Ponedeljek, 1. 3. 2021, 10.37
3 leta, 8 mesecev
Zlatko Kranjčar (1956–2021)
Hrvaška žaluje, odšla je velika nogometna legenda
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,24
1
Zlatko Kranjčar je med drugim vodil tudi hrvaško reprezentanco na SP 2006 v Nemčiji.
V 65. letu je v Zagrebu po kratki in zahrbtni bolezni umrl legendarni nogometaš Zlatko Kranjčar. Priljubljeni Cico je bil eden najboljših hrvaških napadalcev vseh časov. Največjo slavo je dosegel v dresih zagrebškega Dinama in dunajskega Rapida, bil je tudi selektor Hrvaške, leta 2000 pa je za kratek čas deloval tudi v Sloveniji in vodil Muro.
Prvi kapetan Vatrenih, bivši izbornik hrvatske reprezentacije te igračka i trenerska legenda @gnkdinamo, Zlatko Kranjčar, preminuo je u Zagrebu nakon kratke i teške bolesti. HNS izražava duboku sućut njegovoj obitelji zbog ovog nenadoknadivog gubitka. Počivao u miru.
— HNS (@HNS_CFF) March 1, 2021
📸 D. Sopta pic.twitter.com/5baG0fuMMb
Hrvaški šport je v kratkem času izgubil še enega legendarnega športnika, ki je bil v času največje slave ljubljenec navijačev in vzornik številnim mladim nogometašem. Prejšnji teden je umrl nekdanji rokometni junak Zlatko Saračević, danes pa je prenehalo biti srce Zlatku Kranjčarju, velikanu hrvaškega nogometa. Pred desetimi dnevi so ga zaradi nenadnih zdravstvenih težav sprejeli v zadarski bolnišnici, nato so ga prepeljali v Zagreb, tam pa mu zdravniki niso mogli rešiti življenja. Izgubil je boj z boleznijo, za seboj pa pustil bogato nogometno zapuščino. Uspehe je nizal kot igralec in trener, nazadnje pa je deloval v Iranu.
Ikona Dinama in Rapida
V dresu zagrebškega Dinama je kot nogometaš blestel v sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Predstavljal je gonilno moč napada znamenite generacije Miroslava Blaževića, ki je leta 1982 postala jugoslovanski prvak in si zgradila mitski status. Bil je prototip modernega napadalca, v dresu Dinama je dosegel 98 zadetkov in osvojil še dva pokalna naslova, nato pa se je leta 1983 odpravil v tujino.
Izbral je ponudbo dunajskega Rapida in postal eden najboljših igralcev avstrijskega prvenstva. Z zeleno-belimi je osvojil osem lovorik, v Evropi pa pustil ogromen pečat leta 1985, ko se je z Rapidom uvrstil v finale pokala pokalnih zmagovalcev, tam pa v Rotterdamu ostal praznih rok proti Evertonu (1:3). Za Rapid je v karieri dosegel 106 zadetkov.
V dresu dunajskega Rapida pred finalno tekmo z Evertonom (na sredini v zgornji vrsti) leta 1985 v Rotterdamu.
Kariero je končal leta 1991 pri St. Pöltnu, pred tem pa sodeloval tudi pri zgodovinski tekmi hrvaške nogometne reprezentance, ki je 17. oktobra 1990, ko je Hrvaška še spadala pod skupno domovino Jugoslavijo, na stadionu Maksimir v prijateljski tekmi premagala ZDA z 2:1. Takrat si je delil slačilnico tudi s poznejšim slovenskim reprezentantom Gregorjem Židanom, dočakala pa ga je velika čast, saj je nosil kapetanski trak. V dresu jugoslovanske reprezentance je nastopil 11-krat in se trikrat vpisal med strelce, po letu 1983, ko je začel svojo pot na Dunaju, pa presenetljivo ni več dočakal priložnosti.
Na SP vodil Hrvaško in ... sina Nika!
Kot trener je začel svojo pot v Celovcu, se vrnil v Zagreb, kjer je vodil Dinamo (sredi devetdesetih let se je imenoval Croatia) in že v krstni sezoni kot strateg osvojil dvojno hrvaško krono, leta 2000 pa je kratek čas deloval tudi v slovenski prvi ligi in vodil Muro. Na pestri trenerski poti je zamenjal številne klube, največ je bilo hrvaških, pot pa ga je vodila tudi v Egipt, na Slovaško in Bližnji vzhod. Leta 2002 mu je uspel neverjetni podvig, saj je NK Zagreb popeljal do naslova hrvaškega prvaka. S tem je prekinil dolgoletni niz osvajanj prvega mesta zagrebškega Dinama in splitskega Hajduka. Do danes se lahko z naslovom hrvaškega prvaka poleg omenjenih treh klubov pohvali le še Rijeka, ki je pod vodstvom Matjaža Keka pred štirimi leti osvojila dvojno hrvaško krono.
Pred SP 2006 se je tako družil s selektorji Avstralije (Guus Hiddink), Brazilije (Carlos Alberto Perrerira) in Japonske (Zico).
Leta 2004 je sprejel ponudbo hrvaške nogometne zveze in postal selektor izbrane vrste, s katero se je uvrstil na svetovno prvenstvo v Nemčiji. V skupini z Brazilijo, Japonsko in Avstralijo je osvojil le dve točki in izpadel, na SP 2006 pa vodil tudi svojega sina Nika Kranjčarja, ki je nadaljeval družinsko nogometno poslanstvo in v karieri dosegal največje uspehe kot zvezni igralec Dinama, Hajduka, Portsmoutha in Tottenhama.
Pri zagrebškem Dinamu je vodil tudi slovenskega reprezentanta Petra Stojanovića.
Leta 2010 je postal selektor Črne gore, bil zelo priljubljen pri navijačih, a je zapustil Podgorico po poldrugem letu in nadaljeval trenersko pot v Iranu. Tam je deloval vrsto let, vmes za kratek čas prevzel Dinamo (2016), nazadnje pa opravljal vlogo selektorja iranske reprezentance do 23 let.
1