Nejc Vidmar: Očitno potrebujemo brco v rit

In z obrambami, poleg ubranjene enajstmetrovke jih je zbral še kar nekaj, tudi najbolj zaslužen, da so Domžalčani izgubili samo z 0:1 in ostali nad gladino. Z realnimi možnostmi, da si na povratni tekmi v Beogradu priborijo zmago in napredovanje. Ljubljančan, ki šteje 26 let, brani v življenjski formi. V pretekli sezoni je poskrbel za rekord slovenske lige, nepremagan je bil kar 1.002 minuti, bil izbran za najboljšega vratarja sezone, se prebil do reprezentance in zdaj blestel še na uvodni evropski tekmi. Če kdaj, potem bi se morala želja po odhodu v tujino Ljubljančanu uresničiti zdaj, a o tem ne razmišlja. "Ne, s tem naj se ubadajo drugi. Jaz sem tukaj predvsem zato, da pomagam Domžalam," je povedal nogometaš s številko 41 na hrbtu, ki je po četrtkovi tekmi večkrat poudaril, da verjame v napredovanje.

Izgubili ste z 0:1, verjetno niste zadovoljni. Ne, ne moremo biti, a smo lahko vseeno optimisti. Drugi polčas nam je dal vedeti, da zmoremo. S takšno miselnostjo bomo šli v Beograd. Če bomo čez teden dni vso tekmo igrali enajst na enajst in tako dobro, kot smo v drugem polčasu, nam lahko uspe. Le verjeti moramo.

V Evropi ste izgubili še sedmič zapored. Kje je razlog za tako slabe mednarodne nastope? Ne vem. Iskreno, težko povem kaj pametnega. Na igrišču smo dali vse od sebe, je bil pa v prvem polčasu prisoten strah. Drugi polčas nam je dal vedeti, da zmoremo. Na drugem polčasu moramo graditi uspeh na povratni tekmi. Jaz verjamem, da nam lahko uspe. Vse bom dal od sebe, da nam uspe. Tokrat ste imeli vlogo kapetana. Ste zato ob polčasu tudi sami nagovorili soigralce? Seveda, poskušal sem pomagati soigralcem, predvsem tistim mlajšim, da se poberejo. Hotel sem jih prepričati, da še ni konec. Takrat so nas čakali še trije polčasi. Žal je bil potem začetek drugega polčasa katastrofalen za nas, a sem po tem na srečo ubranil enajstmetrovko in pomagal ekipi, da se je vrnila v igro. Škoda je le, da nismo zadeli.

Zakaj strah? Ne vem. Ves čas sem soigralce prepričeval, da nas ne sme biti strah, bodrili smo se med seboj, a pri vseh ni bilo tako. Ne bi izpostavljal nikogar, a dejstvo je, da moramo vsi verjeti v to, da nam lahko uspe. Vsi, od prvega do zadnjega. Ne vem, zakaj bi se bali. Danes smo dokazali, da lahko zmagamo.

Nič, zdaj moramo verjeti. Če se ozrem v preteklost – tudi lani smo prvo tekmo proti Astri izgubili z 0:1 pred domačimi navijači –, imam zdaj veliko boljši občutek, kot sem ga imel takrat. Verjamem, da lahko v Beogradu oba polčasa odigramo tako dobro, kot smo tokrat drugega.

Kaj je razlog za nelogičen zasuk poteka tekme v drugem polčasu, za to, da ste z igralcem manj nastopili veliko bolje? Ne vem, takoj po tekmi je težko najti vzroke. Najprej je treba analizirati, kaj smo v prvem polčasu delali narobe. Mislim, da si predvsem nismo upali igrati. Ne vem, zakaj, a vedno potrebujemo brco v rit, da se prebudimo. Tega si preprosto ne smemo več privoščiti.

S svojo predstavo ste verjetno zadovoljni. O sebi ne bi govoril. V prvi vrsti gledam na ekipo. Ker smo izgubili, seveda ne morem biti zadovoljen. Sem pa vesel, da sem ekipi pomagal obdržati priključek. Ko sem obranil enajstmetrovko, sem soigralcem verjetno vlil prepotrebno samozavest. Zato tudi smo tukaj. Da pomagamo drug drugemu. Škoda le, da nismo zadeli. Bomo pa v Beogradu. Pojdimo tja in naredimo preobrat!

Kaj vam je hodilo po glavi, ko ste takoj na začetku drugega polčasa ob zaostanku z 0:1 ostali brez izključenega soigralca, sodnik pa je še drugič pokazal na enajstmetrovko? V prvem trenutku sem si seveda mislil, da je vsega konec. Da se je podrlo vse, za kar smo garali v prejšnji sezoni. Že v naslednjem trenutku pa sem verjel, da ekipi lahko pomagam. Sam sebe sem prepričeval, da lahko obranim enajstmetrovko. K sreči mi je uspelo. Prebral sem nasprotnikovo namero in zaustavil njegov strel. Verjamem, da je popotnica za Beograd, ki smo si jo prigarali v drugem polčasu, dobra. Ne vem, zakaj, a res imam občutek, da lahko poskrbimo za preobrat.

Je vratar, ki še drugič na isti tekmi stoji iz oči v oči z izvajalcem enajstmetrovke, v prednosti? Mogoče. Dejstvo je, da je vratar pri enajstmetrovkah tako ali tako v prednosti. Nihče mu ne bo očital, če bo prejel gol. Lahko le pridobi. Naša naloga je, da pridemo v glavo nasprotnika in preberemo njegovo namero. V drugem polčasu mi je uspelo, v prvem žal ne.

Koliko možnosti dajete Domžalam, da jim uspe? Težko govorim, a res verjamem, da nam bo. Ne bom na veliko napovedoval in svojega optimizma obešal na veliki zvon. Sem pa optimist. Zdaj moramo predvsem doseči preklop v glavah. Vseh enajst oziroma 14 igralcev mora verjeti, igrati kot eno in morda nas čakajo še lepe stvari. Sam si neizmerno želim doseči kaj tudi v Evropi. To mi z Domžalami še ni uspelo.

Koliko bolj samozavestni ste zdaj, ko ste reprezentant? Selektor Srečko Katanec vas je vpoklical za zadnji dve akciji Slovenije. To jemljem kot veliko čast in skušam ostati enak, kot sem bil, oziroma še bolj prizadeven. Trdo delo mi je prineslo ta vpoklic, zdaj moram delati še enkrat bolje in morda bom prišel še stopničko višje. Seveda upam in verjamem, da bom še naprej reprezentant. Da bom še naprej ob tako vrhunskih vratarjih, kot sta Samir Handanović in Jan Oblak. Ob tem pa ostal delaven in skromen.