Pomembno je tekmovati, še pomembneje pa je preživeti

Po dolgem času smo lahko spremljali sezono, v kateri so na cilj maratona pritekli vsi tekmovalci. Nihče ni omagal, nihče ni razglasil stečaja ali pa predčasno vrgel puške v koruzo, pač pa so vsi ob prečkanju ciljne črte prejeli simpatično nagrado za opravljen trud. Prejeli so licenco, ki ji je krovna nogometna zveza prižgala zeleno luč, s pomočjo katere bi lahko prvoligaško zgodbo nadaljevali tudi v prihodnji sezoni.

Vseh deset "maratoncev" se je v prvoligaško bitko podalo z ogromnim motivom, v nasprotju s prejšnjimi sezonami pa ni imel prav nihče vnaprej pripravljene zanke okrog vratu. To pa je nekaj, kar spodbuja zadovoljstvo. V zahtevnih časih, ko je zaradi gospodarskih razmer brezpredmetno stvari napovedati na dolgi rok, je največji uspeh že to, da vseh deset prvoligašev preživi sezono in si pri tem ne naberejo toliko dolgov, da ne bi mogli začeti naslednje. To je največja skrb, šele nato se začne razpredati o tekmovalnih ciljih.

Vsak klub ima svoje "angele", ki skrbijo, da nogometaši ne ostanejo lačni

Stanje seveda ni rožnato. Prav vsakemu klubu se lahko finančna konstrukcija hitro zalomi, še posebej če nepričakovano odidejo nekateri izjemno pomembni členi. Vsak klub ima svoje "angele", ki skrbijo, da nogometaši ne ostanejo lačni. Brez njih bi se pela drugačna pesem, ki je ne bi krasila prav prijetna melodija, končna razpredelnica z rezultati pa bi bila videti precej drugače. Takšnih klubskih vprašanj je ogromno.

Kaj bi se pripetilo s slabokrvno Olimpijo, če bi odšel Izet Rastoder? Kaj bi bilo s Koprčani, če bi se poslovil osrednji pokrovitelj, znan po radodarnosti? Kaj bi bilo z Velenjčani, najprijetnejšim presenečenjem prvoligaške sezone – to je prepoznal tudi selektor Srečko Katanec in v člansko reprezentanco vpoklical kar dva novinca, Rajka Rotmana in Ivana Firerja –, če bi poslovni rezultati premogovnikov zagnali še hujši alarm?

Gorica je življenjsko odvisna od pomoči Parme, brez katere ne bi mogla zadostiti potrebam prvoligaških udejstvovanj. Če postaneš odvisen od dobre volje drugega, pa je to vedno dvorezen meč. Tudi Zavrč je svojevrstna nogometna igračka bratov Vuk in njunega kapitala ... Veliko je torej vprašajev, ki pa se v tej sezoni na srečo niso pojavljali na naslovnicah. To prinaša hvaležen trend, ki bi ga veljalo posnemati tudi v prihodnje.

Bolje biti prvi na vasi kot pa med zadnjimi v mestu

Spomin na mukotrpna izživljanja nad ambicijami in socialno varnostjo igralcev Mure, Nafte ali Primorja (omenjenih klubov je seveda še več) je še živ. In še vedno boli, saj so pred očmi javnosti propadala imena, ki so imela v hierarhiji slovenskega klubskega nogometa visoko mesto. Njihov izbris z elitnega zemljevida je opozorilo, da se kaj podobnega ne ponovi v današnjih časih. Klubi so ga resno sprejeli.

Zato lahko razumemo nekatere izmed najboljših drugoligaških klubov. Preskok v prvo ligo bi jih lahko pahnil v drugačne plačilne dimenzije in zamegljeno realnost, kjer bi se izgubili, končna posledica pa bi lahko spominjala na tisto, ki so jo izkusili malce prej omenjeni klubi. Tega pa se vsi bojijo, zato se raje držijo gesla, da je bolje biti prvi na vasi kot pa med zadnjimi v mestu.

In skrb za preživetje je pomembnejša od tekmovalnih ciljev, kar povzroča ogromno jeze pri nogometnih navdušencih, ki se sprašujejo, zakaj klubi sploh nastopajo v drugi ligi, če kot prvaki nočejo napredovati. Zato, ker smo sredi obdobja, ko je pomembno tekmovati, a še pomembneje preživeti. Ni idealno, saj se rušijo mnoge vnaprej pripravljene logike, a poplava klubskih propadov je dala vedeti, da je prva liga postala preveč nevaren šport, da bi se ga kandidati lotevali z levo roko.

Slovenija je premajhna, da bi lahko vsi posnemali Maribor

Seveda bi želeli vsi postati Maribor, kar pa bodo še nekaj časa zgolj sanje. Maribor je poglavje zase in s svojim organizacijsko-poslovnim modelom bo še nekaj časa ostal osamljen pri vrhu. Vijolice so edinstven primer viteškega boja za svoje pravice, ki jim v slovenskem okolju nedvomno pripadajo, izborijo pa si jih lahko le s pomočjo dodatnega kapitala, dobljenega na krilih odličnih evropskih rezultatov in donosnih prodaj najboljših igralcev.

V Sloveniji se bodo težko rodili novi Maribori, bi bil pa že prvovrsten uspeh, če bi postalo prvoligaško okolje tako prijazno do novincev, da bi se zanj brez težav odločali tudi drugoligaši, ki se pred tem sploh še niso preizkusili med najboljšimi. Treba je zavestno odstraniti podobo strogega profesionalizma in priznati, da je Slovenija premajhna, predvsem pa podhranjena s finančnimi prilivi, da bi lahko vsi posnemali Maribor.

Lahko ga do določene mere, a morajo pri tem paziti, da jih ne ponese evforija, saj morajo ostati zvesti prvotnim finančnim okvirom. Če bi novinci zdržali pritisk – Krka in Zavrč imata že pozitivne izkušnje –, bi lahko v prvi ligi končno bolj odkrito spregovorili o tekmovalnih ciljih. Do takrat pa bo še vedno v ospredju skrb, ali bodo klubi sploh preživeli in prestopili ciljno črto.