Petek, 9. 6. 2023, 17.30
1 leto, 6 mesecev
NASVET ZA IZLET V HRIBE (18.)
Pet najlepših vzponov na Nanos in Trnovski gozd #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,61
V naslednjih vrsticah vam v grobem opišemo najlepše poti na razglednike nad Vipavsko dolino.
Ker je nad 1.500 metri nadmorske višine ponekod še sneg (vsaj v senčnih legah), vas tudi ta teden povabimo na nekaj nižje ležečih pohodniških tur. Tokrat v smeri Primorske, kjer bo konec tedna bolj stanovitno vreme (topleje in z več sonca). Nanos in južni obronki Trnovskega gozda kljub nizki nadmorski višini ponujajo prave gorske vzpone, pa še čudovite razglede (še mnogo dlje kot le na Vipavsko dolino). Izbrali smo pet najlepših, ki so primerni za vse: Nanos (krožna tura), Gradiška Tura (po pešpoti), Otliško okno, Sinji vrh (Pot po robu) in Kucelj (Srednječavenska pot).
Upamo, da najdete tudi kaj zase. Mateja lahko spremljate tudi na Instagramu
Instagram.com/matejtravels ali na njegovem kanalu na YouTubu.
Nanos (1.240 m)
Oddajnik na Nanosu
Najbolj znana in oblegana gora v smeri Primorske (ob Snežniku najbolj markanten vrh Notranjske), a s parkiranjem ni težav, saj je nad vasjo Razdrto pri avtocesti urejeno veliko parkirišče (izhodišče na 575 metrih nadmorske višine). Pot, ki jo začnemo s prečenjem mostu čez avtocesto, je dobro označena. Za mostom zavijemo levo na makadamsko cesto, ki pa jo po nekaj deset metrih zapustimo in krenemo desno na pešpot, ki se začne vzpenjati prek travnika. Ko dosežemo razcep, imamo dve možnosti: desno navzgor po strmi direktni poti ali naravnost (v levo) po položni, a mnogo daljši poti. Za vzpon predlagamo strmo pot, ki sicer zahteva nekaj več kondicije in na nekaj krajših odsekih previdnosti. Ti so nekoliko izpostavljeni, a varovani z jeklenico. Po pretežno kamnitem in v zgornjem delu neporaščenem terenu bomo naredili 666 višinskih metrov in oddajnik na Nanosu dosegli po uri in pol hoje.
Nekaj krajših odsekov strme poti na Nanos je varovanih z jeklenico.
Razgledi proti Postojni, Snežniku, na Kras in v Vipavsko dolino ne razočarajo. Vojkova koča, ki stoji v gozdu pod oddajnikom, je v fazi prenove, a je poskrbljeno za okrepčilo v zabojniku, ki je postavljen pri klopcah ob koči. Za sestop je zagotovo primernejša položna pot, ko se sprva spustimo po širokem travnatem grebenu Nanosu v smeri zahoda (Vipava). V primeru močne burje je lahko hoja tukaj precej naporna. Malo nad cerkvico Svetega Hieronima pa zavijemo za 180 stopinj in se začnemo prečno po pobočju spuščati po ozki poti proti izhodišču. Sestop po položni poti nam bo vzel približno toliko časa kot vzpon po strmi.
Kako je videti krožna pot na Nanos, poglejte v naslednjem videu:
Gradiška Tura (793 m)
Gradiška Tura nad Vipavo.
Gre za neizrazit skalnat vrh na zahodnih obronkih Nanosa nad Vipavo. Znan je po feratah. A pravzaprav se lahko iz Gradišča nad Vipavo (izhodišče je parkirišče pri kampu Tura, 250 m) na Gradiško Turo povzpnemo tudi po pešpoti. S parkirišča se vrnemo nekaj metrov nazaj po cesti, nakar stopimo desno na pot proti Plazu. Položen vzpon nas vodi prečno po pobočju v smeri severa do razgledne točke Plaz. Sledi razcep, kjer izberemo desno pot v smeri Abrama in Nanosa. Pot se kmalu položi in obrne v smeri juga. Tudi na naslednjih dveh razcepih, ko nekaj časa hodimo po gozdni cesti, se držimo desne (najprej mimo kapelice, nato mimo observatorija). Sledi še zadnji razgiban del poti čez gozdnat greben (malo gor malo dol) in dosežemo skalnat vrh, kjer je jeklen križ. Ga opazite iz doline? Po poti naredimo dobrih 600 višinskih metrov (ura in pol). Z Gradiške Ture je morda najlepši pogled na Vipavsko dolino. Sestopimo po isti poti.
Otliško okno (800 m)
Otliško okno nad Ajdovščino
Najzanimivejša točka na robu Trnovskega gozda nad Ajdovščino je naravni fenomen Otliško okno. "Hišna gora" Ajdovcev, kjer kondicijo rada nabira tudi smučarka Andreja Slokar. Gre za kratek, le uro dolg vzpon, ki pa se kljub izhodišču na vsega 250 metrih nad morjem zdi kot gorska tura. Parkiramo pri izviru Hublja in levo od njega pohod začnemo prek nekaj stopničk. Pot skozi redek gozd hitro postane precej strma, saj se vzpenjamo prečno na kamnita pobočja. In zato imamo občutek, kot da smo nekje na 2.000 metrih nad morjem. A strmina pomeni, da hitro dosežemo greben oziroma rob planote, kjer stopimo desno na Pot po robu. Še nekaj minut hoje in smo nad Otliškim oknom, ki je visoko 12 metrov. Ime je dobilo po bližnji vasi Otlica ("otla" oziroma votla gora). Sestopimo po isti poti, lahko pa pohod podaljšamo še v eno ali drugo smer po Poti po robu.
Glasujte za naj planinsko kočo 2023.
Pot po robu na Sinji vrh (875 m)
Začetek Poti po robu nad Predmejo s pogledom na Čaven in Vipavsko dolino
Sinji vrh nad Potjo po robu
Že omenjena Pot po robu je razgledna pot od Predmeje mimo Otliškega okna vse do Cola, v skupni dolžini 14 kilometrov. Lahko se prehodi celo, le del ali pa se vzpne še na Sinji vrh. Slednjo možnost vam predlagamo v naslednjih vrsticah. Parkiramo na manjšem parkirišču pred vasjo Predmeja ob razgledni točki (875 m). Levo od razgleda je s tablo označen začetek Poti po robu. Ta nas pelje, kot že ime pove, po robu. Na trenutke je pot, ki gre ves čas malo gor malo dol, sicer slabše vidna, a je jasno, da moramo v smeri jugozahoda po robu planote. Na vsake toliko so postavljeni stebrički in informativne oznake. Približno uro in pol potrebujemo do Otliškega okna. Nadaljujemo po Poti po robu, še kakšnih 10 minut, nato pa začnemo slediti oznakam za Sinji vrh. Zapustimo rob in se podamo v notranjost, najprej še po pešpoti, v zadnjem delu pa po asfaltni cesti proti penzionu Sinji vrh. Razgledni vrh, tisočak, je nekaj korakov nad zaprtim gostiščem. Od Otliškega okna do Sinjega vrha je približno ura hoje, od izhodišča pa naredimo 500 višinskih metrov. Nekaj vzpona po tudi ob sestopu (po isti poti).
Kucelj na Čavnu (1.237 m)
Kucelj na robu Čavna
Poti po Čavnu na južnih obronkih Trnovskega gozda je več. Ta bo zanimiva, saj je pokrajina precej raznolika (spomladi ne manjka cvetja). Parkiramo pred tuneli pod Tromejo, ki jih dobro poznajo ljubitelji relija, saj ta cesta velja za "slovenski reli Monte Carlo". Tu se začne Srednječavenska pot (800 m). Poti so markirane, razcepi označeni, kar pa jih je precej, priporočamo krožno pot. Krenemo po položni Srednječavenski poti (del gre pod navpičnimi stenami, zato si je zaradi možnosti padajočega kamenja pametno nadeti čelado) do tretjega razcepa, kjer se nato strmo vzpnemo do koče na Mali gori. Od koče pa spet v smeri zahoda po položni poti po robu planote do Kuclja. Gre za gol vrh, ki se dviga na robu planote. Da ga osvojimo, nas čaka še nekaj minut strmine. Skupaj je do Kuclja dobrih 500 višinskih metrov in slabi dve uri hoje.
Po isti poti se vrnemo nazaj do Male gore, a tam še ne sestopimo, temveč nadaljujemo po robu, s katerega se nam odpirajo najlepši razgledi na Vipavsko dolino. Na malico gremo lahko še do koče na Čavnu, nato pa sestopimo nazaj proti Srednječavenski poti, ki jo dosežemo na njenem prvem razcepu (navzgor smo šli na tretjem). Celotna pot vzame vsaj štiri ure, a se zaradi številnih postankov in razgledov utegne precej podaljšati.
