Italijanska nogometna abeceda od A do Z

A kot Arrigo Sacchi - Nepozabni italijanski trener je pustil pomemben pečat v zgodovini evolucije nogometne igre. Pionir taktičnih domislic je z Milanom do potankosti izpilil moderno zasnovo postavitve 4-4-2, s katero je vrgel s prestola že ''prežvečeni'' model 3-5-2. Arrigo, čez teden dni bo dopolnil 65 let, ima rad črko A. Veliki AC Milan je popeljal na italijanski, evropski in svetovni vrh, ''Azzurre'' pa na mundialu leta 1994 v ZDA skoraj do naslova svetovnega prvaka. Nekdanji prodajalec čevljev iz Fusignana pomaga v zadnjih letih z nasveti mlajšim izbranim vrstam, v karieri pa se je dvakrat pomeril tudi s slovensko reprezentanco. V Mariboru (1994) je srečno izvlekel 1:1, v Vidmu (1995) pa kronal premoč s tesnih 1:0.

B kot Roberto Baggio - Izstopal je že po zunanjem izgledu, kaj šele po virtuoznih potezah. S svojim ''božanskim repkom'' (čopom) je zanetil pravo histerijo med predstavnicami nežnejšega spola, ''nesramni'' prestop iz Fiorentine v Juventus (1990) je poskrbel, da se navijači iz Firenc in Torina gledajo postrani še danes, med strelce pa se je vpisal kar na treh svetovnih prvenstvih (prav na vseh je Italija potegnila krajšo po izvajanju kazenskih strelov), kar pred njim ni napravil še noben rojak. Eden zadnjih nogometnih romantikov na svetu pa bi vse zadetke bržkone zamenjal za uspešno izvajanje 11-metrovke v finalu SP 1994, ko je loterija pripadla Brazilcem. Takrat se je Baggio osmešil, saj je žoga krepko zgrešila cilj. Najboljši nogometaš na svetu (1993) je poiskal notranji mir v budizmu, v dresu ''azzurrov'' pa v 56 nastopih dosegel 27 zadetkov. Na tekmi s Slovenijo v Vidmu je vstopil v igro v drugem polčasu, v Mariboru pa je zaradi poškodbe manjkal.

C kot Fabio Cannavaro - Italijanski rekorder po številu nastopov za člansko izbrano vrsto (številka se je ustavila kar pri 136) se je na svetovnem prvenstvu v Nemčiji veselil kot otrok. Nosil je kapetanski trak, prvi prejel zmagoviti pokal, konec leta pa bil izbran še za nogometaša leta. In to kot branilec, kar daje priznanju še večjo težo. Če bi se takrat poslovil, bi si prikrajšal marsikatero skrb. Tako pa se je po sramotnem izgonu Juventusa (afera Moggiopoli) v drugo ligo preselil v Madrid, si nakopal jezo privržencev ''stare dame'', pri Realu zapustil vse prej kot najboljši vtis, še slabše pa se mu je godilo na jugu Afrike.

Najprej je z Italijo pogorel na pokalu konfederacij leta 2009, lani pa se je v vlogi branilca naslova poslovil že po skupinskem delu. Sedemintridesetletni Neapeljčan skuša lepša poglavja kariere, ko je bil označen za prototip vrhunskega modernega branilca, priklicati na plan na začasnem delu v Združenih Arabskih Emiratih. Morda bo kariero skupaj z bratom Paolom končal kar v rojstnem mestu pod Vezuvom.

D kot Alessandro Del Piero - Eden najbolj priljubljenih nogometašev Juventusa vseh časov. Potopljajoče ''črno-bele'' barke ni zapustil tudi po šokantni selitvi v drugo ligo. Še naprej je polnil mreže, pogosto z značilnim strelom z razdalje, ko je žoga v posrečenem lobu z leve strani z rahlim lokom obšla vratarja in stresla pajčevino z oddaljenega kota mreže. To je bila njegova ''iznajdba''. Od najboljšega strelca ''stare dame'' vseh časov sta v prvi italijanski ligi (od igralcev, ki še niso obesili kopačk na klin) več nastopov zbrala le Javier Zanetti in Francesco Totti. Pri 36 letih še ni rekel zadnje, reprezentanci pa je že rekel zbogom. In to po evropskem prvenstvu leta 2008. S slovenskimi vrstniki se je srečeval že na tekmah mlajših kategorij.

E kot Vincenzo ''Enzo'' Bearzot - Ogromno znamenitih italijanskih strategov se je rodilo v neposredni bližini slovenske meje. Med ''mlajšimi'' ne gre prezreti Fabia Capella, Dina Zoffa, Cesareja Maldinija in nenazadnje slovenskega zamejca Edoarda Reje. V zaselku Joannis poleg mesteca Aiella del Friuli, leži med Trstom in Vidmom, pa se je 26. septembra 1927 rodil Enzo Bearzot, selektor Italije na SP 1982, ko je ''azzurrom'' po medlem začetku na vročih španskih zelenicah pomagal do uresničitve sanj in tretjega svetovnega naslova, prvega po 44 sušnih letih. Občutek za vrhunske dosežke je nakazal štiri leta poprej v Argentini, ko je osvojil četrto mesto. V Španiji pa se je pripetilo še nekaj. Po skromnem začetku, ko se je Italija skozi mišjo luknjo prebila v nadaljevanje (to je našim zahodnim sosedom očitno pisano v krvi), je zaradi neprestanih novinarskih kritik uvedel prisilni molk. Zadonel je ukrep ''silenzia stampa'', katerega se je kasneje poslužil marsikateri nogometaš oziroma klub. Tudi v Sloveniji. Lani je umrl v Milanu, star 83 let. Italijanski škorenj se je utapljal v čudovitih spominih in žalosti.

F kot Franco Baresi - Kako naj se na igrišču obnaša prosti igralec? Odgovor je v praksi najlažje predstavila znamenita ''šestica''. Najbolj spoštovani ''libero'' v zgodovini nogometne igre, pa tudi eden najbolj opevanih branilcev. Kariero je podobno kot Paolo Maldini posvetil le enemu klubu, Milanu. Lovorike je osvajal kot po tekočem traku, z Italijo pa se je veselil svetovnega naslova že leta 1982 v Španiji. Resda ni odigral niti minute, a je bil kot 22-letni branilec iz Travagliate (okolica Brescie) vendarle član zmagovitih ''azzurrov''. Njegov brat Giuseppe je pomočnik trenerja Interja. Lahko bi združila moči, a Franco kot mladinec na preizkušnji pri Interju ni navdušil. Potrkal je še na vrata mestnega tekmeca Milana, ki ni storil podobne napake. Milanski velikan je po njegovem slovesu ukinil številko 6, Baresi pa je bil izbran za najboljšega igralca stoletja Milana, po izboru Italijanske nogometne zveze (FIGC) pa tudi Italije. Prihodnji mesec bo dopolnil 51 let.

G kot Luigi ''Gigi'' Riva - Najboljši strelec italijanske reprezentance vseh časov. V 42 tekmah je s fantastičnim občutkom dosegel 35 zadetkov, pomagal do prvega in za zdaj edinega evropskega naslova (1968), napad na svetovnega pa se je v finalu mehiškega mundiala izjalovil (1970), saj je na drugi strani stala razigrana brazilska druščina. Riva je ostal zvest Cagliariju, s katerim je postal tudi prvak (1969/70). Klub iz Sardinije se je pred šestimi leti odločil, da bo njegovo znamenito številko 11 zamrznil. Ko je tresel mreže, je to počel tako enostavno in silovito, da si je prislužil nadimek ''zvok grmenja''. V 315 nastopih v dresu Cagliarija je dosegel enkratnih 170 zadetkov. Če ne bi bilo poškodb, bi bila statistika še bogatejša.

H kot Harpastum - Nogomet se je spočel v angleški zibelki. A v svojevrstni podobi se je igral že v času mogočnega rimskega imperija. Na tleh današnje Italije. Antični ljubitelji športnih veščin, ki so prišle prav pri urjenju bojevniških vrlin, so združili ideje iz starogrških iger (episkiro ter harpastron) in nastal je harpastrum. Razlika z današnjim nogometom je očitna, saj je bilo dovoljeno žogo tako brcati kot prijemati. Zato se ponekod časti tudi kot začetna različica ragbija in ameriškega nogometa. Ko so stari Rimljani zavladali tudi na Otoku, je harpastum zaživel tudi v britanskih krajih. V bodoči domovini ''pravega'' nogometa.

I kot Internazionale - Poleg Juventusa in Milana največji italijanski klub. Leta 1908 je bil ustanovljen kot protiutež mestnemu veljaku Milanu, ki je posvečal večjo pozornost domačim igralcem. Internazionale oziroma krajše in bolj prepoznavno Inter je svetu ponudil svojo filozofijo. Postal je klub brez meja, v katerega so bili toplo vabljeni tudi tujci. Ko je v minuli sezoni kar nekoliko presenetljivo osvojil evropski naslov, ni v začetni enajsterici zaigral niti eden italijanski nogometaš. A to navijačev ''nerazzurrov'' ni motilo. Še manj pa trenerja Joseja Mourinha, ki mu je uspel veliki met. Bogati predsednik Massimo Moratti skrbi, da se pri 18-kratnem italijanskem in trikratnem evropskem prvaku cedita med in mleko, z Milanom pa se v tej sezoni obeta še dramatičen boj za naslov prvaka.

J kot Juventus - Juventus, latinski izraz za mladost, je najbolj priljubljen klub v Italiji. Uradno ima največ privržencev, vse od severa pa do juga prepoznavnega škornja, njegovih častiteljev pa ne manjka tudi v preostalih državah sveta. Na vseh petih celinah. Tretji najstarejši klub na Apeninskem polotoku (ustanovljen 1. novembra 1897) ima številne nadimke. ''Juve'', ''stara dama'', ''zebra'' ... Dolgoletna povezana z vplivno družino Agnelli, tesno povezano z usodo avtomobilskega koncerna Fiat, je redno skrbela za vrhunski igralski kader. Leta 1985 je Juventus z nesrečnim naslovom na krvavem Heyslu kot prvi dopolnil evropski trojček lovorik: pokal državnih prvakov, pokal pokalnih zmagovalcev in pokal UEFA. Vse skupaj so Torinčani začinili še z naslovom svetovnega klubskega prvaka. Z 27 naslovi državnih prvakov je postavil nov mejnik, po vrnitvi iz druge lige (stavna afera Moggiopoli, zaradi katere sta ji bila odvzeta dva naslova) pa še išče pot, kako se znova priključiti boju za vrh.

K kot Srečko Katanec - Eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov je tudi prvi selektor, ki je reprezentanco s sončne strani Alp popeljal na veliko tekmovanje. Edini Slovenec, ki je zastopal jugoslovanske barve na svetovnem prvenstvu v Italiji (1990), je postal tudi prvi slovenski legionar, ki je osvojil italijansko prvenstvo. Mnogo let kasneje sta ga posnemala Rene Krhin in Vid Belec (oba Inter), ki pa k državnemu naslovu na igrišču nista prispevala kaj prida. Katanec je bil za razliko od njiju že uveljavljen nogometaš v začetni enajsterici. Takoj po prihodu k Sampdorii je osvojil pokal pokalnih zmagovalcev, zelu blizu pa je bil tudi naslovu evropskega prvaka. Postava Pagliuca, Mannini, Katanec, Pari, Vierchowod, Lanna, Lombardo, Toninho Cerezo, Vialli, Mancini in Bonetti bi pod vodstvom Vujadina Boškova skoraj spravila na kolena Barcelono, a je Ronald Koeman z ''bombo'' v podaljšku prevesil jeziček na tehtnici na stran Kataloncev. Kasneje je Ljubljančan z genovskim klubom osvojil še pokalni naslov (1994), od reprezentance pa se je poslovil na kvalifikacijski tekmi z Italijo. Povezav z zahodnimi sosedi mu torej ni manjkalo.

L kot Marcello Lippi - ''Paul Newman'' čarobnega sveta ''calcia'' si je pogosto prižgal cigaro. Najraje po uspehih, ki jih v njegovi trenerski karieri ni manjkalo. Nekdanji branilec Sampdorie je kot strateg zaslovel na klopi Juventusa, s katerim je postal tudi evropski in svetovni prvak, največje zadoščenje pa je doživel pred petimi leti, ko je dvignil domovino na noge z italijanskim četrtim svetovnim naslovom. Nemško zgodbo s srečnim koncem je začinil poraz v Celju, po katerem je Italija zaigrala kot v transu in ostala nepremagana v naslednjih treh letih. Sloves čudodelca si je Lippi po dveletnem premoru zapravil na jugu Afrike, kjer je z Italijo doživel dve razočaranji (na pokalu konfederacij in svetovnem prvenstvu). Takoj po sramotnem izpadu in izgubljeni srhljivki s Slovaško (2:3) je odstopil, na klopi pa ga je nasledil Cesare Prandelli. Bo slovensko moč v gosteh občutil tudi slednji?

M kot Paolo Maldini - Obdobje, ko je Milan prerasel v nogometno igračko ambicioznega Silvia Berlusconija in se s prihodom tujih okrepitev postopno prebil med elito, lahko najbolje opiše neuničljivi branilec Paolo Maldini. ''Rossonerom'' je podaril neverjetnih 24 zaporednih sezon. Nikoli ni menjal kluba, lahko pa je pridno štel lovorike, tako domače, evropske kot tudi svetovne. Tiste v reprezentančnem dresu ni dočakal, čeprav je državne barve zastopal kar 16 let in zbral častitljivih 126 nastopov. Leta 1994 so mu svetovni naslov pred očmi speljali spretnejši Brazilci, šest let kasneje pa je po finalu EP 2000 objokoval zamujeno priložnost s Francozi. Najraje se je znašel na levi strani, priljubljen pa je tudi pri ženskem spolu. Poročen je z venezuelsko manekenko Adriano Fosso.

N kot Nesreča - Superga je hrib v okolici Torina. Do 4. maja 1949 je veljal za povsem običajno vzpetino, po tragični letalski nesreči, v kateri je zaradi slabe vidljivosti življenje izgubilo vseh 31 potnikov, med njimi 18 nogometašev, pa je postal simbol nenadomestljive izgube in konca sanj o velikem Torinu. V večna lovišča je odšel eden izmed najbolj nadarjenih rodov italijanskega nogometa na čelu z izjemnim kapetanom Valentinom Mazzolo. Celotna ekipa Torina, štirikratnega zaporednega prvaka, ki se je ravno vračala s prijateljske tekme v Lizboni pri Benfici. Srečne okoliščine so prizanesle le trem članom šampionskih ''bikov''. Madžar Laszlo Kubala je ostal doma zaradi bolezni sina, Sauro Toma je manjkal zaradi poškodbe, Luigi Guiliano pa zaradi težav s potnim listom.

O kot Raimundi Bibiani ''Mumo'' Orsi - Eden izmed prvih Južnoameričanov, ki je našel nogometno srečo v Evropi in priložnostno zamenjal še ''domovino''. Ker je bil Orsi z naskokom najboljši napadalec predvojnega Juventusa, s katerim je osvojil pet državnih naslovov, je zaradi italijanskih korenin še toliko lažje prejel dovoljenje za nastop v dresu ''azzurrov''. Argentinec, do leta 1928 je pri ''gavčih'' zbral 12 nastopov, je Italiji do svetovnega naslova pomagal leta 1934. In to kar z zadetkom v velikem finalu. V 35 nastopih je prispeval 13 zadetkov. Leta 1935 se je vrnil v Argentino ter nadaljeval pot v južnoameriških klubih. Umrl je 6. aprila 1986 v Čilu, pri 85 letih.

R kot Paolo Rossi - Nogomet je poln presenečenj. Ko je bil napadalec iz Toskane po stavni aferi ''Totonero'' leta 1980 povsem na tleh in je moral prestajati triletno kazen, ga najbrž ni bilo junaka, ki bi ocenil, da bo le dve leti kasneje postal svetovni prvak, najboljši strelec in igralec prvenstva, nato pa še evropski in svetovni nogometaš leta. Rossiju je uspelo! Kazen je bila še pravočasno znižana na dve leti, tako da je ujel vlak za nastop na SP 1982. Z Bearzotom je dobro sodeloval že v Argentini (1978), v uvodu španskega mundiala pa se ni povsem znašel. Ko pa je s tremi zadetki zavil v črno všečne Brazilce (3:2), se je ''Rossimanija'' lahko začela. Na koncu je prispeval pol ducata zadetkov. Kariero je zaključil leta 1987 v dresu Verone. Imel je le 31 let, a je izgubil stik z zadetki, zato je rekel nogometu zbogom. Ostal pa je spomin na slavne španske prigode.

S kot San Siro - Znameniti štadion v istoimenskem predelu Milana, nogometni dom dveh lombardijskih velikanov, Milana in Interja, je poimenovan po Giuseppeju ''Peppinu'' Meazzi. Sprejme 80.000 gledalcev, s svojo prepoznavnostjo in veličastno zasnovo tribun pa predstavlja enega najbolj zaželenih prizorišč na svetu. Kdo pa je bil Meazza? Legendarni napadalec ''črno-modrih'', pri Interju se je preizkusil tudi kot trener, je bil italijanski junak pri obeh svetovnih naslovih pred drugo svetovno vojno (1934 in 1938). V dresu reprezentance je odigral 53 tekem in dosegel 33 zadetkov. Pogosto tiste najbolj odločilne, kar se je za kapetana nepozabne Pozzijeve čete tudi spodobilo. Izbran je bil za enega največjih italijanskih nogometašev vseh časov, umrl pa leta 1979. Le dva dneva pred 69. rojstnim dnevom.

T kot Salvatore ''Toto'' Schillaci - Najboljši strelec svetovnega prvenstva leta 1990, ki je potekal prav na Apeninskem polotoku. Sicilijanec je pri 25 letih presenetil prav vse. Iz udarne enajsterice je iztisnil Gianluco Viallija, dosegel šest zadetkov in si prislužil strelsko krono oziroma zlati čevelj. Po prvenstvu se je nepričakovano izgubil v povprečju, kariero pa sredi devetdesetih let minulega stoletja zaključil na Japonskem. ''Toto'' je priljubljen nadimek italijanskih napadalcev. Nosi ga tudi Antonio di Natale, kapetan Udineseja, ki je v tej sezoni dosegel že 25 zadetkov, a ga na srečo, tako je priznal tudi Samir Handanovič, Cesare Prandelli ni vpoklical v izbrano vrsto, tako da ga ne bomo videli v petek v Stožicah.

U kot Udinese - Drugi najstarejši italijanski klub (prvi je Genoa) je leta 1896 osvojil krstno različico prvenstva, naslov pa ni bil nikoli uradno priznan, saj se ga je udeležilo le nekaj klubov. Pri ''malih zebrah'' oziroma ''črno-belih'' je v osemdesetih letih minulega stoletja zaigral tudi brazilski zvezdnik Zico, kar je bil za klub, ki prihaja iz (za italijanske razmere) majhnega mesta, nepozabni dogodek. V zadnjih letih stoji med vratnicama Samir Handanovič, ki blesti tudi v tej sezoni. Videmčanom se nasmiha celo preboj med potnike v ligo prvakov, kar bi štadion Friuli znova vrnilo na največji evropski zemljevid.

V kot Vittorio Pozzo - Edini Zemljan, ki je v vlogi selektorja osvojil dve svetovni prvenstvi (1934 in 1938). Resda je naletel tudi na pomoč sodnikov (vsaj leta 1934), saj fašistični aparat ni izbiral sredstev za dosego cilja, v izbrani vrsti pa pozdravil tudi nekaj južnoameriških novincev, ki so zaradi daljnih sorodnikov z Apeninskega polotoka lahko zaigrali za Italijo. Tovrstna praksa je v naslednjih desetletjih zaživela v polni meri. Pozzo pa je k uspehom vendarle pristavil tudi svoj delež zaslug. S taktično postavitvijo, imenovano ''metodo'', je ponudil nove smernice, najbolj pa je prisegal na model 2-3-2-3. Z italijansko reprezentanco ni izgubil kar pet let zapored, leta 1936 pa osvojil še olimpijski naslov. Umrl je leta 1968, ko je bil star 82 let. Ravno v letu, ko je Italija po dolgem času dočakala lovoriko, krstni in za zdaj še edini evropski naslov.

Z kot Dino Zoff - Najboljši italijanski vratar vseh časov. Preizkusil se je tudi kot trener in selektor, z Italijo pa so ga od naslova evropskih prvakov (2000) delile le sekunde. Je lastnik kar nekaj mednarodnih rekordov. Leta 1982, ko je z Italijo osvojil svetovni naslov, je bil star 40 let. S tem je postal najstarejši dobitnik največje lovorike v svetu nogometa. Na mednarodnih tekmah je ostal v določenem obdobju (1972-74) nepremagan kar 1142 zaporednih minut. Izbran je bil za tretjega najboljšega vratarja 20. stoletja. Pred njega sta se prebila le Rus (Sovjet) Lev Jašin in Anglež Gordon Banks. Devetinšestdesetletnik, rojen v vasici Marjan (Mariano del Friuli), je dres azzurrov oblekel 112-krat. Največkrat izmed vseh italijanskih vratarjev.