Ko se je Ačimoviću in Sloveniji mešalo od sreče

Slovenski nogometaši so se v prejšnjem tisočletju z Ukrajinci srečali štirikrat, v 21. stoletju pa še čakajo na priložnost, da bi jim prekrižali načrte. Ponudila se jim je sredi novembra, ko se bodo z Ukrajino pomerili dvakrat in se v dodatnih kvalifikacijah potegovali za nastop na EP 2016.

Država, ki je zrasla na zelniku razpadle Sovjetske zveze in zaradi žal še vedno aktualnih vojnih nemirov v nekaterih delih ne omogoča varnega gibanja po vseh predelih, nima lepih spominov na Slovenijo. Kako dober nogomet se igra na tej strani Alp, so Ukrajinci spoznali že v kvalifikacijah za EP 1996, ko so v Kijevu stežka ohranili točko. Slovenci so bili nevarnejši, zatresla se je tudi domača vratnica, a je ostalo pri začetnem rezultatu. Za Bežigradom so nato zadetki deževali z vseh strani, na koncu so jih več zbrali Slovenci.

Prvi polčas je pripadel Ukrajini, ki je vodila že z 2:0, v nadaljevanju pa sta se prebudila Sašo Udovič in Zlatko Zahović. Ljubljančan je dosegel dva zadetka, zadnji, dosežen v 89. minuti, je tudi odločil o zmagovalcu (3:2) , Mariborčan, še vedno absolutni strelski rekorder v državnem dresu (35 zadetkov), pa je poskrbel za izenačenje.

Ačimovićev zadetek zaokrožil po vsem svetu

''ZZ Top'' je ukrajinsko mrežo zatresel tudi štiri leta pozneje, ko je šlo še kako zares. Pisala se je zgodovina, Slovenija je igrala prve dodatne kvalifikacije in naletela na visoko oviro.

Eden od takratnih najboljših evropskih napadalcev Andrij Ševčenko je boljšo igro gostov v Ljubljani pretopil v zasluženo vodstvo, nato pa sta stvari v svoje roke prevzela Zahović in Milenko Ačimović.

Ljubljenec občinstva za Bežigradom, ki ga je bilo vajeno na omenjenem štadionu spremljati v zeleno-belem dresu, je dosegel enega od najbolj znamenitih slovenskih zadetkov. Ukrajinskega vratarja je premagal s strelom, drzno namerjenim skoraj s polovice igrišča, posnetek čudežnega gola pa je v televizijski izmenjavi podatkov zaokrožil po vsem svetu in poskrbel za svežo atrakcijo.

Majhna in srčna Slovenija je dokazala, da se lahko kosa z ambiciozno Ukrajino, v zimskem Kijevu, kjer je bila igralna površina zasnežena, pa je 17. novembra 1999 poskrbela za dokončno rojstvo mita o zlati Katančevi generaciji.

Pavlin poskrbel za senzacijo, ki je ni preprečil niti nemški sodnik

Zadetek Sergeja Rebrova, še bolj pa dvomljive sodniške odločitve Nemca Bernda Heynemanna je niso zmedli. V 76. minuti je Miran Pavlin s pomočjo sreče spravil žogo izza hrbta ukrajinskega vratarja.

Slovenija je zdržala do konca in domovino osrečila z neverjetnim podvigom, ki je močno odmeval v nogometnem svetu, saj si je slovenski palček priigral udeležbo na evropskem prvenstvu. Na njem se je družila elita, po novem pa je bila del nje tudi Slovenija, ki je pred tem simpatije športne Evrope pobirala zlasti v zimskih športih.

Od tekme, ki je v trenutku zedinila deželo od Pirana do Lendave, presrečni selektor Katanec pa je vnaprej čestital vsem rojakom in rojakinjam srečno novo leto, je minilo že skoraj 16 let. A zgodovina se rada ponavlja. Ponuja se prekrasna priložnost, da Slovenija podaljša niz nepremagljivosti in si že četrtič v obdobju državne samostojnosti priigra vstopnico za nastop na velikem tekmovanju.