Teemu Rannikko: Kocine mi bodo šle po konci

Eden bolj priljubljenih tujih košarkarjev v Sloveniji je tudi 33-letni Teemu Rannikko, ki je tri leta preživel v Ljubljani v dresu Uniona Olimpije. Slovenska prestolnica je zanj postala drugi dom. Čeprav v njej ne bo prebival prihodnje leto, se v njem skriva želja, da bi morda v prihodnosti spet prišel v dom Olimpije. Takrat v nekoliko drugačni funkciji …

V prvem delu evropskega prvenstva ste poskrbeli za prijetno presenečenje in na krilih finskih navijačev premagali Ruse, Turke in Grke ter se uvrstili v drugi del tekmovanja. Ob podpori navijačev ste praktično igrali kot doma … V državni reprezentanci sem že od leta 1997 in še nikdar nisem imeli takšnega občutka, četudi smo igrali tekme doma. V Kopru je bilo za nas super, ker je bila dvorana manjša, v njej pa je navijalo dva tisoč finskih navijačev. Tekmeci nas praktično niso mogli zaustaviti. Tudi v Ljubljani so prisotni navijači, vendar so Stožice prevelike. Na tekmah slovenske reprezentance je povsem drugače, ker so tribune zapolnjene do zadnjega kotička. Lahko rečem, da smo Finci veliko presenečenje tega prvenstva.

Ali opažate, da se raven košarke na Finskem v zadnjih letih dviga? Zagotovo. Že to, koliko medijev je prisotnih v Sloveniji in koliko se govori o košarki, je pokazatelj, da zanimanje za košarko raste. Na Finskem je težko, saj dobre igre na EuroBasketu ne zagotavljajo, da se bo po novem dva tisoč otrok vpisalo v šole. Upam, da jih bo vsaj nekaj sto začelo igrati košarko. Smo pa mi košarkarji dober primer, da lahko tudi Finci igramo košarko in postanemo profesionalni športniki.

Po zadnji tekmi državnega prvenstva s Krko ste dejali, da se boste vrnili v Ljubljano septembra. Ste dejansko mislili, da vam bo uspelo preskočiti uvodno skupino? V ekipi smo vedeli, da bomo imeli večje možnosti, če bomo igrali perfektno. Za nas je bilo dobrodošlo, da je bilo v šestih dneh pet tekem. Ekipe niso imele časa za temeljito pripravo na našo obrambo in napad. Mi imamo proste roke v napadu in igramo dokaj agresivno v obrambi. Vse skupaj je delovalo perfektno.

Ali opažate, da se raven košarke na Finskem v zadnjih letih dviga? Zagotovo. Že to, koliko medijev je prisotnih v Sloveniji in koliko se govori o košarki, je pokazatelj, da zanimanje za košarko raste. Na Finskem je težko, saj dobre igre na EuroBasketu ne zagotavljajo, da se bo po novem dva tisoč otrok vpisalo v šole. Upam, da jih bo vsaj nekaj sto začelo igrati košarko. Smo pa mi košarkarji dober primer, da lahko tudi Finci igramo košarko in postanemo profesionalni športniki.

Po zadnji tekmi državnega prvenstva s Krko ste dejali, da se boste vrnili v Ljubljano septembra. Ste dejansko mislili, da vam bo uspelo preskočiti uvodno skupino? V ekipi smo vedeli, da bomo imeli večje možnosti, če bomo igrali perfektno. Za nas je bilo dobrodošlo, da je bilo v šestih dneh pet tekem. Ekipe niso imele časa za temeljito pripravo na našo obrambo in napad. Mi imamo proste roke v napadu in igramo dokaj agresivno v obrambi. Vse skupaj je delovalo perfektno.

Vaša naslednja in obenem tudi zadnja tekma na EuroBasketu bo proti Sloveniji. Bo za vas kaj drugačna, saj vendarle gojite čustva do naše države? Zame bo ta tekma nekaj posebnega. Vedno, ko igraš pred polno dvorano in je atmosfera izjemna, se počutiš povsem drugače. Ljubljana je moj drugi dom. Slovenija je bila in vedno bo del mojega življenja. Igralce poznam zelo dobro. Videl bom navijače, ki so navijali zame v času igranja za Olimpijo. Veselim se.

Kaj vam pomeni, da kot tujec dobite bučen pozdrav navijačev ob imenovanju ekipe pred tekmo. To boste namreč doživeli danes zvečer v Stožicah … Upam, da mi ne bodo žvižgali. V Ljubljani sem preživel tri prečudovita leta. Zagotovo mi bodo šle kocine pokonci, če bom slišal pozitiven odziv občinstva. Razumem, da bova s Sasujem Salinom nato na tekmi sovražnika, kar je povsem normalno. Ti navijači mi veliko pomenijo, saj so bili del mojega življenja.

Ste se z vodstvom Olimpije kaj pogovarjali o morebitnem podaljšanju sodelovanja po koncu sezone? Že pred koncem smo se. Vsi veste, kaj si mislim o Olimpiji in Ljubljani. Moral sem se odločiti. Po številnih letih igranja v tujini je čas, da dam sebe tudi finski košarki. Odločil sem se za odhod v klub Kataja, ki bo v prihodnji sezoni igral v EuroChallengeu. Na avtobusu bom sicer več časa, kot sem bil v jadranski ligi … Klub je namreč oddaljen sedem ur vožnje od mojega doma. Z igranjem doma lahko pomagam finski košarki. Morda bo na tekmo zaradi mene prišlo dvajset ljudi več. To je bila ena od najtežjih odločitev v moji karieri. Upam, da je novembra ne bom obžaloval (smeh). Morda pa se vrnem v Olimpijo kot trener.

Torej imate trenerske ambicije ... Vedno sem jih imel. Prihodnje leto bom razmišljal v tej smeri, nato pa bom videl, kaj in kako. S klubom imam dveletno pogodbo. Košarka predstavlja velik del mojega življenja. Direktor Olimpije Matevž Zupančič se je šalil, da se vidimo čez nekaj let. Bomo videli ...