Tadej Pogačar
Nedelja, 12. 10. 2025, 17.05
1 ura, 37 minut
Tadej Pogačar bi se še družil z navijači: če bo interes, bo Pogi Challenge postal tradicija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,69
Tadej Pogačar je na unikatnem kolesarskem dogodku Pogi Challenge združil dobrodelnost in druženje z navijači. Če bo interes, bo dogodek postal tradicija, tako kot njegov kriterij v Komendi.
Tadej Pogačar po najuspešnejši sezoni v podcastu Tour 202 o razlogih za organizacijo unikatne kolesarske preizkušnje Pogi Challenge, idealnem vremenu za kolesarjenje, dejavnosti, ki tudi njega lahko spravi ob živce, ravnotežju, ki ga ohranja svežega, zahtevnosti Dirke po Franciji, ki jo je označil za nujno zlo vsake ekipe, počitnicah, partnerki Urški, najljubši dirki in najljubši kolesarski majici. Razkril je tudi, da so ga na Touru v zadnjem tednu pestile težave s kolenom.
Tadej Pogačar, ki je v soboto s peto zaporedno zmago na Dirki po Lombardiji in številnimi mejniki končal svojo najuspešnejšo sezono do zdaj, si je nedeljo rezerviral za navijače. Najprej je nastopil na unikatni kolesarski preizkušnji Pogi Challenge, kjer je na vzponu na Krvavec, najljubšem klancu iz otroštva in klancu, kjer je kot otrok dosegel prvo zmago, lovil rekreativne kolesarje, nato pa se je razgovoril v podcastu Tour 202 na Valu 202, ki so ga lahko na velikem odru na krvavški Plaži spremljali tudi ljubitelji kolesarstva.
Dobitniki Rogovih zlatih koles: Tadej Pogačar, Urška Žigart (v njenem imenu je nagrado prevzel oče Janko Žigart) in Jakob Omrzel.
Na dobrodelnem dogodku so podelili tudi Rogova zlata kolesa za najboljše uvrščene slovenske kolesarje in kolesarke na lestvici Mednarodne kolesarske zveze. Nagrado za najboljšega kolesarja v kategoriji do 23 let je prejel Jakob Omrzel, zmagovalec Gira za mlade, najboljša v kategoriji Elite pa sta Urška Žigart, ki je zaradi dirke v Italiji (3. mesto) danes manjkala na prireditvi, in Tadej Pogačar.
Utrinki z dobrodelne kolesarske dirke Pogi Challenge (foto: Ana Kovač)
Pogačar: Fenomenalno vzdušje na trasi in ob njej
Pogačar, ki je deloval bolj sproščen kot kadarkoli prej na javni prireditvi, je v pogovoru za podcast Tour 202 na Valu 202 najprej na hitro povzel dogajanje na Pogi izzivu, kjer je polovil vse rekreativne kolesarje na startni listi, z izjemo enega, 40-letnega Britanca Andrewa Feathersa, ki se je specializiral ravno za dirke v klanec (Pogačar je na vznožju klanca startal pet minut za konkurenco) in postavil nov rekord v vzponu do Plaže na Krvavcu. Za slabih 15 kilometrov in 1.189 višinskih metrov je potreboval 40 minut in 44 sekund.
"Za kolesarjenje je bilo današnje vreme (hladno in megleno) res idealno, na kolesu sem res užival. Vzdušje na trasi je bilo fenomenalno, ogromno ljudi ob cesti in progi, prava navijaška kulisa. Poskušal sem ujeti vse kolesarje, a mi enega ni uspelo, kapo dol," se je poklonil Britancu in napovedal, da bo, če bo tudi v prihodnje obstajal interes, Pogi Challenge postal tradicija, tako kot to velja za kriterij po Komendi, ki se je letos izkazal za pravo uspešnico.
Zakaj Pogi Challenge? "Ker takšnega dogodka ni nikjer"
Zakaj se je sploh odločil za takšen koncept druženja z navijači? "Ker takšnega dogodka ni nikjer. Običajno gre za kakšen gran fondo ali kaj podobnega – kolesarji pridejo po startne številke, gredo na start, potem pa v cilju spakirajo in gredo domov. Tukaj pa se res veliko dogaja. Že včeraj se je, danes pa smo samo nadaljevali. Vesel sem, da smo se odločili za ta dogodek, ker je res nekaj drugačnega. Če bo to postala tradicija? Bomo videli, če se vsi strinjajo, da jim je bilo všeč."
Pogačar je v podcastu Tour 202 spregovoril še o drugih temah:
"Tour je res nekaj posebnega, naporen, dolg, poln stresa … včasih rečem kar, da je Tour nujno zlo vsake ekipe. Letos je bil najhitrejši Tour v zgodovini, če se ne motim, vsak dan je bilo stresno, izjemno zahtevna trasa že v prvih desetih dneh, polna pasti, zank, zaključnih vzpončkov, bilo je hektično … In potem je prišel drugi teden, kjer mi je bila trasa pisana na kožo, vse je šlo super, kot po maslu, potem pa je prišel zadnji teden. Res sem si želel še alpske zmage, še posebej v etapi na Col de la Loze, da se maščujem za poraz izpred dveh let … ampak, če bom iskren, ni šlo vse po planu.
Dan po etapi s ciljem na Mont Ventoux sem imel težave s kolenom in začeli so se dvomi, ali bom sploh lahko nadaljeval, ali bom lahko zdržal kraljevsko etapo, pa potem še etapo s ciljem na La Plagne, za povrh je bilo še izjemno slabo vreme, bilo je mraz in telo je šlo v defenzivo. Zadrževal sem vodo, ker je bilo telo v šoku. Vsega sem imel dovolj, res se nisem počutil najbolje. Ampak mislim, da vsak kolesar, ki je bil kdaj na kateremkoli Grand Touru, ve, da trije tedni niso mala malica. Po prvem tednu si že utrujen, potem pa te čakata še dva. Mislim, da nihče ne pride spočit domov, še posebej ne po Dirki po Franciji."
O iskanju pravega ravnovesja v dolgi, kar devet mesecev trajajoči sezoni: "Mislim, da gre velika zahvala moji ekipi, skupaj pripravimo res dober program. Dajo mi proste roke, na priprave pride tudi Urška, tako da imam skoraj občutek, kot da sem doma. Seveda je naporno vse odpeljati na vrhunski ravni, vendar mislim, da smo našli pravo ravnotežje, kar pomeni, da ob koncu sezone nisem preveč 'skurjen'."
O partnerki Urški Žigart: je dejstvo, da je tudi ona kolesarka, dobro ali slabo?
"Da, mislim, da je dobro, da je Urška kolesarka. Ker sva oba v istem poslu, se razumeva brez veliko besed. Drug drugega spodbujava na treningih, se ženeva naprej, a pridejo tudi težki trenutki, ko se skoraj ne vidiva. Veliko je potovanj, veliko usklajevanja, včasih se moraš res potruditi, da se vidiš za eno uro na mesec ali dva. Ko pa sva doma, to izkoristiva do maksimuma, skupaj sva od jutra do večera. Skupaj greva na kolo, imava podobno prehrano, isti ritem … in to nama res veliko pomeni."
O tem, da kdaj tudi izgubi živce:
"Redko izgubim živce, ampak jih pa, ko igram Fifo (videoigro s simulacijo nogometa, op. a.). PlayStation sem zdaj kar prepustil ekipi in jim rekel, naj ga vzamejo s seboj samo na priprave, da lahko s fanti skupaj igramo Fifo ali kakšno drugo igro. Včasih sem igral malo več, zdaj pa največ eno ali dve spletni igri, pa imam mir za dva dni, ker ti res pobere živce, še posebej, če igraš preko spleta, in raje počnem kaj drugega. Pred dvema letoma smo imeli ekipno tekmovanje v Fifi – prišel sem do finala, a me je tam Rui Oliveira pošteno 'pošolal'. Oba brata Oliveira sta sicer nivo višje v Fifi in mislim, da nekateri fantje doma igrajo mogoče malce preveč (smeh). Poskusil sem tudi igro Cycling Manager, a sem že po eni tekmi zaključil – očitno to ni zame."
O najbolj nepozabni dirki:
"Zame je še vedno najlepša dirka lansko svetovno prvenstvo v Zürichu. Težko bi katerokoli dirko postavil višje, saj je šlo za prvo zmago na svetovnem prvenstvu, za precej manj pričakovano kot letos, pa še za prvo mavrično majico … Tudi vzdušje na trasi je bilo res pravo kolesarsko, fenomenalno. Moral sem dati vse od sebe, res maksimalen trud. Ko sem prišel v cilj, sem bil povsem polomljen in izčrpan. Nikoli ne bom pozabil, kako sem bil po tisti dirki utrujen, ampak ravno zato je bila tako posebna."
O tem, da pri njem vse izgleda enostavno:
"Tudi če na televiziji izgleda, kot da je lahko, v resnici ni. Vse, kar v življenju pride dobrega, ni enostavno, tudi šport ne. Biti na vrhu svojega športa ni nikoli enostavno. Nihče, ki je tam, ne bo rekel, da je lahko ali da je to samo lepo življenje. Vsak športnik po mojem dobro ve, koliko je v ozadju odrekanja in trdega dela. Morda na televiziji izgleda, kot da je vse lahko, ampak ni."
O želji po zmagi na spomenikih Milano–Sanremo in Pariz–Rubaix:
"Vedno bolj si želim zmagati na San Remu in Roubaixu. Še posebej na Milanu–San Remu, kjer sem že tolikokrat štartal. Tam bi se mi za zmago moralo res vse popolnoma poklopiti, vsak trenutek, vsaka odločitev, vse mora biti perfektno. Upam, da mi enkrat uspe. Tudi na Roubaix me vleče. Letos sem to dirko vozil prvič in zdaj vem, da imam potencial, da nekoč zmagam tudi tam. A po drugi strani vem, da bosta ta dva spomenika zelo težko dosegljiva. To me bo še nekaj let gnalo naprej."
O najljubši majici:
"Moja najljubša majica je seveda mavrična, majica svetovna prvaka, je pa res, da je tudi majica evropskega prvaka zelo lepa. Pri majici svetovnega prvaka izstopa to, da je konkurenca res velika, ampak po dizajnu ji je tudi evropska kar blizu, preprosta, elegantna. Zdaj, ko jo imam, jo bom zagotovo kdaj oblekel tudi na treningu."
Pred premorom še revija z Rogličem v Andori
Pogačar je sicer res že končal tekmovalno sezono, a do pravega počitka ga čaka še ena revialna preizkušnja v Andori, na kateri bodo nastopili le štirje kolesarji. Poleg njega še Primož Roglič, Jonas Vingegaagd in Isaac del Toro. Brez pomoči ekip in radijskih zvez. "Bomo videli, kako bo, to je čisto nekaj novega, mislim, da bo kar zanimivo. Če se ne motim, nas čaka zahteven gorski kronometer in nato še krožna dirka. Mislim, da bo zanimivo."
Preberite še:
