Božidar Maljković: Naj imajo Luno

Naj imajo Luno

Leta 1969 je ameriška vesoljska odprava Apollo človeka popeljala na Luno. Kmalu zatem, ko se je varno sprehodil po našem satelitu, je Neil Armstrong izrekel znameniti stavek: "To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo." Od tistega dne imajo Američani Luno za svojo.

Leto zatem 23. maja je eden od duhovitih navijačev jugoslovanske košarkarske reprezentance pred tekmo z Američani v Tivoliju na transparent napisal: "Luna vaša, zlata naša." In res je bilo tako! NASA je suvereno vladala pravemu vesolju, od tiste majske ljubljanske noči pa je Jugoslavija vladala košarkarskemu vesolju. Olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva ter mnoga klubska tekmovanja so osvajali Jugoslovani.

Da ne boste mislili, da me je za ta skok v zgodovino navdihnila ali nostalgija ali žalost za izgubljeno mladostjo. Ne! Te besede so plod mojega današnjega, lahko rečem malce jeznega dojemanja stanja v sodobni košarki. Po vsem svetu.

Torej ... Med zlatimi košarkarji v Ljubljani se je leta 1970 vrtela anekdota, povezana z mojim pokojnim učiteljem košarke Rankom Žeravico. Ko se je kot selektor lotil izbora širšega seznama kandidatov za svetovno prvenstvo, je na dolge in naporne priprave povabil tako rekoč vse, kar leze in gre dobrega v jugoslovanski košarki. Čas je nato tekel in tekel, prvenstvo je bilo vse bliže in seznam igralcev je moral skrčiti. Ranko, od Boga poslan z vso svojo dobrodušnostjo, nikoli ni bil navdušen, ko je moral igralcu izustiti kruto dejstvo, da ga pač ne bo zraven na SP in da se poslavlja od moštva. Težkega srca je poklical nesrečneža, ga odpeljal na sprehod in mu iz oči v oči, a s cmokom v grlu, povedal svojo odločitev. Razlagal mu je vse mogoče, predvsem pa, kako je še mlad, nadvse nadarjen, da čas dela samo v njegov prid in da bo kmalu tudi zanj nastopil trenutek v reprezentančnem dresu. Ampak, ja, danes žal ne, tokrat ne bo šlo, drugič! Kmalu zatem, ko je dva, morda tri igralce Ranko povabil na sprehod, so drugi bežali stran, se ga izogibali in seveda upali, da ne bodo naslednji sprehajalci.

Za razliko od Raša Nesterovića in Dina Rađe, ki Slovenije in Hrvaške ne bosta mogla pospremiti na SP, bo srbski selektor Aleksandar Đorđević, s katerim sta se srečala v regijski kampanji Pivovarne Laško, v boju za najvišja mesta.

Takrat je bilo podobno povsod po svetu. Vsi košarkarji so hrepeneli po reprezentančnem vpoklicu. Američani so celo spremenili nekaj zakonov, da bi lahko Bill Russell, ki je po letih že izpolnjeval pogoje za prestop med profesionalce, nastopil za ameriško olimpijsko ekipo. Da o Sovjetski zvezi niti ne izgubljam besed.

Danes je košarka v tako globoki krizi, da Američani na bližnje svetovno prvenstvo pošiljajo četrto moštvo po kakovosti. Številne evropske reprezentance ne zmorejo zbrati niti druge peterke, ki bi bila konkurenčna. "Manj mi je v napoto prvenstvo sveta kot prazen žep," bi temu rekel Balašević. Žalostno, res ... Je kdo kriv? Je komu sploh mar?

V tej poplavi odpovedi in otopelosti se mi zdi, da vendarle obstaja reprezentanca s pozitivnim pristopom. Veseli me, da gre prav za reprezentanco Srbije. Na vpoklic selektorja Đorđevića so se odzvali vsi!

Ogledal sem si vse pripravljalne tekme tega moštva doslej in brez lažne skromnosti priznam, da med fanti res vladata harmonija in enotnost. Vse od svetovnega prvenstva v Argentini leta 1990 za nobeno reprezentanco - z mislijo na osvojeno kolajno - nisem navijal tako prepričljivo kot zdaj. O uspehu teh fantov sem prepričan celo bolj, kot sem danes prepričan, da smo v Indianapolisu leta 2002 res osvojili zlato kolajno! Na vsakem položaju imamo igralca, ki med tekmeci nima enakovredne protiuteži. Imamo Jokića, ki s kirurško natančnostjo vse skupaj združuje v smiselno celoto. Imamo tako mladost kot izkušnje. Imamo vse.

Torej Luna naj kar ostane njim, zlato pa naj se vrne tja, kamor spada – k nam!!!

Božidar Maljković