Union Olimpija: ob okrogli obletnici v globoki krizi

"V anale, v zgodovino gre samo prvi. In mi smo danes prvi," je ob vrnitvi iz Lozane, kjer je tedanja Smelt Olimpija 15. marca 1994 osvojila evropski pokal kot drugo najmočnejše evropsko klubsko tekmovanje, dejal Zmago Sagadin, trener zmajev in ideolog evropskega projekta. V nadaljevanju svojega govora pred dvorano Tivoli, kjer je kapetana Dušana Hauptmana, junaka velike zmage nad baskovskim Taugresom Romana Horvata in soigralce pričakala druščina najbolj zvestih navijačev, je železni Zmago izrazil upanje, da se bo z navijači v prihodnje še kdaj veselil.

In se je. Tri sezone po tem, ko so v svojo vitrino postavili dragoceno lovoriko, so namreč Ljubljančani pognali svoje evroligaške korenine in dolgo vztrajali v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. V Tivoliju, ki je postal skorajda neosvojljiva trdnjava, so padali velikani evropskem košarke, Olimpija pa se je med drugim leta 1997 zavihtela tudi na sklepni turnir evroligaške četverice. Za nameček je Tivoli postal pravi "proizvodni center" za obetavne košarkarje, ki so se iz Ljubljane podajali v bogate evropske klube ali celo severnoameriško poklicno ligo NBA.

Vrnitev v evropski pokal

Dve desetletji po lozanski pravljici Olimpija z novim generalnim pokroviteljem in posledično delno spremenjenim imenom domuje v novi dvorani v Stožicah. Ta slika pa vendarle ne simbolizira razcveta zeleno-belega kluba. Še več, 20 let po velikem uspehuje Olimpija v nezavidljivem položaju. Pred letom se je po desetletju in pol poslovila od evrolige ter se šele ob posebnem vabilu ULEB vrnila v razširjeni evropski pokal, kjer je nato obstala na drugi stopnici. Izgubila je mesto najboljšega kluba na področju nekdanje Jugoslavije, tako da jo v regionalni ligi po obeh straneh prehitevajo številni klubi, tudi tisti s skromnejšo tradicijo. V slovenski ligi pa že vse od leta 2009 čaka na novo državno zvezdico, saj jo je z vrha zrinila novomeška Krka. Klubski vsakdan narekujejo zaostrene finančne razmere, za nameček pa je člansko moštvo že vrsto let ujetnik odplačevanja starih dolgov.

Kako naprej?

V Ljubljani je torej 20 let po Lozani in dobrih 17 po Rimu (sklepni turnir evrolige) ostalo bore malo od nekdaj sila uglednega evropskega kluba. A kljub dejstvu, da je bil klub pogosto talec različnih interesov, se je Olimpija ob podpori peščice zvestih pokroviteljev in zagnanem delu posameznikov obdržala na košarkarskem zemljevidu. V najbolj kriznih trenutkih kluba, ko naj bi dolg presegel pet milijonov evrov, to še zdaleč ni bilo samoumevno. Izključen ni bil niti najbolj črn scenarij.

V zadnjih letih je sicer klub izgubil dobršen del mednarodnega ugleda in tudi v domačih košarkarskih krogih še zdaleč ne velja več za edino odskočno desko v razvitejšo Evropo. Vseeno pa v košarkarskih krogih vendarle velja prepričanje o tem, da ob pravi strategiji, zdravih temeljih in širši podpori dvig krivulje rezultatov ni popolna utopija.