Samuraji z žogami namesto sabelj

Prvič brez Nakate

''Plavi samuraji'' so iz azijskega nogometnega povprečja izplavali konec 20. stoletja, ko so velikanski zneski znotraj japonskih profesionalnih klubov, ki so želeli zgraditi močno in spoštovano ligo, privabili marsikaterega zvezdnika. Večina je bila resda že v letih, ni pa manjkalo tudi številnih Brazilcev. Nekateri izmed njih so nato prevzeli japonsko državljanstvo in pomagali otoški državi do treh zaporednih uvrstitev na svetovno prvenstvo. Sanjska zgodba še traja, saj so si Japonci nastop na zaključnem turnirju največjega nogometnega tekmovanja priigrali tudi letos. Kvalifikacije so preskočili z neverjetno lahkoto. Na Japonskem sta v vlogi selektorjev bogato zapuščino in tople spomine pustila nekdanji brazilski zvezdnik Zico ter izkušeni sarajevski lisjak Ivica Osim, ki je moral zaradi težav z zdravjem sredi plodnega obdobja na klopi Azijcev predhodno zaključiti izkušnjo. Selektorja zadnje skupne jugoslovanske zasedbe na SP (1990 v Italiji) je zamenjal Takeshi Okada, ki za razliko od minulih izkušenj s SP – Japonsko je vodil leta 1998 v Franciji - ne bo mogel računati na pomoč Hidetoshija Nakate, všečnega zveznega igralca, ki je nastopil na vseh treh dosedanjih SP z japonsko udeležbo, a je pred nekaj leti obesil kopačke na klin in bo rojake na delu v JAR spremljal le kot gledalec. V oddaljeni deželi vzhajajočega sonca sta velik pečat pustila tudi dva Slovenca, dr. Zdenko Verdenik (trener treh različnih klubov) in nekdanji reprezentant Željko Milinovič, eden največjih obrambnih stebrov tedanje ''zlate'' Katančeve generacije.

Breme na ramenih Nakamure

V odsotnosti Nakate velja za prvega zvezdnika ''plavih samurajev'', vanj pa največ upov polagajo tudi zvesti (in premožni) navijači, ki bodo zagotovo napolnili ''japonski'' sektor tribun na južnoafriških štadionih, Shunsuke Nakamura. Enaintridesetletni zvezni igralec je spoznal čari in lepote italijanskega (Reggina), škotskega (Celtica) in španskega (Espanyol) nogometa, formo pred SP pa je stopnjeval v dresu japonskega prvoligaša Yokohama F. Marinos, kjer je delal družbo tudi kapetanu reprezentance Yujiju Nakazawi. V zvezni vrsti blesti tudi Keisuke Honda, ki je moskovskemu CSKA pomagal do četrtfinala lige prvakov, v Evropi pa si kruh služi le še nekaj posameznikov, denimo Makoto Hasebe (Wolfsburg), Takayuki Morimoto (Catania) in Daisuke Matsui (Grenoble, soigralec slovenskega branilca Boštjana Cesarja). Vsi ostali kandidati Okade so zapriseženi domačim klubom. Med njimi velja izpostaviti 30-letnega zveznega igralca Gamba Osake, Yasuhita Enda in leto dni mlajšega brazilsko-japonskega branilca Tulia (Nagoya Grampus). Ob pravem dnevu in znanem japonskem receptu, nepopustljivem ritmu in izjemni tekalni sposobnosti, so zmožni Japonci zagreniti življenje marsikomu. Tudi Danski, Kamerunu in morda celo Nizozemski.