SiolNET. Sportal Nogomet
4,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Skok v športno preteklost: fenomen Zvonka ''Tonija'' Kurbosa

Slovenec, ki je zaradi jugoslovanske vojske postal Nemec, nato pa šokiral Barcelono

4,72

termometer

Zvonko Toni Tony Kurbos
Zvonko "Toni" Kurbos spada med najboljše napadalce, ki so se rodili na slovenskih tleh. Najlepša leta je preživel pri Metzu. Foto: Guliverimage

Ko je bogati PSG ta mesec v ligi prvakov osramotil Barcelono (4:1), Kylian Mbappe pa čarobno predstavo na Camp Nouu kronal s tremi zadetki, so se Francozi spomnili na skoraj identičen podvig iz leta 1984, pri katerem je imel glavno vlogo Slovenec. Po 37 letih se je na naslovnicah spet pojavil Zvonko ''Toni'' Kurbos. Ponovno je zaživela njegova zgodba, zaznamovana s presežki, čudovitimi zadetki, zlasti pa nepozabnim hat-trickom, ko je kot brkati napadalec Metza utišal mogočno Barcelono.

Kaj bi bilo, če bi bilo … Življenje piše takšne in drugačne zgodbe, v primeru Zvonka Kurbosa, nekdanjega brkatega napadalca, ki se je rodil pred 60 leti v Mariboru, nato pa po selitvi v Nemčijo največje uspehe dosegal v Franciji, pa je usoda hotela, da je vez s Slovenijo prekinil že kot mladi nogometaš.

Pri 22 letih je postal Nemec, nato pa v bogati karieri, ki jo je zaradi vse večjih težav s poškodbami prekinil sorazmerno hitro, pokazal tako veliko, da brez lažne skromnosti spada v krog najboljših napadalcev, rojenih na slovenskih tleh. V karieri je dosegel marsikaj, kar je izstopalo iz povprečja. Rekordi, lovorike, čudežni preobrati, naslov najboljšega strelca, nagrada za najlepši gol vseh časov … Dobrodošli v svetu Zvonka, oprostite, Tonija (Tonyja) Kurbosa!

Najprej je bil Toni, nato je postal Tony

Še danes ga najbolj povezujejo s čudežem Metza v Barceloni. Z zmago francoskega kluba, ki je leta 1984 priredil eno največjih senzacij v zgodovini klubskih tekmovanj pod okriljem Evropske nogometne zveze (Uefa). Senzacijo, ki je bila na las podobni tisti, katero je prejšnji torek na praznem Camp Nouu priredil PSG.

Navijači Nice ga pomnijo kot strelca najlepšega zadetka v zgodovini kluba. Še vedno je navezan na ta klub, družinski dom si je ustvaril nedaleč od mesta ob Azurni obali. Navijači Nice ga pomnijo kot strelca najlepšega zadetka v zgodovini kluba. Še vedno je navezan na ta klub, družinski dom si je ustvaril nedaleč od mesta ob Azurni obali. Foto: Guliverimage

V času njegovih najbolj odmevnih dosežkov ga nogometna Evropa ni pretirano povezovala s Slovenijo oziroma Jugoslavijo, ampak ga dojemala kot hitronogega Nemca. Pozneje je prejel še francosko državljanstvo, nemški vzdevek Toni je postopno odstopil mesto francoskemu Tonyju, v domovini galskih petelinov pa mu je bilo tako lepo, da si je tam tudi ustvaril dom. Vseeno ni izgubil stikov z rodno Slovenijo. Še vedno prihaja v Prlekijo, kjer živi njegova družina. Ni veliko takih ljudi, ki bi na sončni strani Alp poznali njegovo izjemno zgodbo, a prav vsakemu rad iz srca pove, kako ponosen je na slovenske korenine.

Za Francoze vedno samo Nemec

Prve korake v profesionalnem nogometu je naredil v nemškem klubu Stuttgarter Kickers, s katerim je igral v drugi nemški ligi. Prve korake v profesionalnem nogometu je naredil v nemškem klubu Stuttgarter Kickers, s katerim je igral v drugi nemški ligi. Foto: Guliverimage Zakaj ga nogometna Evropa ni pomnila kot Slovenca? O tem se je pred leti razgovoril v intervjuju za MMC, ki je potegnil "iz naftalina" njegove prigode in v Sloveniji obudil zanimanje za nekdanjega zvezdnika številnih francoskih klubov. ''Iz Maribora sem šel še kot otrok, vso šolo sem opravil v Nemčiji in tam postal nogometaš. Vmes sem prevzel tudi nemško državljanstvo. Ko sem prišel v Francijo, sem bil zanje vedno samo Nemec, in tako je tudi ostalo,'' je pojasnil, zakaj se ga nogometna Evropa spominja kot Nemca in ne kot Slovenca.

Ko je bil star šest let, se je njegova družina iz Moravcev pri Mali Nedelji preselila v Nemčijo. Izbrala je Stuttgart in si tam ustvarila novo življenje. Nogomet je igral tudi Zvonkov starejši brat Miran. Bil je velik talent, a je njegovo kariero prekinil poziv k služenju vojaškega roka v takratni Jugoslaviji. Vrnil se je, dve leti nosil vojaško uniformo, po tej izkušnji pa izgubil nit z vrhunskim nogometom. To je Zvonku, ki je opozarjal nase pri klubu Stuttgarter Kickers, s katerim je postal v konkurenci do 19 let tudi prvak Zahodne Nemčije, dalo misliti.

Pri 22 letih, takrat je bil že profesionalni nogometaš, je zaprosil za nemško državljanstvo, s tem pa se še pravočasno izognil vpoklicu v Jugoslovansko ljudsko armado (JLA).

V takratni ZR Nemčiji je z mladinsko zasedbo Stuttgarter Kickers osvojil naslov prvaka (tretji z desne v spodnji vrsti). V takratni ZR Nemčiji je z mladinsko zasedbo Stuttgarter Kickers osvojil naslov prvaka (tretji z desne v spodnji vrsti). Foto: Guliverimage

Zdaj se je lahko brezskrbno osredotočil le na nogomet in se odpravil na nomadsko pot dokazovanja po tujih državah, kjer si je s številnimi zadetki ustvaril sloves nizkega, a zelo hitronogega in učinkovitega nemškega napadalca. Srečo je našel v Franciji. Po letu dni, ki ga je preživel v Belgiji (Tongeren), so njegov talent opazili pri Metzu. Takratni francoski prvoligaš je z njegovim prihodom vstopil v nepozabno obdobje, ko je najprej osvojil pokalno lovoriko, nato pa poskrbel še za evropsko senzacijo leta, desetletja, za nekatere kar stoletja!  

Kurbos junak finala francoskega pokala

Podvig podvigov mu je uspel 3. oktobra 1984 na dvoboju, ki se je zapisal v zgodovino kot eden največjih preobratov. To je bil večer, ko je nogometni David ponižal Goljata. S strani Kataloncev zasmehovani Metz je kot veliki avtsajder mogočni Barceloni povzročil nezaslišano sramoto. Kaj vse se je takrat dogajalo? O tem se je pred leti razpisala revija France Football.

To so bila leta, ko je bil Toni Kurbos najboljši strelec Metza. Najprej je spomladi leta 1984 v finalu pokalnega tekmovanja na znamenitem Parku princev pomagal Metzu do zmage nad Monacom (2:0) z zadetkom in podajo. Oboje je prispeval v podaljšku!

Vrhunci finala francoskega pokala iz leta 1984, zadetek Kurbosa pri 0:44, podaja pri 0:34: 

Metz si je tako zagotovil evropsko vozovnico, a mu žreb v uvodnem krogu takratnega pokala pokalnih zmagovalcev ni naredil usluge. Za začetek so si želeli tekmeca iz manj uveljavljenih nogometnih držav, a jim je ples kroglic prinesel zagotovo najtežjega tekmeca, kar jih je bilo moč dobiti!

Kvota za napredovanje Metza kar 1:100

Odločeno je bilo, da se bo pomeril z Barcelono, katalonskim velikanom, ki je v tisti sezoni načrtoval vrnitev na španski prestol, hkrati pa imel velike načrte tudi v Evropi. Da imajo opravka z mogočnim tekmecem, prepolnim zvezdnikov, so izkusili že na prvi tekmi. Na domačem stadionu Saint-Symphorien se je 19. septembra 1984 stiskalo 22 tisoč navijačev, Barcelona pa je zmagala s 4:2. Kot da bi se gostitelji ustrašili imena tekmeca, so zaigrali nerazumljivo bojazljivo in nezbrano, vratar Michel Ettorre pa si je privoščil kar tri nedopustne napake, s katerimi je Kataloncem omogočil pot do zanesljive zmage. Tragikomičen je bil zlasti avtogol Luca Sonorja.

Vrhunci srečanja Metz : Barcelona (2:4), zadetek Tonija Kurbosa pri 0:32:

Edini, ki je ustvarjal težave obrambi Barcelone, je bil Kurbos. Takrat je imel šele 23 let, a je na evropskem krstnem nastopu vknjižil zadetek (izenačenje na 1:1), po prekršku nad njim pa je bila dosojena še 11-metrovka, s pomočjo katere je njegov soigralec Jean-Philippe Rohr pet minut pred koncem postavil končni rezultat 2:4.

Katalonci, takrat jih je vodil Anglež Terry Venables, so tako ''s pol moči'' prišli do velike zmage, s katero so si zagotovili izvrstno izhodišče pred povratno tekmo. V stavnih hišah ni bilo dvoma. Vse drugo, kot napredovanje Barcelone, bi bilo veliko, skoraj nepredstavljivo presenečenje. Kvota za uspeh Metza se je ponekod povzpela celo na ena proti 100, Katalonci, ki so bili takrat v dobri formi in zmagovali tudi v domačem prvenstvu, so pričakovali lahko delo tudi na svojem stadionu.

Provokacije Schusterja in Archibalda

Svetlolasi Nemec Bernd Schuster je po odhodu Diega Armande Maradone, ki se je poleti 1984 preselil v Neapelj, postal prvi zvezdnik Barcelone. Svetlolasi Nemec Bernd Schuster je po odhodu Diega Armande Maradone, ki se je poleti 1984 preselil v Neapelj, postal prvi zvezdnik Barcelone. Foto: Guliverimage Po zmagi v Metzu sta si zvezdniška tujca v vrstah Barcelone privoščila celo nekaj provokacij, s katerimi sta poniževala tekmeca. Svetlolasi Nemec Bernd Schuster, takratni dirigent zvezne vrste Barcelone, ki je v Metzu zadel s prostega strela, je vratarju Ettorreju namignil, kako mu bo v znak zahvale za kopico napak v Barceloni podaril katalonski pršut, škotski napadalec Steve Archibald pa je nogometaše Metza primerjal s klovni. Kot da to še ni bilo dovolj, se je podcenjevanju pridružil še podpredsednik Barcelone in Metzu sporočil, kako jih bo povabil na Camp Nou kot posebne goste. In to na tekmo Barcelone v naslednjem krogu evropskega tekmovanja!

Metz je bil odpisan. Do takrat ni v Evropi še nikomur uspelo napredovati po domačem porazu z 2:4. Naloga Kataloncev naj bi bila tako enostavna, da navijači Barcelone na povratni tekmi niso prepoznali posebnega motiva. Gostitelji so za dvoboj z Metzem prodali le 24 tisoč vstopnic (četrtina kapacitete Camp Noua), ponos francoskega kluba pa je bil še bolj ranjen, ko se je francoska televizija odločila, da dvoboja sploh ne bo prenašala.

V Katalonijo je odpotovala le peščica francoskih novinarjev, po katastrofalnih nastopih v domačem prvenstvu, ko je Metz po porazu z Barcelono prejel štiri zadetke proti Strasbourgu, nato pa izgubil proti Monacu z zelo bolečih 0:7, ni bilo nikomur v klubu do drznih napovedi. Razen predsedniku Metza Carlu Molinariju, ki je opozarjal na počasen odziv obrambne vrste Barcelone, kateri bi lahko Kurbos in Philippe Hinschberger z neobremenjenimi soigralci zadala veliko težav.

Prišli kot turisti, nato pa …

Prihod v Barcelono je sprva spominjal na turistični izlet. Igralci so na pot povabili tudi srčne izbranke, na uradnem treningu pa so bili tako navdušeni nad veličino kultnega stadiona Barcelona, da so na Camp Nouu kot otroci dve uri in pol igrali nogomet ''sedem na sedem''. Uživali so vsako sekundo, se v Barceloni družili tudi s takratnim francoskim teniškim zvezdnikom Yannickom Noahom, ki je igral turnir v Kataloniji, nekateri so popivali celo do dveh zjutraj. Kot da ne bi verjeli v čudež in se že sprijaznili z izpadom. Ali pač …

Vrhunci dvoboja med Barcelono in Metzem (1:4), na katerem je prispeval Kurbos "tri in pol" zadetka:

Tekma se je začela po napovedih. Barcelona je bila nevarnejša, po 33 minutah pa poskrbela še za vodstvo. Španec Lobo Carrasco je zatresel mrežo. Katalonci bi si zaslužili še višjo prednost, a je na vratih gostov blestel Ettorre. Predstavil se je v povsem drugačni luči kot na prvi tekmi. Branil je v transu. Kot da bi s tem podal soigralcem dodatno moč in jih prepričal, da se lahko enakovredneje kosajo s favoriti. In res. Vodstvo Kataloncev ni poklepalo Metza.

Francozi so hitro vrnili udarec. Pet minut po zadetku Barcelone so prek hitrega Kurbosa izenačili. To pa še zdaleč ni bilo vse. Le minuto pozneje je sledil šok. Archibald je izgubil žogo v zvezni vrsti, kapetan Metza Jean-Paul Bernad pa je lepo zaposlil Kurbosa. Rojeni Slovenec se ni obotavljal. Postal je ''asistent'', saj je kapetan Barcelone Tente Sanchez po njegovi podaji žogo nespretno preusmeril v lastno mrežo.

Angleški trener Terry Venables je 3. oktobra 1984 doživel enega največjih ponižanj v karieri. Angleški trener Terry Venables je 3. oktobra 1984 doživel enega največjih ponižanj v karieri. Foto: Guliverimage

Metz je dobil prvi polčas z 2:1 in vstal od mrtvih. V le nekaj minutah je spravil Barcelono v težave, zvezni igralec Metza Vincent Bracigliano se zelo rad spominja, kako so z obraza Schusterja v trenutku izginili nasmeški. Postal je živčen in tekmecem na igrišču namenjal vse bolj žaljive besede.

Vratar Metza zabrusil Schusterju: "Kje je zdaj pršut?"

To je bilo obdobje, ko je Kurbos nosil košate brke. To je bilo obdobje, ko je Kurbos nosil košate brke. Foto: Guliverimage Ko so se igralci vrnili iz slačilnic in se je drugi polčas lahko začel, so vsi pričakovali hiter odgovor Barcelone. Tega pa ni bilo. Zgodilo se je nekaj povsem drugega, kar je spravilo v delirij okrog 100 navijačev Metza, ki so spremljali dvoboj na Camp Nouu. Nadaljevala se je epska rapsodija Kurbosa. Še enkrat je pobegnil in prelisičil obrambo Kataloncev, Metz je povedel s 3:1! To ni bila več šala, navijači Barcelone niso mogli verjeti svojim očem, matematika je dala vedeti, da bi lahko Katalonce že naslednji prejeti zadetek pahnil v prepad. Archibaldu se je takrat ponudila imenitna priložnost za zadetek, a se je ponovno izkazal Ettorre.

Sledile so napete minute. Pet minut pred koncem je danes že pokojni Jules Bocande podal Kurbosu, ta pa se je v gneči mojstrsko obrnil in zatresel mrežo. Na semaforju se je izpisal nadrealistični rezultat 1:4! Sodnik je kmalu oznanil konec, izbrancem Marcela Hussona, takratnega stratega Metza, je uspelo nemogoče! Od sreče, ponosa in utrujenosti so popadali na tla, nato pa si skočili v objem in proslavljali neverjeten uspeh. Vratar Ettorre si v navalu najslajše radosti v športni karieri ni mogel pomagati. Stopil je do Schusterja in se mu drl na uho: ''Kje je zdaj pršut?''

Metz que un Club

Francoski nogomet, ki je tistega leta nazdravljal že naslovu evropskega prvaka in velikemu nacionalnemu junaku Michelu Platiniju, je dočakal novo pravljico. In to povsem nepripravljen. Ko je rezultat pripotoval do agencij v Franciji, so mnogi pomislili, da se je prikradel tiskarski škrat in da bi moralo pisati obratno. Da je v bistvu Barcelona zmagala s 4:1.

Nogometaši Metza, po tekmi jim je v baru na stadionu Camp Nou delal družbo tudi švedski teniški as Mats Wilander, so se podpisali pod podvig, ki ga je angleški časopis Guardian pozneje uvrstil med ene največjih v zgodovini evropskega nogometa. France Football se je šaljivo poigral z dolgoletnim motom Barcelone Mes que un Club (več kot le klub) in poimenoval večer kot Metz que un Club.

Rekordnih šest zadetkov na eni tekmi!

Za morda še večji dosežek od tistega na tekmi v Barceloni je Kurbos poskrbel le nekaj mesecev pred tem. Z Metzem je na dvoboju francoskega prvenstva v gosteh premagal Nimes (7:3), pri tem pa dosegel neverjetnih šest zadetkov, kar velja še danes za rekord tekmovanja!

V dresu Metza mu je pred 37 leti uspel neverjeten podvig, ko je na gostovanju pri Nimesu na eni tekmi dosegel, reci in piši, kar šest zadetkov! V dresu Metza mu je pred 37 leti uspel neverjeten podvig, ko je na gostovanju pri Nimesu na eni tekmi dosegel, reci in piši, kar šest zadetkov! Foto: Guliverimage

Brez Kurbosa polom v Splitu

Vsega lepega pa je bilo kmalu konec. Metz je izkusil slavo le za pet minut. Že v naslednjem krogu pokala pokalnih zmagovalcev jih je izločil vzhodnonemški Dynamo Dresden (3:1 in 0:0), Kurbos pa zaradi kazni rumenih kartonov soigralcem ni mogel pomagati na povratni tekmi. Barcelona se je po šoku dokaj hitro opomogla, ekspresno slovo od Evrope ji je morda napravilo celo uslugo, saj se je lahko osredotočila le na domače prvenstvo, kjer je po 11 letih čakanja spet postala španski prvak.

Rojeni Mariborčan Toni Kurbos je v šestih prvoligaških sezonah v Franciji v dresu Metza, Nice in Monaca dosegel 46 zadetkov. Rojeni Mariborčan Toni Kurbos je v šestih prvoligaških sezonah v Franciji v dresu Metza, Nice in Monaca dosegel 46 zadetkov. Foto: Guliverimage

Metz je resda osvojil peto mesto v Franciji in si zagotovil nastop v pokalu UEFA, a je klub zapadel v finančne težave, Kurbos pa zamenjal okolje. Metzu v prihodnji sezoni ni šlo najbolje, v Evropi se je ekspresno poslovil, že v 1. krogu pokala UEFA ga je splitski Hajduk zlahka izločil po 5:1 (na Poljudu je s štirimi zadetki blestel Zlatko Vujović) in 2:2.

Prvi strelec druge lige, z Monacom izgubil finale

To se je dogajalo le leto dni po senzaciji iz Barcelone. Takrat je bil Kurbos že nogometaš drugoligaša St. Etienna, s katerim je postal podprvak, nato ga je pot popeljala v Mulhouse, kjer je postal najboljši strelec druge lige, pa v Nico, kjer je igral kar nekaj sezon in se vpisal v zgodovino kot strelec najlepšega zadetka, dosegel pa ga je po izjemni podaji žal že pokojnega slovenskega soigralca Marka Elsnerja, in Monaco, kjer ga je vodil Arsene Wenger, v napadu pa je na delu najbolj občudoval Georga Weaha.

Najlepši zadetek v zgodovini nogometnega kluba iz Nice je leta 1987 na tekmi proti PSG po prekrasnem voleju dosegel Tony Kurbos, čarobno asistenco pa mu je atraktivno s peto prispeval danes žal že pokojni velikan slovenskega nogometa Marko Elsner.

V Monaku, s katerim se je uvrstil v finale pokala, kjer je po pravi drami izgubil s 3:4 proti Marseillu, si je tudi najbolj napolnil žepe. Njegovi soigralci so bili takrat tudi Glenn Hoddle, Emmanuel Petit, Claude Puel, Manuel Amoros in Patrick Battiston.

Vrnil se je v Francijo, kjer živi še danes

Z vrhunskim nogometom je prenehal pri 31 letih, poškodb je bilo vedno več. V Franciji je zaigral še za Dunkerque, nato pa se odpravil na Reunion in na rajskem tropskem otoku ob igranju nogometa užival vse do leta 1994, ko se je vrnil v Stuttgart. V Nemčiji ni zdržal dolgo. Tako je pogrešal Francijo, zlasti Azurno obalo, da se je leta 1999 z ženo, Hrvatico Miro, vrnil in si v Nevru, v bližini Nice, ustvaril družinski dom. Pri tem mu je pomagalo tudi francosko državljanstvo, ki ga je dobil leta 1986.

Po zmagi PSG nad Barcelono, ki je bila zelo podobna tisti, s katero je Metz za krilih Kurbosa zavil v črno Camp Nou leta 1984, so se nanj spomnili mnogi francoski mediji. Po zmagi PSG nad Barcelono, ki je bila zelo podobna tisti, s katero je Metz za krilih Kurbosa zavil v črno Camp Nou leta 1984, so se nanj spomnili mnogi francoski mediji. Foto: Guliverimage

Njegova otroka, sin Andreas in hčerka Celine, sodelujeta z nemškim avtomobilskim koncernom Mercedes-Benz, tudi sam je povezan z nemškimi avti, ki jih prodaja v Franciji, ukvarja pa se tudi z nepremičninami. Leta 1986 je dobil francosko državljanstvo. Takšna je življenjska pot Slovenca, ki je šokiral Barcelono na podoben način, kot je to prejšnji teden storil Kylian Mbappe.

Preobrat Barcelone v Parizu ni mogoč

Kylian Mbappe je bil 16. februarja nerešljiva uganka za obrambo Barcelone. Tako kot je bil Tony Kurbos pred 37 leti ... Kylian Mbappe je bil 16. februarja nerešljiva uganka za obrambo Barcelone. Tako kot je bil Tony Kurbos pred 37 leti ... Foto: Reuters Po zmagi PSG na Camp Nouu (4:1) z identičnim rezultatom, kot je to storil Metz pred 37 leti, so Francozi za komentar povprašali tudi Zvonka Tonija Kurbosa. Priznal je, da mu je telefon po tekmi zvonil kot nor. ''Neverjetno, kako je bilo vse skupaj podobno. Tudi mi smo, tako kot je PSG, zaostajali po 30 minutah. Tudi mi smo zmagali po zaslugi mladega igralca,'' se spominja, kako je dosegel tri zadetke, velike prste pa je imel tudi pri četrtem, in to šele pri 23 letih.

Pa se lahko primerja z Mbappejem? ''Ne, on je fenomen posebne vrste. Sam se bil le strelec, on pa ima izjemne kakovosti. Lahko pa vsaj rečem, da nam je uspelo nekaj podobnega,'' se je nasmejal po poročanju francoskega časnika Le Parisien, in dodal, da je podvig Metza predstavljal nekaj več, saj je bilo takrat prisotno tudi občinstvo, obenem pa so jih odpisali prav vsi.

V to, da bi se lahko Katalonci na čelu z Lionelom Messijem maščevali Parižanom in jih s podobnim rezultatom odpravili na Parku princev, ne verjame. Pa čeprav so pred leti že nadoknadili poraz v Parizu z 0:4 in nato doma zmagali s ''teniškim" rezultatom 6:1. ''Ne, nikoli. Barcelona nas je takrat premagala v gosteh, a mi smo bili le Metz, to pa je PSG. Preobrat Barcelone je nemogoč, o njem resnično ne razmišljam,'' je Kurbos prepričan v uspeh francoskih prvakov, ki bi si tako zagotovili napredovanje med osem najboljših v ligi prvakov. Povratna tekma osmine finala bo 10. marca v francoskem glavnem mestu.

Podobno kot Fredi Bobič

Kurbos se je rodil leta 1960 v Mariboru. V mestu ob Dravi, kjer je doma 15-kratni slovenski nogometni klubski prvak, se je 11 let pozneje rodil še en nogometaš, ki ni nikoli oblekel slovenskega oziroma jugoslovanskega dresa, a se je lahko pohvalil z odmevno kariero v mednarodnih krogih. To je Fredi Bobič, nekdanji zvezdnik nemškega nogometa, ki je elfu pomagal tudi do evropskega naslova (1996), v dresu Stuttgarta pa je bil v sezoni 1995/96 najboljši strelec nemške bundeslige.

Fredi Bobič je z nemško reprezentanco postal evropski prvak (1996). Fredi Bobič je z nemško reprezentanco postal evropski prvak (1996). Foto: Guliverimage

Podobno kot Kurbos je tudi on nosil dres kluba Stuttgarter Kickers. Podobno kot pri Tonyju so tudi njegovi starši odšli s trebuhom za kruhom iz Slovenije v Nemčijo. Bobič je to doživel že kmalu po rojstvu, še kot dojenček, Kurbos pa pri šestih letih. Njegova starša sta bila oba Slovenca, Prleka iz Slovenskih goric, Fredi pa je bil sin slovenskega očeta in hrvaške matere.

Oba sta prestala tipično nemško nogometno šolo, Fredi pa je, za razliko od Tonyja, kariero končal v neposredni bližini Slovenije, v dresu hrvaške Rijeke. Kurbos je izbral bolj eksotično pot, saj se je v četrtem desetletju odpravil na otok Reunion, kjer je vskočil namesto legendarnega Kamerunca Rogerja Mille in kariero začinil na zelenicah sredi Indijskega oceana.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 14
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin