Hudičeva roka, ki je spremenila nogomet

Thierry Henry se je jeseni 2009 nehote znašel na zatožni klopi svetovne športne javnosti. Foto: Reuters

"Vedeli smo, da bo kritična svetovna javnost, a tega, kar nas je pričakalo dan za tem pri nas doma, nihče od nas ni pričakoval. Medtem ko je bila roka Diega Maradone na svetovnem prvenstvu v Mehiki 1986 božja in je postal junak, je bilo z njim ravno obratno. Označen je bil za največjega goljufa na svetu. V dneh po tem ga je francoska javnost obravnavala, kot da je koga ubil. To ni bila božja, ampak hudičeva roka," je pred kratkim na enega bolj spornih dogodkov v zgodovini francoskega nogometa v dokumentarnem filmu o sebi Missunderstood (narobe razumljen) na slikovit način spomnil zlobni deček francoskega nogometa Nicolas Anelka, ki je bil takrat na igrišču.

Takrat in tam, 18. novembra 2009 na največjem francoskem stadionu Stade de France v Parizu, sta se na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 med sabo pomerili Francija in Irska.

Francozi, finalisti svetovnega prvenstva štiri leta pred tem, ki so na evropskem prvenstvu 2008 močno razočarali in na njem osvojili samo točko, so želeli v Južnoafriški republiki spet spomniti na dobre čase. Še pred tem so se morali tja sploh uvrstiti.

Irci, ki so v svoji kvalifikacijski skupini pod vodstvom legendarnega italijanskega trenerja Giovannija Trapattonija brez poraza (štiri zmage in šest remijev) osvojili drugo mesto za svetovnimi prvaki Italijani, so iskali tretji nastop na svetovnih prvenstvih. Prvega po letu 1994.

Irci so po golu svojega kapetana Robbieja Keana v Parizu nepričakovano prišli do vodstva in izenačili izid z obeh tekem. Foto: Reuters

Francozi so bili favoriti. Po prvi tekmi še bolj, ampak ...

Irci so bili v naletu, medtem ko so bili Francozi, ki so v svoji kvalifikacijski skupini zaostali za Srbijo, na udaru kritikov. Zlasti selektor Raymond Domenech, ki se mu je francoska športna javnost posmehovala zaradi številnih nerazumljivih potez in javnih nastopov, za katere je poskrbel.

Selektorju, ki je potem na svetovnem prvenstvu doživel polom na in ob igrišču, so očitali celo to, da ekipo izbira na podlagi nebesnih znamenj nogometašev. Sam je takšne trditve zanikal, a priznal, da v življenju veliko da na astrologijo. Ne zaradi tega, ker bi bili vodnarji, ovni, raki, device ali karkoli že, Francozi so bili na tekmah proti Irski favoriti zaradi imen nogometašev, ki jih je njihov selektor imel na voljo.

Vloga favoritov je še močnejša postala po prvi tekmi v Dublinu, kjer je Francija prav z golom Anelkaja, takratnega zvezdnika londonskega Chelseaja, zmagala z 1:0. Povratna tekma pred več kot 74 tisoč gledalci v Parizu bi morala biti zgolj formalnost, a to še zdaleč ni bila.

Sporna 113. minuta v Parizu 18. novembra 2009. Irci signalizirajo roko Thierryja Henryja, medtem ko William Gallas po njegovi podaji zabija odločilen gol. Foto: Getty Images

Francija je v Parizu trepetala, potem se je zgodila 113. minuta

Z golom svojega kapetana in najboljšega strelca Robbieja Keana so namreč z 1:0 po rednem delu vodili Irci in tekma je šla v podaljške. Francozi so bili vse bolj nebogljeni, medtem ko so ponosni Irci iz minute v minuto vse bolj verjeli v uspeh in bili prepričani, da bodo do njega tudi prišli.

"Spomnim se, da smo se spogledovali med sabo in se spraševali, ali bomo ostali brez svetovnega prvenstva. Padli smo v irski mlin," se je leta pozneje dogajanja na igrišču spomnil Patrice Evra, ki je takrat igral od prve do zadnje, 120. minute.

Še pred tem se je zgodilo nekaj, o čemer se govori še danes. V prvem podaljšku, v 113. minuti, je Florent Malouda izvajal prosti strel pri sredini igrišča, poslal visoko žogo na levo stran irskega kazenskega prostora, kjer je do žoge prišel prvi zvezdnik francoske reprezentance Thierry Henry, jo umiril in podal proti sredini za, kot se je izkazalo pozneje, odločilen gol branilca Williama Gallasa.

Nič narobe, še en zmagoviti trenutek takratnega zvezdnika še bolj zvezdniške Barcelone, če ne bi bilo narobe vse. Pri ustavljanju žoge si je namreč Henry očitno pomagal z roko. Ne enkrat, kar dvakrat.

Tako očitna roka, da jo je takoj priznal tudi Thierry Henry

"Roka je bila tako očitna, da sem žogo vzel iz mreže in se že pripravljal, da bom izvedel gol avt. Ko sem videl, da je sodnik pokazal proti sredini in priznal, nisem mogel verjeti," je takoj po tekmi govoril irski vratar Shay Given.

"Okradli so nas. Tisti, ki vodijo svetovni nogomet, so že pred tekmo vedeli, kdo bo šel na svetovno prvenstvo in kdo ne," je bil jezen takratni član Aston Ville, pred tem pa dolgoletni član Manchester Cityja, Richard Dunne.

"Lopovi so nam ukradli sanje. Kot otrok sem sanjal, da bom igral na svetovnem prvenstvu, a so mi te sanje vzeli," je bil ves iz sebe Sean St. Ledger, takratni član angleškega Middlesbrougha.

Da so sodniki naredili veliko napako, je že takoj po tekmi priznal tudi glavni akter, ki je veliko afero zakuhal. "Iskreno priznam, da je roka bila, ampak jaz nisem sodnik. Na igrišču so drugi, ki odločajo o tem, kaj je prav in kaj ne. Lepše bi bilo, če bi na svetovno prvenstvo odšli na drugačen način, a najpomembneje je, da smo se nanj uvrstili," je novinarjem po tekmi mirno razlagal Henry, takrat že nekaj časa najboljši strelec v zgodovini francoske reprezentance.

Strelec 51 golov v majici Francije je vedel, da ni ravnal najbolj športno, kar potrjuje tudi dejstvo, da se po tekmi sploh ni veselil uspeha, ampak je na igrišču tolažil ožaloščene irske nogometaše, a verjetno si tudi on ni mislil, kaj ga čaka že dan za tem.

Takole je Richard Dunne po tekmi sedel na zelenici stadiona v Parizu skupaj z irskim "krvnikom" in si zaradi tega prislužil tudi nekaj kritik. "Po tem, kar nam je storil, se sam nikoli več ne bi usedel poleg njega," je bil oster nekdanji irski selektor Mick McCarthy. Foto: Reuters

Namesto veselja in ponosa pekel, ki je sledil

"Naša reprezentanca je sramota za Francijo!" je z debelimi črkami že jutro po tekmi pisalo na naslovnici priznanega dnevnika Le Parisien. "Francija na nepošten način do mundiala," je pisal Le Figaro. "Božja roka," nič kaj inovativni z izbiro napisa na naslovnici niso bili pri kultnem športnem dnevniku L'Equipe, a ob tem dodali, da je lahko francoske nogometaše sram, kako so prišli do uspeha.

Še veliko bolj kritični so bili seveda tuji mediji, ki so Francoze in predvsem Henryja raztrgali. "Kako boš spal po tem?" so nekdanjega dolgoletnega zvezdnika otoškega nogometa, ki je blestel v majici Arsenala, vprašali pri Daily Telegraphu. "Ponovite tekmo! Sramota v Parizu," so zapisali pri Daily Mailu.

Revija Time Magazin ga je uvrstila celo med deset največjih goljufov v zgodovini športa. Primerjali so ga z ameriško drsalko Tonyo Harding in velikim atletskim goljufom Benom Johnsonom.

Javljali so se vsi. Tudi nekdanji Henryjevi soigralci. "Na svetovno prvenstvo gremo s sklonjenimi glavami," je povedal Bixente Lizarazu, s katerim sta se v letih 1998 in 2000 veselila naslovov svetovnega in še evropskega prvaka.

Takratni zvezdnik francoskega in tudi svetovnega nogometa se je po tekmi znašel v središču svetovne športne javnosti. Foto: Reuters

Prvič v življenju je ostal povsem sam

V obdobju, ko so vse bolj v ospredje prihajala tudi družbena omrežja, so udarci prihajali z vseh strani. Šlo je celo tako daleč, da je bil Henry odločen izpustiti nastop na svetovnem prvenstvu in se predčasno posloviti od francoske reprezentance. Kako hudo je bilo, priča izjava za javnost, ki jo je zvezdnik francoske reprezentance pripravil nekaj dni po sporni tekmi.

"Ponovil bom, kar sem že povedal. Da, bila je roka, a nisem prevarant. Nikoli nisem bil. Ravnal sem podzavestno. Zgodilo se je na hitro. Nogometaši smo navajeni, da igramo, dokler sodnik ne piska. Tega nisem nameraval storiti," je Henry povedal takrat, ko je prišel izjavo za javnost prebrat v prostore trening centra svojega takratnega kluba Barcelone, pred katerim so nalepili tudi številne plakate z njegovo podobo. "I am sorry (žal mi je, op. p.)," je pisalo na njih.

"Stvari so ušle iz rok. Prvič v življenju sem se znašel v takšnem položaju. Na Facebooku je bilo kup skupin z na tisoče člani, na katerih so me žalili in mi želeli tudi smrt. Moja družina je trpela. To so bili zelo težki časi, v katerih sem ostal sam. Počutil sem se, kot da bi bil kužen. Nihče me ni poklical. Nihče me ni vprašal, kako sem. Javljali so se le tisti, ki so me žalili in pljuvali. Ne samo mene, tudi mojo družino," se je, potem ko je že končal svojo bogato nogometno pot, ob gostovanju v eni izmed oddaj dogodkov izpred desetletja spomnil najboljši strelec v zgodovini Arsenala in Francije.

Plakat, ki je pred trening centrom novembra 2009 počakal zvezdniškega nogometaša Barcelone. Foto: Getty Images

Še morda huje jo je skupil švedski sodnik

Morda še huje kot on jo je odnesel sodnik, ki je na tisti tekmi delil pravico. Šved Martin Hansson.

"Danes je po svetu 80 milijonov Ircev, ki se počutijo slabo, a zagotovo ne tako slabo, kot se počuti glavni sodnik. Tudi on je verjetno ostal brez nastopa na svetovnem prvenstvu. Če bi tja odpotoval, bi bila to žalitev za ves svet," nič kaj prizanesljivi do svojega rojaka niso bili pri švedskem Aftonbladetu.

Do takrat zelo ugleden evropski sodnik, ki bi v Južnoafriški republiki skorajda zagotovo sodil, je bil sprva sicer uvrščen na širši seznam kandidatov za sojenje na tistem svetovnem prvenstvu, a po plazu kritik, ki so se vsule nanj, je nazadnje ostal brez dogodka, o katerem je sanjal že kot otrok. Ne samo to. Po vseh kritikah in grožnjah, ki jih je moral trpeti, je sprva razmišljal o tem, da sodniško piščalko za vedno pospravi v predal in se predčasno upokoji.

"Po tekmi smo odšli v garderobo. Po navadi človek, zadolžen za kontrolo sodnikov, v garderobo pride takoj po tekmi. Tokrat ga ni bilo dolgo časa. Ko je prišel, je sprva povedal, da smo opravili dobro delo, a potem dodal, da gol ne bi smel veljati, in odšel. Takrat sem se zavedal, da sem ostal brez tega, o čemer sem sanjal že od nekdaj. Brez nastopa na svetovnem prvenstvu. Zlomil sem se in padel v jok. Pozneje so bile stvari še veliko hujše. Po vsem, kar sem preživel, sem se resno spraševal, ali je vredno," je v nagrajenem dokumentarnem filmu Rättskiparen (sodnik), ki so ga po teh dogodkih o njem posneli Švedi, povedal Hansson, ki pozneje priložnosti za udejstvovanje na kakšnem od velikih tekmovanj nikoli ni več dobil. Upokojil se je leta 2014.

Švedski sodnik Martin Hansson je postal tarča številnih kritikov in ostal brez svetovnega prvenstva. Foto: Reuters

Odgovorni so hitro ukrepali in za vedno spremenili nogomet

V dneh po kontroverzni tekmi so v svetovnem nogometu potekale glasne razprave. Irci so zahtevali ponovitev tekme. Nekateri med njimi so prišli celo na idejo, da bi Irska na svetovno prvenstvo odpotovala kot 33. reprezentanca.

Takratni predsednik Fife Sepp Blatter je ob zahtevah Ircev, v katere je posegla celo tamkajšnja politika, le zamahnil z roko. Očitno je pozneje spoznal svojo napako. Tega na krovni svetovni nogometni zvezi sicer nikoli niso potrdili, a nekaj let pozneje so irski nogometni zvezi nakazali pet milijonov evrov. Uradno kot finančno injekcijo za gradnjo stadiona v Dublinu. Neuradno kot odškodnino za nogometno sramoto, ki se je zgodila v Parizu jeseni 2009.

Ne samo denar, ki je končal v blagajni vodilne hiše irskega nogometa, Henryjeva roka je prinesla še marsikaj in močno vplivala na svetovni nogomet. Zbudila je namreč glasne polemike o tehnologiji, ki naj bi bila nujno potrebna in je že kmalu po tem v nogomet tudi vstopila.

Dva tedna pred začetkom svetovnega prvenstva 2010 so iz Uefe sporočili, da bodo v ligi prvakov in kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 uvedli sodnika za goloma. Pozneje je v nogomet kmalu vstopila še videotehnologija. Sprva sicer sramežljivo, potem vse bolj pogumno. Vse do zdaj, ko imamo v nogometu tudi videosodnika (VAR).

Francoski nogometaši in selektor Raymond Domenech so na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki poskrbeli za škandal, ki so ga Francozi označili kar za največjo sramoto v zgodovini tamkajšnjega nogometa. Foto: Reuters

Če bi vedel, kaj sledi, se v Afriko zagotovo ne bi želel uvrstiti

Da bi tekmo proti Irski v Parizu najraje ponovil, je Henry povedal že takrat. Če bi vedel, kaj bo pozneje sledilo, bi se zagotovo takoj strinjal, da tekme ne bi bilo in Afrike tistega poletja sploh ne bi videl.

Francozi so namreč v Afriki poskrbeli za največjo sramoto v zgodovini francoskega nogometa. Sredi prvenstva so se na očeh svetovne javnosti sprli z vodstvom reprezentance, stavkali in poskrbeli, da so se domov vrnili osramočeni. Z zgolj točko in besom francoske javnosti, ki so si ga nakopali.

"Morda je res čas, da začnemo verjeti v karmo," so ob tem povedali mnogi in spomnili na nešportno potezo, za katero je Henry poskrbel sedem mesecev pred tem. Po tisti tekmi z Irsko je za Francijo zaigral le še na štirih prijateljskih tekmah in dveh na svetovnem prvenstvu. Potem je iz reprezentance skupaj s številnimi drugimi člani zlatega rodu francoskega nogometa s sklonjeno glavo za vedno odšel.