Aleksandrov napet kot puščica

Če grem lepo po vrsti. Košarko sem začel aktivneje igrati pri Partizanu, kjer sem bil kadet. Kmalu sem se preselil v FMP, ki je tudi v Beogradu. V karieri sem nastopal za vse selekcije, leta 2003 osvojil z rperezentanco do 16 let zlato medaljo in bil izbran za najbkoristnejšega igralca prvenstva. Ne dolgo zatem so se začele moje težave s koleni, natančneje leta 2005. Moral sem na operacijo, vendar ni imela pravega učinka, saj se je naslednje leto poškodba še poslabšala, zato sem izpustil sezono 2005/06. Vrnil sem prihodnjo sezono in zaigral tudi na članskem evropskem prvenstvu v Španiji, kjer se Srbija ni proslavila. Težave s kolenom pa so se vnovič pojavile. Lani v oktobru sem imel artroskopijo in za sedaj kaže, da je vse v najlepšem redu. Trenažni proces je trajal zadnje leto in moram reči, da se dobro počutim. Seveda pa mi je bilo težko, ker nisem mogel igrati, ampak sem spremljal dogajanje na parketu le z roba.

No, da ne bo izgledalo, da samo jamram, bom še kaj drugega povedal. Leta 2007, ko sem igral za člansko reprezentanco, sem spoznal tudi Jasmino Ilić, s katero sva še zdaj par. Takrat je ona igrala za žensko izbrano vrsto. Sicer sva kar oddaljena drug od drugega, saj ona igra za Panathinaikos. Me pa je prejšnjo nedeljo obiskala in ostala v Ljubljani za štiri dni. Sicer pa slovenskega glavnega mesta ne poznam najbolje. Če povem po resnici, sem najbolj udomačen v BTC-ju. Tja grem ob slabih vremenih, kar pa je v zadnjem času pogosto. Glede nočnega v Ljubljani težko kaj rečem, vendar mislim, da je v Beogradu veliko bolj raznovrstno. Več je klubov. Tukaj je malce bolj mirneje kot pri nas.

Preostanek si preberite na blogu Uniona Olimpije.