Beno Udrih: Težko je reči, da je vsega konec

Za začetek razjasnimo dilemo. Beno Udrih: nekdanji košarkar ali prosti igralec na trgu?

Lani ni bilo kluba, ki bi me videl v svojih vrstah, zato sem se še bolj odločno podal v trenerske vode. O tem sicer govorim s cmokom v grlu. Z veseljem bi še igral. Toda leto in pol nisem igral resne košarke. Telo mi govori, da je konec, glava pravi, da bi še. Ko nekaj delaš od devetega do 37. leta, je težko potegniti črto. Težko je reči, da je vsega konec.

Omenili ste trenerske vode …

Že kot aktivni košarkar sem se poleti udeleževal kampov združenja igralcev lige NBA. Tam sem se posvečal trenerskemu programu. Vodil sem ekipe srednješolskih in deloma evropskih košarkarjev. Petkrat sem bil v tem programu. Lani sem prestal še program za pomočnika trenerja. To so torej koraki v trenerstvo, o katerih govorim. Od nekdaj sem verjel, da bom po koncu igralske kariere presedlal na trenersko klop.

Z Žalgirisom, svojim zadnjim klubom, se je predlani zavihtel na F4 evrolige. Foto: Sportida Kakšna igralska ponudba bi vas predramila?

Razmišljanje o ligi NBA je nerealno, saj je usmerjena v mlade. Po drugi strani pa imam družino. Pri ponudbi torej ne bi upošteval le kluba in ambicij, ampak tudi okolje. Sam se zanesljivo ne bi selil. Lani sem bil v pogovorih s Sanijem Bečirovićem o morebitnem prestopu v Cedevito Olimpijo. Toda športni direktor se je odločil za drugačno smer, obenem pa je imel skromen proračunski manevrski prostor.

Ostali boste brez zadnje sezone, zadnjega meta. Brez zadnjega plesa …

Nisem ne prvi in ne zadnji košarkar. A bolj kot zavedanje zadnje tekme me ob pogledu nazaj motijo druge stvari. Od posameznih tekem, ki bi se lahko končale drugače, do obdobij, ki bi bila lahko boljša. Konec kariere je za vsakega neizbežen. Nad tem ne gre žalovati. Če pa veš, da bi lahko dosegel več, pa v ozadju ni bilo takšne miselnosti, je to težje sprejeti.  

Ste lahko bolj neposredni?

Govorim o reprezentančnem obdobju. Slovenija je imela niz izjemnih košarkarjev, ki so bili razpeti med letnikoma 1977 in 1985. Ob takšnem talentu bi morali nekaj doseči. Bi, če bi se poenotili. Žal pa je prepogosto vsak poskušal storiti nekaj sam, trenerji, ki so bili sicer dobri, pa posameznikom niso mogli dati jasnih nalog. Politika. Le politika. V ozadju so bili menedžerji, ki so odločali, kdo bo igral in tudi koliko bo igral.

Dvakrat je bil prvak lige NBA. Enkrat tudi v družbi Radoslava Nesterovića. Foto: Getty Images

Tudi pri tem vprašanju bi vas prosili za več konkretnosti.

Nikoli nisem kazal s prstom na posameznike. Tudi zdaj ne bom. Tudi na vse tiste, ki so trdili, da ne želim igrati za reprezentanco. Naj enkrat za vselej pojasnim, da sem vedno želel igrati za Slovenijo. Izjema je le ena reprezentančna akcija, ko sem osebno življenje postavil pred košarko. No, ko pa sem igral za izbrano vrsto, sem poslušal negodovanja soigralcev. Enega je motilo to, drugega ono … A nihče se ni bil pripravljen izpostaviti, da ne bi komu stopil na prste. Nikoli nismo stopili skupaj kot ekipa. To me je izrazito motilo. Še danes me. Predvsem zaradi tega, ker so bile težave, nad katerimi so soigralci negodovali, rešljive. Zato sem se tudi oglasil. Toda nihče ni stopil na mojo stran.

Reprezentanca je zanj še vedno občutljiva tema. Foto: Reuters Ob omembi vašega imena bo večina košarkarskih navdušencev pomislila na enega najboljši slovenskih organizatorjev igre. Vseeno pa ima vaše ime negativno konotacijo prav zaradi niza reprezentančnih odpovedi. Čutite status negativca?

Da. Seveda čutim. Žal pa so mi ta status dodelili tudi tisti, ki niso poznali ozadja. Ko si starejši, si za marsikdaj rečeš: "Joj, ko bi to lahko spremenil!" To delamo vsi. Vsi bi radi kaj spremenili, pa ne moremo. Žal se je slovenska reprezentančna miselnost spremenila, ko je moja generacija svoje mesto že prepustila mlajšim. Slovenija je danes evropski prvak. Super! Vsa čast Dončiću in Dragiću. Toda imamo eno kolajno. Lahko bi imeli tri ali štiri. Da, tako dobri smo bili. Zakaj? Tudi zaradi slovenske miselnosti. Gre za majhno državo, v kateri se hitro prilagodimo ali pa se sprijaznimo z določenimi stvarmi.

Spominjam se, ko sem na Roglo prihajal kot prvak v ligi NBA. V sebi sem nosil zmagovito miselnost. Ko sem sedel med soigralci in jih gledal, sem uvidel, za kako neverjetno dobre posameznike gre. "Zdaj pa res lahko nekaj osvojimo," sem si dejal. Že nekaj minut pozneje me je doletela hladna prha. Na prvem sestanku s trenerjem je postalo jasno, da je naš cilj uvrstitev v drugi del prvenstva. Zakaj? Da nam pozneje mediji ne bi očitali neizpolnjevanja ciljev. To me je žrlo. Spraševal sem se, zakaj bi tri mesece treniral in čakal, da mi kot odraslemu moškemu nekdo dovoli stik z družino, ob tem pa bi moral biti zadovoljen s sedmim mestom. Saj veste, ker je Slovenija pač majhna.

Da ne bo pomote. Imeli smo dobro kemijo. A to se ni preneslo na parket. Še danes trdim, da prav zaradi boječih ciljev. Kdor si zada preskromen cilj, tudi na treningih ne bo dajal vsega od sebe. Preprosto, na tak način v igralcih ni mogoče prebuditi tiste želje. Želja po zmagi … Da, vsak jo nosi v sebi. A če ni stoodstotna, te bo v ključnem trenutku pokopal manjkajoči odstotek. Moj cilj je bila zato vedno zlata kolajna.

Goran Dragić je bil njegov tekmec in tudi soigralec. Foto: Guliverimage/Getty Images

Kaj pa leto 2011?

No, to je leto, ko sem imel osebne težave. To je bilo leto poroke. Nisem bil v dobrem razmerju. Ne bi se rad poglabljal. Lahko rečem le, da sem svoji tedanji zaročenki, zdaj nekdanji ženi, želel ugoditi. To je bila napaka. Poslušati bi moral svoj občutek in se udeležiti reprezentančne akcije. V prihodnje pa sem sam poklical odgovorne in se ponujal. Težko sodim, zakaj me nato ni bilo zraven. Sumim pa, da zaradi menedžerjev.

Kako pa ste nato dojemali Slovenijo na zlatem EuroBasketu 2017? Goranu Dragiću pač ni bilo mogoče očitati zadržanosti v ciljih. Takšne odločnosti slovenski kolektivni šport v očeh svojega kapetana verjetno še ni videl.

V preteklih letih Košarkarska zveza Slovenije ni bila pripravljena na takšno miselnost. Kot bi se je bali. Ali pa niso znali. Goran Dragić in Luka Dončić pa sta imela to mentaliteto. Jasno, tudi selektor Igor Kokoškov, ki ve, kako zmagovati. Dal jima je proste roke. Preostali so sledili in pomagali. V mojih časih pa … Tudi dobri trenerji posameznikom niso ponudili potrebnih vlog.

Sportal Arriel McDonald: Ljubljana je kot prva ljubezen

Do danes niste nikoli tako odkrito spregovorili o teh temah. Ste ob koncu kariere spoznali, da je to manjkajoča pika na i? Je tudi kaj slabe vesti?

Da, to je boleča točka. Krivim pa politiko zveze. Kot najstnik sem se prilagajal, čeprav kljub garanju nisem mogel pokazati vsega, kar znam. Ko sem začutil, da je prišel moj čas, sem to tudi povedal. Trdil sem, da je čas za spremembe. Okolje na to ni bilo pripravljeno. Sam pa se nisem mogel sprijazniti s tem, da sem reprezentanci podaril tri mesece, izkoriščen pa sem v 60 odstotkih. V takšnem sistemu sem prihajal do osebnega notranjega konflikta. Prepiral sem se sam s seboj. Bil sem nejevoljen. Zaradi tega sem se tudi poškodoval.

Pogovor je v reprezentančno smer zavil, ko smo vam omenili zadnjo sezono. Zadnji ples. Spremljate dokumentarno serijo s tem naslovom?

Seveda. Navdušen sem. Navsezadnje sem odraščal kot navijač Michaela Jordana.

V ligi NBA je nazadnje igral za Detroit. Foto: Guliverimage/Getty Images

Jordana ste kot tekmeca v ligi NBA zgrešili za dobro leto. Kaj pa drugi mega zvezdniki? Recimo Kobe Bryant. Kakšen vtis so pustili na vas?

Spominjam se tekme LA Lakers – Sacramento. Ko je eden od njegovih soigralcev metal proste mete, sem pristopil do njega. Videti je bilo, da se mu para kadi iz ušes. "Kako si," sem ga vprašal. "Utrujen sem od izgubljanja," mi je odvrnil. To je bilo namreč obdobje, ko so v Los Angelesu prenavljali moštvo. A tisti odgovor mi je pokazal, kakšen zmagovalec je. Preprosto, ni prenesel, da se je znašel v takšni koži.

Ko pa govorim o zvezdnikih, raje izpostavljam tiste, ki so bili moji soigralci. Na prvem mestu sta Tim Duncan in Dwayane Wade. Gre za zvezdnika, a dobri osebi. Ponosen sem, da sem lahko igral z njima. Ohranil sem stik z obema.

Bi svojo karierno pot danes označili za naravno?

Danes bi zanesljivo manj zaupal menedžerjem in se bolj zanašal na svoje občutke. Veliko sem izkusil. Morda pa mi je manjkalo okolje, kjer bi več let igral na konstantni ravni. Spremenil bi še marsikaj. Tudi svoj odnos do okolja, v katerem sem bival. Morda sem bil preveč košarkarsko osredotočen.

Njegov tekmec je bil tudi Kobe Bryant. Foto: Getty Images Veljali ste za kreativnega košarkarja. V katerem okolju je to najbolj prišlo do izraza?

V Sacramentu. Deloma tudi v Memphisu. Ponavljam, najbolj me moti to, da ni bilo konstantnosti. Težava je bila tudi v tem, da sem bil pogosto drugi organizator igre. To je ena najtežjih košarkarskih vlog. Ko stopiš na parket, moraš ohraniti prednost ali pa jo pridobiti. Če tega ne storiš, izgubljaš trenerjevo zaupanje. V manjšem odmerku minut pa organizator težje prihaja v igralski ritem. Tega sem se zavedal, zato sem prilagajal svoj slog igre. Prav na račun te igre in ugodnega razmerja med asistencami ter izgubljenimi žogami je bila moja kariera v ligi NBA tako dolga.

Zmago Sagadin je nekoč izjavil, da kljub zagnanosti v vas ni videl bodočega košarkarja v ligi NBA. Kdaj ste se svojega dometa zavedali sami?

Ko sem se iz Maccabija podal v Saratov, sem v Sloveniji poslušal očitke o tem, da so leta moje dobre košarke končana. Zabičal sem si, da bom kritikom pokazal, v kako veliki zmoti živijo. Uspelo mi je. Vedno sem imel pred očmi ligo NBA. Tam sem vedel, kdo sem. Nisem želel biti drugi Steve Nash. Bil sem – jaz. Tisti, ki želi odigrati po najboljših močeh, a je po drugi strani sam sebi največji kritik. Vedel sem, kdaj sem delal napake. Ko sem jih, sem jih analiziral. Iz napak sem se učil. Danes pa mnogi mladi košarkarji ne vedo, kdo so. Ali kaj želijo postati. Vsi bi preigravali kot Stephen Curry ali metali kot James Harden.

Toda Luka Dončić ve, kdo je …

Nedvomno. Izhaja iz dobrega sistema, v katerem pa mu nikoli ni bilo nič podarjeno. Res je, dobil je priložnost v Realu. Toda moral jo je izkoristiti. Tam se je videl izjemen talent. Luka zelo dobro ve, kaj je ekipna košarka, obenem pa se zaveda individualnih prednosti. Luka dela vse. Zadeva, podaja, skače … Tudi v obrambi se zna postavljati. Naučil se je vsega. Zato je nekaj posebnega. Oziral se je na vsako malenkost. Tega mladi ne počnejo.

Kako dobro se poznata?

Ko sem igral za Memphis, je bil eno poletje vključen v trenažni program v Santa Barbari. Takrat sem ga spoznal. Pozneje naju je povezal še skupni prijatelj Boban Marjanović.

O prej omenjenem Sagadinu lahko poslušamo zelo protislovna pričevanja. Od tistih, ki pravijo, da brez njega ne bi nikoli uspeli, do tistih, za katere je bil trenerski diktator brez pravega koncepta. V katero skupino spadate?

Mnogi pravijo, da je Zmago uničil več igralcev, kot pa jih je ustvaril. S tem se nikakor ne strinjam. Pod njegovo taktirko sem se ogromno naučil. Da, bil je trd trener. Predvsem do mene je bil zelo zahteven. A tedanji klubski psiholog Aleš Vičič me je naučil, da je težava, ko se trener ne dere nate. Takrat mu namreč ni več mar. Dokler povzdiguje glas, vidi potencial. Trudil sem se, da je vpil name. Ha, ha …

Predlani je nastopil na poslovilni tekmi Sanija Bečirovića in Boštjana Nachbarja. Zdi se, da se bo sam poslovil brez poslovilne tekme. Foto: Sportida

Boste tudi vi vpili na svoje igralce?

Košarka se je spremenila. Igralci niso več tako čvrsti, kot smo bili mi. Poiskati bom moral drugačen način, da bom igralcem zlezel pod kožo.

Z znanjem in izkušnjami?

Da. In s komunikacijo. Trener v košarkarju ne sme videti le igralca, ki ga lahko izkoristi, temveč tudi osebo z vsemi težavami in osebno zgodovino.

In danes? Živite v San Franciscu?

Januarja sem namočil noge v trenerske vode. Deloval sem kot pomočnik trenerja pri Westchester Knicks v razvojni NBA G ligi. Izkušnja me je navdušila. Upam, da je bil to pravi začetek trenerskega življenja. Ko pa se je zaradi pandemije novega koronavirusa življenje spremenilo, sem se znova vrnil v San Francisco. Tukaj sva si z ženo ustvarila dom. Imava sina Westona. V času teh ukrepov sem večinoma v hiši. Žena dela, jaz pa sem oče. 24 ur na dan.

Kakšen je ameriški medijski utrip v teh časih?

Imam občutek, da se vse skupaj malce umirja. Pričakujemo, da bodo posamezne zvezne države nekoliko omilile ukrepe. Normalnega življenja, kakršnega smo bili vajeni, pa verjetno še nekaj časa ne bo. Najkrajši konec bodo potegnile številne restavracije, saj si ne predstavljam, da bi se že jutri s prijatelji dobil na večerji.

Sportal Več kot le mali debelušni negativec iz Jordanove ere

Dom. Kaj se vam prikaže pred očmi, ko slišite to besedo?

Vsekakor je zdaj moj dom v San Franciscu. Slovenijo pogrešam. Predvsem družino. A življenjske poti so različne. Moja je zdaj vezana na Ameriko. Tukaj želim postati trener.

V katerem jeziku govorita s sinom?

Angleško in slovensko. Vesel bom, ko se bova lahko pogovarjala v slovenščini, pa mamica ne bo vedela, o čem teče beseda. Ha, ha …

V začetku leta ste postali tudi ameriški državljan in se razveselili volilne pravice. Ste javni zagovornik kakšnega kandidata?

Iskreno, tudi v Sloveniji se nisem podajal na volitve. Dvomim, da se bom v ZDA, čeprav pravijo, da je to dolžnost.

Naslednji cilj: trener v ZDA Foto: Guliverimage/Getty Images

Vas je Amerika osvojila? Ste prevzeli tamkajšnji slog življenja?

Sem zelo prilagodljiv. Že kot mlad košarkar nisem imel težav z življenjem v Izraelu, Italiji, Rusiji … V ZDA sem ostal malce dlje. Tukajšnji slog življenja, za katerega menim, da je nekoliko hitrejši, sem sprejel. Preprosto nikoli nisem imel časa, da bi se čutil osamljenega. V ZDA sem sicer videl več priložnosti, kar pa še ne pomeni, da jo postavljam pred Slovenijo. Ta bo vedno moja dežela. To ve tudi žena. Že ko je bila prvič pri nas, je rekla, da je to skriti diamant.

Kam ste jo peljali?

V Bohinj, na Bled in Špičnik, kjer cesta med vinogradi izriše srce. Bila je navdušena. Podobnega mnenja je bila njena sestra. Zanimivo, kmalu po obisku Slovenije je zanosila. "Vidiš, to je pa slovenska voda," sem ji dejal.

Za konec … Z nekaj kliki človek hitro pride do vaših zaslužkov v ligi NBA. Z malce spretnosti tudi do fotografij vile ali avtomobila. Česa pa ljudje ne vidijo?

Ljudje so v meni videli nekoga, ki razmišlja le o sebi. Sem pa nekdo, ki bo najprej pomislil na druge. To me je pogosto teplo. Spominjam se, ko sem igral še pri Hopsih in me je po eni od tekem trener Boštjan Kuhar vprašal, zakaj proti obroču ne sprožim več metov. "Ne želim, da me imajo soigralci za sebičneža," sem mu odgovoril. "Ko boš sebičen, te bom opozoril na to," je zaključil pogovor. Tudi s Petrom Vilfanom sem nekoč govoril o tem. Pravzaprav je govoril on, saj sem bil šolar v njegovem kampu. "Sebičen igralec je tisti, ki veliko meče, ekipa pa izgublja. Če pa s svojimi meti pomagaš ekipi do zmag, to ni sebičnost," me je naučil. To mi je ostalo v spominu vse do danes.

Sportal Jordan, Kukoč, Petrović, Dončić: ozadja kultnih številk

Sportal Legendarni Kukoč ne razume, zakaj je temeljilo na negativi

Sportal Ob Kobeju Bryantu je bila nenehno prisotna kamera

Sportal Strelec prvega slovenskega gola, ki je v življenju naredil veliko napak

Sportal Zmago Sagadin: Premagal nas je srbski klan

Sportal Slovenci v ZDA s posebnim pečatom

Sportal Imperij nesmrtnega Michaela Jordana