Kek: O Ipši sem se pozanimal

Nogometaš Midtjyllanda želi igrati velike tekme. V danskem prvenstvu jih ni deležen, še manj pa v reprezentančni karieri. Čeprav je nosil dres vseh mlajših hrvaških selekcij, na koncu zbral kar 55 nastopov in bil izbran za kapetana, v članski izbrani vrsti ni naletel na pretirano zanimanje. '' Spoštujem mnenje selektorja Slavena Bilića. Rezultati govorijo v njegov prid, a vseeno mislim, da sem si zaslužil vsaj mesto na širšem spisku. Dosedaj me ni niti enkrat omenil. Tako sem doumel, da ne računa name,'' je v pogovoru za Sportal razočarano odvrnil Kristjan Ipša, hrvaški branilec, ki ne skriva visokih ambicij. Rad bi jih zadovoljil na dva različna načina. S prestopom v klub iz kakšne močnejše lige (tuji mediji že pišejo o ponudbah West Hama, Lilla in Arminie) kot tudi nastopi v državnem dresu.

Rad bi igral velike tekme

Bi rad za Slovenijo zaigral zaradi tega, ker so mu na Hrvaškem ostala reprezentančna vrata zaprta? ''Razlog je preprost. Rad bi igral velike tekme. Slovenija je zelo dobra ekipa, kar je dokazala tudi na svetovnem prvenstvu. Bil bi počaščen, da ji lahko pomagam. Če me bo seveda sploh potrebovala,'' je dodal Ipša, ki je mladost preživel v Funtani pri Poreču, nato pa odšel v Varaždin.

Tam je spoznal tudi Boruta Semlerja, edinega slovenskega soigralca v dosedanjem poteku kariere. Če odštejemo Bojana Prašnikarja, ki ga je vodil v Cottbusu. S slovenskimi vrstniki je odigral že kopico prijateljskih tekem, v Kekovi četi pa ga najbolj navdušuje Samir Handanovič. ''Ni mi jasno, zakaj še vedno igra pri Udineseju. Je eden najboljših vratarjev v Evropi.''

Odločil se bo decembra

Ko so se o njegovi ideji razpisali nemški mediji, se je primer Ipša konec minulega tedna hitro razpršil tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. ''Ogromno ljudi me je poklicalo. Vsi se sprašujejo, kako se bom odločil. Najprej bom počakal, da se konča dansko prvenstvo. Ko bom prišel domov, se bom pogovoril s starši in predstavniki nogometne zveze. To bi rad opravil čimprej, že decembra,'' je odločen hrvaški legionar na Danskem, ki ni, v nasprotju s pisanjem nekaterih medijev, nikoli prejel ponudbe s slovenske strani. ''Opravili smo le nekaj neformalnih pogovorov. Vodil jih je moj oče, ne bi pa želel sedaj razpredati o tem, s kom in kje.'' Pogoj Mednarodne nogometne zveze (FIFA) za nastop v dresu ''sosednje'' reprezentance izpolnjuje. Če bi prejel slovenski potni list, bi lahko nastopil za Slovenijo. Ni še zaigral za hrvaško člansko reprezentanco, njegova babica pa je Slovenka in živi v Gabrovki pri Litiji. ''Kot otrok sem v Gabrovki preživel veliko časa, zdaj pa tam zahaja bolj moja mama. Imamo pa po očetovi strani še nekaj sorodnikov v Ljubljani, zelo pa smo navezani tudi na Kranjsko Goro, kjer letujemo že 15 let. Slovenija je prekrasna dežela.''

To je moje življenje

Po drugi strani se tudi zaveda, da bi si z menjavo reprezentanc nakopal jezne poglede ekstremnega dela hrvaških navijačev. ''Nekateri so za, drugi proti. A to je moje življenje. Najbolj mi je pomembno, da me podpirajo sorodniki. Drugo me niti ne zanima. Politika namreč napihuje preveč zadev. Kar se mene tiče, smo imeli Hrvati vedno korekten odnos s Slovenci. Ni kakšnega razloga za sovraštvo.'' Ipša je desni branilec. Tako v osrednji vrsti kot tudi na bočnem položaju, vseeno. V obrambi igra tudi Dominic Maroh, sin slovenskih staršev, rojen v Nemčiji. Nekajkrat se je udeležil reprezentančnega zbora Kekove čete, a se enostavno ni zlil s celoto. Nekajkrat je odpovedal sodelovanje zaradi poškodbe, nato pa javil, da ga zadeva več ne zanima in da se bo v prihodnosti potegoval za nemški dres. Ipša v tem trenutku razmišlja drugače, dokončno odločitev pa bo podal prihodnji mesec. Poraja pa se vprašanje, ali bi lahko s svojimi zmožnostmi prispeval k še boljši igri Slovenije in, kar je še bolj pomembno, če ob njegovem prihodu ne bi bilo zaznati nobenih dolgih nosov.