Od direktorja do navijača, ki bi kupil evroligaško vstopnico

Foto: Sportida

Dva meseca in pol po tem, ko so pri Petrolu Olimpiji za novega direktorja ustoličili Romana Lisca in njegovemu predhodniku Matevžu Zupančiču začasno namenili položaj svetovalca uprave, zadnji zdaj tudi uradno zapušča klub. Vanj je vstopil že v sezoni 2005/06, in sicer kot pomočnik na področjih komunikacij. Vrsto let je bil nato predstavnik za stike z javnostmi, po odhodu Janeza Rajglja pa so ga pred sezono 2012/13 imenovali za vršilca dolžnosti in kmalu zatem tudi za polnokrvnega direktorja kluba.

Deloval je v obdobju najostrejšega zategovanja pasu, v katerem je klub nemočno lovil domači primat, obenem pa se je kot talec sanacije v vsesplošni ljubljanski košarkarski apatiji poslovil od najvišje evropske klubske ravni – sprva od evrolige in nato še od EuroCupa. Potem ko se je poleti – po naslovu državnega in pokalnega prvaka ter znižanju dolga na milijon evrov – od kluba poslovil predsednik Jani Möderndorfer, zdaj, tako tiho, kot je prišel, tiho odhaja še Zupančič.

Matevž Zupančič in predsednika, s katerima je sodeloval: Tomaž Berločnik in Jani Möderndorfer Foto: Sportida

Slovo od Petrola Olimpije gre razumeti kot logično nadaljevanje poletne razrešitve z direktorskega položaja …
Gre za sporazumno slovo. Kot ste namignili, je to posledica neke poslovne logike, zagotovo pa gre za slovo s stiskom rok in brez zamer. Dogovorili smo se, da gremo vsak svojo pot. S predsednikom Tomažem Berločnikom sva v pretekli sezoni in letos poleti korektno sodelovala. Tudi z Romanom Liscem sva po njegovem imenovanju sodelovala, tudi če se v čem razlikujeva. V lanski sezoni je bilo na parketu in ob njem narejenega ogromno, klub živi, je reden plačnik in zrel za nove podvige. Sem navijač in bom vedno prvi pozdravil svetlo prihodnost – kdorkoli bo na čelu.

A dejstvo je, da je vodstvo pripeljalo novega direktorja in vas postavilo na stranski tir. Je bil za vas to poraz?
Ne, o vsem smo se odkrito pogovarjali. Tako pač je. Sledile so primopredajne obveznosti. Pričakoval sem celo, da bo prehod težji. A ni bil. 12 let je tretjina mojega življenja. Morda je bil čas za spremembe in novo pot. Še najpomembneje je, da odhajam s čisto vestjo. Že prvo tekmo v Stožicah po svojem odhodu sem obiskal. Nobenih slabih občutkov nimam ob tem. Pred nikomer se mi ni treba skrivati.

Verjamete, da boste kot navijač res že čez tri leta lahko v Ljubljani kupili evroligaško vstopnico?
Ponavljam, ostajam navijač. Evroliga? Evroligaški ustroj poznam do obisti, vem, po kakšnem kriteriju se tam delijo karte. Ne vem, koliko so pri nas znana nova razmerja v lastništvu in "modus operandi" elitne košarkarske klubske organizacije. V evropski košarki zaradi sporov med organizacijami ob tem še vedno velja precejšnja zmeda, zato pustimo času čas. Mogoče je vse. Brez dvoma bi želel Olimpijo spet videti v evroligi. Vstopnico bom kupil. Ne bo prvič.

Imate zdaj že odprta kakšna nova vrata?
Ne. Vzel si bom nekaj časa in videl, kam me bo ponesla pot.

"Vračal se bom v Stožice," pravi Matevž Zupančič. Foto: Vid Ponikvar

V klubu ste bili ducat let, od tega pet v vlogi direktorja ali vsaj vršilca dolžnosti. Dovolj, preveč, premalo?
Nikoli nisem razmišljal o tem, koliko časa sem na nekem položaju. Dejstvo je, pa naj se sliši kot še tako obrabljena fraza, da mora imeti direktor vedno pripravljene kovčke, a obenem delati za prihodnost. Tega sem se zavedal od prvega dne. Priložnost sem pograbil z obema rokama in se ob pomoči predsednika, pokroviteljev in odličnih sodelavcev trudil po najboljših močeh. Prepričan sem, da nam je skupaj uspelo narediti marsikaj dobrega. Jasno je, da bi lahko bilo kaj še boljše, a pogosto smo delali v nepredstavljivo težkih razmerah, proračun se je vsako sezono znižal, mi pa smo morali igrati na dveh frontah – sanirati dolgove in, kolikor se je le dalo, zmagovati. Nižali smo stroške poslovanja, dober je bil izkupiček od odškodnin – tudi s pomočjo tega smo preživeli. Očitno je, da kakšnih usodnih napak nisem naredil, predvsem pa v klubu nismo ponavljali napak iz preteklosti, ko se je skakalo, še preden so "meceni" rekli hop. S trmo sem sledil svojim načelom, hvaležen sem vodstvu za izkazano zaupanje.

Kako blizu pa je bila Olimpija stečaju?
Nočem verjeti, da je bila preveč blizu. Nikoli nisem bil pristaš ugašanja kluba in ustanavljanja povsem novega. To bi bila evtanazija. Menim, da bi bila vrnitev skoraj nemogoča. Ni skrivnost, da se je razmišljalo o različnih ukrepih, tudi o stečaju in drugačnih poravnavah. Lani smo uspešno vodili postopke dogovorne poravnave. Med drugim smo rešili 13 zahtevkov na arbitražnem košarkarskem sodišču (BAT). Finančni položaj smo pripeljali v obvladljive vode. Izplačila so bila redna. Olimpija je postala državni in pokalni prvak. Na krilih tega se je nato poleti podala v novo zgodbo.

Matevž Zupančič v družbi Gašperja Okorna, s katerim sta pred dobrim letom krpala številne vrzeli. Foto: Sportida

A slika je bila pred tem pogosto črna …
Bili so časi, ko smo bili stisnjeni v kot. Brez denarja in brez kadra, težave smo reševali gverilsko. Z energijo in ob pomoči pokroviteljev ter mesta Ljubljane smo premagali krizna obdobja. Verjamem, da jih lahko Olimpija kot blagovna znamka vedno premaga, upam pa, da ji tega ne bo več treba.

Tudi nov upravni odbor, sestavljen iz vodilnih mož glavnih pokroviteljev, verjetno omogoča lažje delo?
To je bil del preoblikovanja. Na skupščini smo poleti dosegli statutarno spremembo, po kateri smo svet sponzorjev prestavili v upravni odbor. Ta je edini organ, ki po statutu društva odloča in odgovarja. Zdaj ima Olimpija najmočnejši upravni odbor v moderni zgodovini kluba.

Odhajate s čistimi računi?
Da. Kot rečeno, dogovor je bil sporazumen, prijateljski in pošten do obeh strani.