Martin Pavčnik

Sobota,
7. 11. 2020,
4.00

Osveženo pred

10 mesecev, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,30

1

Natisni članek

Natisni članek

Sobotni intervju Sobotni intervju Zlatorog Goran Dragić Goran Dragić Saša Dončić Luka Dončić Luka Dončić Cedevita Olimpija Cedevita Olimpija Kranj Šenčur Gorenjska gradbena družba Hasan Rizvić

Sobota, 7. 11. 2020, 4.00

10 mesecev, 2 tedna

SOBOTNI INTERVJU: HASAN RIZVIĆ

Zaradi vojne ob otroštvo, zaradi Slovenije do novega doma

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,30

1

Čeprav je od njegovega nastopa za slovensko košarkarsko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Turčiji minilo že desetletje, od evroligaških tekem v ljubljanskem Tivoliju pa še nekoliko več, Hasan Rizvić vztraja pod koši. Trenutno v Šenčurju, vsega nekaj kilometrov od Kranja, ki je po rodni Zenici njegov novi dom. Z njim smo v sobotnem intervjuju kramljali o košarkarski poti, gorenjskih izzivih, Goranu Dragiću, Jusufu Nurkiću ter očetu in sinu Dončić.

Hasan Rizvić | Foto: Sportida Foto: Sportida Pred dvorano v Šenčurju je prišel točen kot švicarska ura, a vanjo nismo vstopili. Ostali smo na parkirišču. Nova pravila korona dobe. Na to, da tudi roke ne ponudi več v pozdrav, se je že privadil. "Prav utesnjeno se počutim. Kot med vojno. Še dobro, da imam šport," ob strogem upoštevanju varnostne razdalje pripoveduje 36-letni in 210 centimetrov visoki košarkar iz Zenice, ki je v Slovenijo pripotoval pred 18 leti ter branil barve Laškega in Olimpije. Čeprav je nato igral še v številnih državah, med drugim v Rusiji za Unics, v Bosni za Bosno, v Črni gori za Budućnost, v Ukrajini za Azovmaš, v Španiji za Manreso, na Poljskem za Slask in za niz turških klubov, Slovenija zanj ni bila le prestopna postaja. Ustalil se je v Kranju, novega delodajalca pa je našel v Šenčurju. "Morda je to zadnja postaja," pravi Hasan Rizvić, ki se lahko pohvali s tem, da mu je Luka Dončić brisal parket, Goran Dragić podajal žoge, Jusuf Nurkić pa pripovedoval o svojih košarkarskih sanjah.
Aleksander Sekulić
Sportal Slovenija ima novega selektorja

Pravijo, da imate Bosanci vedno na zalogi kakšen vic, v katerem nastopata Mujo in Haso ...
Zdajle bi težko postregel s kakšnim. Glede na moje ime pa je seveda jasno, da imam rad tiste vice, v katerih zmaguje Haso.

Veliko ste potovali. Kaj pa bi označili za svoj dom?
Tukaj. V Sloveniji. Konkretno v Kranju. Igram v Šenčurju, kjer bom po vsej verjetnosti tudi zaključil svojo športno pot, nato pa bomo tukaj nadaljevali z družinskim življenjem. Ko sem pred leti prišel v Slovenijo, je bila moja prva postaja Laško. Ker sem bil mlad, okolje pa majhno in dokaj dolgočasno, se nisem dobro počutil. Dolgo časa sem potreboval, da sem se prilagodil. Drugače je bilo, ko sem prestopil v Olimpijo. Ljubljana je lepa. Takoj mi je prirasla k srcu. Vseeno pa si takrat nisem mogel privoščiti nakupa stanovanja v prestolnici. Rešitev sem našel v Kranju. Na to okolje sem se nato privadil. Lepo mi je. Ne le meni. Žena sicer prihaja iz Črne gore. Spoznala sva se, ko sem igral za podgoriško Budućnost. Skupaj s sinom smo si družinsko okolje ustvarili v Kranju.

A navezanost na BiH ostaja?
Seveda. Ko sem še igral v tujini, sem po koncu sezone vedno prišel v Kranj, se malce umiril, nato pa sem se odpeljal v Zenico. Iskreno sem v Sloveniji vedno imel vse, kar sem potreboval. Pogrešal pa sem starše. Zato mi je v zadnjem letu še nekoliko težje, saj zaradi koronakrize in vseh ukrepov že dolgo nisem bil v Bosni.

GGD Šenčur kot zadnja postaja v karieri? | Foto: Sportida GGD Šenčur kot zadnja postaja v karieri? Foto: Sportida

Žal je ena od asociacij ob omembi Bosne krvava vojna v 90. letih preteklega stoletja. Je zaznamovala tudi vas?
Zdaj, ko je minilo že toliko let, lažje govorim o tem. Pred leti sem imel močan cmok v grlu. Vojna je seveda zaznamovala tudi mene, mojo generacijo in družino. Ker sem bil še otrok, sem na vse skupaj verjetno gledal z drugačnimi očmi kot bi danes. Vem pa, da me je vojna oropala pravega in predvsem brezskrbnega otroštva. Nisem ga imel. Star sem bil šest ali sedem let. Tekanja po ulicah in igriščih zame ni bilo. Kaj šele potovanj. Nisem poznal čokolade in drugih sladkarij. Na krožniku je bila vedno skromna hrana. Večinoma krompir. Za preživetje. Čutil sem tudi stalni strah. Zaprti smo bili v hiši. Vsake toliko časa smo slišali eksplozije granat, prelete letal … Zvečer smo vedno hitro ugasnili luči ter spuščali rolete. Na srečo jo je Zenica v vojni odnesla brez popolnega razdejanja. Včasih je v mesto padla kakšna granata, ni pa bilo stalnega obstreljevanja kot v najhujših žariščih. A blizu je bilo Sarajevo z okoliškimi hribi, kjer so potekali spopadi. Zato smo bili stalno doma, kamor pa je bil dotok surovin zelo omejen. Nekako smo se znašli.

Igral je v BiH, Sloveniji, Turčiji, Rusiji, Španiji, na Poljskem ... | Foto: Sportida Igral je v BiH, Sloveniji, Turčiji, Rusiji, Španiji, na Poljskem ... Foto: Sportida So vas zaradi tega kakšne vesti o spopadih v bližnjih državah, recimo tedaj, ko ste igrali v Turčiji, posebej izrazito vznemirile?
Nikoli nisem silil v rizična območja. Turčija? Igral sem v Ankari in Izmirju. Za prvo bi dejal, da je zaradi Erdogana celo najbolj varno mesto v Evropi. Zelo varno sem se počutil tudi v Izmirju. Prelepo okolje ob morju. Verjetno najlepše v moji karieri.   

Kako pa ste kot otrok ali najstnik v Zenici gledali na Slovenijo?
Prav veliko o Sloveniji nisem videl. Sem imel pa vedno željo narediti nekaj iz sebe. Ko sem se povsem preusmeril na košarkarsko pot, se je prav Slovenija ponudila kot idealna priložnost. Priložnost, da zaigram na višji ravni in se preselim v bolj razvito okolje.

"Krivec" za vaš prihod v Slovenijo je košarkarski zastopnik Enes Trnovčević, ki je pod Alpe pripeljal tudi Alena Omića, Mirzo Begića …
Res je. Gre za menedžerja, ki ne sedi v pisarni. Hodi po dvoranah in opazuje. Ima predvsem nos za visoke košarkarje. Ima odličen občutek za prepoznavanje nadarjenih mladeničev. Prihaja iz Tuzle, jaz iz Zenice. Ko sem bil star 16 let, sem sodeloval na košarkarskem kampu za mlade igralce. Prišel je, gledal, opazoval in po enem od treningov pristopil k meni. Hitro sva našla skupen jezik. Plod najinega sodelovanja je bila tudi moja selitev v Laško. Z njim sicer sodelujem še danes.

Jusuf Nurkić
Sportal Bosanska zver s slovenskim pečatom

Še bolj zanimiva pa je zgodba o tem, kako je odkril Jusufa Nurkića, danes zvezdnika v Portlandu. Ali drži govorica, da je v mediji zasledil zgodbo o policistu, ki je odbil napad dvanajstih nepridipravov, zato ga je poiskal in vprašal, ali ima kakšnega sina?
Pred leti sem spoznal Jusufa. Skupaj sva nastopila na ekshibicijski tekmi in se potem družila na večerji. Prijeten fant. Še pred tem pa sta mojo družino v BiH obiskala tako Trnovčević kot Jusufov oče Hariz Nurkić. Pripovedovala sta prav to zgodbo. Da, res je. Hariz je res ogromen človek, pravi silak. Kot policist je nekega večera pretepel dvanajst ali trinajst napadalcev. Novica je hitro zaokrožila po medijih in prišla tudi do Trnovčevića. Nadaljevanje poznate. Stopil je v stik z njim in njegovega sina potisnil v košarko. Danes je Jusuf odličen košarkar v ligi NBA. A njegov uspeh ni naključen. Je pravi profesionalec, ki vedno trdo dela. Mnogi bodo rekli, da ob takšnem telesu ni težko. No, seveda mu to pomaga. Toda odločilen je njegov značaj. Dokaz za to je njegov nedavni boj s poškodbo noge, ki je bila res huda. A vrnil se je še močnejši. Verjamem, da je pred njim svetla prihodnost. Lahko postane eden najboljših centrov v ligi NBA. Menim, da mu tudi tamkajšnja košarka zelo ustreza.  

Na SP 2010 tudi proti zvezdnikom iz ZDA | Foto: Sportida Na SP 2010 tudi proti zvezdnikom iz ZDA Foto: Sportida

Nurkić nosi tudi dres reprezentance Bosne in Hercegovine, v čemer se razlikuje od generacije "izgubljenih bosanskih sinov", v katero poleg vas spadajo tudi Omić, Begić in Preldžić. Ste kdaj obžalovali dejstvo, da niste nikoli zaigrali za matično reprezentanco?
Ne, nikoli nisem imel notranjih dvomov. Razlika med Nurkićem in mano je velika. Nanj so bili namreč v Bosni pozorni že v mlajših reprezentančnih selekcijah. Vabili so ga na priprave, delali z njim, mu zaupali in dali priložnost. Mene so spregledali. Še kot mladinca me ni nihče povabil v izbrano vrsto. Veste, kdaj sem prejel prvi reprezentančni klic iz BiH? Takrat, ko sem oblekel slovenski dres. "Kje ste bili v preteklih letih? Ne," je bil moj odgovor. Takrat sem se namreč že odločil, da bom zaigral za reprezentanco države, ki mi je nudil košarkarski razvoj. Poti nazaj ni bilo.

Ste imeli zaradi tega kdaj v Bosni težave?
Ne, nikoli. Sem se pa pogosto srečeval z vprašanji o tem, zakaj ne igram za BiH. A ta vprašanja izhajajo iz nevednosti ali nerazumevanja. Ponavljam, name se do mladinskih let ni nihče spomnil. Specifičen položaj.

Že v vaši drugi slovenski reprezentančni preizkušnji ste dosegli enega največjih uspehov – naslov evropskega prvaka med mlajšimi člani 2004. Tudi v družbi Erazma Lorbka in Gorana Dragića.
Lepi spomini. Pride trenutek, ko začutiš, da je ekipa povezana. "Klapa". To smo bili mi. Odlično smo se razumeli. Vesel sem bil, da so me kot tujca lepo sprejeli. Brata Lorbek, Miha Fon, Goran Dragić …

V Olimpiji je še ujel evroligaški vlak. | Foto: Sportida V Olimpiji je še ujel evroligaški vlak. Foto: Sportida

Ustaviva se pri Gogiju. Tedaj golobradi soigralec, danes bradati podprvak lige NBA.
Iz tiste reprezentančne akcije se ga spominjam kot velikega pozitivca. Bil je soigralec, ki je vedno širil dobro voljo. Igralsko je bil seveda še daleč od današnje razvojne stopnje. Vedeli smo, da gre za nadarjenega fanta, ki bo napredoval na višje igralske ravni, a seveda ni nihče razmišljal o tem, kako blesteča kariera ga nato čaka. Prej sva govorila o Nurkiću. Tudi njegova zgodba je podobna. Imel je potencial, ki ga je oplemenitil s trdim delom. Dragić si je vse uspehe prislužil s trdim delom.

Vajini poti sta se nato križali tudi pri evroligaški Olimpiji v sezoni 2007/08 …
Takrat je bil že na višji razvojni stopnji. Prišel je iz Španije. Kot bi potreboval odskočno desko za ligo NBA. Naš trener je bil tedaj Aleksandar Đikić, ki je znal vsakemu posamezniku poiskati pravo mesto v ekipi in ga pri tem spodbujati. Tudi Dragića. Bil je med pomembnejšimi igralci. V ekipi se je ustvarila tudi dobra kemija. Pozneje sem igral v ekipah, kjer tega ni bilo, zato vem, kakšna je razlika. Takrat smo bili na tej ravni uspešni. Tudi rezultat ni izostal.

Vaš soigralec je bil v tisti sezoni tudi Saša Dončić. Ali veste, da vam je na tekmah parket večkrat brisal tedaj devetletni sin Luka?
Saša je poseben lik. Tudi on je imel na parketu svojo vlogo. Odigral jo je dobro. Znal pa je poskrbeti tudi za dobro voljo na treningih in v garderobi. Spoznala sva se sicer že nekaj let pred tem v Laškem. No, in prav iz tistega obdobja se spominjam trenutkov, ko je po tekmah v rokah držal štiriletnega sina. Z nami je bil tudi, ko smo v Mariboru osvojili slovenski pokal. Zdaj vem, da je iz tiste "štruce" zrastel eden najboljših košarkarjev v ligi NBA. Iz obdobja pri Olimpiji se Luke sicer ne spominjam. Mi je pa pred kratkim znanec posredoval fotografijo s slavja v domžalski dvorani, ko smo postali državni prvaki. Takrat se je z nami veselil tudi Luka.

Zgodovinska fotografija iz leta 2008: Marku Miliću, Jasminu Hukiću, Hasanu Rizviću, Saši Dončiću, Goranu Dragiću in drugim se je ob slavju pridružil - Luka Dončić. | Foto: Sportida Zgodovinska fotografija iz leta 2008: Marku Miliću, Jasminu Hukiću, Hasanu Rizviću, Saši Dončiću, Goranu Dragiću in drugim se je ob slavju pridružil - Luka Dončić. Foto: Sportida

Kako pojasnjujete njegov košarkarski razvoj?
Izpostavil bi športne gene in košarkarski "šmek". To je podedoval po očetu. Narava mu je dala tudi ustrezno telo. To je znal izkoristiti. Z delom, učenjem in vztrajnostjo. Pri njem v oči bode prav neverjetno košarkarsko znanje. Kot bi vse, kar mu je bilo dano, v najboljšem možnem obsegu izkoristil in še krepko nadgradil. Danes govorimo o fizično močnem košarkarju, ki vedno najde rešitev in se ne boji tekmecev. Težko je govoriti o njegovih mejah, saj je že danes med najboljšimi na svetu, pa nam je vsem jasno, da lahko še napreduje.

Velika večina košarkarjev sanja o ligi NBA. Se je v določenem delu težko sprijazniti z dejstvom, da osebni domet ni tolikšen, ter se preusmeriti proti drugim ciljem?
Zame so bili vsi soigralci in tekmeci v prvi vrsti ljudje. Tudi če sem igral proti boljšemu, sem se poskušal truditi po najboljših močeh. Zase in za ekipo. Nisem pa čarovnik, ki bi delal zame nezmožne stvari. NBA? Seveda so bile to tudi moje sanje. A to pač ne more biti nek končni cilj, temveč je lahko logična posledica poti. Nihče ne napolni kovčka in se odpravi v ZDA po pogodbo. Igralec mora imeti v prvi vrsti telesne predispozicije. Imeti mora prave trenerje, ki ga usmerjajo na to pot. Včasih je potreben tudi kanček sreče. Poglejte Dončića. Oče je bil košarkar, ima izjemno telo, neverjeten talent, pravo delovno okolje v Realu, zato je bila liga NBA logična posledica. Jaz sem se sprijaznil z drugačno potjo in drugačnimi košarkarskimi vlogami.   

Hasan Rizvić | Foto: Sportida Foto: Sportida Stika s košarkarji iz lige NBA pa ste bili deležni na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Turčiji. Je bil to vrhunec vaše kariere?  
Na reprezentančni ravni vsekakor. Zaradi konkurence na centrskem položaju res nisem veliko igral, a me to ni potrlo. Vse skupaj sem sprejemal kot izjemno izkušnjo in priložnost za učenje. Sem pa kar nekaj minut dobil na tekmi proti ZDA. Teh trenutkov ne bom nikoli pozabil. Na ogrevanju sem gledal Američane in si mislil, da niso videti nič posebnega. Ko pa se je tekma začela … Prav neverjetno je gledati, kako fizično čvrsti košarkarji so to. Ko sem vstopil v igro, sem si dejal, da so to trenutki, ko moram prekositi samega sebe. Trudil sem se, a v vsakem trenutku je mimo mene poletel nek košarkar. Dva, trije … Bili so povsod. Nisem vedel, od kod prihajajo. Takrat košarkar vidi in občuti razliko.

Kaj pa klubska kariera?
Dolga pot. Rad se spominjam obdobja v Azovmašu, pa svojih avantur v Turčiji, igranja v evroligi z Olimpijo, osvojenega EuroCupa z Unicsom. Tudi zdaj mi je lepo.

Igranje obrobne vloge v velikem klubu ali vodilna vloga v manjšem okolju?   
Raje izberem drugo. O tem sem veliko premišljeval v zadnjih letih, ko sem igral v Turčiji. Igrali smo v drugi ligi, a sem bil stalno v prvi peterki in igral v povprečju več kot 30 minut. Tekmeci so se pripravljali name. Čutil sem odgovornost in pritisk. Iskreno, občutek ob uspehih, pa čeprav so na nižji ravni, je pri meni večji kot ob zmagah v velikih ekipah, a ob stranski vlogi.

Kakšno zgodbo pa želite spisati pri Gorenjski gradbeni družbi Šenčur v 1. SKL?
V Šenčurju se počutim povsem domače. Morda je to celo moja zadnja postaja na poti aktivnega košarkarja. Ne vem, kaj bo čez leto ali dve. Verjetno bo na vse skupaj vplival tudi koronavirus. Zdaj razmišljam predvsem o tej sezoni. Imamo močno ekipo, čeprav smo imeli na začetku sezone kar nekaj zdravstvenih težav. Ko se bomo ustalili in zaigrali v polni zasedbi, bodo nevarni za vse. Osnovni cilj je preboj v ligo za prvaka.

V Šenčurju deluje bratska naveza Rizvić. | Foto: Sportida V Šenčurju deluje bratska naveza Rizvić. Foto: Sportida

Vaš soigralec je tudi vaš brat Ramo Rizvić …
Prvič sva soigralca. A ko sva v dvorani, nisva brata. Ko imam žogo v svojih rokah, bom pogledal proti obroču ali prostemu košarkarju. Če bo to Ramo, mu bom podal. Če bo odkrit kdo drug, bom žogo seveda namenil njemu. V košarki šteje le zmaga, ki jo skupaj doseže celotna ekipa.

Pogled proti koncu kariere?
Nisem še tam. Ne vem, s čim se bom ukvarjal. Kar bo naneslo življenje.

Vztrajali ste pri pogovoru v slovenščini. Je to tudi doma uradni jezik?
Slovenščino sem usvojil ob pomoči drugih, skozi vsakdanje pogovore. Ni zahteven jezik. Težava je le podobnost z bosanskim, zato pogosto prehajam iz enega v drugega. Doma nimamo stalnega "uradnega" jezika. Mešamo. Triletni sin vpija slovenski in bosanski besedni zaklad. Z njim govorim v obeh jezikih. 

Kam pa bi, ko se bodo znova odprle državne in občinske meje, peljali znanca iz Zenice ob prvem obisku Slovenije?
V Ljubljano. Pa na Gorenjsko, ki je lepa. Peljal bi ga na Bled in na ogled drugih jezer. Odvisno od tega, kaj bi mu bilo všeč.

Sportal Dončić je v Dallasu kupil hišo leta, vredno skoraj tri milijone dolarjev #foto
Radenko Mijatović
Sportal Predsednik, ki skuša povezovati in ne išče konfliktov
Luka Dončić
Sportal Božič vendarle v Dončićevi družbi
Delonte West
Sportal Kako Cuban rešuje nekdanjega košarkarja, ki je postal brezdomec
Sašo Filipovski
Sportal Ljubljanski dirigent prevzema nekdanje evropske prvake