Tour de France
Sobotni intervju
Sobota, 6. 7. 2024, 6.07
3 mesece
Sobotni intervju
Jure Berk, nekdanji kolesar, ki je hobi iz dijaških let pretvoril v uspešen posel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,65
Z nekdanjim kolesarjem, danes uspešnim podjetnikom Juretom Berkom, smo se pogovarjali o zlati dobi slovenskega kolesarstva, učnih lekcijah, ki so mu jih ponudila leta, ki jih je posvetil športu, in pomenu zgodnjih korakov v svet podjetništva.
"Zelo pomembno se mi zdi, da se zavedaš, da boš tudi po koncu športne kariere nekaj moral početi. O tem je treba razmišljati in mislim, da se o tem premalo govori. To je, kot da bi družino vprašal, kdo bo kaj dedoval po smrti, vendar se o tem nihče ne želi pogovarjati. Češ, pustimo to, počakajmo še malo, bomo že videli. In ko se zgodi, kar se zgodi, so vsi malo izgubljeni. Tudi sam sem bil," priznava 32-letni Jure Berk, nekdanji kolesar, ki je svoj hobi znal in zmogel pretvoriti v uspešen posel. Podjetje Berk-Vehovar Kompoziti se danes ukvarja z izdelavo peresno lahkih kolesarskih sedežev, za katere vlada ogromno zanimanja tudi na azijskem trgu.
V času, ko ljubitelji kolesarstva svojo pozornost usmerjajo v francoski Tour, smo se pogovarjali z nekdanjim kolesarjem Juretom Berkom, ki je svoj hobi znal in zmogel pretvoriti v uspešen posel. Skupaj z nekdanjim kajakašem, dobitnikom olimpijskega srebra iz Atlante leta 1996, Andražem Vehovarjem vodita podjetje Berk-Vehovar Kompoziti, ki se primarno ukvarja z izdelavo butičnih ultralahkih kolesarskih sedežev iz ogljikovih vlaken.
Dvaintridesetletni Domžalčan, ki je kolesarsko kariero končal leta 2012, leto prej pa nastopil na dirki Po Sloveniji, je vseskozi razmišljal o rezervnem načrtu, ki bi ga aktiviral v primeru, da mu v kolesarstvu ne bi uspelo. Že kot dijak je začel popravljati kolesa, pozneje pa iskanje rešitev na kolesu pretvoril v uspešen posel.
Pri 19 letih je začel v domači garaži, z njegovimi prvimi izboljšavami kolesa pa je Britanec Bradley Wiggins leta 2012 slavil zmago na Dirki po Franciji. Leta 2020 je izdelal najlažje kolo na svetu in zanj na nemškem inštitutu za kakovost Zedler pridobil certifikat ISO ter potrditev, da je izdelek varen, dober in primeren za vsakodnevno uporabo. Cestno kolo s težo 3.986 gramov je nekaj manj kot tri kilograme lažje od koles, ki jih uporabljajo profesionalni kolesarji. Kolo je dobilo kupca v Emiratih za ceno 20 tisočakov.
Z Juretom Berkom, ki se te dni mudi v Frankfurtu, na največjem kolesarskem sejmu v Evropi (Eurobike), smo se pogovarjali o zlati dobi slovenskega kolesarstva, učnih lekcijah, ki so mu jih ponudila leta, ki jih je posvetil športu, in pomenu zgodnjih korakov v svet podjetništva.
Začniva kar z Dirko po Franciji, ki ima med ljubitelji kolesarstva trenutno največ pozornosti. Ali spremljate dogajanje?
Da, spremljam, še posebej pa sem dogajanje na francoskem Touru spremljal v obdobju, ko sta dirkala Luka Pibernik, s katerim sva dobra prijatelja, in Jan Polanc, s katerim smo skupaj tekmovali pri ljubljanskem Rogu.
Tudi zdaj, ko so slovenski kolesarji tako v ospredju, sem seveda na tekočem z dogajanjem, se mi pa včasih zdi, da se glede na to, kako dobri so naši kolesarji, včasih zgodi, da fante, kot sta Jan Tratnik in Luka Mezgec, kar malo spregledamo. Vseeno je treba povedati, da tudi onadva dosegata vrhunske rezultate.
S kakšnimi ambicijami ste se vi lotili kolesarstva? Ste tudi vi kot otrok sanjali o nastopu na francoskem Touru?
V naših časih je bilo to, da je kdo od Slovencev dobil priložnost na veliki kolesarski dirki, na meji nepredstavljivega, nastop na Touru pa so bile verjetno otroške sanje vsakega od nas. Ne da bi na Touru zmagali, v naših časih bi ogromno pomenilo že to, da bi tam sploh lahko nastopili.
Za predstavo … Ko smo kot otroci spremljali Tour, je bilo noro že to, da smo na Eurosportu videli slovenskega kolesarja in se je zraven izrisala slovenska zastava, danes pa so naši fantje povsem v vrhu kolesarstva, nam pa se to zdi kar samoumevno, vendar ni.
Vsekakor bo zanimivo, ko tega luksuza ne bomo več imeli. Upam sicer, da se bo zlata doba slovenskega kolesarstva nadaljevala, z mladimi se v Sloveniji dobro dela, a dejstvo je, da so naši trenutni kolesarji resnično svetovni fenomen.
Mislim tudi, da se ne zavedamo dovolj, da to, da je nekdo na primer svetovni ali evropski prvak v mladinskih kategorijah – v moji generaciji je bil to Blaž Bogataj, ki je bil evropski prvak –, še ni zagotovilo, da boš blestel na Touru.
Konstanta rezultatov, ki jo dosegajo nekateri slovenski kolesarji, ni samoumevna. Eno leto jih lahko dosegaš, potem pa se nekaj zgodi in je vsega konec. Spomnim se na primer Uroša Murna (selektorja slovenske kolesarske reprezentance, op. a.), ki je ravno takrat, ko je podpisal pogodbo z ekipo Discovery Channel, doživel prometno nesrečo. Nekdo ga je zbil med treningom (Murn je utrpel šestkratni zlom golenice, op. a.) in hitro je bilo vsega konec. Morda danes veliko ljudi spoh ne ve, kaj vse je dosegel. Pa Jani Brajkovič in drugi fantje. To, kar se dogaja zdaj, sam vidim kot potenciran uspeh.
"V našem klubu je veljalo vodilo, da se mladim kolesarjem zelo hitro nalije čistega vina, da smo vedeli, kam sodimo, da ne bi kolesarske kariere nadaljevali v nedogled. Mislim, da je naša generacija precej hitro našla plan B."
Poudarjate, da mora imeti športnik že med kariero pripravljen plan B. Kdaj ste si ga vi pripravili?
Res je, v našem klubu je veljalo vodilo, da se mladim kolesarjem zelo hitro nalije čistega vina, kar pomeni, da smo hitro vedeli, kam sodimo, da ne bi kolesarske kariere nadaljevali v nedogled. Mislim, da je naša generacija precej hitro našla plan B. To pomeni, da smo poleg kolesarstva redno opravljali tudi šolske obveznosti. Ni bilo tako kot danes, ko marsikdo ne dokonča niti srednje šole.
Mislim, da je zelo pomembno, da se znaš hitro prilagoditi situaciji, da če nekaj ne gre, lahko vedno najdeš drugo pot. Če ti ne gre v kolesarstvu, si dovolj mlad in imaš še vedno dovolj energije, da slediš planu B in se ne uležeš kot ranjen bambi in čakaš, da bo vsega konec. Ne, treba je najti drugo alternativo. Bodisi študij bodisi službo …
Med kolesarsko kariero ste očitno zelo vestno opravljali šolske obveznosti glede na to, da ste bili pozneje Zoisov štipendist.
Imel sem to srečo, da sem odraščal v okolju, kjer kot otrok učiteljice kemije in očeta zobozdravnika nikoli nisem imel nikakršnih skrbi, vedno pa se mi je zdelo pametno, da se poleg šole ukvarjam še s čim drugim.
Zdi se mi napačno, da je mlad človek osredotočen le na eno strani, potem pa se na primer kaj zgodi in tega, kar je tvoj fokus, ne moreš več početi in se zdi, kot da bi ti nekdo odsekal noge. Težava je v tem, da nekateri nimajo druge vizije, ne vedo, kaj bi počeli v življenju, če jim v kolesarstvu ne bi uspelo. V moji generaciji, takrat nas je bilo pet, šest fantov, smo vsi precej hitro našli drugo pot.
Zelo pomembno se mi zdi, da se zavedaš, da boš po tudi koncu športne kariere nekaj moral početi. O tem je treba razmišljati in mislim, da se o tem premalo govori. To je tako, kot da bi družino vprašal, kdo bo kaj dedoval po smrti, vendar se o tem nihče ne želi pogovarjati. Češ, pustimo to, počakajmo še malo, bomo že videli. In ko se zgodi, kar se zgodi, so vsi malo izgubljeni. Tudi sam sem bil.
Takrat sem se vpisal na strojno fakulteto, odprl sem tudi študentski s. p., da sem lahko popravljal kolesa. Če ne bi imel tega, bi verjetno še vedno vztrajal v športu, ampak mislim, da to zame takrat ne bi bilo dobro.
Ali v vašem planu B nikoli ni bilo želje po tem, da bi postali trener?
Ne, nikoli nisem razmišljal o tem, da bi postal trener. Mislim, da tudi nihče iz moje generacije ni začel kolesarjenja trenirati z namenom, da bi bil trener. Seveda, če si na pol pedagog in difovec (študent fakultete za šport, op. a.), je to dobro, če pa si nekdo, ki rad ustvarja in popravlja kolesa, pa dvomim, da boš postal trener.
Kdaj ste vi opazili vašo ljubezen do "šraufanja", oblikovanja, kreativnosti?
Že od nekdaj. Že kot majhen otrok sem se za dolgo časa zaposlil z lego kockami. Zanimala me je tehnika na splošno, poleg tega sem imel privilegij, da sem se lahko ukvarjal s tem. Nisem imel skrbi, da bi se moral ukvarjati s čim drugim.
Vedno poudarjam, da imaš v mladosti, če le imaš voljo in stamino, največ časa, da se na nekaj osredotočiš. To sta lahko študij ali posel, lahko začneš nekaj sam ustvarjati. To se mi zdi precej lažje, kot da čakaš do 30. leta, da končaš fakulteto, in šele potem začneš razmišljati, kaj sploh želiš početi, poleg tega pa takrat že potrebuješ denar za plačevanje najemnine in položnic, in ni več tako enostavno. Prav tako si takrat ne upaš več toliko tvegati.
Po drugi strani pa se pri 18, 19 letih, ko prvič nekaj zaslužiš, doma pa imaš še vedno zagotovljeno hrano in streho nad glavo, lažje podaš v neko tveganje. Mislim, da se tega premalo zavedamo.
Rdeča nit vašega dela v podjetju Berk-Vehovar Kompoziti, ki ste ga ustvarili skupaj z Andražem Vehovarjem, je iskanje ultralahkih rešitev na kolesu. Kdaj ste ugotovili, da je dirkalno kolo pretežko in da bi želeli na njem nekaj spremeniti? Menda je bil vaš prvi izdelek nosilec za bidone iz karbona.
Res je, karbonska vlakna sem si kupil s prvo Zoisovo štipendijo v srednjo šoli. Spomnim se, da sem starša prepričal, da sta me peljala do Mirnika v Fužine, ki je bil takrat edini zastopnik za materiale. Takrat je bilo zelo težko priti do materialov. Imel sem to srečo, da sem lahko kot kolesar nekaj zaslužil, bil sem tudi Zoisov štipendist.
Takrat to ni bil zavesten korak v poslovne vode, da ne bo narobe izpadlo, šlo je bolj za to, da sem si namesto smučarskih čevljev ali nečesa za dušo kupil surovine, konkretno karbonska vlakna.
Zakaj vas je zanimal ravno karbon?
Ker me je zanimal kot surovina, takrat smo bili ves čas v stiku s tem. Prve specialke, ki smo jih imeli, so bile aluminijaste, potem pa so proizvajalci začeli uvajati karbon. Tako smo imeli na primer za začetek karbonske vilice, pa karbonski nosilec za bidon … Tako se je začelo. V klubu so mi občasno dali kakšno razbito kolo, da sem pogledal, kako je vse skupaj narejeno, in začel sem razmišljati o tem, kako bi sam kaj izdelal.
Takrat me pri delu ni gnala misel na to, kako bi bilo nekaj boljše ali lažje, ampak me je samo zanimalo, kako je narejeno. Tako sem na primer dobil polomljeno stvar in se tako dolgo ukvarjal z njo, da sem jo naredil spet uporabno. Popravila sem začel opravljati v domači garaži. Največ je bilo koles, občasno tudi hokejske palice, a ker nisem hokejist, nimam občutka, kakšno silo mora prestati hokejska palica, zato sem se raje osredotočil na kolesa.
Še pred karbonom pa sem se kot najstnik navduševal nad pirotehniko. Vedno sem imel rad neznanke.
Niste pa želeli postati mehanik?
Niti ne, čeprav znam sestaviti kolo in sem svoja kolesa vedno sestavljal sam. Lahko bi tudi popravljal kolesa, ampak me bolj zanima, če lahko nekaj ustvarim na novo. Tudi zdaj mi v mojem poslu največ pomeni, ko iz karbonskih vlaken ustvarimo nekaj na novo. Ne gre za storitev, ampak za proizvod, pot do proizvoda pa je precej daljša kot do storitve.
Vaše podjetje je najbolj znano po ultralahkih kolesarskih sedežih. Ali je bil to prvi izdelek, ki ste ga spravili skozi celoten proces od ideje do produkta?
Ne, skupaj z zelo dobrim prijateljem Davidom Valantom sva že kot najstnika začela izdelovati kolesarske okvirje. Jaz sem takrat kupil nek material, njegovi stari starši pa so bili domači v kompozitih, potem pa sva istočasno začela izdelovati kolesarski okvir. To je bil najin način druženja, skupna tema … Če imaš ljudi, ki podobno razmišljajo, je vse lažje.
V kolesarstvu sem se naučil tudi tega, da nikoli ne rečeš, da nečesa ne moreš. Moj prvi trener Miha Mišvelj je vedno rekel: "Kako ne moreš? Ne moreš samo, če si brez kolesa ali če je kaj narobe s tabo." Skratka, nikoli ne smeš razmišljati, da česa ne moreš. In to imam tudi danes ves čas v glavi. Nikoli ne smeš reči, da česa ne moreš, to ni pravi pristop, enostavno moraš najti drugačno rešitev, da zmoreš.
"Nikoli ne smeš razmišljati, da česa ne moreš. In to imam tudi danes ves čas v glavi. Nikoli ne smeš reči, da ne moreš, to ni pravi pristop, enostavno moraš najti drugačno rešitev, da zmoreš."
Ali sta takšen pogled in razmišljanje stvar družinske vzgoje?
Po mojem res. Pri nas doma nikoli ni bilo izmišljevanja, ni bilo na primer dilem, ali bi oblekel to ali ono, ali bi jedel to ali ono, ali boš naredil srednjo šolo ali ne. To sploh ni bilo vprašanje, vedel si, da boš. Če bo težko, bo malo težje in se boš bolj potrudil, ampak še vedno boš to na koncu naredil. Morda je to stara šola, ampak zdi se mi, da s to miselnostjo lažje prideš skozi življenje, kot pa če imaš na voljo preveč možnosti. Potem obstaneš v coni udobja, ležiš in nič ne narediš.
Kdaj ste izdelali prvi kolesarski sedež?
Že zelo zgodaj v srednji šoli, leta 2008, 2009. Šlo je za integriran sedež. Takrat sem še kolesaril, delal pa sem priložnostno, odprl sem tudi študentski s. p.
Kdaj ste vedeli, da je to vaša pot?
Kmalu po tem, ko sem zaključil kolesarsko kariero, torej leta 2012, sem pustil tudi strojni faks, češ da bom študij končal z izpiti. No, izpite sem opravil, diplome pa še vedno ne. To me še čaka, a nikakor ne najdem časa (smeh, op. a.). Ampak tudi to bom spravil pod streho.
Ali ste ob koncu kolesarske kariere doživeli krizo identitete?
Da, precejšnjo krizo. Mislim, da je ob koncu športne kariere največji šok to, da izgubiš okolico. Ne gre za to, da ostaneš brez enega človeka, ampak ostaneš brez celega kroga ljudi. Kot da bi se preselil v drugo državo, v resnici pa si še vedno doma.
Prej sem bil dolga leta vajen preživljati čas v skupini kolesarjev, s katerimi smo skupaj preživeli mladost, z njimi sem bil več skupaj kot z družino, potem pa je bilo tega kar naenkrat konec.
Velik je tudi fizični šok. Pred tem smo na leto prekolesarili po 20, 27 tisoč kilometrov, potem pa kar naenkrat nič. Prva dva meseca sem imel hudo krizo, bil sem povsem izgubljen, med odmorom na fakulteti sem hodil na Ljubljanski grad, da bi se gibal.
Vse več časa sem preživljal v delavnici. Takrat nisem imel toliko posla s popravljanjem koles, da bi se s tem lahko preživel, imel pa sem ogromno časa, da sem se s tem ukvarjal. V tem času sem ogromno kolesaril z Andražem Vehovarjem, in ko mi je nekega dne med vožnjo z Ljubelja rekel, naj razmislim, ali bi imel kdaj namen svoje delo razširiti in ali bi bil pripravljen iti v neko večjo zgodbo, v partnerstvo, nisem prav dolgo razmišljal, prav tako nisem poslušal mnenj drugih, odločal sem se sam in po svoje, ker sem želel biti sam odgovoren za svoje odločitve, če bi se te izkazale za napačne.
Andrež Vehovar in Jure Berk
Dal sem si teden dni za razmislek in potem rekel da. Brez predsodkov. Vesel sem, da sem si že kot dvajsetletnik upal narediti tak korak. O tem se nisem kaj dosti posvetoval ali brskal po spletu, enostavno sem se sam odločil.
Skratka, pripravljen sem bil prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Tudi to je tisto, kar ti da šport. Če si na primer eno dirko zamočil in te je trener vprašal, kaj si počel, nisi mogel razlogov za svoje napake prevaliti na druge, ampak si moral povedati, kaj si storil narobe. Samorefleksija je zelo pomembna. Moral si sprejeti premišljeno odločitev. Ne smeš reči, da ti je vseeno, ker bo na koncu tako, kot so ti drugi rekli in boš jezen na cel svet. Mislim, da je to narobe, odločati se moraš sam zase.
Kaj sta si zadala za vizijo skupnega podjetja?
Na začetku je večina našega dela slonela na popravilih koles, čeprav smo tudi kolesarski sedež že imeli in smo ga začeli počasi prodajati, pa to še bila rdeča nit našega podjetja. Takrat je šlo bolj za opravljanje storitve, jaz pa sem se od tega želel oddaljiti, ker je to delo preveč sezonsko in traja samo v času kolesarske sezone in ker je bilo veliko dela s strankami, veliko nervoze in hitenja.
Proizvodnjo sedežev smo začeli v Trzinu, kjer smo ostali tri leta, potem pa smo se preselili v Radomlje, kjer smo še danes.
Kaj je bil prelomni trenutek na vaši podjetniški poti?
Predvsem to, da sem že kot najstnik na različnih kolesarskih forumih veliko objavljal o tem, kaj počnem. Na primer, kako sem sestavil kolo, opisal sem tudi vse napake, ki sem jih medtem naredil … Na ta način sem ustvaril krog simpatizerjev, z razvojem družbenih omrežij pa se je to še razširilo. Na ta način se je kar naenkrat ustvaril krog strank, ki so me že prej spremljale, dodatna potrditev dobrega dela pa je bila, da so se naši izdelki začeli uporabljati na kolesarskih dirkah.
Da torej niso samo zato, da so lepi in da se jih gleda. Obstaja veliko izdelkov, ki so samo za gledati, njihovi ustvarjalci pa jih ne skomercializirajo. Ti lahko imaš nekaj zelo lepega in unikatnega, a dokler tega ne spraviš na trg in pridobiš ustreznih certifikatov, iz tega ne bo kaj dosti.
Ni enostavno in to vidimo še danes. Ko se na primer odločimo, da bi naredili kak nov izdelek, to traja pol leta. Veliko je odvisno tudi od kapitala. Ni tako, da nekdo reče, vi to znate, kaj pa, če bi naredili še to in ono. Ne, v ozadju je še ogromno dela. Za vsak nov izdelek moramo izdelati svoje orodje na CNC-stroju, zdaj obstajajo že 3D-printerji in vse to terja precejšnje finančne vsote.
Še danes se spomnim, da sem za prvo orodje, takrat še kot študent, odštel 400 evrov. Dolgo sem varčeval, da sem lahko kupil kalup za izdelavo določene cevi. Prav tako ni nobenega recepta, kako izdelek prodati. Mislim, da nam je na začetku uspelo tudi zato, ker je vse skupaj precej dolgo trajalo.
Skratka, šlo je za več let trajajoč hobi, ki se je vedno pojavljal nekje v javnosti. To pomeni, da so nekateri tekmovalci uporabljali naše po meri narejene produkte in da sem se lahko s tem pohvalil, čeprav od tega nisem imel nobenih koristi. Zame je bil to užitek, potem pa je nastalo določeno povpraševanje, na začetku sem imel od dve do tri stranke, sčasoma pa smo izdelali produkt, ki se lahko uporablja serijsko.
Kakšen odstotek prometa ustvarite doma in koliko v tujini?
Lani smo prvič več kot polovico prometa ustvarili v Aziji. Kolesarstvo je evropski šport in tudi stranke ga kot takega dojemajo, Azijci pa iščejo evropska podjetja. Tako kot mi znotraj Evrope favoriziramo Nemčijo ali Švico, oni to posplošijo na Evropo, tam pa potem na Italijo, če bi bili Italijani, bi nam šlo še bolje, in na Slovenijo.
Odkar sta Tadej Pogačar in Primož Roglič Slovenijo postavila na svetovni kolesarski zemljevid, imamo tudi mi od tega koristi. Dogaja se nam, da nam celo stranke iz tujine čestitajo za njun uspeh.
Na naš posel vpliva tudi to, da je kolesarstvo postalo trendovski šport kot na primer golf. Če si včasih moral imeti bundo znamke Spider in najboljše smuči, moraš danes imeti najboljše kolo. Ta trend še vedno traja in v tujini je še bolj prisoten. Kolesa danes stanejo že po 15 tisoč evrov, kar se mi zdi nora številka.
Kaj lahko poveste o sodelovanju s profesionalnimi kolesarji? Sediva v pisarni, obkrožena z dresi slovenskih kolesarjev, ki se vam tudi na ta način zahvaljujejo za podporo, vem pa, da o tem ne morete govoriti, ker so dotični kolesarji vezani na svoje sponzorje. Pa vendar, kaj vseeno lahko razkrijete?
To, da je Tadej Pogačar z našimi kolesarskimi čevlji osvojil dirko po l’Avenirju in bil tretji na Dirki po Španiji leta 2019 in najboljši mladi kolesar na dirki. Tadej je takrat nosil čevlje, ki jih je uporabljal že eno leto prej v Rogu in nato še prvo leto v ekipi UAE. Ko do športnikov pristopijo veliki sponzorji, se naša zgodba dokaj hitro konča. Enako je bilo tudi v primeru Mateja Mohoriča. Sicer pa sem vesel, da je tako, da imajo fantje močne sponzorje, ki jih lahko tudi finančno dobro podprejo, česar mi kot majhno podjetje ne moremo storiti.
Kaj bi za vas pomenilo konkretno sodelovanje s kolesarsko ekipo svetovne serije?
Bom kar konkreten. Pred leti smo se že dogovarjali z eno od ekip svetovne serije, ki bi jim morali zagotoviti 600 sedežev in četrt milijona evrov, da bi oni uporabljali naše izdelke.
Tadej Pogačar je dirko po l'Avenirju in 3. mesto na Vuelti leta 2019 osvojil v kolesarskih čevljih podjetja Berk-Vehovar.
Torej bi vi njim morali plačati?
Da, to bi bil začetek, če pa bi potem želeli še, da bi imeli na primer naš logotip nekje na dresu, na primer na zadnjem delu hlačk, bi seveda morali prispevati še več. Od tam naprej se potem nismo več dogovarjali. S takim vložkom ne bi prišli niti na zgornji del dresa. Lahko pa se pohvalim, da je imel Colnago, s katerim smo pred leti sklenili partnerstvo, pred leti posebno izdajo koles z našimi sedeži.
Sodelovali ste tudi z Bradleyjem Wigginsom, zmagovalcem Toura in olimpijskim prvakom v vožnji na čas.
Res je, Bradley Wiggins je leta 2012, ko je zmagal Tour, uporabljal naš integriran sedež. Tudi pri tem nam je pomagal slovenski vpliv. Mehanik Filip Tišma je bil takrat pri ekipi Sky kot glavni mehanik zadolžen za iskanje najlažjih rešitev na kolesu. Takrat smo izdelali nekaj integriranih sedežev, da bi prihranili na teži.
Leta 2020 je Berk iz karbonskih vlaken izdelal najlažje cestno kolo na svetu. Teža celotnega kolesa znaša 3.986 gramov, kar je slabe tri kilograme manj od koles, ki jih uporabljajo profesionalni cestni kolesarji. Berk je še bolj ponosen na peresno lahek okvir kolesa, ki skupaj s sedežem tehta 632 gramov, brez njega pa le pol kilograma. To je približno toliko, kot tehta pollitrska plastenka vode.
Leta 2020 ste iz karbonskih vlaken izdelali najlažje cestno kolo na svetu, ki je tehtalo zgolj 3.986 gramov. Kako pomembno je bilo to za vaše podjetje in njegovo prepoznavnost?
Zelo. Takrat smo dobili zelo veliko pozornosti. Kolo smo potem tudi dejansko prodali. Izdelek kot tak ni komercialno zanimiv, ker je predrag, je pa to nekaj za sladokusce, za imidž, tako kot izjemno dragi avtomobili.
Za koliko in kam ste ga prodali, če ni skrivnost?
Kolo smo stranki prodali za 20 tisoč evrov nekam v Emirate. Takrat je bila to absurdno visoka vsota, danes pa se kolesa že redno prodajajo za 15 tisočakov.
Ali veste, ali vaš kupec iz Emiratov najlažje kolo na svetu uporablja za vožnjo ali zgolj za imidž in razkazovanje?
Verjetno bolj za to, da ga gleda in razkazuje. Mislim, da je okoli 60, 70 odstotkov naših strank "guštarjev". Nekateri naročijo tudi po več sedežev, nekateri vsako leto novega, ko zamenjajo kolo. To niso ekstremni športniki, ampak tako kot na primer jaz, ko grem na kolo takrat, ko se tudi vremensko vse poklopi. Ko kolesariš zato, da uživaš.
Kar pa zadeva tekmovalce, so ti povečini vezani na sponzorsko opremo. Smo na primer sponzorji kolesarske ekipe Ljubljana Gusto Santic. Tekmovalcem dajemo opremo tudi zato, da imamo argument, da je oprema, ki jo izdelujemo, primerna tudi za dirkanje. Trende v kolesarstvu namreč narekuje tekmovalno kolesarstvo. Rekreativci si želijo imeti tako opremo, kot jo imajo profesionalni kolesarji.
Kakšni so zdaj ti trendi? Kaj prinaša prihodnost? V času objave najinega pogovora boste na kolesarskem sejmu v Frankfurtu.
Mislim, da nas čaka trend zniževanja teže kolesa in opreme, čakajo nas ožje balance, zaprte čelade ... Kolesa so vedno bolj klasična in ni več toliko eksotike kot pred leti. UCI je sprejel veliko omejitev, glede tega, kar se lahko uporablja in kaj ne.
Skratka, ljudje se radi poistovetijo s profesionalnimi kolesarji. Enako je z dresi, kolesarskimi očali … Na dirkah na primer v enodelnih dresih lovijo sekunde, potem pa greš na Trojane in tam vidiš nekoga v skinsuitu, ki je prišel na krof. To so moja opažanja v vlogi zunanjega opazovalca.
Koliko danes še kolesarite?
Če je le mogoče, grem s kolesom v službo, kar je 20 kilometrov v eno smer. Letos imam na števcu okoli štiri tisoč kilometrov.
Da bi šli na primer na vzpon na Vršič, vam ne pride na misel?
Kje pa! Z vsem spoštovanjem, cenim vse, ki jim to uspe, ki grejo na primer na maraton Franja, verjetno je to hud zalogaj, a sam nikoli nisem bil tako tekmovalen, da bi si tega želel. Poleg tega se bojim voziti med ljudmi, ki niso vajeni vožnje v skupini.
Vse življenje sem se gibal v okolju, kjer sem se na spustu lahko vozil s hitrostjo nad 90 kilometrov na uro in me ni skrbelo, ker so se vsi okoli mene znali voziti v skupini, medtem ko bi na rekreativni dirki verjetno razmišljal samo o tem, kdaj bo kdo padel pred mano. Pa tudi to, da je cesta nevarna. Opažam, da nekateri sanjajo med vožnjo, brskajo po telefonu in podobno. To me odvrača od vožnje z večjimi skupinami.
Če zaključimo s slovenskim kolesarstvom. Ali znamo ceniti to, kar imamo zdaj?
Mislim, da je odgovor znan. Mislim, da ne. Veliko ljudi sicer pravi, da se zavedajo, kaj imamo, vendar mislim, da ni tako. Kolesarji trenutne generacije so fenomeni. Kolesarstvo je postalo globalen šport in konkurenca je izjemna.
Zame so trenutni slovenski kolesarji fenomeni, kot je to Lionel Messi v nogometu. Ne vem, če se bo to, kar imamo zdaj, še kdaj ponovilo. To je tako, kot da bi Argentina vsako leto pričakovala novega Messija. Sicer pa ne moreš vedeti, komu bo uspelo. Tudi nekaterim drugim slovenskim kolesarjem je dobro kazalo, pa jim potem preboj ni uspel. Veliko stvari se mora poklopiti.
Preberite še:
