"Zmaji"praznih rok

Pred pomembnim evropskim obračunom se je v Tivoliju zaradi novega trenerskega obraza kopičilo precejšnje številko vprašanj. Za »predjed« je na del njih Aleksandar Džikić odgovoril že s prvo peterko. Na prvo bojno črto sta se namreč ob kapetanu Marku Miliču, Jasminu Hukiću in Mirzi Begiću postavila še Maurice Bailey in povratnik v evroligaško druščino Boris Gorenc. Začetna peterka je resda v prvi polovici uvodne četrtine prejela vsega tri točke, a kaj ko je sama zmogla zgolj dve. Tolikšnega števila zgrešenih metov iz povsem zglednih položajev pred domačo publiko »zmaji« verjetno že dolgo niso zgrešili. Tudi ko se je uvodni val živčnosti le nekoliko umiril, je bil južni koš ledne tivolske dvorane zaklet.

Medtem ko so gostitelji že obupovali in v prvi četrtini za dve točki metali neverjetnih 2:18, se je na drugi strani proti nekdanjemu klubu in tekmecu tako na parketu kot tudi sodišču dokazoval Goran Jurak. Celjan na začasnem delu v nekdanji sovjetski republiki je prispeval kar 8 od začetnih 12 točk Žalgirisa in bil med močnejšimi aduti ob litovskem pobegu. Po prvih desetih minutah so si nekdanji evropski klubski prvaki priigrali že 9 točk naskoka (9:18). Pogled na semafor ob dvominutnem odmoru je očitno vendarle streznil domačine. Drugo četrtino so namreč odprli z nizom 8:0 in se košarkarjem iz zelenega gozda približali na vsega točko zaostanka. A koncentracija je imela očitno omejen rok trajanja, saj so izbranci trenerja Rimantasa Grigasa kmalu znova prijeli vajeti igre v svoje roke.

Upanje le v tretji četrtini

Vseeno si do odhoda na odmor Žalgiris ni priigral zajetnejše prednosti (34:30), s čimer so tivolska vrata do zmage še naprej ostala priprta. Jasno pa je bilo, da bo za skalp tretjega nekdanjega prvaka v sezoni 2007/08 potrebna predvsem večja napadalna zbranost. Po dvominutnem nadaljevanju nepovezane in napadalno neučinkovite igre so nato varovanci Aleksandra Džikića le poskrbeli za nekoliko bolj vedre obraze skorajda povsem polne tivolske dvorane. Gorenc je z nekaj akcijami le pokazal nekaj dodatne energije, ki jo je novi trener ob vsakem soočenju z novinarji obljubljal. Sledili so mu tudi soigralci in tako je Ronell Taylor v 24. minuti s prodorom, v katerem je izsilil še dodaten prosti met, Olimpijo šele drugič na tekmi popeljal v vodstvo (40:37). Po košu Gorenca minuto zatem so Ljubljančani vodili že s petimi točkami prednosti (42:38).

Brown se je le prebudil

Nato pa je na sceno stopil Marcus Brown, sicer rabelj Ljubljančanov že na tekmi v Kaunasu. Ameriški branilec se je šele v 29. minuti prvič vpisal med strelce. Tedaj je očitno spoznal, da bi tivolska ničla krepko pokvarila siceršnje povprečje. Zato je zapored dosegel kar 11 točk. Njegovo serijo je s polaganjem v 31. minuti »prekinil« njegov rojak Collins. Tedaj so si košarkarji Žalgirisa priigrali že ducat točk naskoka (54:42).

Priigrana prednost je še dodatno motivirala Browna (na koncu je pristal pri 22 točkah), ki je želel potrditi svoj ostrostrelski naziv. V 35. minuti je ljubljanski zaostanek znašal že 15 točk (64:49). Tudi domači odgovor z delni rezultatom 5:0 si nato ni prislužil poimenovanja »iskrica upanja«. Podobno je veljalo za zadeta prosta meta Gorenca, s katerima je Olimpija minuto in pol pred koncem zaostanek zmanjšala na 6 točk (74:81). Žalgiris je bil pač tokrat premočan tekmec in očitno tudi nov dokaz, da si prenovljena Olimpija ne zasluži napredovanja med najboljših 16 ekip stare celine.