Fant z jeklenimi živci in mehkim srcem

Na poti Jana Oblaka, najdražjega nogometaša v zgodovini Slovenije, je nenavadno marsikaj. Njegovo življenje je pestro, na njegovi nogometni poti se je do zdaj dogajalo marsikaj, a nekaj ga je vedno spremljalo. To, da je neverjetno zlahka opravil tudi najtežje naloge, pred katere je bil postavljen. Te so pred njega pogosto skočile hitro in nepričakovano.

Tako je bilo, ko je bil pri vsega 14 letih priključen članski ekipi Olimpije. Tako je bilo, ko je le dve leti za tem, še globoko v najstniških letih, debitiral v slovenski ligi. Pa potem seveda decembra predlani, ko je izkoristil poškodbo soigralca pri Benfici, navdušil in mesta med vratnicama enega najslovitejših nogometnih klubov na svetu ni več izpustil. Lizbončane je popeljal do prvenstvene in obeh pokalnih lovorik, v evropski ligi se je s soigralci spotaknili šele ob zadnjo oviro, tisto v finalu. Bil je izbran za najboljšega vratarja portugalske lige.

V nekaj mesecih se je izstrelil med zvezde

Znašel se je odlično, pa čeprav ni bilo lahko. Pritiska v klubu, za katerega pesti stiska na milijone ljudi povsod po svetu in ki mu nekaj portugalskih športnih časopisov vsak dan namenja po 10, tudi 20 strani, ni manjkalo. Tudi zato, ker je po selitvah v Beiro-Mar, Olhanense, Uniao Leirio in Rio Ave, kamor je bil v letih, ko je bil član Benfice, posojen, da bi nabiral izkušnje, pred začetkom sezone odgovorne v klubu postavil pred dejstvo.

"Ali mi ponudite priložnost, da sem priključen članski ekipi, ali pa me pustite, da odidem drugam," jim je sporočil. Izziv so sprejeli, mu ponudili novo, donosnejšo pogodbo, ki je prinesla tudi dodaten, veliko večji pritisk, a ta Škofjeločana očitno ne moti. Marsikdo bi se zlomil, on daje občutek, da v njem uživa.

Ko je stopil na igrišče, je bilo vse jasno

Zato ga tudi rekordnih 16 milijonov evrov, kolikor je Atletico (tudi okoli tega kluba je pritisk enormen) zanj lansko poletje odštel Benfici – toliko v Španiji niso odšteli še za nobenega vratarja, hkrati je postal tudi slovenski rekorder –, ni vrglo s tira. Niti to, da je po spletu nesrečnih okoliščinah pred začetkom sezone izgubil bitko za mesto prvega vratarja. Nekaj tekem je sicer branil, a na pomembnejših sedel na klopi.

V torek zvečer se je zgodba na povratni tekmi osmine finala lige prvakov proti Bayerju spet zasukala v novo smer. Spet se je poškodoval njegov soigralec, spet je v igro na hitro vstopil s klopi, a že v trenutku, ko je tik pred prihodom na zelenico poslušal zadnje besede spodbude nesrečnega Miguela Angela Moye, je bilo v njegovih očeh videti, da bo zmogel.

Tolažil je tragičnega junaka tekme

Povsem osredotočen je delo, ki ga resnici na ljubo ni bilo veliko, opravil dobro in pri enajstmetrovkah postal junak, a v trenutkih največjega slavja dokazal, da nima samo jeklenih živcev. Ima tudi mehko srce. Izkušenega Stefana Kiesslinga, ki je zapravil zadnji strel Leverkusenčanov in pokončal njihove sanje o uvrstitvi med najboljših osem, je tolažil in trepljal po rami. Šele za tem je stekel s soigralci proslavljat velik uspeh.

Po tekmi se je otepal pohval, ki so druga za drugo iz ust soigralcev letele na njegov račun, in dajal vtis, da je z mislimi že pri novih izzivih. Verjamemo, da bo z njimi postal to, kar so od njega ob astronomski vsoti, ki so jo zanj pri Atleticu odšteli, pričakovali tudi navijači. In to, o čemer je prepričan njegov soigralec Fernando Torres. "Jan Oblak bo še vrsto let številka ena Atletica!" je dejal nekdanji veliki zvezdnik evropskega nogometa. Iz njegovih ust …