Sreda, 13. 10. 2021, 21.00
3 leta
Kako svetla je slovenska kolesarska prihodnost? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,36
"Zanimanje za kolesarstvo med mladimi je ogromno, slabost, ki pa jo zadnja leta opažamo v Sloveniji, pa je ta, da se zelo malo slovenskih klubov še ukvarja z mladimi. To je naša največja težava," opozarja Miha Koncilija, trener mladinskega pogona v kolesarskem klubu Pogi Team Generali in nekdanji trener dvakratnega zmagovala francoskega Toura Tadeja Pogačarja. Manjka nam tudi kolesarskih trenerjev in infrastrukture, dodaja.
Za slovenskim cestnim kolesarstvom je izjemna sezona, a kaj bo, ko se bo trenutna generacija poslovila? Kaj se skriva v ozadju? O temeljih slovenske kolesarske piramide smo se pogovarjali z Mihom Koncilijo, trenerjem mladinskega pogona v kolesarskem klubu Pogi Team Generali (gre za otroško in mladinsko ekipo znotraj KD Rog), pri katerem se je na začetku svojega kolesarskega razvoja kalil tudi najboljši kolesar letošnjega leta Tadej Pogačar.
Miha Koncilija, trener mladinskega pogona v kolesarskem klubu Pogi Team Generali: Zanimanje za kolesarstvo med otroki je ogromno, nam pa manjka trenerjev in klubov, ki bi se ukvarjali z mladimi.
Kakšno je med slovenskimi otroki zanimanje za cestno kolesarstvo?
Sodeč po dogajanju v našem klubu in glede na pogovore s trenerji v drugih klubih, je porast zanimanja izredno velik.
Slabost, ki pa jo imamo v Sloveniji, je ta, da se zadnjih 18 let, odkar sem sam trener ali pa še dlje, zelo malo slovenskih klubov še ukvarja z mladimi. To je naša največja težava.
Skratka, kolesarstvo v Sloveniji je v vzponu, želel bi samo, da bi se posamezniki, ki živijo v krajih, ki so bolj kolesarsko osveščeni, začeli ukvarjati tudi z mladimi. Recimo na Primorskem, kjer so pogoji za treniranje izjemni. Celo zimo si lahko na kolesu …
Tako pa imamo v Sloveniji samo tri velike klube, ki imajo tudi mlajše kategorije, to so Adria Mobil, Gusto Santic oz. Pogi team in KK Kranj, ter samo še nekaj manjših, ki se ukvarjajo tudi z mlajšimi selekcijami, na primer Perutnina Ptuj, KK Tropovci in KK TBP v Lenartu v Slovenskih Goricah. Razveseljuje tudi dejstvo, da so tudi v Celju začeli delati z mladimi, tudi v Idriji se kolesarsko dobro razvija, v goriškem Meblo Jogi bodo letos spet začeli delati z mlajšimi, medtem ko v Mariboru, v vsej Koroški in v Beli Krajini, ter v Krškem, ni ne kluba niti dirk.
Druga težava pa je trenerski kader. Težko je dobiti izobražene trenerje, ki se bodo ukvarjali z najmlajšimi.
Je glede na porast zanimanja za kolesarstvo še treba novačiti kolesarje po šolah?
Letos verjetno ne. Tako veliko zanimanja je, da že zdaj težko sprejmemo vse, ki pokažejo interes. Res smo že na zgornji meji …
Kdaj se ve, da je nekdo iz pravega testa za kolesarja?
To je vprašanje za milijon dolarjev. Če vzamemo za primerjavo Tadeja Pogačarja, potem bi lahko rekli, da je začel izstopati zadnje leto pri mlajših mladincih, torej pri 16, 17 letih, a to je zelo odvisno od posameznika. Medtem ko pri mlajših kategorijah, pri dečkih in deklicah tega ni mogoče napovedati.
Kategorije:
Dečki, deklice C (U13) – starost do 13 let
Dečki, deklice B (U14) – starost do 14 let
Dečki, deklice A (U15) – starost do 15 let
Mlajši mladinci, mladinke (U17) – starost do 17 let
Mladinci, mladinke (U19) – starost do 19 let
Mlajši člani, mlajše članice – starost do 23 let
Člani, članice
Specifika športa? Pri nogometu se menda takoj vidi.
Res je, pri določenih športih se takoj vidi, ali imaš občutek zanj ali ne, medtem ko se pri kolesarstvu da marsikaj natrenirati. Nisi tako zelo odvisen od tehnike. Tudi če je nekdo malce neroden, pa je po drugi strani zelo dober kolesar, se bo v skupini že nekako peljal.
Pri mlajših kategorijah je tudi zelo odvisno, koliko je otrok razvit telesno – lahko sta dva dečka isto stara, pa je razlika ogromna.
Poleg tega je naša specifika ta, da imamo v mlajših kategorijah omejene prenose. To pomeni, da imajo dečki C lahko najmanjši zobnik na zadnjem kolesu 20, kar je zelo veliko, s čimer jih izenačimo. Tudi če je nekdo močnejši, bo moral pedala vrteti z enako kadenco kot drugi. Isto obratov boš moral imeti, če boš želel peljati 50 kilometrov na uro. To so ugotovili Italijani in mi smo to povzeli.
Rad bi poudaril še to, da je vsaj po mojem mnenju pomembno, da pri športu, ne glede na to, o kateri panogi govorimo, čim pozneje v ospredje začnemo postavljati tekmovalnost in zmage.
Pri otroku in tudi pozneje – poglejmo samo Tadeja - je najbolj pomembno to, da uživa na kolesu.
Navsezadnje bo tisti, ki je iz pravega testa, ki je rojen za kolesarstvo, v sistemu dela, ki ga imamo v Sloveniji, zagotovo dobil možnost, da uspe.
Seveda pa moramo ostati realni. Glede na to, kako malo nas je, je logično, da talentov ne more biti v nedogled. Po toliko letih v trenerskem poklicu vidim, da sta se Tadej ali Primož enostavno zgodila. Še več, lahko rečemo, da je to kar čudež in vprašanje, če se bo za čas naših življenj, kaj takega ponovilo.
Pri nogometu pogosto slišimo, da imajo starši večje sanje kot otroci, da na otroke nalagajo pritisk in svoja pričakovanja, da v svojih otrocih vidijo naslednje športne zvezde. Koliko je tega v kolesarstvu?
Žiga Jerman in Tadej Pogačar v najstniških letih
Občasno se pojavi tudi tak primer, večinsko pa nikakor ne. Če že prihaja do kakšnih nesoglasij, se pogovorimo s starši. V našem klubu je najbolj pomembno to, da otroke učimo in vzgajamo, niso pa tukaj zato, da bodo delali za nekoga, ki bo potem zmagoval. Še posebej ne v najmlajših kategorijah. Tukaj ima vsak, ki je dober, možnost zmagati. V najmlajših selekcijah še ni taktik, kot jih poznamo iz profesionalnega kolesarstva.
Sam vedno poudarjam, da imamo v Sloveniji na področju cestnega kolesarstva zelo dobro urejeno to, da otrok ne forsiramo, da bi že v najbolj zgodnjih letih dosegali rezultate. Pri nas je najmlajša kategorija U13 oz. dečki in deklice C, v kateri so fantje in dekleta stara 11, 12 let in mlajši.
Torej, tudi če je nekdo star devet let in takih imamo v Pogi teamu kar veliko, niti nima možnosti, da bi v teh letih dirko zmagal, pa je lahko še tako velik talent. In to je z vidika razvoja zelo dobro. Zato, ker otroka pri tej starosti ne forsiraš in mu ne nalagaš pritiska, da bi moral že pri teh letih dosegati vrhunske rezultate.
Če pa bi denimo imeli kategorijo U9, in U11, tako kot jo imajo gorski kolesarji, pa bi otroci že pri tako rosnih letih začeli razmišljati o tem, kako bi premagovali druge. Iz tega vidika je dobro, da imajo tako pozno starosto kategorijo, ki začenja tekmovati.
Nastop za slovensko reprezentanco je posebna čast.
Od katere starosti so kolesarji in kolesarke povabljeni v reprezentanco?
Včasih so bili že od dečkov naprej in mislim, da bi lahko na kolesarski zvezi to podpirali tudi danes. Da bi vsaj enkrat letno dečke A, B in C, ki so boljši kolesarji, peljali v tujino na dirko. Zadnji dve leti tega ni bilo, ne vem pa, ali je razlog za to tudi covid-19.
Pogačar je na eni od reprezentančnih akcij omenil, da se že od dečkov naprej veseli teh druženj.
Res je, že od dečkov naprej je del slovenske reprezentance in kot je tudi povedal, mu to ogromno pomeni in mu je v veliko čast. Že zaradi same vzgoje, da se ti otroci zavedajo, da je reprezentanca več kot klub, kjer se, tudi če so v klubih konkurentje, sodeluje.
Kdaj se v Sloveniji začnejo reprezentančni pozivi?
Pri mlajših mladincih, pri 17 letih. Imamo dve do tri akcije na leto, se pravi dve etapni dirki in olimpijske igre mladih.
Če ste prej omenili, da je otrok, ki se navdušujejo za kolesarstvo ogromno, koliko jih vztraja v mladinskih kategorijah?
Do letos je bilo pri nas tako, da je bilo otrok v kategoriji dečki, deklice A, B in C sorazmerno malo, medtem ko jih je bilo pri mlajših mladincih vedno več. Večinoma gre za mlade, ki so se prej ukvarjali z drugim športom, na primer z nogometom ali košarko, tam pa je bila selekcija tako velika, da niso več dobivali priložnosti ali pa so ugotovili, da jim bolj ležijo individualni športi ali karkoli drugega, pa so se lotili kolesarstva. Tudi Remco Evenepoel je tak primer. Na kolo je prišel iz nogometa.
Belgijec Remco Evenepoel je pri 17 letih nogomet zamenjal za kolesarstvo.
"Bazen" dečkov, ki se kot pravite veča in veča, pa je verjetno posledica uspehov trenutne generacije, ki kroji svetovni vrh?
Nedvomno. Zanimanje za kolesarstvo v zadnjih dveh letih je zagotovo plod tega. Kolesarstvo se je dvignilo na tako visoko raven, da 15 let nazaj niti pomislil ni nihče na kaj takega.
Kaj pa glede rezultatov – pri mladincih ni opaziti večjih obetov?
Že nekaj let nismo imeli zelo izstopajočih mladincev. Če se vrnem v preteklost, smo imeli vsako leto kakšnega posameznika ali celo več njih, ki so bili izredno konkurenčni v tujini. To je verjetno posledica tega, da je bila to dobra generacija, da se je z reprezentanco veliko hodilo na tekme v tujino, zdaj pa se kot rečeno ne, za kar lahko v veliki meri okrivimo koronakrizo.
Zadnji dve leti fantje niso hodili na močne dirke in če teh dirk ne voziš, ne moreš biti konkurenčen niti na EP, niti na SP. Niso pa tako slabi, da ne bi mogli biti zraven, in ne izključujem, da bo kdo izmed njih napredoval do te mere, da bo začel izstopati.
Poznamo kar nekaj takih primerov. Ko pri mladincih niso izstopali, potem pa so z leti, s treningi, dobrim in trdim delom, prišli na določen nivo.
Ampak še enkrat, res moramo biti zelo realni. Poglejte, koliko imajo Italijani licenciranih mlajših mladincev – dva ali tri tisoč, mi pa 50, 60.
Koliko na osip vpliva puberteta?
Zelo zanimivo, ampak v kolesarstvu niti ne. Verjetno tudi zato, ker si znotraj kolesarstva ustvarijo svoj krog prijateljev.
Kdaj se začnejo predavanja o dopingu in njegovih pasteh?
Na pripravah imamo vedno dva večera, ko se pogovarjamo o teh stvareh. Ne toliko o dopingu kot takem, ampak bolj o tem, da jih prestrašimo, kako nevaren je doping, da gre za nevarne snovi, ki ti lahko ogrozijo življenje, po drugi pa gre za to, da se zavedajo, da to ni fair-play. Da nikoli in nikdar ne smeš vzeti ničesar, s čimer bi na nepoštene način prišel do rezultata.
Kar zadeva starost, ki je vabljena na taka predavanja, smo jih imeli za vse kategorije, tudi za dečke C, načelom pa za kategorije od 14 let naprej, ko to že malo bolje razumejo.
Kaj pa varnostni vidik kolesarstva? Ali starši zaradi tega svoje otroke težje spustijo v svet kolesarstva?
To se mi zdi največja težava slovenskega kolesarstva. Infrastruktura enostavno ne požira več toliko kolesarjev, kot nas je.
Po drugi strani pa je dobra stvar ta, da vse več Slovencev kolesari in so zato tudi, kadar so za volanom avtomobila, bolj strpni. Imaš pa seveda ekstremiste, ki bi te ne glede na vse, najraje povozili.
