem finalu ostali brez tako želene zlate medalje, razmišlja starosta slovenske in jugoslovanske odbojke Adi Urnaut.
O tem, kako je biti oče športnika, s katerim diha vsa Slovenija, kako izkoristiti odbojkarsko evforijo, ki je v zadnjem mesecu zajela Slovenijo, in še čem smo se pogovarjali z Adijem Urnautom, legendo slovenske in jugoslovanske odbojke ter očetom kapetana slovenske izbrane vrste Tineta Urnauta. 77-letni Urnaut je bil za svoja prizadevanja na področju športa lani nagrajen z Bloudkovo nagrado za življenjsko delo.
Odbojkarska evforija je zadnja dva tedna zajela vso Slovenijo. Kako ste jo doživeli vi? Kot oče kapetana slovenske izbrane vrste in velik poznavalec odbojke verjetno še precej bolj čustveno kot preostali.
Res je, zelo intenzivno. Kot oče, odbojkar in ponosen Slovenec. Zelo lepo obdobje.
Je bila tokratna evforija še bolj intenzivna kot leta 2015, ko so slovenski reprezentanti že osvojili srebro na evropskem prvenstvu? Morda zato, ker je prvi del prvenstva potekal v Stožicah?
Da, mislim, da je bilo tako. Prvenstvo je združilo vso Slovenijo. Vsi so dihali za fante in fantje zanje. Svoje so prav gotovo prinesli navijači, ki so drli v Stožice. Te so se izkazale z izredno akustičnostjo. Mislim, da so fantje v povprečju od sebe dali več kot preostale ekipe na prvenstvu.
Kje ste spremljali finalni obračun?
Z ženo sva bila v dvorani Bercy v Parizu. Mislim, da je bila tam večina staršev in partnerjev slovenskih igralcev.
Igralci so bili po porazu v finalu zelo razočarani.
Res je, in to je normalno. Kajti, če imaš možnost stopiti na vrh Triglava, obtičiš pa tik pod njim, seveda ne moreš biti navdušen, a sčasoma spoznaš, da si kljub temu dosegel nekaj velikega.
Mislim, da nihče ni pričakoval, da bodo svetovne in evropske prvake dobesedno zbrisali z igrišča. Tudi včeraj je še po prvem nizu zelo dobro kazalo, a so utrujenost, štirje meseci priprav in vse preostalo zahtevali svoj davek.
Razočaranje je bilo seveda veliko, vendar mislim, da bodo fantje že danes na sprejemu v Ljubljani, kjer jih bo verjetno pričakala množica ljudi, precej boljše volje. Navsezadnje so bili že ponoči na Brniku precej bolj razigrani. Počasi bodo dojeli, kaj so dosegli.
Jih pridete danes pozdravit na Kongresni trg?
Bojim se, da bom preveč utrujen, se bom pa jutri udeležil sprejema na Ravnah na Koroškem, kjer bodo ob 17. uri pričakali Tineta (Urnauta, op. p.) in Klemna Čebulja.
Glede uspeha slovenske reprezentance: "Takole bom povedal ... Če nisi optimist in če ne zaupaš vase, si že kar sam sebi podpisal obsodbo."
Ste bili za uspeh reprezentance tudi vi deležni čestitk?
O, da. Zelo veliko ljubiteljev odbojke mi je čestitalo, tudi nama z ženo kot staršema. To se mi zdi zelo lepo.
Ste bili med prvenstvom s Tinetom v stiku, je to sploh zaželeno ali je bolje, da ga pustite pri miru?
Ves čas smo bili v stiku. Vsak dan smo se slišali po telefonu, spraševal je tudi za nasvet in nasploh smo se veliko pogovarjali, družili pa smo se predvsem po tekmi. Nismo pa ga ravno zasledovali po hotelih, mislim, da je prav, da imajo fantje svojo rutino, ritem in svoj mir.
Roko na srce, pred tem prvenstvom marsikdo ni verjel v uspeh slovenske reprezentance. Pa vi, ste bili že pred prvenstvom tako optimistični?
Takole bom povedal … Če nisi optimist in če ne zaupaš vase, si že kar sam sebi podpisal obsodbo.
Spomnim se, da smo že na žrebu skupin v Ljubljani, ki sem si ga ogledal v živo, ugotovili, da bodo igrali v najtežji skupini na prvenstvu. A fantje so medtem dozoreli, postali bolj samozavestni in vsi skupaj smo ugotovili, da ima naša majhna Slovenija tako dobre igralce, da lahko premaga vsakega na svetu, ne samo v Evropi.
A prvo vprašanje je bilo usmerjeno v to, ali bomo napolnili Stožice in ali bodo navijači stali za nami. Ko se je to zgodilo, je bilo jasno, da bo v Ljubljani naše igralce in naše navijače skoraj nemogoče ustaviti. Tudi Pariz je včeraj buhtel od Slovenije, metroji so bili polni slovenske glasbe, petja, okrog dvorane pa so bili tako ali tako zbrani sami Slovenci.
Posebno poglavje tega prvenstva je bila tudi Zdravljica. Kako ste jo doživeli vi?
Noro, tudi v Parizu je bilo neverjetno. Fantje so prepevali, navijači z njimi ... Ni druge, kot da te oblije kurja polt, da se usta samodejno odprejo, oči pa zasolzijo.
Ste v teh dneh pogosto jokali?
Lahko rečem, da sem imel po vsaki tekmi solzne oči. No, ko po tekmi objameš svojega otroka, ki je vodja skupine, pa ne moreš drugače, kot da od ponosa zajočeš.
Katera tekma od devetih na prvenstvu se vam je zdela prelomna?
Tekma z Bolgarijo. Ko so se fantje po dveh porazih proti Rusiji in Severni Makedoniji zbrali, je šlo samo še navzgor … Še prvi niz proti Srbiji v finalu je bil tak, da bi težko stavil, kdo bo zmagal in kdo izgubil.
Ker ste ravno omenili poraza, imam vprašanje na temo vraževerja. Malo za šalo in malo zares. Ste zasledili ugibanja o tem, da je za poraza krivo to, da na teh dveh tekmah v dvorani ni bilo Slasha, štirinožnega prijatelja pomočnika selektorja slovenske reprezentance, niti določene voditeljice komercialne televizije? Psa naj bi tudi včeraj po prvem nizu poslali iz dvorane …
Seveda sem jih zasledil. Zdi se mi prav, da se išče razloge za poraz. Če najdeš krivca, je lažje (smeh, op. a.). Nihče ne želi reči, da je kriv, če pa s prstom pokažemo na druge, nam je vsem skupaj lažje.
Je pa res, da je kuža včeraj moral v karanteno ...
Vendar to ni bil razlog za to, da so Slovenci izgubili, ali pač?
Recimo.
Kako bi po vašem mnenju zdaj kar najbolje izkoristili slovensko odbojkarsko evforijo? Kako ohraniti zanimanje javnosti za odbojko, tudi na klubski ravni?
Mislim, da je bila že ta sezona glede zanimanja zelo obetavna, kar zadeva tekme, pa tudi zelo dobro pokrita.
Na naši televiziji smo lahko spremljali italijansko prvenstvo, moške in ženske tekme, svetovno ligo ... Seveda bi si želel, da bi si lahko po televiziji ogledali tudi tekme slovenske lige. Tudi vsi slovenski reprezentanti so svojo kariero začeli v slovenski ligo in prav je, da spremljamo tudi to plat.
Imamo odličen odbojkarski podmladek, od Roka Možica naprej, naši trenerji opravljajo fantastično delo, zato bi bilo prav, da Slovenci o tem izvejo še kaj več.
Mediji odbojko zelo dobro spremljate, me pa bolj skrbi, kako bodo naša politika in tisti, ki športu režejo kruh, ocenili, ali je srebro na EP uspeh ali neuspeh.
V tem trenutku v evforiji so vsi zadovoljni, vprašanje pa je, kako bodo ta uspeh predstavili ljudem, ki imajo vpliv na to, da nekaj tli, ne ugaša.
Kaj bi se po vašem mnenju moralo zgoditi na področju slovenske odbojke? Kaj bi bilo najbolj pravilno?
Mislim, da je najboljši naslov za to vprašanje gospod Metod Ropret, predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, jaz bi bil lahko preveč subjektiven.
Pred fanti je kvalifikacijski turnir za uvrstitev na olimpijske igre na Japonskem. Olimpijsko vozovnico si bo priboril samo zmagovalec turnirja. Slovence janujarja prihodnje leto v Berlinu čakajo obračuni z Nemčijo, Češko in Belgijo. Glede na prej povedano predvidevam, da ste optimist glede slovenske zmage.
Na turnirju bodo vse evropske ekipe, z izjemo Italije, Rusije in Poljske, ki so se že kvalificirale na olimpijske igre. Mislim, da bomo prav mi med najboljšimi, da bomo mi tisti, proti katerim se bodo preostale reprezentance najbolj namučile. Sicer pa pričakujem, da se bomo kvalificirali na olimpijske igre.
Če se, boste tekme v Tokiu spremljali v živo? Ste si že pogledali, kakšne so cene letalskih vozovnic?
(Smeh, op. a.) Ne še, najprej nas čaka pot v Berlin. Korak za korakom.
Preberite še:
2