SiolNET. Sportal Košarka
7,10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
SPORTALOV SOBOTNI INTERVJU

Zmago Sagadin: srečni upokojenec, ki bi snedel besedo in pomagal svojemu "otroku"

7,10

termometer

Tivolija, kjer je pred dvajsetimi leti soustvarjal zgodbo o evropsko konkurenčni Olimpiji, se najuspešnejši slovenski košarkarski trener Zmago Sagadin zaradi prevelikega čustvenega naboja izogiba. Vznemirja pa ga vožnja mimo Stožic, kjer zdaj kot bleda senca nekdanjega evroligaša domuje Olimpija, za katero pravi, da je ob sinu in hčerki njegov tretji otrok.

"Uživam v pokoju, a Olimpija mi ne da miru!" "Uživam v pokoju, a Olimpija mi ne da miru!"

Pred natančno desetletjem je karizmatični košarkarski strateg Zmago Sagadin tretjič in zadnjič zapustil Olimpijo, s katero je pred tem kot ideolog projekta osvojil evropski pokal, ligo ABA, kopico domačih lovorik, zasedel tretje mesto v evroligi in na prelomu med stoletjema ustvaril nepopisno košarkarsko evforijo v Ljubljani. Kot 63-letni trenerski upokojenec je v zadnjih mesecih spremljal novo klavrno sezono nekdanjega kluba, ki je daleč od evropskega vrha in že sedmo sezono tudi brez statusa državnega prvaka. Prav zaradi žalostne podobe nekdanjega vlečnega konja slovenske košarke in prepričanja o potencialu za športno rast Sagadin pravi, da je pripravljen snesti besedo o slovesu in se vnovič vrniti v gnezdo zeleno-belih.


Pred enim letom je naznanil umik iz trenerskih vrst. Pred enim letom je naznanil umik iz trenerskih vrst.

Pred enim letom ste napovedali trenersko upokojitev. Vztrajate? 
Dolga leta sem čakal na pravi trenutek in odlašal z operativnim posegom na obeh kolenih. Zdaj sem dočakal popolno endoprotezo. Sem v sklepni fazi sanacije drugega kolena. Danes je kakovost mojega življenja povsem drugačna. Zdaj se nemoteno gibljem. Znebil sem se velikega bremena, zato sem se znova pripravljen vrniti v košarko in pomagati.

Vprašanje se ponuja kar samo po sebi: v Union Olimpijo?
Hčerko in sina sem zaradi košarke zapostavljal. Zdaj želim nekaj dati vsaj vnukom. Prav zaradi tega mi selitev v tujino nikakor ne diši. Za nameček pa je prav evropska Olimpija moj tretji otrok. Če kje, potem sem pripravljen pomagati prav tu. Navsezadnje je takšna poza tudi moja dolžnost. Zakaj? Mnogi so vlagali vame, v prvi vrsti pokrovitelji, ki so podpirali Olimpijo, in Košarkarska zveza Slovenije. Vlagali so v moj razvoj. Med drugim sem se dvakrat izpopolnjeval tudi v ZDA.

V svoji karieri sem jim bil dolžan vračati. To sem počel z vrhunskimi rezultati, šolanjem trenerjev in navsezadnje tudi s postavljanjem temeljev slovenske reprezentance.

Vedno pa sem verjel, da bom nekega dne svoj "know-how" v evropskem klubu prenesel na novi rod. S to mislijo sem se leta 2005 tudi zadnjič vrnil v Olimpijo. Tedaj sem reševal položaj po odhodu Modul groupa. A zaupanje je trajalo le pol leta. Odšel sem. Poslušal sem, kako bodo moje delo nadgradili. A Olimpija ni šla le navzdol. Strmoglavila je. Zdaj je tako nizko, da bi bila težko nižje.  

Ob vsaki rezultatski krizi Olimpije, teh v zadnjih letih ni manjkalo, se nekje pojavi vaše ime. Se je v zadnjem obdobju zgodilo tudi kaj več? Kakšen konkreten pogovor?
Imel sem nekaj stikov s predstavniki pokroviteljev, ki so klubu zvesti že vse od časov, ko sem sam služboval v Olimpiji. Nobenega stika pa nisem imel z aktualnim vodstvom kluba. Le-to pa je s svojimi rezultati že sporočilo, da ne obvladuje položaja in ne vidi poti iz začaranega kroga.

Sem veseli upokojenec. A ker sem 17 let svojega življenja pustil v Olimpiji, ne morem povsem neprizadeto gledati, kako se je zapravil briljanten položaj kluba. Ta je imel stalno mesto v evroligi. Danes je evroliga znanstvena fantastika, Olimpija pa ni najboljša niti v domačem okolju.

Slovenija, Ljubljana in Stožice si zaslužijo evropsko Union Olimpijo. Zato razumem tudi ljudi, ki me na cesti cukajo za rokav in provocirajo, naj se vrnem. Ljudje imajo radi košarko. Dovolj pove odnos navijačev do reprezentance. Ta nam sporoča, da ima veliko Slovencev vrhunsko košarko še vedno v srcu. 

Video: kdo je bil najbolj trd oreh?

Pod Sagadinovo taktirko so v Olimpiji med drugim igrali tudi Jure Zdovc, Peter Vilfan, Beno Udrih, Vlado Ilievski, Šarunas Jasikevičius, Jiri Welsch … Kdo pa je bil najbolj trd oreh?

[video: 58801 / ]

Radi govorite o bogati zgodovini Olimpije. A splitska Jugoplastika in sarajevska Bosna sta bili nekoč celo evropski prvakinji, pa sta danes košarkarski palčici, krepko oddaljeni celo od vrha v lastnih državah. Kaj daje Olimpiji poleg zgodovine in dvorane Stožice upanje v košarkarski vzpon?
Kakovost vrhunske evropske košarke ni na nedosegljivi ravni. Vojna FIBA–​evroliga je terjala svoj davek. Predstavniki iz lige NBA se sprehajajo po Evropi in vse nadarjene košarkarje vodijo v ZDA. V Evropi pa ne ostajajo le povprečni košarkarji, temveč jo preplavljajo tudi poceni nekakovostni ameriški košarkarji, ki so preslabi za ligo NBA. Prav zato trdim, da bi lahko Olimpija v dveh ali treh letih ujela evroligaško raven.

Zaradi opisanega položaja pa se je predvsem v zahodni Evropi povsem zaustavila proizvodnja košarkarjev. To je nepredstavljiva tržna niša za program, ki sem ga pred leti izvajal, kopirali pa so ga v Trevisu in deloma v Beogradu.

Olimpija bi se torej morala vrniti k proizvodnji košarkarjev in v ta projekt pritegniti več slovenskih klubov. Zmrazi me, ko gledam tekmo dveh malih slovenskih mest, pa na parketu ne vidim prav veliko domačih mladcev, saj jim igralne minute odžirajo tujci.

A gospodarske in družbene razmere so v Slovenijo povsem drugačne kot ob koncu stoletja. Vas ne skrbi, da tedanji koncept dela v teh razmerah ne bi deloval?
S podobnim očitkom me je na že omenjenem sestanku soočil eden od predstavnikov pokroviteljev. Dejal mi je, da je način, na katerega sem vodil Olimpijo, preživet. Moj odgovor? Ta koncept bi še toliko bolj prišel do izraza, saj večji del Evrope ne proizvaja košarkarjev. To je tržna niša.

V dveh obdobjih je Zmago Sagadin vodil tudi državno reprezentanco, leta 2012 pa še izbrano vrsto mladih. V dveh obdobjih je Zmago Sagadin vodil tudi državno reprezentanco, leta 2012 pa še izbrano vrsto mladih.

V kakšni vlogi se vidite v morebitnem projektu oživljanja Olimpije?
Leta 2005 je tedanji športni minister Milan Zver potrkal na moja vrata in me prosil, naj pomagam rešiti Olimpijo. Prišel sem in pomagal. Zdaj že desetletje čakam, da se bo znova kdo oglasil na mojem pragu. A če ne želijo moje pomoči, se zanesljivo ne bom silil. Verjemite mi, da bo moja žena navdušena. Letos sva bila dva meseca na Tajskem in se tako izognila zimi v Ljubljani. Tudi zdaj sva pogosto na Krku. Nič mi ne manjka.

Koncept, na katerega ste tako ponosni, zahteva tudi denarna sredstva. Ena od temeljnih težav Uniona Olimpije pa je finančna podhranjenost. Kakšen bi bil torej poslovni model?
V ligi ABA, v kateri z velikim proračunom razpolagata le zagrebška Cedevita in beograjska Crvena zvezda, je letos navduševal klub Mega Vizura. Proračun kluba znaša 300 tisoč evrov, kar je nekajkrat manj od denarja, ki ga ima na voljo Olimpija. V klubu za skromne zneske igrajo mladi fantje. To je ekstremen primer, kako delati z majhnim denarjem. Res pa je, da jih Evropa ne zanima. To je namreč klub agenta Miška Ražnatovića, ki skozi ta klub sistematično prodaja košarkarje. Liga ABA je zanj dovolj velik oder.

Olimpijo seveda mora zanimati Evropa, ki terja več denarja. Kje ga dobiti? Poleg pokroviteljev in prodaje televizijskih pravic ne smemo pozabiti na dva pomembna stebra. Prvi je dvorana v Stožicah, ki sprejme 13 tisoč gledalcev. Ob dobri evroligaški sezoni bi bila lahko polna na vsaki tekmi, kar bi v klubsko blagajno prineslo tudi dva milijona evrov ali več. Ljubljančani so namreč lačni vrhunske košarke. Ob dobri proizvodnji mladih košarkarjev pa je mogoče kar nekaj evrov zaslužiti tudi s prodajo. Trdim, da bi torej Olimpija lahko presegla prag petih milijonov evrov proračuna. To pa je že soliden denar za solidno evropsko ekipo.

Olimpijo je nazadnje vodil leta 2006. Olimpijo je nazadnje vodil leta 2006.

Je Slovenija še košarkarska država?
Je, toda … Spominjam se časov, ko je bila Olimpija s svojimi tekmami redna televizijska nadaljevanka. To je bila pravljica. Prava zgodba o uspehu. Priznam, da je odmevnost tudi mene nekoliko presenetila. Ko je razpadala nekdanja država, sem sicer vedel, da za Olimpijo obstajata le dva scenarija – domači amaterizem ali evropska usmeritev. Ubrali smo drugo pot in postavili izjemen sistem, ki je navduševal Evropo. Glede na vložek smo bili najboljši v Evropi. Imeli smo tudi najboljši štab, ki je bil interdisciplinaren. Vključeval je vso razpoložljivo znanost, športnega psihologa, nutricionista, strokovnjaka za telesno pripravo, učiteljico slovenskega jezika … To je bil edinstveni evropski primer, kako graditi košarkarja od glave do pete, od jutra do večera. Klub je imel "know-how".  Evropa nam je ploskala.

Radi uporabljate termin "Sagadinov know-how". Kaj pravzaprav vključuje?
Selekcioniranje košarkarjev, sistematično delo z njimi in potiskanje v prve vrste. Pomembna komponenta je tudi grajenje kakovostnega evropskega rezultata. To smo v Olimpiji počeli, kot trener pa sem imel največ težav pri motiviranju fantov na tekmah s slovenskimi klubi. Ko veš, da si boljši za 40 točk, je težko igrati maksimalno. A spodletelo nam je le enkrat.

Zgodba pa se vedno začne pri igralcih.  V vsaki slovenski generaciji izstopa pet do šest nadarjenih fantov. Iz šestnajstletnika je najtežje narediti vrhunskega košarkarja. Tega, vsaj po mojem mnenju, v Sloveniji trenutno ne zna narediti nihče. Gre namreč za obdobje, v katerem fantje odraščajo, menjajo okolje, se soočajo s prvimi večjimi zaslužki … Tem fantom je treba pokazati pot.

Trenutno mladi v Ljubljani ne vidijo te poti. Zato ne čudi, da Kraljevič, Šiško, Nikolić, Dončić in drugi igrajo v tujini. Če bi imeli evropsko Olimpijo, bi igrali v Ljubljani. Luka Dončič bi bil v prvi peterki, pri Realu pa so mu na voljo le odpadne minute.

Je koncept prenosljiv na kakšno drugo družbeno področje?
Vsekakor. Mnoga podjetja so me vabila v svoje vrste, kjer sem predaval o ekipnem delu, sinergiji … Ne želim pa si pripisati vseh zaslug. Elemente te filozofije sem namreč zbiral v ZDA in jih prenašal v slovenski prostor, kjer sem jih oplemenitil z znanjem, pridobljenim v nekdanji Jugoslaviji, v kateri sem se ogromno naučil od košarkarskega profesorja Aca Nikolića.

Kaj pa je bilo v tem konceptu avtorskega?
Na košarkarski ravni prav gotovo igranje z desetimi igralci. Večina trenerjev je tedaj igrala s sedmimi ali osmimi. Jaz pa sem trdil, da je deset mož po sinergijskih učinkih močnejših od osmerice. Nadalje, med prvimi sem v Evropo vnesel povečan obseg telesne priprave. Nekdanji veliki igralci v Jugoslaviji recimo niso vadili niti z medicinsko žogo, da si ne bi pokvarili meta. Moj sistem je bil drugačen. Poudarjal sem kontinuirano kondicijsko delo. S tem sem proizvajali atletsko dobro grajene igralce, ki so bili ob tem tudi spretni z žogo.

Se kdaj peljete po Celovški cesti v Ljubljani mimo dvorane Tivoli, ne da bi ob tem pomislili na svoja leta v nekdaj kultni športni dvorani?
Načrtno se izogibam Tivoliju. Tudi po Celovški cesti se ne peljem, saj bi mi bilo tesno pri srcu. No, hudo pa mi je, ko se po obvoznici peljem mimo Stožic in vidim ugasnjene luči v dvorani.

Glavnino trenerskih let je prepustil Olimpiji, v tujini pa je deloval na Hrvaškem (Split in Zadar), Poljskem (Anwil), v Srbiji (Crvena zvezda), Litvi (Lietuvos rytas) in Makedoniji (MZT). Glavnino trenerskih let je prepustil Olimpiji, v tujini pa je deloval na Hrvaškem (Split in Zadar), Poljskem (Anwil), v Srbiji (Crvena zvezda), Litvi (Lietuvos rytas) in Makedoniji (MZT).

Vseeno se vrnimo se v Tivoli. Se strinjate, da ste bili na v 90. letih preteklega stoletja več kot trener? Ali priznavate tudi vlogo pedagoga?
Oči mi je odprla mati enega od košarkarjev. Jasno, svojega otroka je videla v ligi NBA. A takšni so vsi starši. Šokirala pa me je, ko me je zasula z vprašanji. Ali veste, da moj sin stanuje v Ljubljani? Ali se zavedate, da se ozirajo za njegovim avtomobilom? Ali veste, da je imel do zdaj v žepu 50 nemških mark, zdaj jih ima dva tisoč? Ali se zavedate, da fant nima nikogar, ki bi mu zaukazal, naj bo do polnoči doma? Na vse sem odgovoril pritrdilno, nato pa je izstrelila: "Vi ste trener, oče in mama v eni osebi!" To vlogo sem sprejel. S fanti sem se pogovarjal, jim navijal ušesa, jih nadzoroval, usmerjal … Da, vzgajal sem jih.

Se še danes srečujete z nekdanjimi soigralci? Kakšen odnos imajo do vas?
Ne prijateljujem z nekdanjimi igralci. Vesel sem bil novic o njihovih uspehih, nikoli pa nisem čutil potrebe, da bi se z njimi dobila na večerjah ali hodil na jadranje. No, občasno naletim na kakšen znan obraz. Hvaležni so mi. Od prvega do zadnjega. Res sem bil včasih strog. A večini je uspelo. Nihče ni propadel, pristal na cesti ali se zapil. V nekdanji Jugoslaviji je bilo trenerjem pogosto vseeno, kaj bo z igralci čez deset let. Meni ni bilo. Zato sem bil pozoren na vse podrobnosti. Če sem se znašel v neznanem položaju, je pomagal športni psiholog.

Verjetno pa kdo do vas goji tudi kakšno zamero na račun obrobne vloge, skromnega odmerka minut ali kakšne besede, izrečene v navalu vaše jeze. Vendarle ste veljali za avtoritativnega in vzkipljivega trenerja.
Imel sem svoj slog vodenja ekipe, za katerega sem menil, da je ustrezen. No, morda mi je kakšen košarkar res zameril kakšno potezo. Vem predvsem za eno. Nekdanji kapetan Olimpije Dušan Hauptman mi še vedno ni odpustil, da sem dan pred polfinalno tekmo končnega turnirja evroligaške četverice leta 1997 v Rimu po večurnem čakanju na sprejem pri papežu Janezu Pavlu II. ekipo odpeljal iz Vatikana in jo napodil na trening. Več igralcev, med njimi tudi on, je bilo nejevoljnih. Tudi meni ni bilo vseeno, saj papeža ne srečaš vsak dan. A vedel sem, da je to naša edina priložnost za trening. Zato sem vsem dejal: "Kdor želi, naj ostane in počaka na papeža. A potem naj si takoj po sprejemu poišče prevoz v Ljubljano!"

Kdo je presegel pričakovanja?

Iz Tivolija so se mnogi košarkarji izstrelili v ligo NBA ali največje evropske klube. Je nadaljnji razvoj kakšnega košarkarja Sagadina še posebej presenetil?

[video: 58802 / ]

Papeža niste dočakali. Tudi naslova evropskega prvake ne …
Ne. To je moj neizpolnjeni cilj. Želel sem biti prvi v evroligi, a sem "le" tretji. Žal mi je predvsem, da v Ljubljani nismo vztrajali s projektom evropske Olimpije. Ta je zagotavljal stalno prisotnost pri vrhu. Če bi vztrajali, bi se nam vsaj enkrat po vsem verjetnosti izšlo.

Vaš čudi, da se nekdanji košarkarji po uspešnih karierah ne vračajo v Olimpijo, da bi ji pomagali?
Košarko košarkarjem je zgrešena floskula. Trdim namreč, da večina košarkarjev ni usposobljena za kakšno vodstveno delo v klubu ali zvezi. Imajo košarkarsko znanje, niso pa menedžerji. Nimajo znanja. Niso šolani. Pričakovanja javnosti so zatorej pogosto zgrešena.

Omenili ste športnega psihologa. Kaj odgovarjate tistim, ki trdijo, da je delo s športnim psihologom znak športnikove šibkosti?
To je popolna neumnost! V vsak vrhunski športni štab spada tudi psiholog. On je izjemno močan člen v verigi, obenem pa krepi ostale člene. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da športni psiholog ne pomaga zgolj košarkarju, temveč tudi trenerju. Tudi meni je.

Kako?
Z Olimpijo je delal Aleš Vičič. Sprva zanj nismo imeli denarja, zato je dobil šest sezonskih vstopnic. Ko je klub postal bolj resen, smo ga zaposlili. Kako mi je pomagal? Spremljal je moje delo in me opozarjal na morebiten nespreten pristop, neprimerne besede … Zaupal sem mu in ga upošteval.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 90
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin