Torek, 19. 11. 2024, 15.50
28 minut
Komentar po nastopih Slovenije v ligi narodov
Če ne poizkusiš, ne boš nikoli vedel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,35
Slovenska nogometna reprezentanca je jeseni v ligi narodov pokvarila vtis z Eura 2024, kjer je navduševala z nepopustljivostjo in disciplino zlasti pri izpolnjevanju obrambnih nalog.
Ugajati tako ali drugače, biti všečen in atraktiven na igrišču, obenem pa še dosegati odmevne rezultate, je večni ideal v športu. Predstavlja najtežji izziv za selektorje, saj ga je tako težko doseči, da se lahko z njim pohvali le peščica.
Slovenija ima sladko težavo, ki nogometu ne dela pretirano velike usluge. Športniki namreč deželo na sončni strani Alp razvajajo z občudovanja vrednimi dosežki, s pravimi čudeži. Takšna asa sta denimo Tadej Pogačar in Janja Garnbret, ki v svojih športih zagotovo predstavljata razred ali dva zase na svetu. Podobnih slovenskih primerov pa je še nekaj, kar lahko ponosnemu, a vse prevečkrat razdeljenemu dvomilijonskemu narodu še kako godi. Veliki uspehi ustvarjajo prepričanje, da je v športu možno vse in da lahko Slovenija povsod pride do vrha, kar pa lahko navijačem zamegli um in razsodnost.
Kolesarski slovenski superjunak Tadej Pogačar piše neverjetne zgodbe in dosega imenitne uspehe.
V športu vendarle obstaja nekaj izjem. Denimo nogomet, kjer v zahtevnem svetu najbolj priljubljenega športa, ki ga igra in spremlja po vsem svetu več milijard ljudi, vlada neizprosna konkurenca. V njem je težko doseči dobre rezultate, še težje pa izpolniti večni ideal. Da bi bil vselej atraktiven na igrišču in pri tem še nizal zmage? Ta želja je za mnoge zgolj pobožna. Spodleti tudi številnim velikanom, kaj šele majhni Sloveniji, ki se je na poti do uresničitve cilja zavestno oprijela manj atraktivnih, a toliko bolj pragmatičnih in obrambno naravnanih vzvodov. Končni rezultat je, če odštejemo nezadovoljstvo kritikov, ki pogrešajo več tveganja ter predrznih in pogumnih iger v napadu, vse prej kot slab.
Cilj opravičil sredstvo
Ne gre pozabiti, da je Slovenijo poleti na Euru 2024 po silnih letih čakanja končno grela prava nogometna vročica. Po dolgi dobi, ko so bili v ospredju slovenski uspehi v drugih športih in so se častili razni junaki, so vso slavo poželi nogometaši. O tem, kaj vse jim je uspelo, priča dovolj zgovorno podatek, da je bil na stadionu v Münchnu na tekmi Eura med Slovenijo in Srbijo prisoten vsak stoti Slovenec! Neverjetno, a resnično, tolikšna je moč nogometa. Največja športna strast, kar jo je najti na tem planetu.
V Nemčijo se je letos poleti zaradi Kekovih izbrancev podalo več deset tisoč Slovencev.
Slovenija se je na Euru brez poraza v skupini prvič uvrstila v izločilni del. Zadovoljstvo pa je še raslo in doseglo nov vrhunec v osmini finala proti Portugalski. Nogometni sladokusci takrat zagotovo niso prišli na svoj račun, a je trmasta in disciplinirana slovenska obrambna trdnjava zdržala do konca. Cilj je znova opravičil sredstvo, navijači so zaploskali borbenosti in nepopustljivosti. Usodna je bila le nezbranost ob vojni živcev, ko so izvajali strele z bele točke. Od nove slovenske nogometne senzacije, ki bi odjeknila v Evropi kot še nobena poprej, so jo delili le milimetri.
Izkusila je sladkost zmage, a le proti najslabšemu
Po Euru pa je sledilo kar nekaj razočaranj. Čeprav se je zdelo, da bodo mnogi slovenski nogometaši na račun predstav na Euru v poletnem prestopnem roku našli izrazito boljše klube, tega niso dočakali. Selitve v Srbijo ali pa drugi kakovostni razred angleškega klubskega nogometa niso bile nagrade, dostojne pričakovanju po takšnem evropskem prvenstvu.
Nato pa se je v začetku septembra začela liga narodov. Slovenija je ostala zvesta svojim prejšnjim principom. Če je na Euru 2024 z njimi dosegala imenitne rezultate, prejemala zelo malo zadetkov, a jih po drugi strani tudi zelo malo dajala in ni niti enkrat premagala tekmeca, je tokrat vsaj izkusila sladkost zmage. In to dvakrat. Žal pa ji je to uspelo le proti prvemu avtsajderju skupine, Kazahstanu. Pri ostalih tekmecih v skupini, Avstriji, zlasti pa Norveški, se ji je pošteno zataknilo. Sledil je padec.
Matjaž Kek je na začetku oktobrske akcije ostal brez prvega pomočnika Boštjana Cesarja. Zdaj išče njegovega naslednika.
Poškodbe so začele redčiti "jagodni" izbor selektorja, tekmovalna forma številnih legionarjev je bila daleč od popolne, mreža Jana Oblaka se je začela tresti tako pogosto kot že dolgo ne. Selektor Matjaž Kek je pogrešal marsikaj, vsekakor več borbenosti in želje nogometašev, s katero je na Euru spravljal ob živce večje reprezentance in jim v zvezni vrsti "kradel" žoge. Ob sebi pa je pogrešal tudi Boštjana Cesarja, ki je zapustil izbrano vrsto pred gostovanjem v Oslu, in sicer ravno takrat, ko so postale predstave Slovenije še bolj nedorečene in blede.
SP 2026? Težko bo, Slovenija obtičala v tretjem bobnu.
Če je strateg iz Maribora po uvodni tekmi z Avstrijo, ki se je na načetem igrišču v Stožicah končala z remijem (1:1), dal vedeti, da je prepričan o tem, da se bodo njegovi varovanci uvrstili na naslednje veliko tekmovanje, to je SP 2026 (Slovenija bo svoje tekmece v kvalifikacijah dobila 13. decembra), je glede tega po zadnjih nastopih prisotno več dvoma. Tudi zaradi tega, ker je Slovenija pred žrebom za kvalifikacije obtičala v tretjem kakovostnem bobnu, možnost nastopa na SP 2026 pa si bosta lahko iz vsake skupine izborili le dve najboljši ekipi. Prva neposredno, druga pa prek dodatnih kvalifikacij.
Slovenija je ligo narodov sklenila s "srečnim" remijem na Dunaju, kjer je, čeprav je bila dobro uro v povsem podrejenem položaju, pokvarila načrte Avstrijcem. Skupino B3 je končala na tretjem mestu, tako da jo spomladi čakajo kvalifikacije za obstanek v ligi B. Kdo bo tekmec, bo izvedela v petek.
Tako bo morala Slovenija v kvalifikacijah za SP 2026 za uresničitev novih sanj - Matjaž Kek bi postal prvi selektor, ki bi vodil slovenske nogometaše na dveh svetovnih prvenstvih, skupno pa bi vodil domovino na kar treh velikih tekmovanjih - v skupini prehiteti (vsaj) eno izmed reprezentanc, ki na papirju kotira višje od nje. To pa bo zelo zahteven zalogaj, saj bodo omenjeni tekmeci verjetno najmanj na ravni Avstrije in Norveške, ali pa še boljši.
Slovenija zapravila priložnost za nekaj novega
Igralcev slabše predstave v ligi narodov - izstopa zlasti nemoč proti Norveški (0:3 v Oslu in 1:4 v Stožicah) - niso pretirano zaskrbele. Malce slabši jesenski izplen dojemajo kot enega normalnih pojavov v vrhunskem nogometu. In resnici na ljubo takšna rezultatska nihanja, pa tudi tista v kakovostni izvedbi srečanj, doživljajo tudi večje reprezentance, prave evropske velesile, kaj šele majhna Slovenija.
Norveška je v Stožicah napolnila mrežo Jana Oblaka in zmagala kar s 4:1. To je bil prvi domači poraz Slovenije po poltretjem letu.
Po uspehu - preboj Slovenije med 16 najboljših iz skupine, v kateri je bil tudi poznejši evropski podprvak, to vsekakor je - je dejansko sledil padec v formi. Medtem niso dosledno upoštevali vzvodov, s katerimi jo je želel selektor zagosti Avstrijcem in Norvežanom. Lahko tolaži le zadnji del srečanja na Dunaju, kjer so Kekovi izbranci našli rešitev in se zoperstavili favoritu do te mere, da so ga začeli spravljati v težave.
Je pa Slovenija jeseni v tem položaju zapravila priložnost, da bi preizkusila nekaj, česar letos še ni. Da bi zaigrala bolj tvegano, se je polastila vodila, da je napad najboljša obramba, hkrati pa je skušala zvezno vrsto, ki je na zadnjih tekmah najbolj trpela, tako da so napadalci, zlasti Benjamin Šeško, praviloma ostajali brez uporabnih podaj, osvežiti in predramiti z več novih imen.
Morda bi se Slovenija opekla, a bi umrla junaško in pokončno
Svit Sešlar kot najbolj vroči mladi slovenski zvezni igralec je imel smolo, saj so se tekme Kekove čete dolgo časa prekrivale z izjemno pomembnimi (in uspešnimi) predstavami reprezentance do 21 let. In v tem pogledu se bodo težave za selektorja članske izbrane vrste - ki si že tako na reprezentančnih akcijah ne more privoščiti velikega števila treningov, tako da bistveno težje uigrava novince - tudi nadaljevale. Slovenski upi bodo namreč junija 2025 zaigrali na Euru na Slovaškem, Milenko Ačimović pa bo želel do takrat čim bolje pripraviti zasedbo. Le tri mesece pred tem (20. in 23. marca) čakata Kekovo četo odločilni bitki za obstanek v ligi B lige narodov.
Svita Sešlarja čaka z mlado reprezentanco do 21 let, ki ji pomaga tudi Goran Cvijanović, še nastop na Euru 2025.
Primer Dejana Petroviča, ki se je v nedeljo izkazal za posrečeno taktično rešitev in dodano vrednost Slovenije v zvezni vrsti, govori zase. Poraja se le vprašanje, zakaj se ni strokovno vodstvo s takšno taktično spremembo na Dunaju odzvalo že bistveno prej, ne pa šele po dobri uri trpljenja. In zakaj ni še konkretneje izpeljalo zaključnega "stampeda" na vse ali nič proti avstrijskim vratom, saj jih je po izenačenju v 81. minuti od tako želene zmage, s katero bi ostali v boju celo za preboj v elitno skupino lige narodov, delil zgolj en zadetek.
Lahko bi poizkusila in dodatno tvegala. Lahko bi se pri tem opekla, kdo ve, bi pa umrla junaško in pokončno, kar bi navijači zagotovo znali primerno ovrednotiti in nagraditi. Tako igralce kot tudi selektorja. A če ne poizkusiš, ne boš nikoli vedel, kako bi se vse skupaj obneslo. Spomladi, ko se bodo 20. in 23. marca 2025 odločali o obstanku v drugi kakovostni skupini lige narodov, bo za kaj takšnega verjetno prepozno.
