Zakaj Brazilci so, Slovenci pa nikoli ne bomo?

Je kakovosten nogomet predpogoj za nastanek nogometnega naroda?

"Če bi se Slovenci želeli deklarirati za nogometni narod, bi morali imeti dober nogomet, a tega nimamo," je že uvodoma kritičen Gregor Tomc, sociolog, ki kot izredni profesor poučuje na katedri za kulturologijo ter Centru za proučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Tomc: Imamo le en soliden nogometni klub, vse ostalo je dolgčas

"Vsakdo, ki pozna slovensko nogometno ligo, ve, da imamo samo en soliden klub, to je Nogometni klub Maribor, medtem ko je vse preostalo čisti dolgčas. Država v nogomet ne vlaga, v Ljubljani nogomet vztrajno nazaduje … tako da prav veliko možnosti za to, da bi Slovenci nekoč postali nogometni narod, nimamo," je prepričan Tomc, ki izpostavlja druge atribute slovenske športne scene.

Slovenci smo fanatiki za muzejske dejavnosti

"Če nismo nogometni narod, še ne pomeni, da Slovenci nismo za nobeno rabo," pravi, "saj smo sicer kljub temu, da ne tekmujemo v sodobnih dejavnostih, ki zanimajo ves svet, fanatiki za muzejske, kot so opera, gledališče ali narodno-zabavna glasba," našteva soustanovitelj kultne skupine Pankrti, ki verjame, da se razlog za dejstvo, da Slovenci nismo nogometni narod, skriva tudi v kulturni politiki države.

"Ta se ne zaveda, da je šport (telesna) kultura, ki jo je v tako majhni državi, kot je Slovenija, treba podpirati na različne načine, skozi infrastrukturo, s pomočjo subvencij, normativnih pogojev in podobno."

Slovenska evforija prej preblisk kot pa odraz nogometne razvitosti

Dejstvo, da Slovenija na tokratnem mundialu nima svojih predstavnikov, seveda ne pomeni, da njeni športno naravnani prebivalci ne stiskajo pesti za svoje izbrance. A kot poudarja Tomc, to ni isto, kot če navijaš za svoje, tako kot smo denimo to počeli leta 2000 v času evropskega prvenstva v Belgiji in na Nizozemskem, dve leti pozneje v času svetovnega prvenstva v Južni Koreji in na Japonskem ter leta 2010 v času mundiala v Južni Afriki. "Takrat nas je za kratek čas res zajela nogometna evforija, a žal je šlo bolj za prebliske kot pa za odraz naše nogometne razvitosti," še dodaja Gregor Tomc.

Stopicanje v smeri nastanka nogometne nacije

Športni psiholog in mentalni trener Matej Lunežnik tezi o Slovencih kot nogometnem narodu pušča nekoliko več manevrskega prostora, a je kljub temu še vedno zadržan. "Mislim, da Slovenci počasi stopamo v smeri nogometne nacije, da se je nogometna kultura v Sloveniji v zadnjih letih dvignila in da je posledično zaradi uspehov slovenskih nogometašev tudi zanimanje zanj večje, a če si bomo želeli zgraditi imidž nogometne nacije, nas čaka še dolg boj za obstoj na prestižnem nogometnem zemljevidu, saj v tem trenutku še ne spadamo ob bok tistim reprezentancam, ki so z nogometom prepletene že po zgodovinski liniji."

Tako kot Tomc tudi Lunežnik izpostavlja pomen kakovosti in posledično uspešnosti nogometnih klubov in reprezentance. Večji, kot so njeni uspehi, večji val evforije zajame državo in njene prebivalce. In to velja za katerikoli šport.

"Spomnimo se na primer hrvaškega alpskega smučanja. Nihče ne bi verjel in si predstavljal, da lahko tekma v alpskem smučanju na Sljeme nad Zagrebom privabi 40 tisoč navijačev, kot se je to zgodilo leta 2006. In to samo zaradi uspehov. Ali pa obratno, spomnimo se evforije v Sloveniji, ko se je v času največjih uspehov Bojana Križaja in Roka Petroviča v Kranjski Gori zbralo prav takšno število navijačev, danes pa si tekme ogleda le še peščica tistih najbolj zvestih," opisuje Lunežnik, ki uspehe povezuje tudi z generiranjem zanimanja sponzorjev in javnosti.

Identificiramo se s tistim, kar je uspešno in žanje globalno priznanje

"Vsi se radi identificiramo s tistim, kar je uspešno, takrat smo vsi radi del tega. Še posebej če gre za šport, ki je priznan po vsem svetu, kar pa nogomet prav gotovo je. Dvomim, da bi uspeh v dvoranskem minigolfu pritegnil takšne mase ljudi," namigne Lunežnik, ki ne spregleda niti zgodovinske komponente.

"Vsi vemo, da Slovenci v času Jugoslavije v nogometu nismo ravno blesteli – nogomet je bil domena drugih jugoslovanskih republik – in posledično se z njim preprosto nismo identificirali. Zdaj je zadeva drugačna, ko dosegamo vidne rezultate, nogomet spremljajo vsi. Tudi moja babica, ki prej ni imela pojma o nogometu, ga je v obdobju, ko je NK Maribor prvič zaigral v Ligi prvakov, spremljala, no, potem pa je to navado tudi hitro opustila," razkriva Lunežnik.

Smučarski narod z malo možnosti, da postane nogometni narod

Tudi športni psiholog Milan Hosta deli mnenje predhodnikov, da imamo Slovenci bore malo možnosti, da se nekoč razvijemo v nogometni narod.

"Če sodimo po nacionalni ligi, se nogometu ne piše preveč dobro. Po drugi strani pa imamo NK Maribor in nekaj posameznikov, s katerimi dosegamo standarde odličnosti. Nogomet je med otroci in mladino zelo popularen, uvrstitve na evropska ter celo svetovna prvenstva pa prav gotov vse bolj krepijo tudi našo nogometno identiteto," poudarja Hosta, ki nacionalno identiteto pripisuje zgodovinskim, kulturnim in ekonomskim pogojem, pri čemer zadnji pri nogometu niti niso tako pomembni.

Nogomet rezerviran za južne sosede, Slovencem ostalo smučanje in dražji športi

"Nogomet je ekipni šport, kjer je treba najti 20 odličnih, medsebojno usklajenih posameznikov in to je v dvamilijonski naciji težje ustvariti kot pri večjih nacijah. Še posebej če imajo športno nadarjeni posamezniki toliko možnosti za ukvarjanje z drugimi športi, kot jih imajo v Sloveniji. Zgodovinsko smo svoje uporništvo gradili na telovadbi in planinstvu (skupaj s smučanjem), medtem ko nogomet nikoli ni imel močne identifikacijske vloge oziroma je bilo ravno obratno. Nogomet je bil rezerviran za 'južnjake', nam pa so v nekdanji Jugoslaviji pustili smučanje in finančno zahtevnejše športe," še dodaja Hosta.