Uživa v novem svetu, v katerem pomaga Slovencem in Slovenkam

Tako kot pred šestimi leti sva se tudi tokrat na istem mestu dogovorila za intervju. Livarska ulica v Ljubljani je njegova "baza". Še iz časov, ko je kot profesionalni košarkar Smelt Olimpije hodil v legendarno Halo Tivoli na treninge in tekme. Vila bar je bil vmesna postaja za kavo in tradicija se nadaljuje še zdaj.

Jaka, se spomnite, o čem sva se nazadnje tu pogovarjala? O košarki, se je zasmejal. Praktično vso kariero je preživel pri Olimpiji in pod vodstvom Zmaga Sagadina osvojil naslov prvaka v evropskem pokalu v Lozani leta 1994, tri leta pozneje se veselil tretjega mesta v elitni evroligi. Dolgo časa je bil košarkar z največ nastopi v dresu slovenske reprezentance. Pri 28 letih mu je ponagajal hrbet in moral nato kaj kmalu zaključiti kariero. Po zaključku športne poti se je preizkusil v košarkarskem svetu, vendar ni našel pravega prostora. Zdaj je našel zadovoljstvo v računalništvu, ki mu posveča veliko časa. Področje, ki ga sicer spremlja praktično že celotno življenje.

Če grobo povzamemo, je glavna razlika od takrat, da sva oba nekoliko starejša. In da je vmes prišlo tudi covidno obdobje, ki je Jaki odprlo novo obzorje. Pridružil se je ekipi Sledilnik. Ker je v zadnjem obdobju veliko časa usmeril v programiranje, ga je ta projekt pritegnil in je dodobra vključen vanj. Svoj delež je pristavil tudi pri novi aplikaciji, prek katere lahko Slovenci in Slovenke najdemo osebnega zdravnika.

V reprezentančnem dresu je zaigral na 67 tekmah. Dlje časa je bil na vrhu po številu nastopov. Foto: Vid Ponikvar Danes bo tema nekoliko drugačna in bo poudarek na drugi zgodbi. Pred dnevi ste postali ime tedna na Valu 202. Pa ne zaradi košarke, temveč zaradi pomoči pri aplikaciji Sledilnik, ki v covidnih časih pomaga obveščati prebivalce o dejanskem statističnem stanju glede covid-19, poleg tega pa ste v zadnjem obdobju znani po tem, da ste pomagali razvijati Iskalnik osebnega zdravnika. Kako ste vstopili v projekt?
Vsak, ki želi pomagati, se javi. Nato dobiš povabilo in poveš, kaj znaš, v čem si dober. Vodje predlagajo, kaj bi lahko naredil, nakar se vsak posameznik odloči, kaj mu paše, zna, koliko časa ima. Vsak prispeva, kolikor lahko. Sicer pa je v skupini nekaj res pravih mojstrov tega področja.

Od kdaj Jaka Daneu sploh programira?
Programirati sem začel že kot mulc. Takrat sem uporabljal ZX Spectrum. Radirka, kot smo ga klicali. Hodil sem tudi na srednjo računalniško šolo. Tam sem imel sicer bolj malo programiranja. Zadnji dve leti šolanja sem precej manjkal zaradi košarke, ker sem pri Olimpiji že igral resno pri članih. Veliko smo potovali in posledično sem veliko manjkal. Celo vpisal sem se na računalniški faks, a mi ni uspelo priti do indeksa. Takrat je bila pri meni v ospredju košarka. In če želiš biti dober računalničar, moraš biti 24 ur v tem. Če želiš biti dober košarkar, moraš biti 24 ur v košarki. Ob veji nista kompatibilni. Lahko je ena stvar hobi. Sicer je tudi bil, ampak bolj kot igrice in preizkušanje raznoraznih stvari. Nisem pa nikoli programiral.

Programiranje ga je povsem posrkalo in uživa v tem. Foto: Bojan Puhek Do pred časom. Kaj vas je sploh pritegnilo, da ste začeli programirati?
Kolega mi je rekel, da potrebuje nekaj v Excelu. Začel sem se zabavati. Excel ima jezik Visual basic za aplikacije in sem si rekel, da lahko tu kaj poizkusim narediti. Program je zastarel. Nato mi je rekel, naj poizkusim s Pythonom, naknadno pa sem šel na Java Script, ki je za brskalnike in za izdelavo internetnih strani.

Da se starejši začne učiti programiranja, ni najbolj enostavno. Ali pač?
Če imaš čas in se posvetiš nekaj ur na dan temu, hitro prideš notri. Potrebuješ logiko. Je pa res, da je tega veliko. Ogromno tehnologij je, principi pa so podobni.

Kaj je vaša osrednja naloga?
Na začetku sem izboljšal nekaj stvari, da je bilo lažje, kar se objavljanj vsebin Sledilnika na Twitterju in Facebooku tiče. Da je šlo vse skupaj hitreje in je morda lepše izgledalo. Malenkosti. Nato sem od NIJZ dobil podatke, ki niso bili javni. Nekdo je že postavil stvar, a ni imel časa razvijati naprej. Zdaj lahko vsak dan pobereš podatke od NIJZ, ki so javni, a jih dobiš na drugačen, malce bolj zakompliciran način. Če oni denimo kaj spremenijo, se to ne ve, dokler se ti ne sesuje. Včasih tudi trikrat na teden popravljaš kodo. So malenkosti, a moraš jih popraviti.

Po koncu kariere se je preizkusil tudi kot pomočnik trenerja in delal z Juretom Zdovcem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ali ste z njimi v navezi?
Smo v navezi in se pogovarjamo. Do nekatere mere se prilagajaš. Komplicirana stvar je. Luka Renko in ostali bi bolje vedeli, ker so nenehno v stiku. Enkrat so odnosi topli, drugič hladni.

Kako, da vas je programiranje tako posrkalo?
To sem vedno rad počel. Zanimalo me je. Da nekaj napišeš in se drugje kaj zgodi. Na telefon sem naložil že milijon aplikacij in jih preizkušal. Od nekdaj sem bil tak. Še danes imam ogromno aplikacij. Od nekdaj sem rad preizkušal stvari.

Prisotni ste tudi pri aplikaciji, s katero si prebivalci Slovenije lahko poiščejo zdravnika. Kako se je začela stvar razvijati?
Za iskanje osebnega zdravnika je bilo nekoliko lažje, ker so imeli infrastrukturo postavljeno od Sledilnika. Aplikacijo smo pripeli zraven in je takoj delalo. Nekdo je že razvil idejo in začel delati, vendar ni imel časa. Za hec sem poizkusil po svoje. Poizkusil sem, kar so videli, nato je bila krajša tišina, potem pa se je začelo počasi premikati. Pred tem tudi sam nisem imel časa, ker sem nekaj drugega delal, nato sem se bolj poglobil. Vse skupaj se je začelo razvijati. Pri nas tako deluje, da kdo predstavi kakšno idejo, nato drug svojo in se začne kolesje vrteti naprej. Res je kot prostovoljno društvo.

Kako je prišlo do ideje iskalnika osebnih zdravnikov?
Na strani o projektu lepo piše, da je pred leti podatke že objavil v uporabnejši obliki Sebastian Pleško. Nato ni imel več časa. Ideja se je naknadno spet pojavila.

Foto: Bojan Puhek Projekt se je zelo prijel.
Zelo logično. Ali si že poizkusil iskati zdravnika po tistih Excelovih tabelah? Poizkusi, zmešalo bi se ti. Ljudje se ne morejo znajti. Aplikacija pomaga. Zdravnikov je malo, podatki niso ažurni. Stvar smo pripravili tako, da lahko sporočiš napako. Nekdo jo pregleda in popravi. Ljudje to potrebujejo. Nekaj jih je že našlo svojega osebnega zdravnika. In to je zmaga.

Ali so kakšne nove ideje?
Ideje so, težava je čas. Sam imam trenutno čas, ljudje so po službah in delajo več stvari naenkrat. Da se. Vsak nekaj malega naredi. Hitro vskočiš, če je kakšna panika. Koliko nas je resno vpletenih dnevno, težko rečem. Dela je veliko, ker prihaja ogromno podatkov, tudi napačnih.

Ali je vse to prostovoljno ali dobite kaj denarja?
Vse je na prostovoljni bazi. Meni je bilo najbolj smešno, ker sem na eni strani videl komentar "spet je nekdo pokasiral denar". Ko bi vsaj, sem se zasmejal. Ljudje mislijo, da so to zarote in da se služi.

Kaj sicer počnete?
Prost sem že dovolj časa, zato sem se lahko naučil takšnih stvari.

Če se vrneva na december 2015, ko sva se prav tu dobila. Dejali ste, da bi poprijeli za vsako delo. Kaj ste v tem času vse poizkusili?
Že dolgo časa v bistvu nič ne delam. To mi je prišlo prav.

Profesionalno se s košarko ne ukvarja več. Foto: Vid Ponikvar Iz enega naslova denar morate dobiti, da lahko živite …
Recimo, da imam malce sreče v življenju, da lahko preživim. Ne sicer bogato, vendar lahko preživim.

Ali je bilo težko najti službo kot profesionalnemu košarkarju, ki je bil v času kariere vpet le v košarko in ni imel časa za študij? Povrhu vsega ste imeli še smolo s poškodbo hrbta in ste morali predčasno zaključiti športno pot.
Ko sem dokončno ugotovil, da bom težko nadaljeval z igranjem, so se dogajale stvari pri Olimpiji. Takoj sem začel delati v klubu. Morda bi bilo takrat bolje, da bi šel študirati. Tako je naneslo. Košarko imam rad, Olimpijo prav tako. Mislil sem, da lahko pomagam. Malce sem bil trener in še drugo. Ko sem odšel iz Olimpije, kar dolgo časa nisem vedel, kaj naj počnem. To mi je prav prišlo. Če bom še kdaj iz tega naslova kaj zaslužil, potem toliko bolje.

Potem priimek Daneu in vloga vrhunskega košarkarja ni nič pomagala pri iskanju službe?
Ne, nikakor.

Ali ste se v tem obdobju preizkusili še kje drugje kot le v košarki?
Ne, nisem. Iz košarke sem povsem ven. Ne vem, kdaj sem bil nazadnje na tekmi. Otroke gledam, na člansko košarko pa že nekaj časa nisem šel. Pa sem blizu Stožicam.

Devetnajstletni Žiga Daneu je član Cedevite Olimpije. Za ekipo mladi igra v tretji slovenski ligi in je tretji strelec v tem tekmovanju. Foto: Vid Ponikvar Lani ste srečali Abrahama. Za vsako dekado nekaj velja in poudarjajo, da nas čaka nekaj novega. Ali so vam govorili, kaj vas čaka?
Ne, nič. Korona je bila in sploh niso vedeli, da sem star 50 (smeh, op. a.). Problem računalništva je, da moraš veliko sedeti.

Hrbet vam še vedno povzroča težave?
Ja, ampak bolj na drugih koncih. Roka, rama, zapestje, vrat … Delam pol leže. Moja me heca, da sem kavč programer. Mi, ki veliko sedimo, bi se morali več razgibavati, vstajati …

Za konec se še enkrat dotakniva košarke, ki je v vaši krvi. Od vašega očeta Iva naprej ... Tradicija tega športa se v družini Daneu nadaljuje, saj so v njem oba sinova in hčerka. Videti je, da gre najbolje 19-letnemu in 210 centimetrov visokemu Žigi, ki igra za Cedevito Olimpijo mladi in je z nekaj več kot 20 točkami na tekmo tretji strelec v tretji ligi. Včasih ga lahko vidimo tudi v dresu prvega moštva, kjer pa še ni dobil prave priložnosti.
Zelo dobro mu gre. Nadarjen je zelo. Malce mu manjka še moči, ker je hitro rastel. Grajen je bolj tako kot jaz, torej suh. Deluje zelo čvrst, ima občutek za žogo. Ni sebičen. Na youtubu je veliko tekem. Trenutno igra center. Nekaj časa je igral celo na mestu organizatorja igre. Za višino je zelo spreten z žogo, kar se preigravanja tiče.

Ko ste še igrali, ste govorili, da se prav veliko niste pogovarjali z očetom o košarki. Se vi z otroci?
Ne, bolj malo. Jure se raje pogovarja, Žiga malce manj.

Ali mu dedi Ivo, ki je legenda košarke, kaj reče?
Verjetno mu.