Slaviša Stojanović noče molčati: Slovenci, premalo se cenimo!

Sodeč po (ne)predvidljivem trenerskem dogajanju v Ljubljani in Mariboru se na sončni strani Alp obeta še vroče in pestro nogometno poletje. Kar se tiče tega, je na Obali bistveno mirneje, saj je klubsko vodstvo Kopra zelo zadovoljno z delom, ki ga opravlja Slaviša Stojanović. Petinpetdesetletni Ljubljančan, ki je sredi pomladi prevzel vodenje kanarčkov, je napravil tisto, kar je nameraval. Čeprav so ga pričakali dvomi, nenazadnje je bilo to njegovo prvo trenersko delo v 1. SNL po slabih 16 letih, je verjel v svoje sposobnosti. Z njimi je navdušil koprski kolektiv in z imenitnimi rezultati dal vedeti, kaj vse še zmore. S kanarčki v prvenstvu sploh še ni izgubil, v pokalu mu je do lovorike zmanjkal le en korak, najbolj pa je vesel, da se bodo na Bonifiki znova igrale evropske tekme.

Ker pa v nogometu ni vse rožnato, nekdanji selektor Slovenije pa je znan po tem, kako noče molčati ob krivicah ali neprijetnostih, ko se mu mečejo polena pod kolena, se je izkušeni strateg, ki je v karieri spravil do zvezdniškega staža ogromno obetavnih igralcev, hkrati pa v Sloveniji in Srbiji popeljal varovance do državnega naslova, v Sobotnem intervjuju posvetil tudi manj priljubljenim tematikam trenerskega dela.

Spregovoril je tudi o grozljivi izkušnji, ki jo je doživljal pred štirimi leti v Bolgariji in mu je dala misliti. Po njej je marsikaj spremenil v življenju, se še vedno ukvarjal z nogometom, le da v drugačnih vlogah, sodeč po tem, kar je po vrnitvi na trenerski stolček prikazal v Kopru, pa še vedno poseduje imenitno znanje, s katerim lahko dela razliko v slovenskem nogometnem okolju. Zato že z nestrpnostjo čakamo začetek nove sezone, ki jo bo lahko začel tako, kot želi vsak trener. S popolnim zaupanjem in podporo vodstva ter daljšimi tehtnimi pripravami.

Konec marca je prvič vodil Koper v boju za prvenstvene točke in na Bonifiki z 1:0 premagal Muro. To je bila njegova prva tekma, ki jo je vodil v 1. SNL po letu 2009. Foto: Aleš Fevžer

Kako je bilo po zares dolgem obdobju znova voditi slovenski prvoligaški klub?

Moram priznati, da je bilo kar naporno. Bolj, kot sem pričakoval. Ritem v Kopru je bil naporen in neizprosen. Tekme smo igrali skoraj na vsake tri dni, vzporedno pa sem moral spoznavati ekipo, jo pripravljati na izzive, hkrati pa jo tudi poskušal spočiti in z njo dosegati želene cilje. Tako me je v kratkem obdobju čakalo veliko izzivov.

V Koper ste prišli kot izkušen trener, ki je deloval že v številnih državah po vsem svetu. Kako je sploh priti v novo okolje, kjer ne poznaš večine nogometašev? Prepoznate takoj tiste, ki se vam poskušajo "prilizovati" in pri tem niso najbolj iskreni?

Vse doživiš. Izkušnje pač naredijo svoje. Tako prepoznaš namere marsikoga. Ne samo tistih, ki ste jih omenili, ampak najdeš tudi tiste, ki držijo fige v žepu. Tiste, ki so okrog kluba in komaj čakajo, da se spotakneš. Komaj čakajo, da narediš napako, da bi lahko potem imeli neko besedo. A dobro, to je vse sestavni del nogometa.

Z izkušnjami kar dobro prepoznaš namere posameznikov, so pa seveda prisotne tudi situacije, ko te ljudje presenetijo na dober način. In tega sem doživel v Kopru zelo veliko. Moraš pa biti kot trener pozoren prav na vse, saj se zavedaš, kako se lahko zadeve hitro obrnejo v nepravo smer.

Ste pričakovali takšno delo v Kopru?

Sem. Zgodilo se je tako, kot sem pričakoval. Seveda sem imel svoje apetite, svoje poglede na nogomet, a sem jih moral prilagoditi danim razmeram.

Ritem v Kopru je bil naporen in neizprosen, a je z veseljem našel čas tudi za skupinske fotografije z mladimi ljubitelji nogometa na Primorskem. Foto: Aleš Fevžer

Z uspešnostjo rezultatov ste prepričali marsikoga, s svojim delom in profesionalnostjo pa prvega moža koprskega kluba Anteja Guberca, ki je še danes počaščen, da lahko v tako ostri konkurenci z najboljšimi slovenskimi klubi računa na vaše trenerske usluge.

V prvi vrsti bi se rad za svoj prihod v Koper zahvalil Safetu Hadžiću, potem pa seveda tudi športnemu direktorju in predsedniku kluba, ker sta mi ponudila priložnost in verjela v moje kakovosti. Čeprav vem, da je bilo ogromno podtikanj, tako da so se pojavljale prepreke, saj je o meni krožilo veliko drugačnih mnenj, sem vesel, da sta ostala stabilna in vztrajala pri svojem. Odločila sta se tako, kot sta želela.

Pravite, da je bilo ogromno podtikanj?

Veliko je bilo tega, a sem enostavno ostal miren. Edini pravi način, s katerim lahko odgovoriš na takšna podtikanja, je vselej rezultat. Osredotočal sem se le nanj. In mislim, da je bilo kar uspešno.

Če bi upoštevali samo tisto obdobje, ko ste vi vodili Koper, kanarčke ste v dveh mesecih vodili na 11 prvoligaških tekmah in treh pokalnih, bi bili kanarčki celo državni prvaki. Suvereno bi osvojili prvo mesto!

To je res fantastičen rezultat. Dobro vem, koliko točk je Koper ob mojem prihodu zaostajal za Olimpijo in Mariborom (16 in deset, op. p.). In takrat celo za Bravom (štiri točke). Nato smo se zelo približali vrhu, na koncu za Mariborom zaostali le točko, pet točk pa imeli prednosti pred Celjem. To je res lep rezultat.

Če bi upoštevali le obdobje, ko je Slaviša Stojanović postal trener Kopra, zgodilo se je tik pred 27. krogom 1. SNL, bi kanarčki osvojili naslov prvaka! Kanarčke, ki so nato odigrali še zaostalo tekmo 25. kroga s Celjani, je na 11 tekmah popeljal do kar 25 točk! Drugi bi bili Celjani (22 točk na 11 tekmah), tretja Olimpija (17 točk na desetih tekmah), četrti Maribor (16 točk na desetih tekmah), prepričljivo zadnja pa Mura (dve točki na desetih tekmah). Foto: Jure Banfi

Ste zadovoljni z opravljenim?

Seveda, cilj je dosežen. Po koncu prvenstva je bilo v Kopru veselo, vsi smo bili zadovoljni z opravljenim. Zlasti s tem, kako suvereno smo se uvrstili v Evropo. Sprva smo se borili za četrto mesto, nato pa končali kot tretji. Imeli smo tudi nekaj smole. Če ne bi proti Mariboru prišlo do nespametne 11-metrovke, bi lahko razmišljali celo o drugem mestu.

Je pa tako, da sem se skozi kariero nekaj naučil. Včasih kakšno tekmo zmagaš, pa si to niti ne zaslužiš, včasih izgubiš, pa si tega tudi ne zaslužiš, včasih si slabši zaradi napak sodnika, včasih pa lahko zaradi njih zmagaš. So plusi in minusi, a na koncu se v nogometu vse dobro premeša in si tam, kjer si si to tudi zaslužil. In to je to.

Slovenija je na trenutek, da boste znova opravljali delo trenerja v 1. SNL, čakala kar 16 let! Zakaj ste izbrali Koper? Kaj ima ta klub, česar niso imeli drugi v Sloveniji, da vas je prepričal?

Bili so pač konkretni.

Torej so vas prepričali s financami?

Ne, ne. Bili so konkretni v svoji želji. Finance tu sploh ne igrajo nobene vloge. Prej so že bila določena zanimanja, marsikaj je bilo v zraku, a je vselej kdo od zunaj poklical in mu je uspelo prepričati vodstvo kluba, da je potem posel z menoj padel v vodo. Manjkala je ta konkretnost. Mene pa to zelo moti. Ko vidim, da na drugi strani ne obstaja res velika želja, se obrnem in grem.

Je bilo tokrat drugače tudi zaradi Safeta Hadžića, vašega dolgoletnega sodelavca, ki deluje v Kopru že nekaj let?

Da. Safet je bil pobudnik vsega. Tu ni neke velike filozofije.

S Safetom Hadžićem, nekdanjim nogometnim sosedom iz Štepanjskega naselja, je sodeloval že kot selektor slovenske reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

Kaj pa Maribor ali Olimpija? V zadnjem desetletju so se od časa do časa pojavljala namigovanja, takšne in drugačne govorice, da si vas želijo tudi v Stožicah oz. Ljudskem vrtu.

Nikoli ni bilo nič konkretnega, nič neposrednega. Vedno me je spremljal občutek, da mi je po tem, ko je bilo treba priti do konkretnosti, nekdo nastavil oviro ali pa vse skupaj ustavil. Potem sem se raje odločil, da grem poiskat srečo drugje.

V 1. SNL niste vodili kluba vse od leta 2009. Če ni šlo z največjima kluboma, Olimpijo in Mariborom, ni manjkalo veliko, da bi leta 2022 znova sedli na trenerski stolček Domžal. Kluba, na katerega vas veže veliko lepega, saj ste z njim dvakrat postali prvaki.

Res je. Takrat smo se kar nekaj časa pogovarjali o tem, da bi prevzel domžalsko ekipo kot prvi trener. Bili smo že dogovorjeni, a se je vse skupaj tik pred zdajci spremenilo. Še danes se spominjam dneva, ko sem prišel v klub z željo, da se dokončno dogovorimo, a mi je bila potem ponujena vloga svetovalca predsednika. Potem sem videl, kam pes taco moli, in rekel, dobro, ni težav. Želel sem pomagati Domžalam, dal sem obljubo predsedniku Oražmu. Nato sem opravljal to vlogo. Resno sem jo jemal, ljudje pa mene ne. Tako je bilo vse na nek način trivialno.

Sem pa nekaj tednov po tem, ko sem se dogovoril s predsednikom Oražmom, prejel dve res konkretni ponudbi iz tujine, a sem ju zaradi dane obljube predsedniku zavrnil, čeprav nisem z Domžalami podpisal nobenega dokumenta. Še danes si očitam, da sem takrat naredil napako. Nikoli pozneje namreč nisem več prejel tako mikavne ponudbe. V takšnem obsegu in s tako ugodno finančno vsebino.

Kateri ponudbi pa ste takrat zavrnili? Ali to še vedno ostaja poslovna skrivnost?

Lahko povem le to, da en klub prihaja z Balkana, drugi pa iz Savdske Arabije. To se je dogajalo tik pred tem, ko se je v Savdski Arabiji zgodil popoln nogometni razcvet. Prejel sem zelo konkretno ponudbo od uglednega kluba, a sem enostavno zaradi obljube ostal v Domžalah.

Slaviša Stojanović se je vpisal v zgodovino domžalskega nogometa kot edini strateg, ki je nogometaše v rumenem popeljal do državnega naslova. To je storil kar dvakrat. Pozneje je proslavljal državni naslov še v Srbiji s Crveno zvezdo. Foto: Aleš Fevžer Torej vas je ta domžalska zvestoba popeljala v slepo ulico? Ste preveč verjeli v staro ljubezen?

Na žalost je bilo tako. Enostavno sem hotel Domžalam povrniti za vse, kar so mi dali in omogočili v karieri. Mislil sem, da se je med nami spletla neka trdna vez, a ni bilo ravno tako.

Torej ni bila to ravno rumena družina v pravem pomenu besede?

Žal ne.

Na Obali je očitno povsem drugače. S svojim prihodom ste navdušili zlasti predsednika, ki nam je slikovito opisal, kako se je po vašem prihodu začel drugače obnašati celo hišnik, kaj šele nogometaši Kopra.

Ne vem, kako je bilo v klubu prej, lahko pa še enkrat poudarim, da imam veliko izkušenj. V karieri sem dal skozi veliko različnih lig in držav. Deloval sem v okoljih, kjer vladajo drugačne miselnosti, prav povsod pa vendarle velja ena stvar. To je odnos do sodelavcev. Do ljudi in posla. Odnos do nogometa, do klubskega predsednika, če hočete. Praktično do vseh v klubu. Tukaj ne moreš ničesar izigravati ali se pretvarjati. Tu se vidi, ali si ali nisi. Če ne pokažeš pravega odnosa, se slej ko prej pojavijo težave.

Zasluge za uspeh koprskega kluba, ki bo po treh letih znova zaigral v Evropi, gredo tudi Oliverju Bogatinovu, ki ga je Slaviša Stojanović nasledil na trenerskem položaju. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Ste ob prevzemu položaja trenerja pri Kopru izmenjali misli z vašim predhodnikom Oliverjem Bogatinovom?

Ne. V vseh teh letih sva sicer zgradila dober odnos. Velik del zaslug, kar se tiče uspešne sezone Kopra, gre tudi njemu. Zbral je veliko točk in prišel daleč v pokalu. Dobro je selekcioniral in vodil ekipo, s tem pa mi je zelo olajšal delo. Veliko zaslug za uspehe Kopra gre njemu.

Športni direktor Ivica Guberac je ocenil, kako bi lahko Koper pod vašim vodstvom pokazal še več, kot je pod taktirko Bogatinova. Sodeč po rezultatih ga občutek ni varal. Kakšno pa je vaše sodelovanje s športnim direktorjem?

Slišiva se na dnevni ravni in veliko govoriva o tem, kaj bi bilo najbolje za klub. Iščeva najboljše rešitve v danem trenutku. Ko nastopijo neke vrste uspehi, jih filtrirava in poskušava potegniti ven tisto, kar je pametno, tisto, kar ni najbolje, pa spremeniti. Pomembno je, da vse odločitve sprejemava skupaj.

Predsednik koprskega kluba Ante Guberac, sicer tudi oče športnega direktorja Ivice Guberca, že dlje časa sodeluje s Safetom Hadžićem. Ta se je v preteklosti preizkusil v različnih vlogah, nekaj časa je tudi vodil kanarčke, nato pa podal klubskemu vodstvu idejo, da bi na vroči stolček pripeljali Slavišo Stojanovića. Ideja je naletela na plodna tla. Foto: Aleš Fevžer

Poletni prestopni roki so vselej pestri. Razmišljate v smeri, da bi vrzeli v koprski ekipi zapolnili zlasti s slovenskimi nogometaši in povečali odstotek domačih igralcev?

Trudimo se v tej smeri. Želeli bi vključiti čim več slovenskih nogometašev, kvalitetnih slovenskih igralcev, da ne bo pomote. Moram pa poudariti, da ni dovolj, da jih vključiš v ekipo samo zaradi tega, ker so domači. Če se ne morejo pohvaliti z dovolj visoko kakovostno ravnijo, je nespametno, da so poleg.

Žal pa se zavedam, kako težko jih je privabiti k nam. V Sloveniji je kar nekaj klubov, ki so finančno dosti močnejši od nas in lažje privabijo tako kakovostne igralce v svoje vrste. Zaradi tega imamo težave. Ni nam lahko. Zavedamo se, kakšen je naš proračun, kakšnega pa imajo ostali. Zato poskušamo vselej narediti najboljše, kar je mogoče, v naših okvirjih. Ti pa so žal omejeni. Tako poskušamo največkrat najti okrepitev doma, sicer pa se moramo ozirati drugam.

Zdaj je na nogometni tržnici prost Josip Iličić. Bi ga sprejeli v Koper?

To je zelo odprta in zelo zanimiva možnost. Josipa dobro poznam, nenazadnje sem bil tudi njegov selektor. Zagotovo nam lahko ogromno pomaga, je pa to seveda stvar dogovora.

Velikan slovenskega nogometa Josip Iličić je nedavno zapustil Maribor. Pri 37 letih išče novega delodajalca. Bi ga lahko našel na Obali, kjer je pred davnimi leti že nabiral izkušnje pri takratnem drugoligašu Bonifiki? Foto: Guliverimage

Iličić, eden najboljših slovenskih nogometašev tega stoletja, je star že 37 let. Torej za vas ne velja delitev igralcev na stare in mlade, ampak na dobre in slabe?

Saj me poznate. Ima pa Koper, kar se tega tiče, že tako splošno gledano mlado ekipo. Na nekaterih tekmah smo bili tudi najmlajša ekipa. To so dejstva.

Glede odhodov je svojega prek socialnega omrežja potrdil Denis Popović. Je torej dokončno zapustil Bonifiko?

Čeprav sta pred zadnjo tekmo opravila pogovor in odprla nekatere stvari, se je očitno odločil za odhod. Opravljal je pomembno delo za ekipo. Veliko mi je dal kot trenerju. Zato ga bom vsekakor še poklical, da vidiva, kako naprej. Če pa se je dokončno odločil za to, že ima svoj razlog.

Kdo vse pa bi lahko še zapustil Koper?

Tega še ne vemo. Za nekatere igralce obstaja kar nekaj resnih ponudb. Bomo pa videli, kaj je v tem trenutku najprimernejše za prodajo, kaj pa ne. Ne more vsak zapustiti kluba za vsako ceno.

Nogometaši Kopra so si z uspešnimi predstavami v sezoni 2024/25, v kateri so zaostali samo za Olimpijo in Mariborom, dvignili tržno vrednost in zanimanje drugih klubov. Foto: Aleš Fevžer Za kapetana Maja Mitterdorferja vlada zanimanje tudi v drugih slovenskih klubih.

Kar se tiče njega, ima nekaj ponudb tudi iz tujine. Oba osrednja branilca jih imata in nekateri na drugih igralnih mestih tudi.

V najboljši enajsterici prvenstva se je v izboru SPINS XI izmed vaših varovancev znašel en igralec. To je mladi francoski branilec Ahmed Sidibe.

Predstavlja prijetno presenečenje. Koper mu je ponudil izjemno priložnost. V Slovenijo je prišel iz nižje francoske lige, dobil priložnost in jo zagrabil z obema rokama. V klubu so mi povedali, da je, ko so ga prvič gledali v živo v Franciji, igral še na položaju zadnjega zveznega igralca. Ko je prišel v Koper, se je nato ustalil kot branilec. Tudi on ima nekatere ponudbe, a bomo videli, kaj je dobro zanj in za klub. To je področje klubske politike, zagotovo pa bi najraje videl, da ostane, saj je zelo kakovosten igralec.

V preteklosti, od tega je imela veliko koristi tudi slovenska reprezentanca, je veljalo, da je koprski nogometni bazen, poln mladih in obetavnih imen, ki bi znala trkati na vrata prve ekipe in predstavljati dodano vrednost. Kako je zdaj s tem?

Koper z okolico je imel vedno ogromen potencial. Bil je poln nogometnih talentov. V zadnjem obdobju tega ni toliko kot v prejšnjih letih. Vsi malce boljši so odšli. Ali so jih privabili drugi klubi iz Slovenije ali pa so šli čez mejo. Trenutno stanje glede tega tako ni ravno bleščeče. Upamo pa, da se v čim krajšem času spet razvije v nekaj, kar bi pomagalo Kopru.

Slaviša Stojanović si želi, da bi lahko Koper v prihodnosti znova računal na številne nogometne talente, ki jih je bil vedno poln koprski bazen. Eden zadnjih večjih talentov, ki je zapustil to okolje, je bil 16-letni Arman Durmiši. Za veliko odškodnino, Koper naj bi lani zaslužil kar okrogel milijon evrov, se je mladi up kanarčkov preselil k Juventusu, nato pa oblekel dres mlajših albanskih reprezentančnih selekcij. Foto: Jure Banfi

V prvenstvu vam je šlo imenitno, še vedno s Koprom sploh niste izgubili, ko ste se potegovali za točke. Edino črno točko predstavlja izkušnja iz finala pokala, kjer ste doživeli polom proti Celju (0:4) in po nemoči spominjali na Inter v finalu lige prvakov proti PSG (0:5).

Nekako tako kot Inter sem se počutil tudi sam v finalu pokala (smeh, op. p,). Zato sem čutil določeno olajšanje, ko sem spremljal finale lige prvakov, saj mi je bilo vse podobno.

Kar se tiče finala pokala, pa mi je bilo v vsakem primeru težko trikrat v dveh tednih igrati s tako kvalitetno ekipo, kot je Celje. Poskušali smo biti vselej na primerno visoki ravni. Dvakrat smo dobro funkcionirali, tretjič pa ni šlo. Celje je to tekmo odigralo vrhunsko. Bili so boljši v vseh segmentih igre. Nikakor nam ni uspelo vzpostaviti svojega sistema. In temu primeren je bil rezultat.

Albert Riera je edini strateg, ki je premagal Slavišo Stojanovića kot trenerja Kopra. V finalu pokalnega tekmovanja je v Stožicah nadigral Ljubljančana in popeljal Celje do visoke zmage s kar 4:0. Dvoboj je nato žal postregel s tretjim polčasom ... Foto: Aleš Fevžer

Je bila to nemoč, kakršne niste v trenerski karieri občutili že dolgo?

Ni bilo prijetno. Po treh golih zaostanka sploh ni bilo več ne recepta ne ideje, kako vse skupaj obrniti. Malo me je zabolelo, ker smo prva gola prejeli po naših individualnih napakah. Preostala gola sta bila plod celjskih izigranih akcij. A to seveda ne zmanjšuje vrednosti celjskih zadetkov.

Po finalu pokala se je celo bolj kot o imenitni predstavi Celjanov, ki so razorožili vaše moštvo, govorilo o izpadih in nešportnem obnašanju, kjer je prednjačil trener Celja Albert Riera, hude kazni pa so prejeli tudi nekateri vaši sodelavci, zlasti pomočnik Savo Pavičević in športni direktor Ivica Guberac.

Kar se tiče trenerja Celja, je po tekmi v tunelu prišel do mene in sva se pogovorila v normalnem tonu. Z njim nisem imel osebno nikoli konfliktov. Preveč sem izkušen, da bi se pustil zaradi česa takega zavesti. To pa seveda ne pomeni, da nisem tudi sam impulziven, a se znam brzdati.

Na tej tekmi so šle stvari čez mejo. Čas je, da vsi pokažemo in opozorimo na težavo. Tisti, ki so za to odgovorni, naj jo poskušajo kanalizirati, da se ne bo razširila. Naš cilj mora biti, da bomo vsi spoštljivi do drugega. Do lige in do igralcev, ki nastopajo v njej.

Slaviša Stojanović in Albert Riera sta se v končnici sezone 2024/25 pomerila v kratkem obdobju kar trikrat. Trenerju iz Slovenije se je bolj smejalo v prvenstvu, nekdanjemu asu španskega nogometa pa v pokalu. Foto: Jure Banfi

Nešportno obnašanje in določeno nervozo je bilo v finalu pokala zaznati pri obeh finalistih.

To je bila tretja tekma med Koprom in Celjem v 14 dneh. Tenzije so se začele dvigovati že na prvi tekmi in nato še na dvoboju v Celju, potem pa je vse skupaj počilo v trenutku, ko bi bilo najbolje, da se tekma v prijetni atmosferi odpelje v drugo smer. Škoda.

Pred Koprom ste nazadnje delovali v klubskem nogometu leta 2021 v Bolgariji pri Levskemu. Ste v vseh teh letih, odkar niste več opravljali trenerskega poklica, začeli dvomiti v vaše sposobnosti in domete?

Ne, nisem dvomil vase. Drugi so verjetno ves čas, sam pa ne. Drugi imajo verjetno pomisleke z različnih vidikov, a je glede mene tako, da sem v zadnjih treh letih delal in sodeloval s trenerji, klubi, zvezami in reprezentancami. Vase nisem nikoli dvomil.

Zagotovo pa sem čutil dolgo pozitivno tremo, kako bo vse skupaj videti po 15 letih v Sloveniji. Marsikaj se je medtem spremenilo, a mi je lepo voditi Koper. Hitro sem povezal stvari v domačem okolju, kjer ti je nenazadnje veliko lažje, saj lahko delaš v domačem jeziku. Srečuješ pa tudi ljudi, ki so ponekod še vedno isti v klubih. Ali pa so med funkcionarji njihovi sorodniki ali nasledniki. Nekatere stvari se še niso povsem spremenile.

Kaj bi izpostavili glede sprememb?

Nogomet je medijsko gledano zelo napredoval. Tekme se spremljajo dosti pozorneje, tekme na televizijah popestrijo studii in analize, pojavile so se tudi oddaje. Medijska podpora je krasna, po drugi strani pa me moti veliko število tujcev v ligi. Za moje pojme je odločno preveliko, pri vsem skupaj pa mi je najbolj žal, da niso vrhunske kakovosti.

Dobro, med njimi se najdejo kakšni igralci, ki so dobri, resnično vrhunskih, kot so bili včasih, pa ni več. Včasih, v začetku 90. let prejšnjega stoletja, smo imeli odlične tuje igralce, ki so imeli izkušnje še iz prve jugoslovanske lige, pa tudi pozneje so številni igrali vidno vlogo. Denimo Hrvat Dario Zahora, ki je bil prvi strelec slovenskega prvenstva.

Slaviša Stojanović je v šampionskih Domžalah v sezoni 2007/08 sodeloval tudi s hrvaškim napadalcem Dariom Zahoro, ki je bil takrat najboljši strelec prvenstva. Foto: Aleš Fevžer

Zakaj pa v 1. SNL ni toliko Slovencev, kot bi si jih želeli? Kako jih privabiti, da bi jih bilo več v slovenskih prvoligaških klubih? So tisti, ki izstopajo iz povprečja, postali preveč požrešni pri finančnih zahtevah?

Žal se dogaja približno tako, kot sem pred leti izkusil na Kitajskem. Tam je veljalo pravilo šestih obveznih domačih igralcev, vsi drugi pa so bili lahko tujci. Ali pa v Belgiji, kjer je potem šest domačih igralcev prosperiralo na osnovi tujcev. No, potem se je začela prava borba za domače igralce, ki so začeli prikazovati vedno večje zahteve. Večje številke. Želeli so vedno več denarja in hoteli take pogodbe, da jih nekatere ekipe niso mogle sprejeti. In so se začele razlike med klubi. To se dogaja tudi pri nas.

Kar se tiče pritiskov, vam v karieri z njimi ni bilo postlano z rožicami. Še pomnimo, kakšne strese ste doživljali ob vodenju slovenske izbrane vrste.

Takrat je bilo resnično najhuje. Takrat je bilo neznosno, a se ne mislim več ponavljati.

So morda pri podtikanjih, ki ste jim bili znova priča v Kopru, prisotne enake osebe kot denimo takrat?

Prav možno, da je vpleten še kdo, ki je bil del zgodbe pred 13 in 14 leti. Naravnost fascinantno mi je, čeprav nisem bil trener v slovenskem prvoligaškem nogometu že 15 let, da obstajajo v Sloveniji določene interesne skupine, ki skrbijo bolj zase, pri tem pa nimajo pardona za druge. To me res čudi. A tako pač je.

V bogati trenerski karieri je okusil tudi delo v belgijskem nogometu. V sezoni 2014/15 je vodil Lierse. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Večkrat ste poudarili, kako so vas v tem obdobju bolj spoštovali v tujini, kjer ste doživljali večje časti zaradi vsega, kar vam je uspevalo v karieri. Denimo v Srbiji zaradi zaslug pri vodenju Crvene zvezde ali pa Bolgariji, kjer ste svojčas nizali dobre rezultate z Levskim.

To žal še vedno drži. Pred kratkim sem bil prisoten na prijateljski tekmi med Srbijo in Bolgarijo, ko sta igrali reprezentanci do 21 let. Na obeh straneh so bili znani obrazi, s katerimi se poznam. Tako je prišlo do spoštovanja vrednih srečanj z vsemi. Od igralcev in zdravnikov pa vse do tistih, ki skrbijo za podporo ali varnost reprezentantov. To je res lep občutek, ko veš, da te nekdo ceni. Da ceni tvoje delo in dobiš takšno povratno informacijo.

Spraševali so me, kdaj se bom zglasil v Beogradu ali Sofiji. Tako ti je lepo pri srcu, ko vidiš, da je tvoje delo ovrednoteno. Pa čeprav sem naredil dosti manj kot v Sloveniji, kar je pravzaprav največja ironija.

Na delu ste tako spremljali mladi reprezentanci iz držav, s katerimi bi lahko imel Koper nenazadnje opravka tudi v Evropi.

Tudi v tem pogledu sem videl razliko. Občutil sem, kakšna energija vlada v Srbiji in Bolgariji okrog tega, kdo se je uvrstil v Evropo, kakšna pa pri nas. Koliko je to veselja, pompoznosti. Ali pa v Bosni in Hercegovini ter še nekaterih bližnjih državah, če se osredotočimo na ta del Evrope. No, kar se tiče Slovenije, je tega pri nas bistveno manj. Z danes na jutri se že vse pozabi.

Pričakoval sem, da bodo v Kopru glede tega storili kaj več zlasti na ravni mesta, a tega nisem dočakal. Pri nas je vse bolj rezervirano. Kot da je vse povsem normalno. A ni. To ni nekaj samoumevnega, za to se moraš potruditi in nekaj pokazati. Moraš pokazati znanje.    

Varovance bo prvič po poletnem premoru pozdravil 12. junija. Pet dni pozneje bo Slaviša Stojanović na žrebu v Nyonu že izvedel ime tekmeca v prvem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo. Foto: Aleš Fevžer Bliža se trenutek, ko boste po res dolgem času vodili slovenski klub v Evropi.

Res je. Prav veselim se že te izkušnje. Že dolgo je nisem imel s slovenskim klubom. Prihaja poseben izziv za vse nas, naš cilj pa je jasen. Želimo postaviti Koper na evropski zemljevid.

Kako pa bo sploh tekmovati v naslednji sezoni? Tudi Olimpija, Celje in Maribor in verjetno še kdo drug odkrito načrtujejo in napovedujejo boj za najvišja mesta v prvenstvu.

Težko bo. A to je že znana zadeva. Vse ekipe si želijo biti v vrhu, mi pa jim želimo biti konkurenčni. Najmanj to. Potem pa bomo videli, kam nas lahko to pripelje. Je pa še vprašanje, s kakšno ekipo bomo šli naprej. Kdo bo ostal in kako se bomo znašli. To bo res zanimiva sezona.

Kako dolgo pa nameravate voditi Koper?

Vse je odvisno od rezultata. Za zdaj nam uspeva. Za zdaj kaže vse na to, da bomo v naslednjo sezono vstopili zelo motivirani in poizkušali dvigniti prestave še na višjo raven. To me zadovoljuje.

Ujeli smo vas v kratkem, zaradi tega pa še toliko dragocenejšem obdobju poletnega počitka. Kdaj pa se za vas in Koper znova začenja zares?

Priprave na novo sezono bomo začeli 12. junija. Takrat se bomo zbrali, nato opravili uvodni trening, potem pa se počasi usmerili proti Evropi, saj bomo že 17. junija izvedeli ime tekmeca. Stiskali bomo pesti, da bi dobili čim lažjega tekmeca, čeprav je po drugi strani res, da danes ni več enostavnih tekmecev. Sploh kar se tiče klubov iz Balkana. Tam ni lahkih gostovanj.  

Nogometaši Olimpije so v prejšnji sezoni postali slovenski prvaki, v Evropi pa so najbolj navdušili z zgodovinsko zmago v Stožicah, ko so pomendrali Rijeko kar s 5:0. Rečani so pozneje presenetljivo na Hrvaškem osvojili dvojno krono, do tega podviga pa jim je pomagal tudi slovenski reprezentant Dejan Petrovič. Foto: Filip Barbalić/www.alesfevzer.com

Slovenski klubi so v sezoni 2024/25 dokazali, da se zmore tudi v Evropi priti zelo daleč.

Olimpija je to pokazala, Celje pa še toliko bolj. To je dokaz, da se v Sloveniji dela dobro. In tega se moramo tudi zavedati. To moramo zdaj še bolj potencirati. Ne smemo biti preveč skromni. Žal pa se dogaja ravno to, saj vse prevečkrat držimo fige v žepu. Res je preveč tega, ko nekaterim, ki niso del te zgodbe in si ne želijo, da bi drugi dosegli kaj več, bruha ven škodoželjnost. Tako si sploh ne prizadevajo, da bi bilo vsem bolje. Kot da nočejo dojeti, da je, če je nekdo uspešen, potem lahko bolje tudi za drugega. Da je bolje za vse skupaj.

Vse to, kar ima zdaj Koper, v prvem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo bomo namreč nosilci, pa to, da lahko nekateri nastopijo šele v drugem krogu kvalifikacij, so nam omogočile druge ekipe s svojimi nastopi v Evropi. Da ne govorim tudi o finančnih sredstvih, ki so pripadla preostalim klubom 1. SNL zaradi evropskih uspehov Olimpije in Celja.

Zato mi je še toliko bolj žal, da še vedno obstajajo med nami tisti, ki drugače razmišljajo in so enostavno nič drugega kot škodoželjni.

Nogometaši Kopra želijo z dobrimi rezultati prebuditi zanimanje domačega občinstva in napolniti tribune Bonifike. Foto: Jure Banfi

Koper je v preteklosti že znal spominjati na nogometno mesto, kjer je vladala evforija in so bile tribune polne do zadnjega kotička.

V imenitnem spominu mi je ostala zlasti evforija, ko so Koprčani prihajali v višja tekmovanja. V obdobju prejšnje države še v medrepubliško ligo, pa potem drugo zvezno jugoslovansko. Spomnim se, kako je takrat gorela Bonifika.

Podobno je bilo v 90. letih prejšnjega stoletja, zlasti na njihovih lokalnih derbijih z Izolo. Stadioni so bili polni na eni in drugi strani. Žal mi je, da ni več tega. Zdaj moramo s svojimi rezultati spodbuditi občinstvo, da se vrne na stadion. Koprsko občinstvo ima rado nogomet in ga bo vedno tudi imelo. Mi pa moramo spodbuditi to, da se spet spravijo na stadion. Da se v mestu zgodi evforija.

Glede na rezultate, Koper je vendarle končal sezono kot tretji najboljši klub, sodeč po rezultatih v zadnjih desetih krogih pa je bil celo najboljši, bi si verjetno zaslužili večji obisk na domačih tekmah.

Malo čudno je, ko veš, kako je bilo s tem v Kopru v preteklosti. O tem tudi veliko razmišljaš, ko se sprehajaš po klubskih prostorih in vidiš, kako so na zidu izobešene fotografije s polnim stadionom, z evforijo 80. in 90. let, ko so navijači razvijali zastave enormnih dimenzij in stali na ograjah. Na slikah lahko občuduješ koridorje navijačev, ki prihajajo iz mesta na stadion. To pogrešam. Nogomet se vendarle igra za gledalce. Zato je tudi eden izmed naših ciljev, da to dvignemo.

Z beograjsko Crveno zvezdo mu je uspel pravcati podvig, saj je klub, ki je bil v resni finančni krizi, popeljal do naslova srbskega prvaka in s tem prekinil dolgoletno prevlado Partizana. Navijači rdeče-belih ga zato še danes zelo spoštujejo. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Bili ste vajeni delovati v okoljih, kjer je bilo prisotno drugačno navijaško zaledje, kjer so bile tribune, zlasti s tistimi najbolj gorečimi privrženci, vedno polne. Denimo pri Crveni zvezdi ali pa Levskemu.

To je ta privrženost, ki ti po svoje godi, lahko pa je včasih tudi zelo neprijetna, odvisno od rezultatov. Ko so prisotni dobri rezultati, je to takšna podpora, da si lahko sam pri sebi rečeš, kako končno veš, zakaj si trener. Ali pa si igralec reče, zdaj vem, zakaj sem igralec. Takrat se zelo lepo počutiš. Ko pa je obratno in so rezultati slabši, pa niti ni najprijetneje (smeh, op. p.).

Kar se tiče neprijetnosti, smo pred leti zaskrbljeno spremljali novice o šibkosti vašega zdravja, ki se je tako poslabšalo, da so vas sprejeli v Sofiji na intenzivnem oddelku. Kako je zdaj z vašim zdravjem?

Odlično. Bom najraje kar potrkal na les (smeh, op. p.). Za zdaj je vse v najlepšem redu. Trudim se, da pri tem tudi ostane.

Zlasti srbski mediji so se pred štirimi leti, ko je vladala še pandemija koronavirusa, razpisali o tem, kako ste se po okužbi v Bolgariji borili za življenje in dlje časa ostali v bolnišnici.

Dobro, mogoče je bilo vse skupaj prikazano preveč hudo, a vseeno … Ni bilo enostavno, res ne, ni pa bilo spet tako hudo, kot se je dojemalo. Vem, kaj so bili pripravljeni zame narediti navijači, ljubitelji Crvene zvezde in tako naprej. Veliko mi jih je ponujalo pomoč. Enostavno sem prejel ogromno sporočil podpore, kar mi je ogromno pomenilo. Potem ti je veliko lažje. Največja podpora pa je bila seveda družina. To je to.

Zapleti, ki jih je doživljal po okužbi z novim koronavirusom, so spremenili njegov pogled na življenje. Foto: Aleš Fevžer

Kaj vse se je spremenilo v vašem življenju, ko ste po tako kriznih trenutkih zapustili bolnišnico?

Začel sem ceniti vsak trenutek življenja. Še bolj kot prej. Takrat dojameš, da v tem ostaneš sam in da so v življenju še mnogo pomembnejše stvari od nogometa. Vidiš, da so pomembnejše stvari od tega, da bi se vznemirjal zaradi neuspehov v nogometu ali pa zaradi nepomembnih zadev. Zaradi takšnih, ko si nekateri vzamejo pravico, da te poskušajo na vsak način degradirati.

Takrat sem dojel drugo plat življenja in si postavil drugačne prioritete. Takoj po tem, ko sem zapustil bolnišnico, nisem hotel takoj delati v nogometu. Imel pa sem željo, da bi se v prihodnosti še naprej dokazoval. Konec koncev ostaneš sam. Dokazuješ se v svojem poslu, sprejmeš neke odločitve in se poskušaš raje osredotočiti na življenjske stvari, ki so izjemnega pomena.

Torej trenersko delo v mirnem okolišu Kopra, ki ga opravljate od sredine marca, doživljate kot neke vrste zdravilo?

Začutil sem trenutek, v katerem sem se lahko v miru vrnil nazaj. Čeprav je bilo zelo turbulentno, da ne bo pomote, sem se lahko relativno v miru vrnil nazaj in poskušal zadostiti povsem enostavnim željam svojih nadrejenih. To je najpomembnejše. Upam, da še vedno gledamo enako na to stvar.

Strateg Primorja Milan Anđelković je postal najbolje ocenjeni slovenski trener v sezoni 2024/25 v glasovanju za SPINS XI. Zaostal je le za španskim stanovskima kolegoma. Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com

V izboru za najboljšega trenerja 1. SNL je zmagal Victor Sanchez, drugo mesto je osvojil Albert Riera, edini Slovenec, ki je prišel v ožji izbor za nagrado SPINS XI, pa je bil trener Primorja Milan Anđelković. Tudi edini Slovenec med tremi najboljšimi trenerji. Verjetno bi se na seznam uvrstili tudi vi, a ste v sezoni opravljali delo premalo časa, da bi konkurirali za izbor.

Seveda, to je retrospektiva celotne sezone, sam pa sem tukaj šele nekaj mesecev. Kar se tiče slovenskih trenerjev, bom povedal to, kar sem že velikokrat. Premalo se cenimo in spoštujemo. Tako mi med seboj, imamo pa tudi, bom kar iskren, premajhno podporo s strani medijev. Pa niti ne vem, zakaj je tako.

V zgodovini smo se lahko večkrat prepričali, kako so slovenski trenerji kar uspešni in da lahko dobro delujemo tudi v tujini. Na svetovno in evropsko prvenstvo je reprezentanco popeljal slovenski trener, pa tudi Maribor v ligo prvakov ali ligo Europa. Kljub temu se premalo cenimo, premalo pa je tudi podpore.

Naši rezultati se vsem zdijo samoumevni, rezultati nekaterih drugih pa se relativno hitro dvignejo na piedestal. Zaslužimo si enakovrednejšo obravnavo. To je tema, s katero bi se morali mediji bolj pozabavati. V Sloveniji imamo perspektivne trenerje, ki jim je treba dati priložnost. Pa tudi tiste, ki smo nekaj naredili v tujini, pravilnejše ovrednotiti. Naj bo to uravnoteženo.

Vas kaj zanima, kaj se dogaja glede trenerskega položaja pri prvaku Olimpiji?

Olimpija je klub, ki ima svoje principe, kriterije in načela. Če bi bil brez kluba, bi me morda to zanimalo, tako pa imam svoj klub, vodim Koper, Olimpija pa naj se ukvarja s svojimi idejami in težavami. To je stvar njihove politike.

Kakšno je sicer vaše mnenje o Victorju Sanchezu, ki je prejel priznanje za najboljšega trenerja sezone?

Pokazal je svojo kakovost. Že v svoji prvi sezoni v Sloveniji je bil najboljši. V nekaj mesecih, kakor mi je uspelo podrobneje spremljati dogajanje v ligi, je v svojem vodenju pokazal spoštovanje do slovenske lige. Je trener, ki je prišel v Slovenijo s svojo idejo in jo zaključil na najboljši mogoč način. Bil je prvak. To je stvar, za katero mu lahko le čestitaš.

Slaviša Stojanović se je kot trener Kopra z Olimpijo pomeril le enkrat in v Stožicah ostal nepremagan (1:1). Foto: Aleš Fevžer

Druga lovorika v Sloveniji, ki jo prejme zmagovalec pokala, je romala v roke še enega Španca, Alberta Riere. Ta je večkrat zbodel tekmece, tudi rojaka Sancheza, kako si ne upajo zaigrati napadalnejše, a tudi tvegano, s tem pa je trpela všečnost izvedbe.

Vsak ima svoj pristop. Vsak ima svojo pot, da pride do cilja. Seveda si želimo biti simpatični, igrati napadalno in všečno, a vsakemu to ne uspe. Vsak niti nima take ekipe, da bi lahko igral na tak način. Vsak ima svoj pogled na nogomet, različne pa so poti, sistemi in modeli igre, kako priti do rezultata. Naši nadrejeni si želijo rezultata, občinstvo si želi rezultatov in velikih tekem. Težko je zadostiti vsem, splošnega pravila pa ni.

Eni igrajo všečno, pa ne pridejo daleč, eni pa nevšečno vse do konca, pa so lahko uspešni. Seveda je pomemben rezultat, a se mi zdi, da je zelo pomembna tudi harmonija. Pomembna je kemija znotraj ekipe. Z njo smo lahko v Kopru zadovoljni. Podobno velja na srečo tudi za rezultate.

Se zdaj, ko spadate že med starejše in izkušenejše trenerje, kaj manj obremenjujete kot prej? Denimo v položaju, ko je rezultat 1:1 in se začne sodnikov podaljšek, vi pa potrebujete zmago?

Veliko manj se vznemirjam. Manj stvari si ženem k srcu, kar pa še vedno ne pomeni, da se sploh ne obremenjujem, vendar bistveno manj kot prej, izkušnje vendarle naredijo svoje. Pravzaprav vse življenjske situacije. Enostavno dozoriš in vidiš, za kaj se sploh še splača porabljati energijo, za kaj pa ne. So stvari, na katere ne moreš vplivati. Pomembno je le, da narediš pravilen naslednji korak.

V družbi predsednika Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića in generalnega sekretarja Martina Koželja Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Zaradi uspešnih rezultatov Kopra boste zagotovo v prihodnji sezoni pod drobnogledom javnosti, saj se bo slovenska nogometna javnost spraševala, ali lahko "neporaženi" Slaviša Stojanović zdrži na vročem stolčku tudi prihodnjo sezono. Glede na vse spremembe, ki vladajo med trenerji, in nepredvidljivost 1. SNL bi se to štelo že kot uspeh.

Dobro, to res ne bi bil noben podvig. Vendarle sem se že dokazal pri Domžalah, ko sem na položaju trenerja vztrajal šest let zapored, bil pa tudi konkurenčen v Evropi. Takrat smo igrali res dobre tekme v Evropi, a imeli smolo, da je takrat vladal še drugačen tekmovalni sistem. Tako smo dvakrat v kvalifikacijah izpadli proti močni postavi zagrebškega Dinama, v kateri je bil tudi Luka Modrić, a nismo dobili popravnega izpita. Premagali smo denimo tudi Stuttgart.

Škoda, da se na to pozablja. Ali pa na velike uspehe Maribora v ligi prvakov. Bolj bi morali ceniti pionirje slovenskega nogometa od 90. let naprej in se zavedati, v kakšnih pogojih smo takrat ustvarjali rezultate. Kot igralci in kot trenerji. Od reprezentance do Maribora prek Lyona in Gorice, ki je znala svojčas s 5:0 v gosteh premagati Köbenhavn. Domžale so pozneje premagale tako Freiburg kot West Ham. Nekaj se je torej zgodilo tudi prej. Še pred uspehi Celja in Olimpije.

Dajmo vendarle bolj ceniti te rezultate, ki so bili ustvarjeni v mnogo težjih pogojih kot zdaj. Poskušajmo jih ceniti. Če se ne bomo spoštovali med seboj, nas tudi drugi ne bodo. Potem pa se dogaja, da kakšen dober slovenski nogometaš, to zdaj karikiram, zapusti slovenski klub in gre v tujino za 200 tisoč evrov, kakšen podobne kakovosti iz Hrvaške pa za dva milijona evrov. To pove marsikaj. Premalo se cenimo, in to na vseh področjih.

Sportal Skakalni trener Bine Norčič po norveškem kaosu odkril novo dimenzijo v Švici

Sportal Goran Boromisa. Zagrebčan, ki ustvarja čudeže v Ljubljani.

Sportal Pravilna odločitev Ilke Štuhec

Sportal Če izpadejo iz prve lige, ne bo usodno, ga pa žalosti odnos občine do otrok

Sportal Lora Roglič Klinc: S tem ko pokažeš, da si ranljiv, si na nek način tudi vsemogočen

Novice Spotkast s Slavišo Stojanovićem: Marsikdo na Balkanu se zamisli, ko vidi, kaj uspeva Sloveniji