Ni mi uspelo. Kaj zdaj?

Izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih. je športna psihologinja, ki se s športno psihologijo že vrsto let ukvarja tako s praktičnega kot raziskovalnega vidika. Sodeluje s številnimi vrhunskimi športniki in njihovimi trenerji, kot športna psihologinja je bila udeleženka slovenskih ekip na Olimpijskih igrah v Londonu in Paraolimpijskih igrah v Pekingu. V svoje delo poleg fenomenološkega pristopa vključuje pristope vedenjsko - kognitivne terapije in hipnoterapije. Je predsednica Sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije, kjer skrbi za zagotavljanje razvoja področja in uveljavljanje stroke na športnem področju. Zaposlena je na Fakulteti za šport v Ljubljani kot asistentka na Katedri za psihologijo športa in na Pedagoški fakulteti v Mariboru kot nosilka psiholoških predmetov na smeri za izobraževanje trenerjev. Je avtorica številnih znanstvenih in strokovnih publikacij s področja športne psihologije, na primer znanstvene monografije Trener in športno-psihološkega priročnika Šport z bistro glavo.

Težko je ostati motiviran, če nekega cilja ne dosežemo tako hitro, kot smo si pred začetkom lova nanj zamislili. In kako se motivirati, ko rezultati naše vadbe niso takšni, kot smo si jih zadali? Kot pravi psihologinja Tanja Kajtna, je takrat, ko ciljev nismo dosegli, čas za ustrezno razumevanje pomena rekreativne dejavnosti: "Ta naj bi posamezniku prinesla zadovoljstvo z življenjem, mu obogatila vsakdanjik z aktivnostjo in novimi ali okrepljenimi starimi prijateljstvi. Pomagala naj bi mu vrniti ali pa vzdrževati zdravje, hkrati pa omogočila tudi novo področje, na katerem dosegamo zadovoljstvo in napredek."

Pozitiven samogovor za dvigovanje samopodobe

Pomembno je, da smo pri rekreativni vadbi odgovorni sami do sebe. Ko nekega cilja ne dosežemo, je smiselno, da razmislimo, zakaj smo "neuspešni". Vprašati se moramo, ali si nismo morda postavili neustreznih, previsokih ciljev? Morda pa poti do ciljev nismo natančno zastavili ali pa se nismo držali načrta. Lahko, da smo premalo trenirali, ali pa bi morali trenirati v skupini oziroma bi morali imeti trenerja. "Tako kot uspeh je tudi neuspeh predvsem povratna informacija o tem, kakšno je naše trenutno stanje in koliko smo napredovali," poudarja dr. Tanja Kajtna. Zato moramo slabo voljo, jezo in žalost, ki pridejo z neuspehom, čim prej nadomestiti z razmislekom o tem, kaj smo se na tekmovanju ali preverjanju pripravljenosti naučili, in nato obogateni z znanjem kreniti v naslednji test.

A tu se pojavi novo vprašanje, kako slabo voljo spremeniti v nekaj pozitivnega, v nekaj, kar nam bo dalo voljo in moč za nove izzive. Pri razmišljanju o napakah, ki so morda krive, da nismo dosegli zastavljenih rezultatov, je pomemben notranji govor oziroma samogovor. Ta mora biti pozitiven, saj nam bodo negativne besede, kot so ne zmorem, težko je, zakaj sem slabši/-a od preostalih, vzele še zadnjo energijo in voljo za rekreacijo.

Pozitivni samogovor, ki ga predstavljajo misli, kot so dobro sem treniral/-a, pripravljen/-a sem na nove izzive, drugič bo bolje izzove pozitivne misli, pozitivna čustva in samozaupanje. Na ta način si posledično zvišamo možnosti za dober rezultat in izpolnitev ciljev, ki smo si jih zadali. Samogovor namreč vpliva na našo samopodobo, in če bomo o sebi razmišljali kot o dobrem rekreativnem športniku, bomo po športnem spodrsljaju na področju rekreacije dvignili tudi svojo samopodobo.