SiolNET. Sportal Naj planinska koča
1,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pogovor z gorskim tekačem Luko Kovačičem

Na Triglav, Jalovec, Mangart, Visoki Rokav in Škrlatico v manj kot 14 urah #video

1,05

termometer

Luka Kovačič
Gorski tekač Luka Kovačič je uspešno izpeljal svoj sanjski projekt. V manj kot 14 urah je povezal in pretekel pet najvišjih slovenskih vrhov: Visoki Rokav, Škrlatico, Triglav, Jalovec in Mangart. Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

Danes bo v Kranjski Gori na sporedu šesta izvedba kolesarske dirke zabavnega značaja Goni Pony. Med glavnimi kandidati za zmago bo tudi Luka Kovačič, gorski tekač, ki je pred dnevi uspešno izpeljal svoj sanjski projekt. Zadal si je, da bi se v 24 urah povzpel na pet najvišjih slovenskih vrhov in jih povezal med seboj. Uspelo mu je v manj kot 14 urah.


24-letni Luka Kovačič iz Kranja je nekdanji kolesar, danes gorski tekač in turni smučar. Leta 2018 je bil razglašen za najboljšega turnega smučarja leta. Na fotografiji: v družbi plezalne šampionke Janje Garnbret na podelitvi Planinske zveze Slovenije za najboljše športnike leta. 24-letni Luka Kovačič iz Kranja je nekdanji kolesar, danes gorski tekač in turni smučar. Leta 2018 je bil razglašen za najboljšega turnega smučarja leta. Na fotografiji: v družbi plezalne šampionke Janje Garnbret na podelitvi Planinske zveze Slovenije za najboljše športnike leta. Foto: Grega Valančič/Sportida Kdo sploh je Luka Kovačič? 24-letni Kranjčan je s športom povezan vse življenje. Dejstvo, da izhaja iz športne družine (oče je bil profesor športne vzgoje, vsi v družini so se tako ali drugače ukvarjali s športom), je bila velika prednost pri njegovem razvoju.

Kot otrok se je ukvarjal s plavanjem, šest let je posvetil odbojki, srednješolska leta je namenil kolesarstvu in bil tudi član slovenske reprezentance do 23 let, potem pa odkril gorski tek, ki mu je v celoti zavezan še danes.

Pozimi se ukvarja s turnim smučanjem in je tudi član slovenske reprezentance v tej panogi, turno smuko pa jemlje kot odlično dopolnitev treningov gorskega teka.

Ne mara "jamranja" in ima ogromno ciljev ter želja. V šali pravi, da bi bilo idealno, če bi dan imel 70 ur, od tega pa bi jih lahko 40 izkoristil za uresničevanje svojih ciljev. Financira se s skrajšanim delovnikom v športni trgovini in podporo sponzorjev.


Glede na to, da ste nekdanji kolesar, začniva pogovor s povsem drugo temo, Dirko po Franciji. Jo imate v teh dneh neprestano na očeh? Jo spremljate načrtno ali bolj mimogrede? 

Dirko po Franciji vedno spremljam, zagotovo gre za enega od mojih najljubših športnih dogodkov v letu. Če mi že ne uspe ujeti televizijskega prenosa, pa zagotovo zvečer preverim vsaj rezultate in razplet.

Kovačič na kronometru Dirke po Sloveniji leta 2014. Kovačič na kronometru Dirke po Sloveniji leta 2014. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Kolesarstvo imam še vedno rad, predvsem so mi ljube alpske etape. Zagotovo mislim, da imata Primož Roglič in Tadej Pogačar dobre možnosti v skupnem seštevku, oba sta pokazala, da spadata na najvišjo svetovno raven.

Mislim, da se za njun uspeh ni bati, ob tem pa ne smemo pozabiti na Mateja Mohoriča, ki ima dobre možnosti v kateri od etap, enako velja za Jana Polanca in Luko Mezgeca.

Mislite, da bo karavani v teh časih novega koronavirusa uspelo pripeljati do Pariza?

Da, mislim, da ji bo. Treba je upati, da je to mogoče. Sicer pa bom kar odkrit, komaj čakam, da Roglič ali Pogačar oblečeta rumeno majico.

Primož Roglič & Tadej Pogačar - Tour 2020 Foto: Reuters

Kako je novi koronavirus vam zapletel leto? Kaj vam je zaradi pandemije splavalo o vodi oziroma ali ste ravno zato našli čas za nekaj tretjega?

Korona je gotovo prekrižala moje tekmovalne načrte, tekme so odpadale druga za drugo in s tekmovalnega vidika sem ostal brez vsega. Se pa s tem ne obremenjujem preveč. Seveda rad tekmujem, vendar mislim, da se ne smem preveč obremenjevati.

Tudi v tem obdobju sem namreč na vso moč treniral in čas izkoristil za gradnjo baze. Za stvari, ki se jih prej nisem mogel lotiti, saj so me tekmovanja včasih malo ovirala. Na primer za izvedbo svojega sanjskega projekta. Luka Kovačič Foto: Peter Podobnik/Sportida

Pet najvišjih slovenskih vrhov, ki jih je Kovačič premagal v 13 urah in 56 minutah (po kronološkem vrstnem redu):
Visoki Rokav (2.646 metrov nad morjem),
Škrlatica (2.740),
Triglav (2.864),
Jalovec (2.645) in
Mangart (2.679).

Skupaj je premagal 6.600 višinskih metrov vzpona, kar je toliko, kot če bi več kot 18-krat tekel na Šmarno goro.
V dolžino je zbral 55 kilometrov, od tega 43 kilometrov po gorskih poteh in skalah, sedem kilometrov po makadamih in pet kilometrov po asfaltu. Prvi dve uri in 40 minut je tekel po popolni temi, z naglavno lučko.

Zakaj ste sanjali prav o tem? Da povežete pet najvišjih vrhov Slovenije in se nanje povzpnete v manj kot 24 urah.

Ljudje me večinoma poznajo kot gorskega tekača, kot nekoga, ki pač teče po hribih, ampak sam sem tudi velik ljubitelj gora in narave, tako da najbolj uživam v visokih gorah, v divjem okolju. Nad gozdno mejo, kjer se začne bolj zahteven skalnat svet, se počutim najbolje. To mi je poseben izziv.

Ne samo, da je narava tam res veličastna, ponuja tudi ogromno izzivov. To me res motivira in tam uživam.

Luka Kovačič Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

Bil sem res na veliko slovenskih vrhovih, te, recimo temu glavne, sem prehodil po večkrat, z več strani, že nekaj časa pa sem razmišljal o tem, kako bi jih povezal med seboj in koliko bi jih bilo mogoče prehoditi v enem dnevu. Seveda na varen način.

Tako sem se domislil, da povežem pet visokih gora, nekatere od njih so zame med najlepšimi. Vsaka nosi svojo zgodbo. Triglav je poseben že zato, ker je najvišja slovenska gora in je sam po sebi monument, Škrlatica pa zato, ker je vsaj zame kraljica neobljudenih gora v Sloveniji. Zaradi zahtevnosti in odmaknjenosti tam nikoli ni posebne gneče in vsak prav gornik tam lahko najde svoj mir.

Potem sta tu še Jalovec, ki je zame najlepši vrh – tako po obliki kot razgledih, in Mangart, ki med višjimi vrhovi v Sloveniji spada med lažje dostopne.

Luka Kovačič Foto: Peter Podobnik/Sportida

In nazadnje še Visoki Rokav – četrta najvišja gora v Sloveniji, ki je marsikdo verjetno ne pozna. Gre za vrh zraven Škrlatice, na katerega pa ne vodi nobena planinska pot. Gre za pravi gorniški del, zahteva tudi nekaj plezanja in je tudi pika na i celotnemu projektu, ki je tekaškemu izzivu dal tudi gorniški pridih. Seveda so se stvari zaradi njega tudi malo zapletle, je pa bil zagotovo dodana vrednost.

Teh pet vrhov sem povezal, ker se mi je že dlje časa zdelo, da je to mogoče. Ideja je zorela že dve leti in letošnje leto se je izkazalo kot idealno, da jo izpeljemo. Predstavil sem jo več ljudem, vsem se je zdelo zanimivo, morda celo neizvedljivo. Zdaj pa, ko mi je projekt uspelo dokončati, sem izjemno vesel, da mi je to uspelo.

Luka Kovačič Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

Ste se zavedali tveganja, ki ga tak izziv prinaša? Kako ste se pripravili, da ste se v tem, kar počnete, počutili varnega?

Mislim, da je tveganje prisotno pri vsem, kar počnemo. Moraš se ga zavedati, ga sprejeti in se vprašati, ali sem na tej točki sposoben mentalno in fizično izvesti tisto, kar sem si zamislil, ne smeš pa se ga bati.

Imam dovolj izkušenj, da se takih stvari upam lotiti, da je tveganje minimalno, seveda pa vedno obstaja. Nanj se ne moreš pripraviti s knjigami, s teorijo in razpredanjem, ampak preprosto s kilometri, višinci in pretečenimi koraki na terenu. Vse to ogromno pripomore k temu, da se naučiš gibanja, da si bolj prepričan, da zaupaš vase in imaš izkušnje.

Kaj vas je med izvedbo projekta najbolj presenetilo? Razen časovnice, ki ste jo prehiteli za skoraj 10 ur?

Mogoče sem še najbolj presenetil samega sebe, saj nisem verjel, da bi lahko napredoval tako hitro in da bo vse skupaj minilo brez zapletov. Nisem vedel, kaj se bo z mojim telesom dogajalo po toliko urah, koliko energije mi bo ostalo, kako se bo vedla glava.

No, potem pa je kar šlo, in to zelo hitro, stalno sem prehiteval časovnico, s tem pa nisem presenetil samo samega sebe, ampak tudi vse druge, malo sem začinil ter hkrati zapletel delo vse ekipe. Ampak na koncu smo vsi opravili svoje delo, kar zadeva mene, z odliko. Na tem mestu lahko rečem samo hvala. 

Luka Kovačič Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

Spremljalo vas je kar nekaj ljudi … Kakšni so bili njihovi komentarji, ko ste jim predstavili svojo idejo? Vas je kdo poskušal odvrniti od nje?

Mislim, da nas je bilo v projekt vključenih skoraj 20. Omenil bi Nejca Marčiča, alpinista najvišje ravni, dobitnika zlatega cepina, ki me je spremljal prek Visokega Rokava na Škrlatico, za kar je potrebnega ogromno gorniško-alpinistično-plezalnega znanja, in potem do Vrat. V tem delu je bilo njegovo alpinistično znanje res neprecenljivo.

Iz Vrat na Triglav prek Zadnjice do izvira Soče me je spremljal Matjaž Mikloša, moj dobri prijatelj in sotekač, ki je vajen gibanja po visokogorskem terenu. V Luknji, kamor sva se spustila po Bambergovi poti, naju je čakala Urška Ahac, moje dekle, tudi vsestranska športnica, ki je z nama tekla do izvira Soče. Tam je Matjaža in Urško zamenjal Nejc Kuhar, tudi zelo dober prijatelj in verjetno najboljši slovenski gorski tekač zadnjega obdobja, vrhunski gornik.

V takih primerih okrog sebe potrebuješ ljudi, ki jim zaupaš in na katere se lahko absolutno zaneseš, se z njimi zabavaš, padeš v dobre debate, hkrati pa moraš biti prepričan, da znajo poskrbeti sami zase.

Seveda sem zelo hvaležen tudi Juretu Niedorferju in Martinu Smerdelu ter drugim iz ekipe Red Bulla, ki so najbolj zaslužni za to, da je iz mojega projekta nastal super video, s katerim lahko širšemu občinstvu predstavimo, kako lepi so slovenski hribi.

Ste občutili pričakovanja okolice? Projekt ste javno napovedali, pozvali ljudi, naj vas spremljajo vsaj prek družbenih omrežij.

Pravzaprav nisem čutil posebnega pritiska, niti tega, da bi kdorkoli od mene zahteval, da bi šel z glavo skozi zid.

Da, veliko ljudi je vedelo, da se tega izziva lotevam, vendar nisem čutil pritiska. Vedel sem, da bom dal vse od sebe, da sem motiviran in odlično pripravljen.

Deležen sem bil samih pozitivnih odzivov. Marsikdo si ne predstavlja, kako je mogoče povezati te vrhove, še sam bi pred leti razmišljal podobno, zato je zdaj, ko mi je to uspelo, občutek še toliko lepši.

Po drugi strani pa je bilo zanimivo, da je bil to moj osebni projekt, potem pa je kar rasel in rasel, vanj se je začelo vključevati vedno več ljudi, ki so postali moja ekipa. Potem je vse skupaj postalo dodatno zanimivo. Je pa seveda potem večji občutek odgovornosti za te ljudi, ki te čakajo na lokaciji že eno noč prej.  

Luka Kovačič Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

Ste potem, ko ste "odfočkali" še zadnji vrh oziroma se varno vrnili v dolino, občutili posebno veselje?

Ob stiku s križem na Mangartu je bilo prisotnega ogromno adrenalina. Vedel sem, da mi je uspelo, a še vedno se je bilo treba spustiti v dolino.

Že na Mangartskem sedlu sem čutil veliko zadoščenje, še večje pa potem doma, čez nekaj dni, ko sem se zavedal, da mi je uspelo nekaj, o čemer sem dolgo sanjal. Sam treniram prav zaradi takih projektov, da preizkušam sebe, meje, ne da bi to komu tekmovalno dokazoval.

Koliko počitka ste potrebovali, če sploh?

Odvisno, kaj kdo dojema kot počitek. Pri meni je to pomenilo, da sem naslednja dva dneva po približno uro, dve preživel na kolesu. Aktivni odmor mi vedno ustreza. Že po treh dneh sta se življenje in trenažni proces vrnila v stare tirnice.

Luka Kovačič Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

Kako je na takih podvigih z želodcem, z lakoto … Kaj tekne, kaj ne?

Imam to srečo, da nisem zapleten. Nimam težav ne z želodcem ne s prebavo, se pa izogibam pitju vode. Ne da je ne bi maral, a povzroči izpiranje telesa in nima nobene energetske ali elektrolitske vrednosti. Moj nasvet je: kdor v poletnih dneh izvaja aktivnost, naj raje poseže po izotoničnih napitkih.

Kar zadeva hrane, sem večinoma užival energetske ploščice, no, uspelo pa mi je pojesti celo mini sendvič z arašidovim maslom in marmelado v mini bagetki.

Že sanjate o kakšnem novem premikanju meja?

Želje in ideje so, več pa bo znanega v prihodnje.

Luka Kovačič Foto: Red Bull Content Pool

Lani ste mi tik pred tekom na planiško velikanko, ker ste zmagali in postavili nov rekord (4:55,9), dejali, da ste skoraj definicija vzdržljivostnega športnika, medtem ko bi bilo pri hitrosti mogoče še marsikaj izboljšati. Kako je zdaj s tem? Ste to že storili?

Ne bom rekel, da sem ravno ljubitelj hitrosti, raje delam tempo intervale kot šprintam, se pa zavedam, da želim biti vsestranski tekač, ki nima šibkih točk, ki bi jih iskala konkurenca. Gotovo sem izvedel več teka na ravnini, poskušam nadgraditi tisto, kjer sem šibek. Ne da sem ogromno pridobil, vendar ne trpim več toliko.

Na tej točki se vedno splača imeti kakovostnega trenerja, ki te vodi skozi trenažni proces in ti da nasvet … Dobro je, da trening postane bolj dinamičen, pa tudi odpravljanje šibkih točk je lažje.

Vem, da niste vedeževalec, a vendar: če bi bil jutri tek na planiško velikanko, koliko bi pokazala ura?

To pa bi izvedeli le, če se jutri zberemo na velikanki. Če koga posebej zanima, z veseljem sprejem izziv in se srečamo v Planici (smeh, op. a.).

Tudi letos bo Kovačič na štartu kolesarske dirke Goni Pony na Vršič. Lani je zaostal zgolj za zmagovalcem Luko Tavčarjem (tretji je bil atlet Luka Ljubič), letos cilja na zmago. Tudi letos bo Kovačič na štartu kolesarske dirke Goni Pony na Vršič. Lani je zaostal zgolj za zmagovalcem Luko Tavčarjem (tretji je bil atlet Luka Ljubič), letos cilja na zmago. Foto: Siniša Kanižaj/Red Bull Content Poll

Se vidimo na dirki Goni pony? Najbrž boste merili na zmago?

Prav gotovo se vidimo. Ne samo, da je to super dogodek, je tudi ena od redkih tekem v tej sezoni, in čeprav marsikdo pravi, da gre bolj za šalo, se v trenutku, ko poči štartna pištola, vsi zaženemo in vsak je rad čim prej na cilju, če ne celo prvi. Da, gotovo bo tudi tu prisotna želja po zmagi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin