Ponedeljek, 3. 7. 2023, 10.58
1 leto, 4 mesece
Pogovor s perspektivnim kolesarjem Erazmom Valjavcem
Oče mu je dal dragocen nasvet: Ko začneš trpeti, takrat si šele na pol poti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,04
Erazem Valjavec z očetom Tadejem Valjavcem.
Na mladih svet stoji in to v vseh pogledih. Na nedavnem državnem prvenstvu v kolesarstvu smo se pogovarjali s 16-letnim Erazmom Valjavcem, vsestranskim kolesarjem, članom italijanske ekipe Autozai - Petrucci – Contri in dijakom Srednje tehniške šole v Kranju, ki je aprila nase opozoril s 6. mestom na mladinski različici slovite dirke Pariz-Roubaix, prejšnji konec tedna pa v Belgiji zmagal na mladinski preizkušnji v Pepingen-Bogaardenu (96 km), dan prej pa na enodnevni dirki za mladince Tour du Condroz (115.1 km), ki ima status mini klasike Liege-Bastogne-Liege, osvojil 5. mesto. Leta 2018 je na njej slavil aktualni svetovni prvak Remco Evenepoel.
Erazem Valjavec je že od mladih nog stalno na kolesu in je še en dokaz znanega pregovora, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tudi njegov oče Tadej Valjavec je večino življenja posvetil kolesarstvu. Erazem, ki bo 18. avgusta dopolnil 17 let, je od letošnje sezone član italijanske ekipe Autozai - Petrucci – Contri, pred tem je kolesaril za avstrijski RC KAC, ki ga vodi nekdanji profesionalni kolesar Paco Wrolich, kalil pa se je v Kolesarskem klubu Kranj. Dijak kranjske Iskre, kjer se izobražuje za mehatronika, obožuje belgijske dirke, na vrh najljubših preizkušenj pa postavlja slovito dirko na tlakovanih odsekih Pariz-Roubaix, kjer je aprila na mladinski različici osvojil odlično 6. mesto. Na nedavnem državnem prvenstvu je bil v vožnji na čas v kategoriji starejših mladincev drugi, na cestni dirki pa je osvojil peto mesto.
Erazem Valjavec je v nedeljo v Belgiji zmagal na mladinski preizkušnji Pepingen-Bogaarden.
Erazem, avgusta boste dopolnili 17 let. Kako velik del v vašem življenju predstavlja kolesarstvo?
Velik, a na prvem mestu je še vedno šola. Obiskujem Srednjo tehniško šolo v Kranju, program tehnik mehatronik. K pouku hodim redno, edino kadar imamo dirke, s šolskimi obveznostmi nadoknadim pozneje.
Je človek pri teh letih že lahko 'profi' ali je kolesarstvo še vedno druga najpomembnejša stvar?
Ne, ni še resno, seveda je resno, a še vseeno rabiš sprostitev, druženje s prijatelji. Mislim, da ne smeš biti prekmalu 'profi', in živeti samo za kolo, saj se lahko zgodi, da ga imaš že pri 20 letih vrh glave.
Kako bi opisali vaše kolesarske specialnosti? Menda vam leži skoraj vse.
Osebno imam najraje klasike, dirka Pariz-Roubaix je moja najljubša dirka, ali pa Flandrija oz. za nas mladince dirka E3.
Aprila letos ste na dirki Pariz-Roubaix za mladince zasedli izjemno šesto mesto. Ste že prej vedeli, da so tlakovani odseki teren, na katerem se dobro znajdete?
Takšne dirke in trase so mi že od nekdaj všeč. Že lani sem se zelo veselil, da bom dirkal v Belgiji, celo zimo sem komaj čakal. Že prvo dirko (Kuurne - Brussel - Kuurne Juniors) sem zelo dobro odpeljal in na koncu osvojil 15. mesto, kar mi je dalo še dodatno samozavest, po Pariz-Roubaixu sem bil še bolj zadovoljen. Šesto mesto! No, če bi mi delal menjalnik, bi šlo mogoče še višje. Po 50 kilometrih sem bil brez menjalnika in sem tako zadnjih 60 kilometrov prevozil v najtežji prestavi, tako da v sprintu nisem imel ne vem kakšnih možnosti, saj je bilo vseeno treba veliko eksplozivnosti. Upam, da bom naslednje leto imel več sreče.
"Mislim, da ne smeš biti prekmalu 'profi', in živeti samo za kolo, saj se lahko zgodi, da ga imaš že pri 20 letih vrh glave."
No, saj po drugi strani pa sem imel srečo. Izognil sem se padcem in defektom. Mislim, da je ravno to čar klasik, da ni vse v nogah, ampak da moraš imeti tudi veliko sreče.
Na takih dirkah je veliko odvisno tudi od poznavanja proge. Na Pariz-Roubaixu nam je trener rekel, da vsaka kocka, ki si jo bomo zapomnili, na koncu šteje. Šele ko spoznaš progo, veš, kje se moraš voziti, kdaj moraš biti spredaj, kdaj lahko zadaj malo počivaš in tako naprej. In na koncu odloča tudi to, kdo prihrani več energije. Če trase ne poznaš, če voziš prvič, je precej drugače, veliko stvari te lahko preseneti.
Lani ste iz avstrijske ekipe KAC prestopili v italijansko ekipo Autozai - Petrucci – Contri, ki ima sedež v bližini Verone. Kako to? Ali trenirate še vedno pod okriljem vašega očeta Tadeja Valjavca?
Da, še vedno me trenira oče. Napiše mi plan in ga izvršim. Ko pa grem v Italijo na priprave z ekipo, seveda treniram z ekipo in trenerji ekipe. Lani sem imel zelo dobro sezono in letos so me že začetku sezone kontaktirali iz Italije. In ko te pokliče italijanska ekipa, temu ne moreš reči ne.
Že govorite italijansko?
Osnove.
Kdaj ste ugotovili, da vas veseli tisto, kar je veselilo že vašega očeta, torej kolesarstvo?
Že od otroštva sem stalno na kolesu. Najprej sem treniral sam, oziroma sem kolesaril skupaj z očetom. Veliko časa sem preživel tudi na gorskem kolesu. Nato sem se vpisal v Kolesarski klub Kranj, kjer sem bil štiri ali pet let, super je bilo, res smo se imeli fajn. Lani sem šel v avstrijski klub k Pacu Wrolichu, letos pa v italijanskega.
Valjavec je bil na kronometrski preizkušnji državnega prvenstva med starejšimi mladinci drugi v vožnji na čas.
Razlog?
Zato ker v Kranju lani ni bilo ekipe in bi bil sam, oziroma s še enim kolesarjem, kar je za dirke pri mlajšim mladincih zelo slabo, oz. v Italiji sploh ne bi mogel startati, vsi pa vemo, da so italijanske dirke zelo pomembne za mlajše kategorije, še posebej za nas Slovence, ker je tam zelo dobra konkurenca.
S Pacotom Wrolichom pa smo bili prijatelji že do prej, z njegovim sinom Manolom sva vrstnika in se super razumeva, in potem smo se odločili, da se pridružim ekipi RC KAC.
Se spomnite kakšnega modrega nasveta, ki vam ga je dal oče, nekdaj tudi sam izvrsten kolesar?
Da, ko začneš trpeti, takrat si šele na pol poti, takrat zmagovalci šele začnejo dirkati. Vsi pridemo do limita, tam pa se potem pokaže, kako dolgo na tem limitu lahko zdržiš.
Ali vi dolgo zdržite na limitu?
Upam, da.
Del treninga je tudi počitek. Se pri teh rosnih letih že zavedate pomembnosti počitka?
Absolutno, tudi sicer mislim, da ne treniram veliko. Zdi se mi, da v primerjavi z drugimi treniram sorazmerno malo. Lani sem denimo v celem letu naredil 8.000 kilometrov, medtem ko jih imajo ostali okoli 13 tisoč. Naredim trening, max tri ure, nikoli pa ne pretiravam. Je pa res, da ko treniram, to počnem zares. Treniram petkrat tedensko, kar pomeni, da sem dva dneva v tednu zagotovo prost, oziroma je tu dirka, pa kakšen dan samo razpeljava. Ne pretiravam. Treniram na domačih cestah, edino dirkam v tujini, če gremo z ekipo ali s slovensko reprezentanco.
Kaj vas še zanima poleg kolesarstva?
Zelo rad imam tudi košarko, pogosto jo igram s prijatelji.
Erazmova kolesarska vzornika sta Tadej Pogačar in Mathieu van der Poel.
Kolesarski vzornik?
Mathieu van der Poel in Tadej Pogačar.
Ste se tudi vi že poskusili v ciklokrosu?
Da, letos pozimi sem dirkal tudi v ciklokrosu, tudi v Belgiji sem odpeljal eno dirko, tam je res noro, kaj se dogaja na teh dirkah, neverjetno vzdušje. Zraven pa sem izkoristil čas še za ogled trase za dirko Pariz-Roubaix. Oče je predlagal, naj si jo grem pogledat, da se bom prepričal, da mi proga ni všeč (smeh), no, oče se je po tretjem sektorju tlakovcev vrnil nazaj v avto, ker ni mogel več, jaz pa sem odpeljal celega in bil navdušen. Res sem užival.
S kolesarstvom se ukvarjate že od mladih nog. Opažate porast zanimanja za kolesarstvo med Slovenci? Pred leti smo spremljali samo Tour, zdaj smo na tekočem tudi s klasikami.
Da, odkar sta Pogačar in Roglič na sceni, vsi spremljajo kolesarstvo. Noro. Vidi se, da je tudi vse več kolesarjev, v kategoriji dečki je noro. Ko smo bili mi v tej kategoriji, nas je bilo v vseh treh kategorijah, torej dečki a, b in c toliko kot jih je danes samo v kategoriji dečki c.
Kolesarstvo je lahko precej tvegan šport, saj se odvija na cesti, med prometom. Kakšne so vaše izkušnje z varnostjo na cesti?
K sreči nimam težav. Tako sem tega že vajen, da me ne zmoti, če avto zapelje preblizu, niti na to ne odreagiram. Od letos imam na kolesu lučko, da sem bolj viden, to se mi zdi zelo pametno, še vedno je veliko nesreč, tudi med 'profi' kolesarji. Mislim, da je bolje, da zaviraš prezgodaj kot prepozno, še posebej na treningu, kjer vsi vemo, da nismo v lovu za zmago.
Preberite še:
