Dušan Ivković: Zaradi razpada države brez obračuna stoletja

Opevanja predstav košarkarske reprezentance nekdanje skupne države pred njenim razpadom nikakor ne bi mogli označevati z jugonostalgijo. Gre le za čaščenje neponovljive košarkarske romantike, igralske avantgarde, za katero so skrbeli pravi umetniki, ki igre pod koši niso zgolj razumeli, temveč so jo zavestno spreminjali in nadgrajevali. Izjemno generacijo, ki je vladala Evropi, je tedaj vodil Dušan Ivković. Gospod trener. V svoji bogati karieri je bil trikrat evropski in enkrat svetovni prvak, na olimpijskih igrah pa je izbrance popeljal do srebra. Bogat je tudi seznam klubskih uspehov, v katerem pa izstopata dva naslova evropskega klubskega prvaka z Olympiacosom. Letošnjega 29. oktobra bo dopolnil 70 let, še pred tem pa bo kot selektor Srbijo popeljal na evropsko prvenstvo v Slovenijo.

Letos boste dopolnili 70 let. Nihče vam ne bi zameril, če bi kot trenerska legenda uživali v zasluženem košarkarskem pokoju. Vseeno ostajate del igre. Kakšen je vaš motiv?

Dokler človek lahko nekaj prispeva, mora delati. Ne gre le za košarko. Tako mora biti tudi v znanosti, kulturi … Moje sodelovanje s srbsko reprezentanco je zaradi povsem prostovoljne narave dela lep dokaz, da ne vztrajam zaradi denarja. Gre za ljubezen do košarke in izpolnjevanje zavez, ki sem jih dal oziroma sprejel, hkrati pa uživam, saj delam z izjemno nadarjenimi košarkarji. Letos med sezono nisem vodil kluba, tako da lažje delam. Voditi klub in reprezentanco pa je izjemno naporno, saj to pomeni 12-mesečno delo brez oddiha.

Delo v reprezentanci je pogosto povezano z odnosom do države, na klubski ravni pa gre v veliki večini primerov za posel. Je ta zgodba za vas končana?

Trenutno sem z mislimi povsem pri srbski reprezentanci, ki je bila deležna občutne pomladitve. V ekipi je kar sedem novincev in le trojica, ki je nastopila v finalu evropskega prvenstva 2009. Tega, odkrito povedano, nisem pričakoval. Prav zato ta operacija zahteva več dela. Klub pa … odločil se bom, če se pojavi kakšna priložnost. Ne želim rušiti rekordov, ponavljam pa, da se še vedno čutim dovolj sposobnega za kakovostno trenersko vodenje.

Košarka se spreminja. Mnoge trenerje je povozil čas. Bi zase dejali, da zavestno vlagate energijo v napredek, prilagajanje in sledenje trendom?

Vse v življenju se spreminja. Ko sem se lotil trenerskega posla, sem imel doma stacionarni telefon. V zadnjih letih lahko komuniciram s pomočjo različnih prenosnih naprav, ki mi omogočajo, da sogovornika celo vidim. Takšen napredek je bil pred desetletji nepredstavljiv. Da, tudi košarka napreduje. O tem, koga je povozil čas, ne bom sodil. Menim pa, da sem vselej dobro spremljal sodobne košarkarske tokove. Ne želim se izpostavljati, a moje ekipe, na klubski ali reprezentančni ravni, so vselej gojile najsodobnejše sloge igranja.

Da, košarka se spreminja, gibalo sprememb je vselej težnja po rezultatski učinkovitosti. Vprašanje pa je, kako to vpliva na lepoto košarke. Mnenja se krešejo. Današnja evropska košarka ali časi Dražena Petrovića in Tonija Kukoča pred razpadom nekdanje skupne države? Kateri slog vam je bližje?

Imel sem to srečo, da sem se srečal z najboljšima rodovoma. Sodeloval sem z zlatimi fanti, torej Kičanovićem, Ćosićem, Delibašićem, Dalipagićem, Jelovcem, Slavnićem in drugimi. Po drugi strani pa sem bil trener generacije s Kukočem, Divcem, Rađo, Petrovićem … Še danes se spominjam, da mi je v obdobju oblikovanja te generacije, natančneje leta 1987 med univerzijado v Zagrebu, novinarka Oslobođenja dejala: "Duda, odlični so, a ne bodo takšni kot zlati fantje!" No, tedaj se je že pojavilo veliko zanimanje klubov lige NBA za naše košarkarje. Divac in Petrović sta bila ambasadorja, ki sta odprla vrata za vse evropske košarkarje. Prihajali so novi rodovi, košarka se je spreminjala. Ne bi se rad opredeljeval in primerjal obdobij. Veseli pa me, da je košarka napredovala na ravni hitrosti, moči in reakcij. Prav tu je košarka najmočnejša.

A vseeno … Si kdaj v domačem naslanjaču ogledate kakšno tekmo "plavih" iz Zagreba 1989 ali Argentine 1990?

Poglejte, trenutki slavja so vedno zelo kratki. Treba je slediti toku življenja. Priznam pa, da sem vselej dokaj vestno skrbel za osebni arhiv. Med pripravami sem imel pogosto ob sebi kamero, s katero sem beležil različne trenutke. Ob tehnološkem napredku sem nato vse te posnetke s trakov presnel tudi na disk. Na žalost pa zaradi službenih obveznosti nimam prav veliko časa, da bi se s pomočjo posnetkov vračal v tiste čase. Zase trdim, da sem slab profesionalec, saj se 24 ur na dan posvečam košarki in aktualnim obveznostim. Vzamem si premalo časa za branje kakovostnih knjig ali pa za ogled dobrih gledaliških predstav. Služboval sem v Moskvi, pa sem si le enkrat odtrgal nekaj ur in odšel v Bolšoj teater. Katastrofa! No, vseeno verjamem, da si bom nekoč vzel dovolj časa, se zatopil v tiste posnetke in osvežil spomin. Že v tem trenutku pa vem, da kolajne z največjih tekmovanj vendarle niso največja sled tistega obdobja. Ne! Delo z izjemnimi osebami in stiki, za katere se trudim, da jih ohranjamo, so zame največje bogastvo.

Ko ravno govorite o izjemnih osebah … Toni Kukoč, Dražen Petrović, Vlade Divac, Dino Rađa, Žarko Paspalj, Jure Zdovc in drugi. Vsi v eni ekipi, vsi pod vašim vodstvom. Neponovljivo?

Da. Vsaj jaz tako mislim. Toliko nadarjenosti je v eni ekipi skoraj nemogoče zbrati. Morda bo delovalo pretirano neskromno, če povem, da smo imeli tedaj vsi skupaj pred seboj velik cilj. Želeli smo organizirati zelo kakovostne priprave ter se postaviti po robu originalni sanjski ekipi, reprezentanci Združenih držav Amerike, na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni. Komisar lige NBA David Stern in legendarni prvi mož Mednarodne košarkarske zveze Borislav Stanković sta tedaj poskrbela za velik uspeh, ko sta odprla olimpijska vrata tudi za vse profesionalce. No, nam ni bilo dano, da bi nastopili na tistih igrah. Država je razpadla, do stoletnega obračuna med Jugoslavijo in ZDA pa ni prišlo.

Vam je bilo nato težko pri srcu, ko ste spremljali finale Hrvaška-ZDA?

Hrvaška je imela z nekaj izjemnimi košarkarji niz dobrih rezultatov. Igrali so finale. Jaz sem se takrat že spogledoval s kakšnim novim poklicem. Spoznal sem, da pravilo o ločenosti politike in športa ne drži. Prav nasprotno. Verjetno se spominjate, da je bilo Srbom in Črnogorcem zaradi embarga prepovedno nastopati na mednarodni ravni.

Si lahko predstavljate, da bi se leta 1989 reprezentančnemu dresu nekdo odrekel zaradi počitka, neurejenega klubskega statusa ali strahu pred obrobno vlogo?

Ne! V tistih časih se to ni dogajalo. Nikomur ni padlo na pamet, da bi zavrnil vpoklic. Dražen Petrović mi je celo nekoč dejal, da prav zaradi reprezentance lahko vzdrži vse napore med sezono. To je tisto, kar ga je gnalo. Trdim, da je igranje za svojo državo največja mogoča čast! Tu ni vprašanj. To poudarjam zaradi tega, ker bi hkrati rad dejal tudi, da se je obremenitev igralcev med sezono občutno povečala. Najboljši so nekoč igrali 40 ali največ 50 tekem na sezono. Danes se Evropa približuje ligi NBA z 82 tekmami v rednem delu. Košarkarji so preobremenjeni. Nikogar ne bom kritiziral. Igrati je treba s tistimi, ki so na voljo in to želijo. Res pa je, da bodo morali določene poteze potegniti pri Mednarodni košarkarski zvezi. Vaše vprašanje je zahtevno, nanj mora odgovoriti FIBA.

V omenjeni zvezdniški ekipi tedanje Jugoslavije ste zelo pomembno vlogo namenili tudi slovenskemu garaču pod koši. S katerimi vrlinami vas je tedaj o svoji kakovosti in smiselnosti umestitve med smetano prepričal Jure Zdovc?

Ob iskanju igralske kemije sem iskal prav takšnega igralca. Predrag Danilović ali Jure Zdovc? Poslušal sem kritike o pristranskem ravnanju. A še danes stojim za svojimi odločitvami. Jure je bil izjemen igralec, ki je lahko v peterki igral ob Draženu Peroviću. Bil je odličen obrambni igralec ter izjemna osebnost. Danes je uspešen trener, najin odnos pa je še vedno zelo dober. Žal se je prav z njim začel tudi razpad tiste ekipe. Še danes se živo spominjam tistih trenutkov med evropskim prvenstvom leta 1991 v Rimu. Po slovenski odcepitvi je pristopil k meni in mi povedal za poziv iz Ljubljane. Dejali so mu, da bo postal izdajalec svojega naroda, če bo nastopil v nadaljevanju prvenstva. Ko me je vprašal, kaj naj stori, sem se jaz odločil namesto njega. Dejal sem mu, da ni sposoben igrati v polfinalu in finalu. Ni igral. Nadaljevanje zgodbe poznate. Poudaril pa bi, da se v tisti reprezentanci resnično ni govorilo o tem, kdo je Srb, Hrvat, Slovenec … No, nato je svoje storila politika.

A na Hrvaškem je vendarle že pred tem veliko prahu dvignila poteza Vlade Divca, ki je med proslavljanjem naslova svetovnega prvaka v Argentini enemu od navijačev iz rok iztrgal zastavo s šahovnico.

Pustimo to. To niso vprašanja zame. Pripravljen sem se pogovarjati o športu. V tem intervjuju ne želim skreniti v politiko.

Vrnimo se k Zdovcu. Slabi dve desetletji po Rimu sta se srečala v zanimivih vlogah. On kot selektor Slovenije, vi Srbije. Kakšen je bil stisk roke pred tekmo?

Bil je tekmec. Še danes trdim, da je odlično vodil slovensko reprezentanco. Če je ne bi načele zdravstvene težave, bi nas v polfinalu prvenstva na Poljskem ugnala. Mi smo tedaj nekoliko prezgodaj osvojili kolajno, Slovenci, ki bi si jo zaslužili, pa so ostali praznih rok.