Jan Oblak
NK Maribor
Četrtek, 24. 6. 2021, 18.18
2 leti, 10 mesecev
30 let nogometa v samostojni Sloveniji
Zadnja slovenska pravljica pod afriškim soncem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,23
Nepozabni afriški ples Kekovih junakov pred 11 leti po zadetku Roberta Korena, ki je Sloveniji odprl pot do edine zmage na velikih tekmovanjih, zmage nad Alžirijo na SP 2010. Enega najlepših trenutkov slovenskega nogometa v 30-letnem obdobju državne samostojnosti.
Slovenija ne bo nikoli nogometna velesila. Je premajhna in preveč posejana s fenomeni, izjemnimi asi v najrazličnejših športih. To pa še ne pomeni, da se ne more vsaj za trenutek počutiti kot dežela, kjer se vse vrti okoli nogometa. Nazadnje je to občutila leta 2010, ko se je evforija ob spremljanju Kekove čete na svetovnem prvenstvu na jugu Afrike po usodni drami mešala s ponosom in solzami.
Ob 30. rojstnem dnevu samostojne Slovenije in nogometni vročici, ki jo povzroča letošnji Euro, se nismo mogli upreti priložnosti za sprehod po največjih uspehih slovenskega nogometa. Ni manjkalo podvigov, presenečenj in razočaranj, zmag in porazov, lovorik in izpadov, smeha in solz, po 30 letih pa lahko ponosno rečemo, da je svet dodobra spoznal večino lepot, kar jih ponuja slovenski žogobrc. Vključno z zadnjim velikim uspehom, nastopom na SP 2010, ki smo ga podrobneje pospremili tudi na Sportalu.
Slovenska nogometna reprezentanca je prvo uradno tekmo odigrala 3. junija 1992. V Talinu je remizirala z Estonijo (1:1), strelec zgodovinskega zadetka za slovensko izbrano vrsto, ki jo je vodil Bojan Prašnikar, pa je bil Igor Benedejčič.
Le dva tedna pred prvo tekmo slovenske reprezentance v Estoniji je Srečko Katanec s Sampdorio nastopil v finalu državnih prvakov in na Wembleyju 20. maja 1992 po podaljšku izgubil proti Barceloni (0:1). Postal je prvi Slovenec, ki je zaigral v finalu evropskega tekmovanja v obdobju državne samostojnosti.
Slovenija je v prvi kvalifikacijski ciklus (za EP 1996) vstopila leta 2014. V uvodnem srečanju je v Ljudskem vrtu presenetila takratne svetovne podprvake Italijane (1:1), Slovenija, ki jo je vodil dr. Zdenko Verdenik, pa bi morala celo zmagati, a so sodniki spregledali povsem regularen zadetek Darka Milaniča. Izolan je pozneje postal najtrofejnejši trener v 1. SNL.
Leta 1999 je NK Maribor poskrbel za senzacionalen preboj v skupinski del lige prvakov, kjer je proti Laziu, Bayerju in kijevskemu Dinamu osvojil štiri točke.
Leta 2000 je Slovenija ob ogromni evforiji pozdravila prvo reprezentančno pravljico. Zlata Katančeva četa si je zagotovila nastop na EP 2000, prvem velikem tekmovanju. Proti ZR Jugoslaviji, Španiji in Norveški je osvojila dve točki, dvoboj s Španci v Amsterdamu pa je spremljalo v živo več kot deset tisoč slovenskih navijačev!
Zlatko Zahović, ob prelomu tisočletja najboljši slovenski reprezentant in še danes najboljši strelec, je leta 2001 nastopil v finalu lige prvakov. V Milanu je z Valencio po izvajanju 11-metrovk ostal praznih rok proti Bayernu. Takratni zvezdniški vratar Bavarcev Oliver Kahn je žal zaustavil njegov strel z bele točke.
Slovenska reprezentanca je leta 2002 nastopila prvič na svetovnem prvenstvu. V Južni Koreji se ni proslavila, izgubila je proti Španiji, Južni Afriki in Paragvaju, veliki praznik slovenskega nogometa pa je pokvaril spor med Zlatkom Zahovićem in takratnim selektorjem Srečkom Katancem, ki je po koncu stresnega SP zapustil vroči stolček.
Slovenija bi skoraj nastopila na treh zaporednih velikih tekmovanjih, a je v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2004 zapravila veliko priložnost proti Hrvaški. V Zagrebu je remizirala 1:1, nato pa v Ljubljani kljub igralcu več izgubila z 0:1.
Nova pravljica slovenskega reprezentančnega nogometa, žal tudi zadnja, je sledila leta 2010. Kekova četa se je prek začudene Rusije uvrstila na svetovno prvenstvo. Na jugu Afrike je proti Alžiriji, ZDA in Angliji osvojila štiri točke in za las, usodna je bila le ena minuta, ostala brez napredovanja v izločilni del.
Slovenija je zadnjič v dodatnih kvalifikacijah za veliko tekmovanje nastopila leta 2015, ko je priznala premoč Ukrajini (1:1 in 0:2), ter ostala brez preboja na Euro 2016.
V klubskem svetu je še naprej plenil pozornost NK Maribor. V elitno ligo prvakov se je uvrstil še dvakrat, trikrat pa še v skupinski del lige Europa, kjer je leta 2014 celo prvič zaigral v izločilnem delu. Takrat je vijolice vodil Ante Šimundža. Maribor je nazadnje v ligi prvakov igral 2017/18 pod taktirko Darka Milaniča.
Leta 2016 je prvič v finalu lige prvakov zaigral Jan Oblak. Vratar Atletica je v dramatičnem srečanju v Milanu po izvajanju 11-metrovk izgubil proti mestnemu tekmecu Realu. Dve leti pred tem je Škofjeločan izgubil tudi finale evropske lige z Benfico. Praznih rok je v Torinu ostal proti Sevilli.
14. septembra 2016 je bil na kongresu Evropske nogometne zveze (Uefa) za novega predsednika izvoljen Aleksander Čeferin, ki je do takrat vodil Nogometno zvezo Slovenijo (NZS). Slovenija se lahko s prvim možem evropskega nogometa pohvali še danes.
Leta 2018 je Jan Oblak z Atleticom osvojil ligo Europa. V finalu je bil v Lyonu s 3:0 boljši od Marseilla. Škofjeločan je nato z Madridčani osvojil še evropski superpokal.
Leta 2019 je slovenski nogomet dočakal novi mejnik, saj je Damir Skomina, eden najboljših evropskih sodnikov, vodil finale lige prvakov. V njem je Liverpool v Madridu z 2:0 ugnal Tottenham.
Letos je izkušeni slovenski vratar Samir Handanović bogato kariero, od katere je največji del preživel v Vidmu in Milanu, oplemenitil s prvo lovoriko. Z Interjem je v veličastnem slogu in z ogromno prednostjo postal italijanski prvak. Ljubljančan je imel kot kapetan čast, da je prvi povzdignil v zrak pokal. Letos je bilo imenitno leto za slovenske vratarje, saj je Oblak z Atleticom prvič postal španski prvak!
V slovenskem prvenstvu je največ naslovov osvojil Maribor (15), na večni lestvici sledijo ''stara'' in ''nova'' Olimpija (6), Gorica (4), Domžale (2) ter Koper, Celje in Mura, ki je zmagala kot zadnja.
Letos je potekal v Sloveniji tudi največji nogometni dogodek pod okriljem Evropske nogometne zveze, evropsko prvenstvo do 21 let. Nemčija je v finalu v Stožicah premagala Portugalsko. Ljubljana je tri leta pred tem gostila tudi evropsko prvenstvo v futsalu.
Pisalo se je leto 2010. SiOL Sportal je na rojstnodnevni torti ravno upihnil šest svečk, ko sem zložil stvari v ogromen kovček in se pripravil na dolgo pot. Dočakal sem najlepšo nalogo, kar si jo je v reprezentančnem nogometu sploh mogoče zamisliti. Odpravil sem se na jug črne celine in poročal s svetovnega prvenstva, na katerem je nastopila slovenska izbrana vrsta! Reprezentanca moje domovine, ki velja za posebno, saj je tako talentirana na različnih športnih področjih, da v njej, v primerjavi z večino drugih dežel, sploh ni tako samoumevno, da nogometu pripada naziv športa številka 1.
Slovenija je nastope na SP 2010 začela 13. junija 2010 v Polokwaneju proti Alžiriji.
No, tistih nekaj mesecev, vse od norišnice, ki jo je sprožil val izjemnih nastopov v kvalifikacijah, in pike na i, izločitev prepotentnih Rusov v navijaškem kotlu Ljudskega vrta, mu zagotovo je. Nato pa se je evforija le še stopnjevala. In to kako! Slovenija je postavljala mejnike, o katerih lahko številne podobno velike države le sanjajo, in pisala zgodovino.
Rane so bile hude, a jih je zacelil ponos
Na jugu Afrike se je rodila reprezentančna pravljica Slovenije 2.0.
Od blizu sem lahko začutil energijo, s katero so izbranci Matjaža Keka ob neizogibnih zvokih vuvuzel dvigovali na noge deželo na sončni strani Alp in poskrbeli za navdušenje, ki ga je bilo mogoče primerjati le še z nepozabnimi časi največjih podvigov zlate Katančeve generacije. Tisto je bila prva nogometna pravljica pod Triglavom, a ni trajala večno. Ko pa so želeli svoje povedati južnoafriški junaki, je napočil trenutek za rojstvo pravljice 2.0. Za čarobne dneve, ko je bilo biti Slovenec tako lepo kot le malokdaj.
Kako hitro teče čas. Od zadnjega velikega uspeha slovenske reprezentance je minilo že 11 let! V tem obdobju se je zamenjalo ogromno igralcev, nekaj obrazov v izbrani vrsti pa je vendarle ostalo enakih. Med njimi tudi selektor Kek, ki se je pred tremi leti vrnil na vroči stolček, s katerega je leta 2010 popeljal Slovenijo do fantastičnega mejnika.
Na jug Afrike je pripotoval tudi takratni predsednik Slovenije dr. Danilo Türk in dvoboj proti ZDA spremljal v visoki druščini nogometnih funkcionarjev.
Bilo je skoraj popolno. Idilično. Skoraj. Da ni bilo, je poskrbela ena najbolj žalostnih minut v zgodovini slovenskega športa. To je bila minuta, v kateri so se čustva nesramno poigrala z nogometaši in navijači. Rane so bile hude, a jih je hitro zacelil ponos. Slovenija je dihala kot ena, Kekove varovance sta ob vrnitvi pričakala srčen sprejem in spoštljiv aplavz. Zaslužili so si ga.
Niso smeli ponoviti napake iz leta 2002
Slovenija je v skupini C mešala štrene favoritom.
Slovenija je pred 11 leti prikazala edinstven primer, kaj vse je mogoče, če se stopi skupaj. Velika in preveč vase zagledana Rusija jih je dobila po prstih, pred njo še Poljska, Češka in še nekatere dežele z bistveno bogatejšo nogometno zgodovino. Oživeli so junaštvo, srčnost, borbenost. Odkrito prijateljstvo, ki je krasilo že zlato Katančevo generacijo. Ni bilo več posameznika, ki bi za ekipo predstavljal tako pomembno vrednost, kot jo je nekoč Zlatko Zahović in dosegal odločilne zadetke. Zdaj so bili na delu novi obrazi, polni želje, dokazovanja, pripadnosti.
Slovenija je računala na neustrašne bojevnike. Vsem, ki so se po napornih pripravah na Južnem Tirolskem vkrcali na letalo v Frankfurtu in odpotovali na jug Afrike, pa je previdno odzvanjalo v glavi, da ne smejo ponoviti napake rojakov iz leta 2002.
SP 2010 je zaznamovalo navijaško trobilo vuvuzela, ki je bolj ali manj paralo ušesa evropskih navijačev.
Takrat se je Slovenija odpravila na svoj prvi mundial. Iz Južne Koreje pa se je vrnila ponižana in tako sprta, da so se še navijači delili na dva tabora. Osem let pozneje je bila združena. Vzdušja ni pokvaril niti, kako slovensko, spor o deležu finančnih nagrad, s katerim so nogometaši izkazali nepopustljivo stališče in enotnost. Predsednik NZS Ivan Simič jim je šel na roko.
Najboljša skupina po The Beatlesih?
Velika škoda je bila, da ni bilo SP zemljepisno bližje, pot do ene najbolj razvitih afriških držav pa ugodnejša žepom najbolj srčnih navijačev. Če bi bilo tekmovanje vseh tekmovanj bližje Sloveniji, morebiti kar v Evropi, bi se zagotovo ponovile rekordne številke slovenskih športnih invazij. Nepozabnega Amsterdama iz leta 2000, na primer.
Nepozabno praznovanje zadetka Roberta Korena proti Alžiriji.
Tako pa so v Afriko odpotovali le najbolj vztrajni in finančno stabilni privrženci. A tudi polni strasti in ljubezni. Vsepovsod je odmevalo Slovenija, Slovenija in se na veliko skakalo. Vse to je Kekovim izbrancem pomagalo do dosežka, ki je eno od najmanjših udeleženk v zgodovini svetovnih prvenstev "pahnil" na naslovnice.
Veselje Roberta Korena po zadetku za zgodovinsko zmago na SP.
Država, ki ima le dva milijona prebivalcev, kar je grobo gledano primerljivo z enim izmed številnih londonskih okrožij, je v skupini z Anglijo, Alžirijo in ZDA – Otočani so bili tako prepričani o prvem mestu, da so skupino v znanem nadutem novinarskem slogu oklicali za najboljšo po znamenitih The Beatlesih – vodila igro in bila vse do zadnjega kroga vodilna na lestvici! Po treh polčasih je bila že v osmini finala, bila pa je tudi še po zadnjem pisku sodnika na zadnji tekmi proti trem levom v Port Elizabethu …
Valter Birsa je proti ZDA dosegel prekrasen zadetek po strelu z razdalje z zlato levico.
Z eno nogo in pol je bila že v osmini finala, navijači so se že ozirali proti rezervacijam vstopnic za spektakel proti Nemčiji v Bloemfonteinu, nato pa so iz Pretorie prišle novice, ob katerih ni bilo več nobenemu do smeha. Američani so v sodnikovem podaljšku, ko se je šlo na vse ali nič, le ugnali Alžirijo, Slovenija pa se je po treh predstavah, v katerih je osvojila štiri točke, morala posloviti od tekmovanja. Žal.
Korošec za zgodovinsko zmago
Navijači iz Koroške so preplavili tribune južnoafriških stadionov s ponosnimi transparenti.
Južnoafriška pravljica se je začela 13. junija 2000 v Polokwaneju. V mestecu, ki leži blizu Krugerjevega narodnega parka, je majhna Slovenija dočakala prvo zmago na največjem tekmovanju. Prvo in za zdaj, še, edino. Priigral jo je Robert Koren, sledil je znameniti ples nogometašev s podobo Triglava na zelenih dresih. Dogovor o tem, kaj bodo naredili po prvem golu, je padel v hotelu. Med enim izmed neformalnih druženj, s katerimi so slovenski vitezi krepili kolektivno zavest.
Kapetanu tedanje Kekove čete je šlo na roko slabše posredovanje alžirskega vratarja, Samir Handanović pa je na drugi strani vzdržal vse alžirske nalete. Slovenija je zmagala z 1:0 in skočila na vrh lestvice, svet je bil prelep!
Slovenski avtobus je krasil slogan Z enajstimi pogumnimi do konca. Selektor Matjaž Kek je vztrajno ponavljal, da je takšnih 23.
Reprezentanti so zapuščali prizorišče z nasmeški in z avtobusa, ki ga je upravičeno krasil slogan Z enajstimi pogumnimi srci do konca, pomahali navijačem
Po treh polčasih že v osmini finala
Boštjan Cesar, pozneje prvi Slovenec, ki je prebil mejo stotih nastopov za reprezentanco, se je poigral z mladim levom.
Nogometna odprava nas je po enem največjih uspehov reprezentance popeljala na posebno druženje z reprezentanti. Kekova zasedba je obiskala Levji park v Johannesburgu. Sproščenosti ni manjkalo na vsakem koraku, slovenski ''levi'' so srečali afriške. Boštjan Cesar, Valter Birsa in soigralci so radoživo sprejeli v roke in božali mlade kralje živali, nato pa se namerili na Američane. Na reprezentanco, ki je redno nastopala na svetovnem prvenstvu, na tribunah pa jo je spremljalo neprimerno več navijačev kot slovensko. A Kekovi bojevniki še niso rekli zadnje.
V enem najbolj dovršenih polčasov so spomnili na boljši del predstave Katančeve čete proti ZR Jugoslaviji na Euru 2000. Evrogol Valterja Birse, nato hladnokrven zaključek Zlatana Ljubijankića po izvrstni podaji Milivoja Novakovića. Slovenija je vodila z 2:0, nasmihala se ji je zagotovitev osmine finala še pred zadnjim krogom. Znanstvena fantastika? Žal, da. Tisti, ki so prehitro slavili ali delali sklepe še pred drugim polčasom, so bili zelo potrti.
Kdo bo zmagal? Ameriški ali slovenski (super)junak? Na koncu sta se razšla brez zmagovalca.
Podobno kot v Charleroiju je tudi tokrat sledil divji preobrat, Slovenija pa je bila na koncu še srečna, da je ostala neporažena (2:2). Poraza jo je rešila sodniška napaka, žal pa je ostala brez Nejca Pečnika, ki je utrpel hudo poškodbo gležnja in se po dvoboju v letalu v družbi predsednika Danila Türka predčasno vrnil v domovino.
Capello si je rešil kožo
Matjaž Kek je ostal proti Fabiu Capellu prekratek za en zadetek.
Slovenija je bila s štirimi točkami še vedno najboljša. Odpirale so se ji številne možnosti za napredovanje, tudi takšne, v katerih bi jo med najboljših 16 popeljal celo poraz z Anglijo. Ni se smel uresničiti le izračun, po katerem bi Otočani premagali Slovenijo, ZDA pa Alžirijo. Na veliko smolo se je zgodilo prav to. V nepozabni drami, po eni najbolj žalostnih minut slovenskega nogometa.
Kaj se je zgodilo? Kekova četa je v Port Elizabethu namučila favorizirane nekdanje svetovne prvake, ki jih je vodil Fabio Capello in so se s pomočjo Slovenije (1:0) rešili sramotnega izpada. Upanje pa je vendarle še ostalo Slovencem. Čeprav se jim v tretje v skupini C to ni uresničilo in so ostali brez točk, se jim je zaradi razpleta na drugi tekmi med Alžirijo in ZDA nasmihalo napredovanje.
Solze slovenskih navijačev, ko so izvedeli za rezultat na dvoboju med ZDA in Alžirijo.
V Pretorii je bilo po rednem delu 0:0. Ko je Slovenija že končala dvoboj v Port Elizabethu in so si Angleži z Davidom Beckhamom na klopi močno oddahnili, saj so si vendarle zagotovili napredovanje, je na stotine Slovencev boječe prek vseh mogočih kanalov, ki so bili na voljo, spremljalo konec drugega dvoboja v skupini. Igral se je že podaljšek, v rokah pa so že imeli pripravljen šampanjec. Nato pa jo je zagodel Landon Donovan. Američan, ki je že na tekmi preobratov v Johannesburgu z ostrim strelom razorožil Samirja Handanovića, je tokrat v izdihljajih srečanja popeljal ZDA med 16 najboljših. V zadnjih sekundah.
Ugled slovenskega nogometa zrasel
Reprezentanti po porazu z Anglijo, ko še niso vedeli za razplet druge tekme.
Lahko si predstavljate, kako je bilo na stadionu. Slovenski navijači niso skrivali solza, bilo je tiho, mukotrpno, turobno, slišal se je vsak vzklik. Obenem pa je bilo začutiti tudi polno ponosa, zahval za dosežek, ki bi bil skoraj nagrajen z napredovanjem.
Na koncu je ostalo le pri zgodovinski zmagi. In velikem ugledu, ki ga je bila deležna Slovenija. To je bilo prvenstvo, ko je svet dokončno uvidel razliko med Slovenijo in Slovaško. Z nogometom je doumel, da sta to dve povsem drugačni državi. Obe reprezentanci sta navduševali na prvenstvu. Slovaki so se celo s pomočjo Italije prebili med 16 najboljših, Slovencem pa je zmanjkala le ena točka.
Slovenska odprava je pomahala v slovo črni celini in se vrnila v Slovenijo ob ovacijah navdušenih navijačev, ki so ji namenili kraljevski sprejem.
Spomin na zadovoljne obraze slovenskih navijačev bo večen.
Pred zadnjim poletom je predsednik krovne zveze Ivan Simič naletel na skupino reprezentantov, ki so mu še pod vtisom spomladanskega pregovarjanja o višini finančnih nagrad namenili pesem ''Simke, lopove''. To je bila edina temna lisa južnoafriške pravljice, katere zaščitni znak je bilo neizmerno bratstvo nogometašev. Generacija, ki jo je znal našteti skoraj vsak mlajši ljubitelj nogometa, je ostala še nekaj časa skupaj, nato pa so se izkušenejši člani drug za drugim poslovili.
Takšno je bilo poletje leta 2010, polno nogometnih čustev. In pika na i vsem prigodam, ki so v 30 letih državne samostojnosti pomagale razjasniti svetu, kako se lahko vrhunski nogomet igra tudi na sončni strani Alp. Če ne verjamete temu, pa kar vprašajte Jana Oblaka, Josipa Iličića, Samirja Handanovića ...
